Jedro

Izven pogojev, predvidenih v določbi tretjega odstavka 44. člena ZPP opredeljena vrednost spornega predmeta, torej vrednost spora, opredeljena v nadaljnjih fazah postopka, ne more sanirati izostanka ravnanja iz določbe drugega odstavka 180. člena ZPP.

Procesno nesprejemljiva je odločitev, po kateri bi stranka, ki sicer ni navedla vrednosti spornega predmeta, to storila šele po pravnomočnosti sodbe v pogojih 108. člena ZPP. Za odpravo formalnih pomanjkljivosti je sicer predvideno postopanje po 45. in 108. členu ZPP, vendar pa tega v revizijski fazi postopka ni mogoče izpeljati.

Izrek

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je tožnik na podlagi kupne pogodbe z dne 13.4.1994 lastnik stanovanja v stanovanjskem bloku v ..., s posledično zavezo prve tožene stranke, da izda za vknjižbo lastninske pravice na stanovanju sposobno listino na ime tožnika. Delno je ugodilo podrejenemu zahtevku in tožencema naložilo, da morata tožniku plačati 410.192 SIT (sedaj 1.711,70 EUR) z zamudnimi obrestmi od 15.10.1997 dalje do plačila. Pri tem je zavrnilo zahtevek na plačilo zamudnih obresti od navedenega zneska za čas od 7.1.1992 do 14.10.1992. Pritožbi tožeče in prve tožene stranke je sodišče druge stopnje zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Tožeča stranka vlaga revizijo v obsegu zavrnitve njenega tožbenega zahtevka, pri čemer uveljavlja revizijske razloge iz določbe 370. člena ZPP in predlaga razveljavitev sodb nižjih sodišč in vrnitev zadeve v izpodbijanem delu v novo sojenje, ali pa spremembo odločitve z ugoditvijo tožbenemu zahtevku v celoti. Vztraja pri stališču, da sta pravdni stranki sklenili kupoprodajno pogodbo, saj ima vse potrebne sestavine glede predmeta in cene, pa tudi pogodbena volja pogodbenih strank, da skleneta kupno pogodbo, je ugotovljena. V tej smeri je podana tudi bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker v izpodbijani sodbi niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih. Glede podrejenega zahtevka je revizija mnenja, da bi morale zamudne obresti od dosojenega zneska teči od njegove izročitve, saj je tožena stranka denar neupravičeno zadrževala.

Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu RS in toženi stranki, ki pa nanjo ni odgovorila.

Revizija ni dovoljena.

V premoženjskih sporih, kakršen je obravnavani, je po drugem odstavku 367. člena ZPP revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 1.000.000 SIT (sedaj 4.172,92 EUR). Kadar pa predmet tožbenega zahtevka ni denarni znesek, pravica do revizije pa je odvisna od vrednosti spornega predmeta, mora tožnik po drugem odstavku 180. člena ZPP že v tožbi navesti tudi vrednost spornega predmeta. V obravnavanem primeru to pomeni, da bi morala tožeča stranka z vložitvijo nedenarnega primarnega tožbenega zahtevka že v tožbi navesti njegovo vrednost, saj bi si samo tako lahko pridobila pravico do revizije. Podrejeni denarni zahtevek, ki se glasi na znesek 410.192 SIT (sedaj 1.711,70 EUR) pa v vsakem slučaju ne dosega revizijskega praga, določenega v drugem odstavku 367. člena ZPP.

Glede odločitve o podrejenem tožbenem zahtevku (sporen naj bi bil le tek zakonskih zamudnih obresti) torej obvelja - ne glede na to, da zamudne obresti predstavljajo postransko terjatev, glede katere revizija že zato ni dovoljena - odločitev o nedovoljenosti revizije in s tem njenem zavrženju (377. člen ZPP).

Izostanek ocenitve vrednosti spora pa v obsegu primarnega tožbenega zahtevka pomeni, da je tožeča stranka ravnala v nasprotju z določbo drugega odstavka 180. člena ZPP. Revizija je izredno pravno sredstvo proti pravnomočni sodni odločbi sodišča druge stopnje, zaradi česar jo je mogoče vložiti le v zakonsko določenih pogojih, torej tudi ob pogoju, ki ga predpisuje določba drugega odstavka 180. člena ZPP. Izostanek navedbe vrednosti spora ima glede primarnega tožbenega zahtevka za posledico nedovoljenost revizije. Ravnanje tožeče stranke, ki glede primarnega zahtevka ni navedla njegove vrednosti, bi bilo mogoče sanirati le ob pogojih iz določbe tretjega odstavka 44. člena ZPP. Kadar namreč nastane vprašanje o pravici do revizije, se mora sodišče najpozneje na glavni obravnavi pred začetkom obravnavanja glavne stvari na hiter in primeren način prepričati o vrednosti spora. Iz podatkov spisa ne sledi, da bi sodišče prve stopnje bodisi samo s sklepom določilo vrednost spornega predmeta, bodisi bi tožeča stranka v prej navedenih okoliščinah sama opredelila vrednost glavnega tožbenega zahtevka. Izven pogojev, predvidenih v določbi tretjega odstavka 44. člena ZPP opredeljena vrednost spornega predmeta, torej vrednost spora, opredeljena v nadaljnjih fazah postopka, ne more sanirati izostanka ravnanja iz določbe drugega odstavka 180. člena ZPP.

Procesno povsem nesprejemljiva je odločitev, po kateri bi stranka, ki sicer ni navedla vrednosti spornega predmeta, to storila šele po pravnomočnosti sodbe v pogojih 108. člena ZPP. Za odpravo formalnih pomanjkljivosti je sicer predvideno postopanje po 45. in 108. členu ZPP, vendar pa tega v revizijski fazi postopka ni mogoče izpeljati. Pozivanje tožnika, naj navede vrednost spornega predmeta, bi namreč povzročilo neenakopraven položaj pravdnih strank, saj bi samo tožniku in za nazaj bilo omogočeno ravnanje, ki bi povzročilo dovoljenost ali nedovoljenost revizije, toženec pa te možnosti ne bi imel. Zato je bilo treba po določbi 377. člena ZPP zavreči tudi revizijo v obsegu izpodbijanja odločitve o glavnem tožbenem zahtevku.

Izrek o stroških revizijskega postopka je odpadel, ker tožeča stranka z revizijo ni uspela, tožena stranka pa odgovora na revizijo ni vložila.