Jedro

Begunci niso osebe, katerih stanovanjske potrebe bi se lahko upoštevale pri odločanju o tem, kateri od prejšnjih zakoncev bo ostal najemnik stanovanja.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da predlagateljica postane najemnica dvosobnega stanovanja na T. Odločilo je, da nasprotnemu udeležencu preneha najemna pravica na tem stanovanju in se je iz njega dolžan izseliti v 60 dneh. Odločilo je tudi o stroških postopka. Ugotovilo je, da so stanovanjske potrebe predlagateljice večje kot potrebe nasprotnega udeleženca.

Proti sklepu se pritožuje nasprotni udeleženec iz vseh pritožbenih razlogov, predlaga razveljavitev sklepa in navaja: Napačna je odločitev sodišča prve stopnje, ki je pri odločitvi upoštevalo, da s predlagateljico živi tudi sestra z dvema otrokoma, ki imajo status beguncev. Oni nimajo zakonite pravice uporabe stanovanja. Predlagateljica ima dovolj sredstev, da si lahko uredi svoj stanovanjski problem. Predlagateljica ima tudi stalno zaposlitev, medtem ko je on brez zaposlitve. Ni res, da je solastnik firme v B. Ima tudi mladoletnega otroka. Predlagateljica bi tudi lahko izvedla zamenjavo stanovanja. Izselil se ni prostovoljno, ampak zaradi nevzdržnih razmer.

Predlagateljica je odgovorila na pritožbo in predlagala, da se pritožba zavrne.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je popolno ugotovilo dejansko stanje in tudi materialno pravo je prav uporabljeno. Prvo sodišče tudi ni napravilo nobene bistvene kršitve določb postopka. Odločitev prvega sodišča je tako pravilna. Pritožbeno sodišče se v glavnem strinja z razlogi sodišča prve stopnje, razen kolikor bo posebej povedano, in k tem razlogom še dodaja: Pritožbi je sicer mogoče pritrditi v toliko, da pri odločanju o tem, kdo bo ostal najemnik stanovanja po razvezi, ni mogoče upoštevati stanja, ki je nastalo, ko stanovanje uporabljajo tudi osebe, ki so begunci. Gotovo gre le za začasno stanje, tako stanje pa ne more biti odločilno pri odločanju o stanovanjskih potrebah oziroma ni mogoče šteti, da so begunci "druge osebe, ki skupaj z njim stanujejo" v smislu čl. 57/2 Stanovanjskega zakona. Vendar pa je sodišče prve stopnje kljub temu ugotovilo dovolj drugih okoliščin, ki kažejo, da je odločitev pravilna. Sodišče prve stopnje se je že v izpodbijanem sklepu opredelilo do trditve nasprotnega udeleženca, da ima predlagateljica dovolj sredstev za ureditev stanovanjskega vprašanja.

V pritožbi nasprotni udeleženec to trditev samo ponavlja. Kar zadeva trditve o nezaposlenosti, nasprotni udeleženec tega zaslišan kot stranka ni trdil, prav tako pa je sam izpovedal, da je solastnik firme. Tudi če so pritožbene trditve točne, to ne more predstavljati odločilne okoliščine, saj je sam izpovedal, da zdravstvenih težav nima. Torej si bo delo lahko našel. To da ima mladoletnega otroka, na odločitev ne more bistveno vplivati, saj kot izhaja iz podatkov v spisu, ta otrok v obravnavanem stanovanju nikoli ni živel in nasprotni udeleženec tega tudi ne zatrjuje. Potem ko je nasprotni udeleženec sam izpovedal, da je izročil ključe stanovanja predlagateljici, tudi njegove trditve o tem, da se ni izselil prostovoljno, niso prepričljive.

Tako je bilo torej treba zavrniti pritožbo in potrditi pravilno odločitev sodišča prve stopnje. Odločitev pritožbenega sodišča je utemeljena na določilih čl. 368 Zakona o pravdnem postopku v zvezi s čl. 37. Zakona o nepravdnem postopku.