Jedro

Na podlagi podatkov iz baze EURODAC je bilo ugotovljeno, da se je tožnik pred vložitvijo prošnje v Republiki Sloveniji nahajal na Hrvaškem, kjer je dvakrat zaprosil za mednarodno zaščito.

Tožnik je sicer zatrjeval nečloveško in poniževalno ravnanje oziroma sistemske pomanjkljivosti azilnega sistema na Hrvaškem, vendar pa s svojimi izjavami (za katere tudi ni predložil nobenih dokazil) tega ni izkazal. Sodišče pa je pravilno poudarilo, da to ne izhaja niti iz poročil UNHCR in ECRE.

Tožnik je v tožbi res predlagal tudi svoje zaslišanje, na kar posebej opozarja v pritožbi, vendar pri tem ni pojasnil, kaj drugega ali več bi na zaslišanju povedal v zvezi z razmerami na Hrvaškem, kar ni povedal že pri toženi stranki oziroma zakaj česa še ni povedal. Sodišče prve stopnje predlogu ni sledilo in v posledici tega tudi ni opravilo glavne obravnave. Svojo odločitev je obrazložilo oziroma utemeljilo z razumnimi razlogi, saj je navedlo, da je dejansko stanje popolno ugotovljeno, tožnik je bil v upravnem postopku dovolj natančno zaslišan in je imel možnost ustno izjaviti se o vseh okoliščinah. Iz izpodbijanega sklepa in prvostopenjske sodbe izhaja, da so njegove izjave bile upoštevane, saj sta tako tožena stranka kot prvostopenjsko sodišče nanje oprla svoji odločitvi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo (I. točka izreka) je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper sklep tožene stranke, št. 2142-2/2015/6 (1313-05) z dne 23. 3. 2015, s katerim je odločila, da Republika Slovenija ne bo obravnavala njegove prošnje za mednarodno zaščito, saj bo predan Republiki Hrvaški, ki je odgovorna država članica za obravnavanje njegove prošnje za mednarodno zaščito. Skupaj s tožbo je tožnik vložil tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe, ki ji je prvostopenjsko sodišče ugodilo ter s sklepom (II. točka izreka) odločilo, da se izvršitev sklepa tožene stranke z dne 23. 3. 2015 odloži do pravnomočne odločitve v tem upravnem sporu.

2. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe med drugim ugotavlja, da je tožnik prvo prošnjo za mednarodno zaščito vložil na Hrvaškem 21. 1. 2014. Po tem, ko je bilo o njej odločeno, je na Hrvaškem 3. 9. 2014 vložil drugo prošnjo, nato pa 7. 1. 2015 še prošnjo v Sloveniji. Tožena stranka je pozvala Republiko Hrvaško in od pristojnega organa dobila odgovor, da bo Republika Hrvaška sprejela odgovornost za obravnavanje tožnikove prošnje za mednarodno zaščito. V zvezi s tem je opravila razgovor s tožnikom, ki je izpovedal, da je imel v hotelu ..., v katerem so nastanjeni prosilci, vsak dan probleme, ker se je moral tepsti z Alžirci, tepli so se z noži in izvijači, policija oziroma varnostniki pa niso ukrepali. Policija je prišla šele, ko se je pretep zaključil in se je večina udeležencev razbežala. Prav tako ni imel zdravstvene oskrbe v zvezi s poškodbami, ki jih je dobil v Bosni. Vendar pa za te svoje izjave ni predložil nobenega dokaza, niti jih ni omenil ob podaji prošnje za mednarodno zaščito 7. 1. 2015. Po presoji sodišča prve stopnje je zato pravilen zaključek tožene stranke v izpodbijanem sklepu, da so tožnikove izjave neverodostojne. Tožena stranka je navedla odločilne razloge, na podlagi katerih je zaključila, zakaj tožniku ne verjame. Zato je kot neutemeljen zavrnilo tožbeni ugovor, da se izpodbijanega sklepa ne da preizkusiti. Glede nudenja zdravstvene oskrbe se sodišče prve stopnje v celoti sklicuje na navedbe tožene stranke (drugi odstavek 71. člena ZUS-1). Tožnik je dvakrat na Hrvaškem zaprosil za mednarodno zaščito in ob podaji prošnje v Sloveniji ni niti omenil nevzdržnih razmer nastanitve, to pa ne potrjuje njegovih navedb, ki jih je nato dal na osebnem razgovoru 6. 2. 2015. Sodišče prve stopnje tudi ni ugotovilo, da bi bile v Republiki Hrvaški sistemske pomanjkljivosti v postopkih s prosilci za mednarodno zaščito. Iz Poročila o raziskavi UNHCR v Republiki Hrvaški iz januarja 2015 in Poročila ECRE iz oktobra 2014 ne izhajajo trditve, ki bi podpirale tožnikove navedbe, ampak nasprotno, da ni podlage za očitek o sistemskih pomanjkljivostih v azilnem sistemu v Republiki Hrvaški.

3. Tožnik zoper navedeno sodbo vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov ter Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbi ugodi, oziroma podrejeno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču v nov postopek. Navaja le, da se ne strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da v Republiki Hrvaški ni bil podvržen nehumanemu ali poniževalnemu ravnanju oziroma kršitvi človekovih pravic. To dejstvo bi bilo mogoče ugotoviti z njegovim zaslišanjem, ki ga je predlagal, pa je sodišče ta dokazni predlog neutemeljeno zavrnilo. Zato je sodba nepravilna in nezakonita.

4. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. V obravnavani zadevi je bilo na podlagi Uredbe (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (v nadaljevanju Uredbe Dublin III) odločeno, da Republika Slovenija ne bo obravnavala tožnikove prošnje za mednarodno zaščito, saj bo predan Hrvaški, ki je odgovorna država članica za obravnavanje njegove prošnje. Uredba Dublin III v členu 3(1) določa, da države članice obravnavajo vsako prošnjo za mednarodno zaščito državljana tretje države ali osebe brez državljanstva, ki prošnjo vloži na ozemlju katerekoli izmed članic, tudi na meji ali na tranzitnem območju, prošnjo pa obravnava ena sama država članica, in sicer tista, ki je za to odgovorna glede na merila iz poglavja III.

7. Kot izhaja iz podatkov v upravnem spisu, izpodbijanega sklepa tožene stranke ter izpodbijane sodbe je na podlagi podatkov iz baze EURODAC bilo ugotovljeno, da se je tožnik pred vložitvijo prošnje v Republiki Sloveniji nahajal na Hrvaškem, kjer je dvakrat zaprosil za mednarodno zaščito (21. 1. 2914 in 3. 9. 2014 ga je Hrvaška kot prosilca za mednarodno zaščito vnesla v centralno bazo EURODAC). Po izvedenem postopku (9. 1. 2015 posredovana prošnja v obliki standardnega obrazca za ponovni sprejem) so hrvaški pristojni organi 15. 1. 2015 posredovali slovenskim organom obvestilo, da je Hrvaška v skladu z (d) točko prvega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III odgovorna država članica za obravnavanje tožnikove prošnje.

8. Drugi odstavek 3. člena Uredbe Dublin III pa med drugim tudi določa, da kadar predaja prosilca v državo članico, ki je bila določena za odgovorno, ni mogoča zaradi utemeljene domneve, da v tej državi članici obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, država članica, ki izvede postopek določanja odgovorne države članice, še naprej preučuje merila iz poglavja III, da bi ugotovila, ali je mogoče določiti drugo državo članico kot odgovorno.

9. Po stališču Vrhovnega sodišča gre pri uporabi te določbe za obveznost, da predaja prosilca v državo članico, ki je bila določena za odgovorno, ni mogoča, če obstajajo utemeljene domneve, da v tej državi članici obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilca. Gre torej za obveznost države, vendar je tudi po presoji Vrhovnega sodišča treba najprej ugotoviti eventualen obstoj utemeljenih domnev.

10. Kot izhaja iz upravnih spisov ter izpodbijanih sklepa tožene stranke in sodbe sodišča prve stopnje, je tožnik na osebnem razgovoru v zvezi s predajo izjavil, da so na Hrvaškem v hotelu ..., kjer so nastanjeni prosilci, pogoji nevzdržni. Vsak dan se je moral tepsti z Alžirci, tepli so se z noži in izvijači, policija oziroma varnostniki pa niso ukrepali. Do pretepov prihaja, ker vsi pijejo alkohol in se drogirajo. Socialnih delavcev ni nikoli videl, zato je vodji varnostnikov prijavil, da se počuti ogroženega. Njega in prosilca albanske narodnosti je napadlo z noži in izvijači sedem Alžircev, a niso nič ukrenili. Hrvaški državljani so nestrpni do prosilcev, še posebej črncev, iz katerih so se norčevali in jih psovali. Ni imel zdravstvene oskrbe v zvezi s poškodbami, ki jih je dobil v Bosni. Želel je namreč, da bi mu pregledali glavo in bi se pozneje začel zdraviti, vendar tega niso storili, saj pomagajo le, ko krvaviš.

11. Obstoj pogojev po drugem odstavku 3. člena Uredbe Dublin III je torej tožnik sicer zatrjeval, vendar jih tudi po presoji Vrhovnega sodišča z zgoraj povzetimi izjavami ni izkazal. Njegove trditve in dejstva, da je na Hrvaškem dvakrat zaprosil za mednarodno zaščito in da ob vložitvi prošnje teh razmer niti omenil ni, ne dajejo podlage, kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje, da bi na Hrvaškem obstajale sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja. Pri tem je sodišče prve stopnje še posebej opozorilo na ugotovitve poročila o raziskavi UNHCR v Republiki Hrvaški iz januarja 2015: „New Issues in Refugee Research“ ter poročila ECRE iz oktobra 2014: „National Country Report – Croatia“, ki tudi ne dajeta podlage za take očitke. Res je SEU v več svojih sodbah navedlo, da domneva, da vse države članice, ki so vključene v dublinski sistem, spoštujejo temeljne pravice, ni neizpodbojna, vendar, kot je bilo že obrazloženo, tožnik s svojimi izjavami (za katere tudi sicer ni predložil nobenih dokazil) ni izkazal obstoja utemeljenih domnev, da obstajajo na Hrvaškem sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem, niti ni zatrjeval, da bi katerikoli evropski organ ali UNHCR azilni sistem na Hrvaškem obravnaval kot kritičen.

12. Tožnik je v tožbi res predlagal tudi svoje zaslišanje, na kar posebej opozarja v pritožbi, vendar pri tem ni pojasnil, kaj drugega ali več bi na zaslišanju povedal v zvezi z razmerami na Hrvaškem, kar ni povedal že pri toženi stranki oziroma zakaj česa še ni povedal. Sodišče prve stopnje predlogu ni sledilo in v posledici tega tudi ni opravilo glavne obravnave. Svojo odločitev je obrazložilo oziroma utemeljilo z razumnimi razlogi, saj je navedlo, da je dejansko stanje popolno ugotovljeno, tožnik je bil v upravnem postopku dovolj natančno zaslišan in je imel možnost ustno izjaviti se o vseh okoliščinah. Iz izpodbijanega sklepa in prvostopenjske sodbe izhaja, da so njegove izjave bile upoštevane, saj sta tako tožena stranka kot prvostopenjsko sodišče nanje oprla svoji odločitvi. V obrazložitvah sta se sklicevala na njegove izjave ter se do njih obrazloženo opredelila. Tako sta med drugim obrazloženo odgovorila in zavrnila kot neutemeljene tudi trditve glede nedelovanja zdravstvene oskrbe ter sistema pravne pomoči v azilnih zadevah. Zato so po presoji Vrhovnega sodišča pritožbeni ugovori glede kršitev določb postopka v upravnem sporu v zvezi z neopravljeno glavno obravnavo ter posledično neizvedbo dokazov neutemeljeni.

13. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče, ker niso podani pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, tožnikovo pritožbo na podlagi 76. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno.