Jedro

Zbornica izvršiteljev Slovenije pri imenovanju izvršiteljev ne more pridobiti statusa stranke, ker se ne odloča o nobeni njeni pravici, obveznosti ali pravni koristi, statusa soodločujočega organa pa tudi ne, saj ne gre za odločbo (o imenovanju izvršitelja), izdano v soglasju oziroma z odobritvijo te zbornice.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi 4. točke 1. odstavka 34. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrglo tožbo tožnikov zoper odločbo ministra za pravosodje z dne 20.4.2004. S to odločbo je minister za pravosodje za izvršitelja s sedežem na območju Okrajnega sodišča v L. imenoval D.B. Za to imenovanje je v skladu s 6. odstavkom 283. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ, Uradni list RS, št. 51/98 in 75/2002) pridobil mnenje predsednika okrajnega sodišča in zbornice. Mnenje predsednika okrajnega sodišča je bilo pozitivno, mnenje zbornice pa negativno. Minister je obravnavano osebo imenoval za izvršitelja, ker je ugotovil, da ima opravljen pravniški državni izpit, ki po svojem programu ustreza programu izpita za izvršitelja, predpisanim s 5. točko 1. odstavka 281. člena ZIZ, ki je podrobneje urejen s Pravilnikom o vsebini, programu in načinu opravljanja izpita za izvršitelja (Uradni list RS, št. 95/2002, v nadaljevanju: Pravilnik).

Sodišče prve stopnje je tožbo tožnikov zavrglo, ker je ugotovilo, da izpodbijani akt ne posega neposredno v nobeno pravico ali pravno korist oziroma pravni položaj tožnikov in da ugoditev njuni tožbi ne bi pripeljala do spremembe njunega pravnega položaja. Dejanskega interesa pa v upravnem sporu samostojno ni mogoče uveljavljati, ker je po določbi 1. odstavka 4. člena ZUS podlaga za odločanje sodišč v upravnem sporu izkazan pravni interes. Na obstoj tega pa mora sodišče ves čas postopka paziti v skladu z določbo 2. odstavka 34. člena ZUS.

Tožnika vlagata pritožbo, ker menita, da sta bila aktivno legitimirana za vložitev tožbe in da v tem upravnem sporu varujeta svoj pravni položaj oziroma pravice. Zbornica daje k imenovanju izvršiteljev obvezno mnenje, ki ga je tožena stranka dolžna upoštevati. Za dajanje mnenje prejme tudi celotno dokumentacijo v zvezi z razpisom za izvršitelja. Njen pravni položaj bi bil z upoštevanjem njene tožbe močno izboljšan oziroma ne bi bil ogrožen, kot je sedaj, ko je tožena stranka imenovala izvršitelja v nasprotju z mnenjem zbornice. Sklicuje se na druge postopke imenovanja odvetnikov, tožilcev, notarjev in sodnikov, pri katerih dajejo ustrezni organi mnenje, ki je za organ, ki jih imenuje, obvezno.

Dokler bo dajala mnenje k imenovanjem, ji ni mogoče odreči pravnega interesa. Vsak novo imenovani izvršitelj bo del sistema izvršiteljev v Republiki Sloveniji, ti pa se povezujejo v zbornico, ki ima torej interes, da tožena stranka upošteva njeno mnenje, ki je v skladu s predpisi obvezno. Enako velja tudi za drugega tožnika. Navedba v obrazložitvi izpodbijane sodne odločbe, da tožnik že ima status izvršitelja in zato v postopku imenovanja ni bilo poseženo v nobeno njegovo pravico, ne more vzdržati preizkusa. Tožnik opravlja svoje delo v skladu z ZIZ in podzakonskimi akti, izdanimi na njegovi podlagi, na celotnem območju Republike Slovenije in ne le na območju okrajnega sodišča, za katero je bil imenovan. Delo izven njegovega območju predstavlja visok delež njegovega dela. Ker je njegov zaslužek odvisen od obsega opravljenega dela, se s povečanjem števila izvršiteljev obseg njegovega dela zmanjšuje. V nekaterih območjih so izvršitelji že sedaj brez dela, pri čemer drugi tožnik dodaja, da ne more biti vsak postopek oziroma sistem v Republiki Sloveniji prilagojen kaotičnim razmeram na območju Okrajnega sodišča v L. Upniki, ki sami določajo izvršitelja in tudi vnaprej plačujejo njegove storitve, si nemalokrat izberejo izvršitelje z drugih območij, ker so ti hitrejši in cenejši. Imenovanje novih izvršiteljev bistveno vpliva na njegov sedanji pravni položaj in ga slabša, zato je tudi v njegovem primeru podan pravni interes za to tožbo. Tožnika menita, da ni bilo mogoče tožbe zavreči. Obrazložitev izpodbijane sodne odločbe je že vsebinska, torej bi moralo sodišče prve stopnje tudi odločiti po vsebini. Pritožbenemu sodišču predlagata, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodno odločbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Minister za pravosodje v odgovoru na pritožbo v celoti vztraja pri svojih dosedanjih navedbah in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo tožeče stranke zavrže, podrejeno pa, da jo kot neutemeljeno zavrne. Prosi pritožbeno sodišče za prednostno in hitro reševanje tožbe (pritožbe) v skladu z 8. odstavkom 283. člena ZIZ.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa in prizadeta stranka (D.B.) na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje v obravnavanem primeru pravilna in zakonita. Zanjo je sodišče prve stopnje navedlo utemeljene razloge, na katere se pritožbeno sodišče, da se izogne ponavljanju, v celoti sklicuje. Glede pritožbenih navedb pa še dodaja: Imenovanje izvršiteljev je urejeno v 4. delu 26. poglavja ZIZ, in sicer v členih 280. do 284. V 283. členu ZIZ je določen postopek imenovanja izvršitelja. Določeno je, da izvršitelja imenuje minister, pristojen za pravosodje. Pri tem glede na 2. odstavek 283. člena ZIZ število izvršiteljev ni omejeno, ampak minister imenuje izvršitelje, če ugotovi, da je to potrebno za redno opravljanje dejanj izvršbe in zavarovanja. Pred objavo razpisa pa pridobi mnenje predsednika okrajnega sodišča o gibanju in stanju zadev izvršbe in zavarovanja na okrajnem sodišču, za katerega naj bi bil izvršitelj imenovan (4. odstavek 283. člena ZIZ). Izbiro med kandidati, ki izpolnjujejo pogoje za imenovanje, opravi minister, pristojen za pravosodje, pri čemer upošteva predvsem delovne izkušnje in delovno dobo, oceno vrednosti javnega zaupanja in povezanost bivanja izvršitelja s krajem, kjer je sedež okrajnega sodišča, za območje, za katerega bo imenovan, mnenje predsednika tega sodišča in mnenje zbornice (6. odstavek 283. člena ZIZ). V 7. odstavku 283. člena ZIZ je določeno, da zoper odločbo o imenovanju izvršitelja ni pritožbe, dovoljen pa je upravni spor. V 8. odstavku 283. člena ZIZ pa je določeno, da vložena tožba zadrži izvršitev odločbe o imenovanju izvršitelja in da se tožba rešuje prednostno in hitro.

Po navedenih določbah da zbornica zgolj mnenje ministru za izbiro izmed kandidatov. To mnenje si po presoji pritožbenega sodišča minister mora pridobiti, ni pa ga dolžan upoštevati, kot zmotno meni zbornica. Z dajanjem tega mnenja zbornica tudi ne pridobi statusa stranke v tem postopku in tudi ne statusa soodločujočega organa.

Statusa stranke ne more pridobiti, ker se ne odloča o nobeni njeni pravici, obveznosti ali pravni koristi, kar ji je pojasnilo že sodišče prve stopnje, statusa soodločujočega organa pa tudi ne, saj ne gre za odločbo, izdano v soglasju oziroma z odobritvijo zbornice. Torej z odločanjem ministra v obravnavanem primeru ni poseženo niti v pravice niti v pravne koristi zbornice. Zato je po presoji pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje odločilo pravilno in zakonito, ko je zborničino tožbo zavrglo.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje odločilo pravilno in zakonito tudi, ko je zavrglo tožbo drugo tožnika. Tudi ta po presoji pritožbenega sodišča nima pravnega interesa za sodelovanje kot stranka v tem upravnem sporu. Status izvršitelja namreč osebi, ki to delo opravlja, ne daje nikakršne pravice, da pri imenovanju drugih izvršiteljev nastopa kot stranka oziroma stranski intervenient. V tem postopku ne varuje nobene neposredne na zakon oprte pravne koristi, ampak poskuša varovati le svoj dejanski položaj, ki izhaja iz dosedanjega števila izvršiteljev. To pa ni dovolj za aktivno legitimacijo v upravnem sporu.

Pritožbeno sodišče pa še pripominja, da je v obravnavanem primeru tudi navedba tožene stranke napačna. Glede na to, da po 1. odstavku 283. člena ZIZ izvršitelje imenuje minister, pristojen za pravosodje, ne pa ministrstvo, je pravilna tožena stranka torej minister, ne pa ministrstvo. Ker pa je bilo tožbo treba zavreči že zaradi pomanjkanja aktivne legitimacije, dejstvo, da gre za toženo stranko, ki ne more biti pasivno legitimirana, ni vplivalo na pravilnost in zakonitost odločitve sodišča prve stopnje, ampak je to le še dodaten razlog za zavrženje tožbe.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.