Jedro

Pravni temelj, iz katerega bi tožeča stranka lahko najprej črpala svoja upravičenja, je pričakovalna pravica, da bo, če bodo izpolnjene vse ustrezne predpostavke za to, postala lastnica sporne nepremičnine. Zgolj sklenjena prodajna pogodba (zavezovalni pravni posel) pa ne zadostuje za nastanek pričakovalne pravice. Ustavno sodišče je v odločbi Up-591/10 z dne 2. 12. 2010 zapisalo, da se pričakovalna pravica v razmerju med prodajalcem in kupcem za slednjega vzpostavi šele z izvedbo veljavnega razpolagalnega pravnega posla (izstavitvijo zemljiškoknjižnega dovolila z overjenim podpisom prodajalca).

Ker pravo varuje (šele) pričakovalno lastninsko pravico, ta pa se je vzpostavila šele s pravnomočnostjo sodbe I Pg 47/2018, ni pravne podlage, da bi določbo "če je nekdo tujo stvar uporabil v svojo korist" iz 198. člena OZ v razmerju med prenosnikom in pridobiteljem lastninske pravice razlagali drugače, kakor da je o "tuji stvari" mogoče govoriti najprej šele od trenutka vzpostavitve pričakovalne (lastninske) pravice pridobitelja, če je seveda istočasno tudi pridobitelj izpolnil svoje obveznosti.

Do pravnomočne odločitve o tem, ali je bila predkupna pravica pravilno uveljavljena in posledično prodajna pogodba sklenjena, je prišlo 29. 3. 2019, vse do tedaj je bilo to dejstvo negotovo. To pomeni, da ravnanje tožene stranke, ki se je zahtevku tožeče stranke v pravdnem postopku upirala in ni izstavila zemljiškoknjižnega dovolila, dokler ni bilo pravnomočno odločeno, da ta njena obveznost sploh obstaja, zato še ni bilo protipravno. Sicer drži, da pravnomočna sodba glede ugotovitve sklenitve prodajne pogodbe učinkuje za nazaj (od dneva sklenitve – 14. 11. 2017) in s tem ex post argumente tožene stranke ovrže, toda to še ne pomeni, da je tudi ravnanje tožene stranke z učinkom za nazaj postalo protipravno. Za opredelitev protipravnosti bi, analogno z določbama drugega in tretjega odstavka 20. člena OZ, ki se nanašata na pogajanja pred sklenitvijo pogodbe, šlo, ko bi bilo ravnanje tožene stranke izvedeno v slabi veri – z izključnim namenom škodovati tožeči stranki preko zavlačevanja postopka in povzročanja dodatnih stroškov.

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se zavrne tožbeni zahtevek, ki se glasi: "I. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati znesek 30.140,23 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od: - ki tečejo od zneska 1.030,95 EUR od 21. 11. 2017, - ki tečejo od zneska 1.819,33 EUR od 21. 12. 2017, - ki tečejo od zneska 1.819,33 EUR od 21. 1. 2018, - ki tečejo od zneska 1.819,33 EUR od 21. 2. 2018, - ki tečejo od zneska 1.819,33 EUR od 21. 3. 2018, - ki tečejo od zneska 1.819,33 EUR od 21. 4. 2018, - ki tečejo od zneska 1.819,33 EUR od 21. 5. 2018, - ki tečejo od zneska 1.819,33 EUR od 21. 6. 2018, - ki tečejo od zneska 1.819,33 EUR od 21. 7. 2018, - ki tečejo od zneska 1.819,33 EUR od 21. 8. 2018, - ki tečejo od zneska 1.819,33 EUR od 21. 9. 2018, - ki tečejo od zneska 1.819,33 EUR od 21. 10. 2018, - ki tečejo od zneska 1.819,33 EUR od 21. 11. 2018, - ki tečejo od zneska 1.819,33 EUR od 21. 12. 2018,, - ki tečejo od zneska 1.819,33 EUR od 21. 1. 2019, - ki tečejo od zneska 1.819,33 EUR od 21. 2. 2019, - ki tečejo od zneska 1.819,33 EUR od 2. 3. 2019 dalje do plačila, v 15 dneh, da ne bo izvršbe.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati znesek 300,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od: - ki tečejo od zneska 25,00 EUR od 21. 4. 2018, - ki tečejo od zneska 25,00 EUR od 21. 5. 2018, - ki tečejo od zneska 25,00 EUR od 21. 6. 2018, - ki tečejo od zneska 25,00 EUR od 21. 7. 2018, - ki tečejo od zneska 25,00 EUR od 21. 8. 2018, - ki tečejo od zneska 25,00 EUR od 21. 9. 2018, - ki tečejo od zneska 25,00 EUR od 21. 10. 2018, - ki tečejo od zneska 25,00 EUR od 21. 11. 2018, - ki tečejo od zneska 25,00 EUR od 21. 12. 2018, - ki tečejo od zneska 25,00 EUR od 21. 1. 2019, - ki tečejo od zneska 25,00 EUR od 21. 2. 2019, - ki tečejo od zneska 25,00 EUR od 21. 3. 2019, dalje do plačila, v 15 dneh, da ne bo izvršbe.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati znesek 300,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od: - ki tečejo od zneska 14,17 EUR od 9. 12. 2017, - ki tečejo od zneska 25,00 EUR od 9. 1. 2018, - ki tečejo od zneska 25,00 EUR od 9. 2. 2018, - ki tečejo od zneska 25,00 EUR od 9. 3. 2018, - ki tečejo od zneska 25,00 EUR od 9. 4. 2018, - ki tečejo od zneska 25,00 EUR od 9. 5. 2018, - ki tečejo od zneska 25,00 EUR od 9. 6. 2018, - ki tečejo od zneska 25,00 EUR od 9. 7. 2018, - ki tečejo od zneska 25,00 EUR od 9. 8. 2018, - ki tečejo od zneska 25,00 EUR od 9. 9. 2018, - ki tečejo od zneska 25,00 EUR od 9. 10. 2018, - ki tečejo od zneska 25,00 EUR od 9. 11. 2018, - ki tečejo od zneska 25,00 EUR od 9. 12. 2018, - ki tečejo od zneska 25,00 EUR od 9. 1. 2019, - ki tečejo od zneska 25,00 EUR od 9. 2. 2019, - ki tečejo od zneska 25,00 EUR od 9. 3. 2019, - ki tečejo od zneska 25,00 EUR od 9. 4. 2019, dalje do plačila v 15 dneh, da ne bo izvršbe.

IV. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati znesek 21.576,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prejema tožbe dalje do plačila, v 15 dneh, da ne bo izvršbe."

II. Pritožba tožeče stranke se zavrne kot neutemeljena.

III. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti pravdne stroške v roku 15 dni od vročitve te odločbe v znesku 2.558,03 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka 15-dnevnega roka dalje do plačila.

IV. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka in je dolžna v roku 15 dni od vročitve te odločbe toženi stranki povrniti njene stroške pritožbenega postopka v znesku 732,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, da je dolžna tožeči stranki plačati skupno 39.717,76 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov in datumov, razvidnih iz izreka, v presežku, za znesek glavnice 12.712,64 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, pa je tožbeni zahtevek zavrnilo. Toženi stranki je naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožeče stranke v znesku 2.357,13 EUR.

2. Zoper zavrnilni del sodbe se je iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP pritožila tožeča stranka, predlagala ugoditev pritožbi, spremembo izpodbijanega dela sodbe in ugoditev tožbenem zahtevku tudi v izpodbijanem delu, podredno pa razveljavitev izpodbijanega dela sodbe ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je stroške pritožbenega postopka.

3. Zoper ugodilni del sodbe pa se je, prav tako iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP ter zaradi kršitve ustavnih pravic, pritožila tožena stranka, predlagala ugoditev pritožbi, spremembo izpodbijanega dela sodbe in zavrnitev tožbenega zahtevka tudi v izpodbijanem delu, podredno pa razveljavitev izpodbijanega dela sodbe ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je stroške pritožbenega postopka.

4. Tožena stranka je odgovorila na pritožbo tožeče stranke, predlagala zavrnitev pritožbe, potrditev izpodbijane sodbe in povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

5. Pritožba tožene stranke je utemeljena. Pritožba tožeče stranke ni utemeljena.

6. Višje sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v okviru zatrjevanih pravno pomembnih pritožbenih razlogov (prvi odstavek 360. člena ZPP) in razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

7. S sodbo Okrožnega sodišča v Novem mestu I Pg 47/2018 z dne 9. 2. 2019 (pravnomočna postala 29. 3. 2019) je bilo pravnomočno ugotovljeno, da sta pravdni stranki dne 14. 11. 2017 sklenili prodajno pogodbo za sporno nepremičnino. Na pravnomočne odločitve o predhodnem vprašanju je po določbi prvega odstavka 13. člena ZPP sodišče vezano. Iz tega razloga se višje sodišče ne bo opredeljevalo do navedb v zvezi s tem, ali je bila predkupna pravica tožeče stranke pravilno uveljavljena in ali ter kdaj je prišlo do sklenitve prodajne pogodbe, saj je bilo o teh vprašanjih že pravnomočno odločeno. Nadalje je treba ugotoviti, da se je tožeča stranka na podlagi pravnomočne sodbe vknjižila v zemljiško knjigo kot lastnica sporne nepremičnine z začetkom učinkovanja vpisa 18. 4. 2019. Iz primopredajnega zapisnika o izročitvi in prevzemu nepremičnine z dne 14. 5. 2019 je razvidno, da je bila celotna kupnina po prodajni pogodbi (348.000,00 EUR) plačana dne 27. 3. 2019. 8. Sodišče prve stopnje je del tožbenega zahtevka za vračilo neupravičeno pridobljenih zneskov najemnin, ki jih je tožena stranka prejemala od družbe Banke X., d. d., B. B. ter C. C., presojalo na podlagi pravil o neupravičeni pridobitvi po določbi 190. člena Obligacijskega zakonika – OZ, medtem ko je del tožbenega zahtevka, ki se nanaša na plačilo izgubljenega dobička zaradi nezmožnosti sklenitve najemne pogodbe z notarjem D. D., presojalo na podlagi pravil o nepogodbeni odškodninski odgovornosti (tretji odstavek 168. člena OZ v zvezi s prvim odstavkom 131. člena OZ). Materialnopravna podlaga za presojo obeh delov tožbenega zahtevka ni pravilna.

**Glede neupravičene pridobitve**

9. Višje sodišče poudarja, da je vse do pravnomočnosti sodbe I Pg 47/2018 dne 29. 3. 2019 za toženo stranko obstajal pravni temelj za njeno uporabo sporne nepremičnine. Do tega datuma tožeča stranka še ni imela nobenega pravno zavarovanega položaja v zvezi s sporno nepremičnino. Pravni temelj, iz katerega bi tožeča stranka lahko najprej črpala svoja upravičenja, je pričakovalna pravica, da bo, če bodo izpolnjene vse ustrezne predpostavke za to, postala lastnica sporne nepremičnine. Zgolj sklenjena prodajna pogodba (zavezovalni pravni posel) pa ne zadostuje za nastanek pričakovalne pravice. Ustavno sodišče je v odločbi Up-591/10 z dne 2. 12. 20101 zapisalo, da se pričakovalna pravica v razmerju med prodajalcem in kupcem za slednjega vzpostavi šele z izvedbo veljavnega razpolagalnega pravnega posla (izstavitvijo zemljiškoknjižnega dovolila z overjenim podpisom prodajalca). Razpolagalni pravni posel je v obravnavani zadevi nadomestila pravnomočna sodba I Pg 47/2018.2 Za tožečo stranko se je tako (lastninska) pravica v pričakovanju vzpostavila šele s pravnomočnostjo sodbe I Pg 47/2018 29. 3. 2019. Od tedaj tožena stranka ni imela (več) pravnega temelja za prejemanje najemnin, pred tem pa podlage za uporabo določbe 190. člena OZ ni bilo. Četudi sodišče prve stopnje ugotovljenega dejanskega stanja ni presojalo tudi po specialni določbi 198. člena OZ, tudi na tej podlagi tožbeni zahtevek v tem delu ne more biti utemeljen. Ker pravo varuje (šele) pričakovalno lastninsko pravico, ta pa se je vzpostavila šele s pravnomočnostjo sodbe I Pg 47/2018, ni pravne podlage, da bi določbo "če je nekdo tujo stvar uporabil v svojo korist" iz 198. člena OZ v razmerju med prenosnikom in pridobiteljem lastninske pravice razlagali drugače, kakor da je o "tuji stvari" mogoče govoriti najprej šele od trenutka vzpostavitve pričakovalne (lastninske) pravice pridobitelja, če je seveda istočasno tudi pridobitelj izpolnil svoje obveznosti.

10. Utemeljenost tožbenega zahtevka na podlagi določbe 190. oziroma 198. člena OZ bi bila podana le v primeru, če bi se pravdni stranki (kot prenosnik in pridobitelj nepremičnine) izrecno dogovorili, da ima tožeča stranka že od datuma sklenitve prodajne pogodbe (zavezovalnega pravnega posla) pravico zahtevati najemnine oziroma da bi tožeča stranka že s samo sklenitvijo prodajne pogodbe vstopila v položaj najemodajalca. Tožeča stranka pa v zvezi z morebitnim tovrstnim dogovorom ni podala nobenih navedb.

11. Glede na vse navedeno je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je zahtevek za vračilo neupravičeno pridobljenih zneskov najemnin, ki jih je tožeča stranka prejela od Banke X., d. d., B. B. ter C. C., presojalo na podlagi pravil o neupravičeni pridobitvi.

**Glede nepogodbene odškodninske odgovornosti**

12. Podrejeno je tožeča stranka kot pravno podlago zahtevka za povrnitev zneskov najemnin, ki jih je tožena stranka prejela od (zgoraj navedenih) najemnikov, navedla določbe o nepogodbeni odškodninski odgovornosti. Na isti pravni podlagi je uveljavljala tudi izgubljeni dobiček zaradi nezmožnosti oddajanja dela sporne nepremičnine notarju D. D., ki je oddal pismo o nameri dela sporne nepremičnine. Trdila je, da je tožena stranka ravnala protipravno, ker ji ni izstavila zemljiškoknjižnega dovolila, na podlagi katerega bi se tožeča stranka v zemljiški knjigi lahko vknjižila kot lastnica sporne nepremičnine. Tožena stranka se je branila, da je odločitev o tem, ali je bila predkupna pravica tožeče stranke pravilno uveljavljena, v skladu s 23. členom Ustave RS prepustila v odločitev sodišču v zadevi I Pg 47/2018, takšno ravnanje pa zgolj zato še ni moglo biti protipravno. Višje sodišče s stališčem tožene stranke soglaša. Do pravnomočne odločitve o tem, ali je bila predkupna pravica pravilno uveljavljena in posledično prodajna pogodba sklenjena, je prišlo 29. 3. 2019, vse do tedaj je bilo to dejstvo negotovo. To pomeni, da ravnanje tožene stranke, ki se je zahtevku tožeče stranke v pravdnem postopku upirala in ni izstavila zemljiškoknjižnega dovolila, dokler ni bilo pravnomočno odločeno, da ta njena obveznost sploh obstaja, zato še ni bilo protipravno. Sicer drži, da pravnomočna sodba glede ugotovitve sklenitve prodajne pogodbe učinkuje za nazaj (od dneva sklenitve – 14. 11. 2017) in s tem _ex post_ argumente tožene stranke ovrže, toda to še ne pomeni, da je tudi ravnanje tožene stranke z učinkom za nazaj postalo protipravno. Za opredelitev protipravnosti bi, analogno z določbama drugega in tretjega odstavka 20. člena OZ, ki se nanašata na pogajanja pred sklenitvijo pogodbe, šlo, ko bi bilo ravnanje tožene stranke izvedeno v slabi veri – z izključnim namenom škodovati tožeči stranki preko zavlačevanja postopka in povzročanja dodatnih stroškov. Da bi imelo ravnanje tožene stranke takšen namen, tožeča stranka niti ne trdi. Tako pravila o nepogodbeni odškodninski odgovornosti niso ustrezen pravni temelj nobenega dela obravnavanega tožbenega zahtevka in je sodišče prve stopnje tudi del tožbenega zahtevka, ki se nanaša na izgubljeni dobiček v zvezi z nezmožnostjo sklenitve najemne pogodbe z notarjem D. D., kjer je tožeča stranka uveljavljala enako dejansko podlago odškodninske odgovornosti kot za zneske že prejetih najemnin, prav tako presojalo na nepravilni pravilni podlagi.

**Glede pogodbene odškodninske odgovornosti**

13. Ker je sodišče v zadevi I Pg 47/2018 pravnomočno ugotovilo, da je bila med pravdnima stranka prodajna pogodba oziroma zavezovalni pravni posel sklenjena že 14. 11. 2017, tak učinek omenjene sodbe pomeni, da je tega dne tožena stranka tudi prevzela obveznost izstavitve zemljiškoknjižnega dovolila oziroma izvedbe razpolagalnega pravnega posla. Tega tožena stranka ni storila, zato je izpolnitev obveznosti tožeča stranka zahtevala s tožbo v zadevi I Pg 47/2018 in s tem tudi uspela, pri čemer je zemljiškoknjižno dovolilo nadomestila pravnomočna sodba. Tožena stranka je v pritožbi utemeljeno opozorila, da opisano stanje ne pomeni, da je tožeča stranka lastninsko pravico pridobila originarno s sodno odločbo. Tožeča stranka je lastninsko pravico pridobila na pravno poslovni podlagi (na podlagi sklenjenega zavezovalnega pravnega posla in izvedenega razpolagalnega posla), pri čemer je zgolj izpolnitev obveznosti izvedbe razpolagalnega pravnega posla izposlovala preko sodišča, ni pa sodišče (z oblikovalno odločbo) vzpostavilo lastninske pravice tožeče stranke, kar bi pomenilo originarno pridobitev lastninske pravice s sodno odločbo.

14. Po presoji višjega sodišča ne more biti nobenega dvoma, da so relevantna pravna podlaga za presojo tožbenega zahtevka pravila o pogodbeni odškodninski odgovornosti. Predpostavke pogodbene odškodninske odgovornosti so: nepravilna izpolnitev pogodbene obveznosti, ki ima značilnost protipravnega stanja; vzrok za neizpolnitev izhaja iz sfere stranke, katere izpolnitvena obveznost je kršena; vzročna zveza med neizpolnitvijo pogodbene obveznosti in škodo ter škoda.

15. Že prvo izmed predpostavk, torej predpostavko nepravilne izpolnitve pogodbene obveznosti, ki ima značilnost protipravnega stanja, pa je mogoče presojati z dveh vidikov, in sicer z vidika neizpolnitve pogodbene obveznosti oziroma z vidika zamude z izpolnitvijo pogodbenih obveznosti.

16. Odgovornost tožene stranke za neizpolnitev ne more biti podana. Do prenosa lastninske pravice na tožečo stranko je nesporno prišlo, s tem pa je bila tudi izpolnjena obveznost tožene stranke iz zavezovalnega pravnega posla. Dejstvo, da je izpolnitev obveznosti prenosa lastninske pravice tožeča stranka dosegla preko sodišča na način, da je bila podlaga za vknjižbo lastninske pravice pravnomočna sodba I Pg 47/2018, ni bistvena.

17. Dejansko je torej treba nepravilnost izpolnitve pogodbene obveznosti presojati z vidika domnevne zamude tožene stranke z izpolnitvijo izvedbe razpolagalnega pravnega posla. Očitek tožeče stranke je bil, da bi morala to obveznost tožena stranka izpolniti že ob sklenitvi zavezovalnega pravnega posla oziroma kot trdi v pritožbi, najkasneje ob poteku predvidenih 60 dni od sklenitve prodajne pogodbe za plačilo kupnine – 13. 1. 2018. Višje sodišče s tožečo stranko ne soglaša. V skladu s prvim odstavkom 101. člena OZ velja, da če med strankama ni drugače določeno, morata biti njuni izpolnitvi sočasni. Obveznost plačila kupnine je tožeča stranka, kot izhaja iz primopredajnega zapisnika z dne 14. 5. 2019, izpolnila 27. 3. 2019. To pomeni, da je glede na pravilo sočasne izpolnitve iz prvega odstavka 101. člena OZ (šele) takrat nastopila obveznost tožene stranke izstaviti zemljiškoknjižno dovolilo (dejansko je zemljiškoknjižno dovolilo nadomestila dne 29. 3. 2019 pravnomočna sodba I Pg 47/2018). Pred tem tožena stranka ni mogla biti v zamudi, saj tožeča stranka ni podala nobenih navedb o morebitnem dogovoru, da bi morala tožena stranka izvesti razpolagalni pravni posel, preden bi tožeča stranka plačala celotno kupnino. Okoliščina, ali je imela tožeča stranka v trenutku sklenitve prodajne pogodbe oziroma ob izteku 60 dni od sklenitve prodajne pogodbe zadostna sredstva za plačilo kupnine, ni odločilnega pomena. Pravilo sočasnosti izpolnitve, od katerega izvira presoja domnevne zamude tožene stranke in posledične odškodninske odgovornosti, terja od pogodbenih strank izpolnitev, ne izkaz tega, da bi bila stranka to pripravljena storiti.

18. Ne gre spregledati niti, da je bil datum nastopa pravnomočnosti dejansko povezan s plačilom celotne kupnine; tožeča stranka namreč ni prerekala dejstva, da sta se v pritožbenem roku stranki pogajali za plačilo celotne kupnine in da je tožeča stranka celotno kupnino plačala tik pred iztekom pritožbenega roka. Tudi ta okoliščina, v zvezi z opredeljenim prvim odstavkom 101. člena OZ, tako dokazuje, da o obstoju zamude pri izpolnitvi s strani tožene stranke ni mogoče govoriti.

19. Zaradi neobstoja zamude z izpolnitvijo tožene stranke torej ni podana nepravilna izpolnitev obveznosti, ki ima naravo protipravnega stanja, kot prva predpostavka pogodbene odškodninske odgovornosti. Ker morajo biti predpostavke odškodninske odgovornosti izpolnjene kumulativno, že dejstvo, da ena izmed predpostavk ni podana, pomeni, da odškodninska odgovornost ni podana ter obstoja drugih predpostavk niti ni potrebno ugotavljati. Ker torej tožeča stranka ni izkazala vseh predpostavk pogodbene odškodninske odgovornosti, je njen zahtevek treba zavrniti tako v delu, ki se nanaša na najemnine, ki jih je od najemnikov Banke X., d. d., B. B. ter C. C. prejemala tožena stranka, kakor tudi za izgubljen dobiček, povezan s potencialnim oddajanjem dela sporne nepremičnine v najem notarju D. D. **Sklepno**

20. Ob upoštevanju vsega navedenega se izkaže, da tožbeni zahtevek po nobeni od zgoraj opisanih pravnih podlag ni utemeljen. Glede na to je višje sodišče pritožbi tožene stranke ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo (358. člen ZPP). V posledici neutemeljenega tožbenega zahtevka je višje sodišče pritožbo tožeče stranke, ki se je v pritožbenem postopku zavzemala za višji uspeh, zavrnilo (353. člen ZPP).

**Stroški**

21. Zaradi spremenjene odločitve o glavni terjatvi je bilo treba spremeniti tudi odločitev o stroških postopka (4. točka izreka izpodbijane sodbe) na prvi stopnji (drugi odstavek 165. člena ZPP). Ker tožeča stranka s svojim zahtevkom ni uspela, je dolžna toženi stranki povrniti njene stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP). Glede na v vlogah in na narokih zaznamovane stroške tožene stranke ter določila Odvetniške tarife – OT ji je višje sodišče priznalo 900 točk za sestavo odgovora na tožbo, 900 točk za sestavo prve pripravljalne vloge, 675 točk za sestavo druge pripravljalne vloge, 900 točk za zastopanje na prvem naroku ter 2 % materialnih stroškov, kar znaša 43,75 točk, skupno 3.418,75 točk. Ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke (0,60 EUR) in 22 % DDV znaša znesek 2.502,53 EUR, ob prištetju potnih stroškov pooblaščenke tožene stranke na narok (55,50 EUR) pa je skupni znesek stroškov, ki jih je tožeča stranka dolžna povrniti toženi, 2.558,03 EUR.

22. Odločitev o stroških pritožbenega postopka pa temelji na določbah drugega odstavka 165. člena ZPP, prvega odstavka 154. člena ZPP in 155. člena ZPP. Ker je tožena stranka s svojo pritožbo uspela v celoti, je upravičena do povrnitve svojih stroškov pritožbenega postopka. Toženi stranki je višje sodišče v skladu s priglašenim stroškovnikom priznalo 1.000 točk za sestavo pritožbe; drugih stroškov tožena stranka ni priglasila. Ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke (0,60 EUR) in 22 % DDV je dolžna tožeča stranka toženi povrniti 732,00 EUR stroškov pritožbenega postopka.

23. Glede na dejstvo, da v posledici ugoditve pritožbi tožene stranke pritožba tožeče stranke ni bila relevantna in je zato tožeča stranka dolžna sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka, se navedbe tožene stranke v odgovoru na pritožbo tožeče stranke izkažejo za nebistvene za odločitev višjega sodišča; to pa pomeni, da ta vloga ni prispevala k odločitvi o pritožbi, zato višje sodišče stroškov odgovora na pritožbo toženi stranki ni priznalo.

1 Prim. tudi s sodbo Vrhovnega sodišče RS III Ips 35/2015 z dne 22. 4. 2016. 2 Iz zgodovinskega izpisa iz zemljiške knjige za sporno nepremičnino izhaja, da je bila podlaga za vknjižbo lastninske pravice tožeče stranke pravnomočna sodba I Pg 47/2018.