Jedro

V primeru, če je drugostopni organ o zakonitosti konkretnega upravnega akta v zvezi s pritožbo že odločal in pri tem sprejel pravno stališče, za katerega pritožnik meni, da je napačno, pritožnik pa zoper ta dokončni upravni akt ni sprožil upravnega spora, tak „pritožnik“ ne more uspešno uveljavljati zahteve za uporabo nadzorstvene pravice niti tega pravnega sredstva ne more po uradni dolžnosti uporabiti nadzorstveni organ.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom zahtevo tožnika za odpravo odločbe Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada Ljubljana št. DT 01-36556 z dne 16. 9. 2008 po nadzorstveni pravici zavrgla kot nedovoljeno.

Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa sledi, da je Davčni urad Ljubljana z izpodbijano odločbo tožniku odmeril dohodnino za leto 2007. Pritožbo tožnika zoper navedeno odločbo je tožena stranka kot drugostopni davčni organ z odločbo št. DT 499-01-483/2008-2 z dne 24. 8. 2009 zavrnila. Dne 29. 11. 2011 pa je tožena stranka s sklepom zavrgla tožnikov predlog za odpravo odločbe o odmeri dohodnine po nadzorstveni pravici. Tožbo zoper navedeni sklep je naslovno sodišče s sodbo I U 1810/2011 zavrnilo, Vrhovno sodišče pa je s sodbo X Ips 106/2012 z dne 13. 9. 2012 zavrnilo revizijo zoper sodbo.

Tožnik je v konkretnem primeru (ponovno) vložil zahtevo za odpravo odločbe po nadzorstveni pravici, ki jo tožena stranka (ponovno) zavrača. Pri tem ugotavlja, da je tožnik zoper odločbo, katere odpravo želi, že vložil pritožbo, o kateri je tožena stranka že odločila in jo zavrnila. Tožnik zoper odločbo ni vložil tožbe na Upravno sodišče. Glede na povedano in ob upoštevanju sodbe Vrhovnega sodišča X Ips 106/2012 z dne 13. 9. 2012 se ugotavlja, da v konkretnem primeru niso izpolnjeni formalni pogoji za obravnavanje tožnikove zahteve za odpravo odločbe in da zato, ne glede na utemeljenost, ni mogoče obravnavati tožnikove vloge, saj po stališču, ki ga je zavzelo Vrhovno sodišče, organ, ki je (že) presojal utemeljenost pritožbe, ne more presojati vloge za odpravo po nadzorstveni pravici.

Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in predlaga njeno odpravo ter povrnitev plačane sodne takse. Tožbo vlaga iz razlogov po 1. do 3. točki 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). V tožbi se sklicuje na drugi odstavek 88. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) ter poudarja, da je v zakonu določen samo petletni objektivni rok za vložitev zahteve in pogoj, da je bil prekršen materialni zakon. Drugih omejitev zakon ne določa. V njegovem primeru je davčni organ z izpodbijano odmerno odločbo nesporno prekršil materialni zakon, kar je večkrat ugotovilo Vrhovno sodišče pri izdaji enakih odločb drugim davčnim zavezancem, npr. v sodbi X Ips 183/2010 z dne 3. 2. 2011. Sporna je razlaga drugega odstavka 88. člena ZDavP-2, ki jo zastopa tožena stranka in ki po mnenju tožnika iz zakona ne izhaja. Meni, da je po določbah citiranega 88. člena ZDavP-2 mogoče presojati po nadzorstveni pravici tudi dokončno odločbo, odločbo, zoper katero je bil sprožen upravni spor in tudi še pravnomočno odločbo. Upravičeni predlagatelj je torej lahko tudi tožnik, saj uveljavlja prekršitev materialnega zakona, ki je po zakonu razlog za omenjeno izredno pravno sredstvo, in za katero ni potrebno, da je očitna. Namen izrednega pravnega sredstva je ravno v tem, da učinkuje širše kot pritožba ter obenem zagotavlja enakopravno obravnavanje oseb, ki so v enaki dejanski in pravni situaciji. Tožnik v tej zvezi še poudari, da je ostala samo še njegova nezakonita odločba in da so vse druge odločbe v istovrstnih zadevah že odpravljene, ali po nadzorstveni pravici ali pa z rednimi pravnimi sredstvi. Kar vse pa po prepričanju tožnika pomeni, da gre v konkretnem primeru za nezakonito odmerno odločbo, ki jo je absolutno potrebno odpraviti in ki s pretekom časa ne more konvalidirati.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih ter predlaga zavrnitev tožbe.

Tožba ni utemeljena.

Po pregledu spisov in izpodbijane odločbe sodišče sodi, da je izpodbijani sklep pravilen in skladen z zakonom. Pravilni so tudi razlogi, ki jih vsebuje obrazložitev sklepa in na katere se sodišče po pooblastilu iz 71. člena ZUS-1 sklicuje.

Pri tem se tožena stranka utemeljeno sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča X Ips 106/2012, s katero je le-to zavrnilo revizijo tožnika zoper sodbo naslovnega sodišča, izdano v enakem primeru, kot je obravnavani. Tudi v tem primeru je namreč šlo za odločanje o zakonitosti sklepa tožene stranke, s katerim je bila zavržena tožnikova zahteva za odpravo odločbe o dohodnini po nadzorstveni pravici, enaki pa so bili tudi razlogi izpodbijanega sklepa. Pri tem je bilo tako s strani naslovnega sodišča kot s strani Vrhovnega sodišča zavzeto stališče, da je presoja drugostopnega davčnega organa, ki je hkrati nadzorstveni organ, o zakonitosti konkretne prvostopne odločbe po nadzorstveni pravici izključena, če je sam o pritožbi oziroma o drugem pravnem sredstvu zoper isto odločbo že odločal ter tako odločbo presodil za zakonito. Kar pomeni, da v primeru, če je drugostopni organ o zakonitosti konkretnega upravnega akta v zvezi s pritožbo že odločal in pri tem sprejel pravno stališče, za katerega pritožnik meni, da je napačno, pritožnik pa zoper ta dokončni upravni akt ni sprožil upravnega spora, tak „pritožnik“ ne more uspešno uveljavljati zahteve za uporabo nadzorstvene pravice niti tega pravnega sredstva ne more po uradni dolžnosti uporabiti nadzorstveni organ (prim. 13. točka obrazložitve). Prav za takšno situacijo pa gre v konkretnem primeru, saj je o zakonitosti sporne odmerne odločbe nadzorstveni organ že odločal, tožnik pa upravnega spora zoper dokončen upravni akt – odmerno odločbo ni sprožil. To pa pomeni, da z zahtevo za odpravo odločbe po nadzorstveni pravici že prvič ni mogel biti uspešen, iz istih razlogov pa z enako zahtevo tudi ne more biti uspešen v konkretnem primeru. Uspeti pa tudi ne more s sklicevanjem na druge odpravljene odločbe in s tem na neenako obravnavanje v primerjavi z drugimi zavezanci v istovrstnih primerih. Da bi bilo v drugih primerih zavzeto drugačno stališče v zvezi z odločanjem po nadzorstveni pravici s strani Vrhovnega ali naslovnega sodišča, namreč tožnik ne izkaže. Prav v tem, da upravnega spora zoper odmerno odločbo ni sprožil, oziroma da je vložil pritožbo, pa se (lahko) njegov položaj razlikuje od položaja tistih zavezancev, ki so z zahtevo po odpravi odločbe uspeli, in je zato lahko drugačna tudi izpodbijana odločitev. Čeprav za odločitev ni bistveno, pa sodišče v zvezi s tožbenimi navedbami o očitno oziroma „absolutno nezakoniti“ (odmerni) odločbi, ki že sama po sebi narekuje odpravo po nadzorstveni pravici, še dodaja, da tudi ta trditev ne vzdrži pravne presoje. O ustavnosti 120. člena ZDoh-2, na katerega se sklicuje tožnik v svoji vlogah, se je namreč (v odločbi U-I-76/11 z dne 14. 6. 2012) že izreklo Ustavno sodišče, ki je citirano zakonsko ureditev spoznalo za skladno z Ustavo. To pa pomeni, da že iz tega razloga vsaj o očitno oziroma absolutno nezakoniti odločbi o odmeri dohodnine tožniku za leto 2007 ni več mogoče govoriti.

Ker je glede na navedeno izpodbijani sklep po presoji sodišča pravilen in skladen z zakonom, je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1. Sodišče je odločilo v zadevi brez glavne obravnave na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1.