Jedro

Ustavna zahteva po obrazloženosti sodnih odločb v primeru, ko gre za odločbe višjega sodišča, je nižja od siceršnje zahteve po obrazloženosti v primerih, ko je višje sodišče pritrdilo pravnemu naziranju nižjega sodišča in ko je zato mogoče že iz sodbe sodišča prve stopnje razbrati obširne razloge za sporno pravno stališče. Sodišče prve stopnje ni posebej utemeljilo, zakaj je bila tožnica ob pregledu 15. 12. 1998 seznanjena s posledicami operativnega posega, višje sodišče pa ni posebej utemeljilo niti svojega dodatnega razloga, ki ga v sodbi sodišča prve stopnje ni, in sicer, da je bila takrat tudi škoda žepovsem stabilizirana. Svoje stališče bi po presoji revizijskega sodišča morali ustrezno utemeljiti obe sodišči, posebej ker gre za vprašanje, ki ga v praksi sodišča rešujejo s pomočjo izvedencev, razlika med ključnima časovnima točkama, ko je že (oziroma še ni) nastopilo zastaranje, pa je relativno majhna (dobri trije tedni).

Izrek

Reviziji se ugodi in se sodbi sodišča druge in prve stopnje razveljavita ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizijski stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

1. Tožnica je v tožbi, vloženi dne 8. 1. 2002, trdila, da je bil operativni poseg (dvig obeh dojk) z dne 23. 10. 1998 neuspešen, zgrešen, da je bila 31. 3. 1999 v K. operirana, da bi popravili napake iz operacije oktobra 1998 in prejšnjih operacij (leta 1987 redukcijska mamoplastika oz. zmanjševalna operacija dojk, nato korekcija; leta 1988 dvig dojk). V zvezi z zastaranjem je navedla (l. št. 62), da bo izvedenec ob pregledu dokumentacije lahko predstavil okoliščine, po katerih bo sodišče oblikovalo stališče glede škodnega dogodka in tega, kdaj je bila škoda znana. Toženka in stranski intervenient sta ugovarjala zastaranje terjatve. Trdila sta, da ni šlo za nadaljevanje zdravljenja iz leta 1987. Sodišče prve stopnje je zavrnilo njen zahtevek za plačilo 75.112,67 EUR odškodnine z obrestmi. Ocenilo je, da so terjatve za plačilo odškodnine za škodo iz prvih treh operacij zastarane. V zvezi s terjatvijo iz četrte operacije pa je presodilo, da je zastaranje začelo teči 15. 12. 1998, ko je bila tožnica na pregledu k dr. A. v K. Takrat je po mnenju sodišča vedela, da operacija ni bila uspešna in je bila seznanjena s stanjem po operaciji. Po mnenju sodišča ni pomembno, da je bila po pregledu še dobre tri tedne v bolniškem staležu (do 8. 1. 1999) Tožnica bi morala torej tožbo vložiti najkasneje 15. 12. 2001. Ker je ni, je njen zahtevek zastaran.

2. Zoper sodbo sodišča prve stopnje se je tožnica pritožila. Sodišče druge stopnje je zavrnilo tožničino pritožbo in potrdilo izpodbijano sodbo. Višje sodišče je pritrdilo zaključku prvostopenjskega sodišča, da so bile tožnici škodne posledice znane najkasneje 15. 12. 1998. Odločitev višjega sodišča je utemeljena na stališču, da so se tega dne škodne posledice povsem ustalile. Po oceni višjega sodišča je pravno odločilno, da je bila tožnica navedenega dne pregledana pri dr. A., ki je tožnici predlagal operativni poseg, tožnica pa je izpovedala, da je kmalu po zadnji operaciji ugotovila, da operativni poseg ni uspel. Zdravniški poseg v marcu 1999 ne predstavlja zaključka zdravljenja, z njim je bila le odpravljena škoda. Zastaranje ne teče od dneva odprave škodnega dejanja.

3. Tožnica je zoper sodbo sodišča druge stopnje vložila revizijo. V njej navaja, da ji škoda ni bila znana že 15. 12. 1998, pregled je potrdil nujnost drugačnega zdravniškega posega. Uveljavlja bistveno kršitev določbe pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP(1), ker v sodbi ni obrazloženo, zakaj zgolj pregled pri zdravniku pomeni trenutek dokončne ustalitve posledic škodnega dogodka iz preteklosti. Neugodnosti in fizične bolečine so neločljivo povezane vsaj s trajanjem bolniškega staleža in se do tedaj gotovo kopičijo; iztek zdravljenja izkazuje bolniški stalež.

4. Toženka na revizijo ni odgovorila.

5. Revizija je utemeljena.

6. Vrhovno sodišče pritrjuje tožničinemu očitku, da nižji sodišči svojega stališča o pravni pomembnosti pregleda pri zdravniku dne 15. 12. 1998 v povezavi z zaključkom tožničinega zdravljenja nista posebej utemeljili. Stališče sodišče druge stopnje je, da se je škoda stabilizirala že 15. 12. 1998 (v sodbi sodišča druge stopnje verjetno napaka 5. 12.) in da je imela tožnica takrat že zadostno podlago za uveljavitev svojega zahtevka, da je lahko podala konkretne dejanske navedbe o relevantnih okoliščinah. Razlogovanje sodišča omogoča sklepanje, da bi se tožničino zdravstveno stanje ustalilo lahko tudi kasneje, če bi šla na pregled k dr. A. 8. 1. 1999 ali pa še kasneje po zaključku bolniškega staleža. Nobeno od sodišč povezovanja zaključka zdravljenja z dnevom pregleda pri dr. A. ni posebej tehtno utemeljilo.

7. Ustavna zahteva po obrazloženosti sodnih odločb v primeru, ko gre za odločbe višjega sodišča, je nižja od siceršnje zahteve po obrazloženosti v primerih, ko je višje sodišče pritrdilo pravnemu naziranju nižjega sodišča in ko je zato mogoče že iz sodbe sodišča prve stopnje razbrati obširne razloge za sporno pravno stališče.(2) V obravnavanem primeru pa ne gre za tak primer. Sodba sodišča prve stopnje v obrazložitvi povzema izvedene dokaze, iz katerih ni mogoče ugotoviti, ali je sodišče ugotavljalo ključna dejstva, ki bi utegnila biti pomembna za presojo ugovora zastaranja (iz povzetih izpovedb petih zaslišanih zdravnikov ne izhaja, da bi karkoli o tem povedali). Sodišče s pomočjo postavljenega izvedenca ni ugotavljalo, kdaj je bilo tožničino zdravstveno stanje toliko stabilizirano, da je že razpolagala z zadostnimi podatki za vložitev tožbe, temu primerno pa tudi 26 strani dolgo izvedensko mnenje o tem nima podatkov (na kaj se sklicuje sodišče druge stopnje, ko omenja 19. stran mnenja, ni jasno). Sodišče prve stopnje ni posebej utemeljilo, zakaj je bila tožnica ob pregledu 15. 12. 1998 seznanjena s posledicami operativnega posega, višje sodišče pa ni posebej utemeljilo niti svojega dodatnega razloga, ki ga v sodbi sodišča prve stopnje ni, in sicer, da je bila takrat tudi škoda žepovsem stabilizirana. Svoje stališče bi po presoji revizijskega sodišča morali ustrezno utemeljiti obe sodišči, posebej ker gre za vprašanje, ki ga v praksi sodišča rešujejo s pomočjo izvedencev(3), razlika med ključnima časovnima točkama, ko je že (oziroma še ni) nastopilo zastaranje, pa je relativno majhna (dobri trije tedni).

8. Kadar se tožena stranka sklicuje na ugovor zastaranja odškodninske terjatve, mora dokazati, kdaj je škoda nastala in kdaj je oškodovanec izvedel zanjo. V konkretnem primeru to pomeni, da dokaže, da je bilo zdravljenje končano, škoda stabilizirana že pred 7. 1. 1999, da je tožnica že takrat vedela za škodo – da je bila objektivno seznanjena z vsemi okoliščinami, ki so potrebne za uveljavitev tožbenega zahtevka. Ni nujno, da ji je dejanska podlaga znana v vseh podrobnostih, a vendar toliko, da je bila v položaju, da z možnostjo za uspeh utemelji svoj zahtevek. Ni nujno, da je seznanjena tudi z višino zahtevka. V kolikor bo sodišče tudi v ponovljenem sojenju zavzelo stališče, da je tožničina terjatev zastarala, bo moralo zavzeti stališče tudi o škodi, ki izvira iz operacije marca 1999 v skladu s kriteriji, ki jih je Vrhovno sodišče podrobneje pojasnilo v zadevi II Ips 671/2007 z dne 25. 11. 2010(4).

9. Ker sodbi nižjih sodišč nimata razlogov o odločilnem dejstvu, kdaj se je tožničina škoda stabilizirala oziroma, zakaj je pri tem ključnega pomena ravno pregled dne 15. 12. 1998, je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Revizijsko sodišče je zato s sklepom v celoti razveljavilo sodbi sodišča druge in prve stopnje ter vrnilo zadevo v novo sojenje sodišču prve stopnje (prvi odstavek 379. člena ZPP). Revizijski stroški so nadaljnji stroški postopka. V novem postopku bo sodišče ugotovilo, kdaj se je zdravljenje poškodbe v zvezi z domnevno nepravilno operacijo 23. 10. 1998 zaključilo. To vprašanje bo sodišče razjasnilo z izvedencem, ki ga je v zadevi že določilo, vendar ga o teh pomembnih vprašanjih glede na svoje pravno naziranje za mnenje ni vprašalo.

Op. št. (1): Zakon o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 45/2008 – v nadaljevanju ZPP).

Op. št. (2): Primerjaj odločbo Ustavnega sodišča Up-1381/08 z dne 23. 9. 2009, objavljeno v Uradnem listu RS, št. 80/2009. Op. št. (3): Iz pregleda razpoložljive sodne prakse revizijsko sodišče ugotavlja, da sodišča praviloma o strokovnih vprašanjih glede zaključka zdravljenja pridobijo mnenja strokovnjakov s tega področja (primerjaj odločbe II Ips 255/2011, II Ips 453/2009, II Ips 305/2008, II Ips 157/2007, II Ips 942/2007). Edini primer, ko je sodišče samo presodilo, da so bile oškodovancu vse oblike nepremoženjske škode znane že ob zaključku fizioterapije in ne šele leto in dobre štiri mesece kasneje ob zaključku bolniškega staleža, je II Ips 574/2008, kjer gre za izjemno dolgo časovno obdobje, ko ni bilo posegov, terapij, zdravljenja, pregledov, po mnenju toženca pa je bilo to obdobje tako dolgo zaradi čakanja v postopku za oceno preostale delazmožnosti.

Op. št. (4): Kot bodočo škodo je treba šteti tisto, katere nastanek je bil ob sojenju oziroma ob sklepanju izvensodne poravnave objektivno gotov, vendar le, če je bilo to za povprečno skrbnega oškodovanca in zavezanca predvidljivo.