Jedro

Ker je tožena stranka štela, da na dan začetka stečajnega postopka obstajata hkrati terjatev tožeče stranke kot upnika do nje kot stečajnega dolžnika in njena nasprotna terjatev do tožeče stranke, je stečajni upravitelj ravnal skladno z določbo 61. člena ZFPPIPP in terjatev tožeče stranke prerekal. Tožeča stranka je skladno z določbo 300. člena ZFPPIPP pravočasno vložila tožbo na ugotovitev obstoja prerekane terjatve.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi in zadeva vrne v novo odločanje sodišču prve stopnje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo I Pg 947/2015 z dne 17. 11. 2016 izreklo: “I. Ugotovi se, da obstoji terjatev tožeče stranke D. d.o.o., U., nasproti tožene stranke P. d.d., sedaj v stečaju, O., v višini 1.787.537,79 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 17. 10. 2014 do dne plačila. II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti njene pravdne stroške v znesku 7.362,75 EUR v roku 15 dni od prejema sodbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka roka za njegovo izpolnitev dalje do plačila, pod izvršbo.”

2. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja: (-) da je tožeča stranka vložila tožbo zaradi ugotovitve obstoja prerekane terjatve v znesku 1.787.537,79 EUR s pripadki zoper toženo stranko, ki je v stečajnem postopku od 17. 10. 2014 na podlagi sklepa Okrožnega sodišča v Celju, opr. št. St 433/2014 z dne 17. 10. 2014; (-) da je tožeča stranka v stečajnem postopku prijavila terjatev v višini 1.787.537,79 EUR s pripadki, vendar je stečajni upravitelj prijavljeno terjatev tožeče stranke v celoti prerekal iz razloga zakonskega pobotanja z dnem začetka stečajnega postopka z nasprotnimi terjatvami stečajnega dolžnika, to je tožene stranke; (-) da je tožeča stranka v pravočasno vloženi tožbi na ugotovitev obstoja prerekane terjatve navajala, da je s toženo stranko sklenila dne 9. 10. 2013 posojilno pogodbo, po kateri je tožeča stranka kot posojilodajalka odobrila toženi stranki kot posojilojemalki posojilo v višini 1.500.000,00 EUR, ki pa ga je z aneksom št. ... z dne 6. 1. 2014 zvišala na 1.700.000,00 EUR, 30. 6. 2014 je sklenila s toženo stranko aneks št. ... na 2.000.000,00 EUR, pri čemer je dogovorjeni rok vračila bil sprva 31. 1. 2014, potem pa je bil z aneksom št. ... z dne 6. 1. 2014 spremenjen in podaljšan v rok 31. 12. 2014 in odobreno posojilo je bilo toženi stranki tudi izročeno, vendar tožena stranka ob dospelosti 31. 12. 2014 posojila ni vrnila; (-) da je tožeča stranka terjatev v višini 1.787.537,79 EUR, ki se sestoji iz glavnice in obresti do dne začetka stečajnega postopka priglasila v stečajnem postopku, ki jo je stečajni upravitelj prerekal; (-) tožeča stranka je trdila, da njena terjatev ni prenehala s pobotanjem, saj tožena stranka ni izkazala svoje nasprotne terjatve; (-) da se je tožena stranka sklicevala, da 261. člen Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP) določa, da z začetkom stečajnega postopka veljata za pobotani tisti terjatvi, ki hkrati obstajata ob začetku stečajnega postopka, to je terjatev posameznega upnika do stečajnega dolžnika in nasprotna terjatev stečajnega dolžnika do tega upnika ter da se navedeno določilo uporablja tudi za terjatve, ki ob začetku stečajnega postopka še niso zapadle; (-) da je tožena stranka trdila, da je ob začetku stečajnega postopka imela do tožeče stranke terjatev iz dolgoročne posojilne pogodbe z dne 10. 12. 2012, aneksa številka ... k tej pogodbi z dne 12. 3. 2014 in aneksa številka ... k tej pogodbi z dne 20. 3. 2014, skupaj 1.781.919,41 EUR, prav tako je imela terjatev iz računa številka ... v znesku 3.685,08 EUR, terjatev iz računa ... v znesku 1.253,84 EUR, terjatev iz računa ... v znesku 150,00 EUR, terjatev iz računa ... v znesku 1.383,12 EUR in terjatev iz računa ... v znesku 77,42 EUR in je skupna terjatev tožene stranke do tožeče stranke na dan začetka stečajnega postopka tako znašala 1.788.468,87 EUR in do tega zneska sta bili medsebojni terjatvi pobotani; (-) da je tožeča stranka menila, da je ugovor tožene stranke neutemeljen, saj je tožena stranka terjatev na podlagi iste dolgoročne posojilne pogodbe z dne 10. 12. 2012, na podlagi katere bi naj imela nasprotno pobotno terjatev, že uveljavljala kot tožeča stranka zoper tožečo stranko kot toženo stranko v pravdni zadevi I Pg 397/2015 pred Okrožnim sodiščem v Celju, ki se je pravnomočno končala s sodno poravnavo, ki je sicer glasila, da tožeča stranka ugotavlja, da iz tega gospodarskega spora nima nobenega zahtevka do tožene stranke in da je sodna poravnava sklenjena pod pogojem, ki pa se ni uresničil, zato je polno veljavna in ima učinek pravnomočnosti; (-) da je gospodarski spor temeljil na isti dolgoročni posojilni pogodbi, glede katere je tožena stranka v tamkajšnjem pravnomočnem gospodarskem sporu ugotovila oziroma pripoznala, da nima nobenega posojilnega zahtevka, kar pravno gledano ni umik tožbe, ampak pomeni odpoved posojilnemu zahtevku oziroma zahtevku na podlagi posojilne pogodbe, je tožena stranka v tem postopku ne more uveljaviti, saj gre za res iudicata; (-) da je tožena stranka na ugovor tožeče stranke, da pobotne terjatve ni imela, ker posojila ni nikoli izročila, pojasnila, da drži, da posojilo ni bilo izročeno, ampak da je bila posojilna pogodba, sklenjena 10. 12. 2012 na znesek 2.618.958,19 EUR, črpana s kompenzacijo v višini 1.913.409,01 EUR ter s kompenzacijo v višini 705.549,18 EUR, kar izhaja že iz same pogodbe; (-) da je tožena stranka obrazložila, da je črpanje posojila potekalo na sledeč način: “-” da je 27. 11. 2012 bila med toženo stranko ter tožečo stranko sklenjena pogodba o prodaji poslovnega deleža družbe H. d.o.o., s katero je tožeča stranka odkupila od tožene stranke poslovni delež v višini 21 % v družbi H. za kupnino 2.062.301,82 EUR in je tožeča stranka toženi stranki del kupnine za nakup poslovnega deleža v višini 612.301,82 EUR poravnala s kompenzacijo, sklenjeno med tožečo in toženo stranko dne 10. 12. 2012, pri čemer je poleg zneska 612.301,82 EUR bil v kompenzacijo vključen še znesek 93.247,36 EUR in je celotna kompenzacija bila tako sklenjena za znesek 705.549,18 EUR, kompenzacija je bila sklenjena med dolgom tožeče stranke do tožene stranke v višini 705.549,18 EUR, ki je sestavljen iz zneska 612.301,82 EUR (kupnina za poslovni delež) in zneska 93.247,36 EUR in obveznostjo tožene stranke do tožeče stranka v višini 705.549,18 EUR, ki izhaja iz kreditne pogodbe z dne 10. 12. 2012, ki je bila sklenjena, dogovorjeni znesek po kreditu pa dejansko ni bil izplačan; “-” da drugi del neizplačanega zneska po kreditni pogodbi z dne 10. 12. 2012 predstavlja znesek 1.913.409,08 EUR in je črpanje posojila potekalo tako, da je za ta znesek bila sklenjena verižna kompenzacija med tožečo stranko, Z. D. in toženo stranko, ker sta D. Z. kot prodajalec in tožeča stranka kot kupec sklenila pogodbo o prodaji 107.181 delnic TRIR, kupnina je znašala 1.913.409,01 EUR in je bila plačana z večstransko kompenzacijo z dne 10. 12. 2012, saj je tožeča stranka iz naslova nakupa delnic dolgovala D. Z. znesek 1.913.409,01 EUR, D. Z. je z enakim zneskom odplačal kredit toženi stranki, tožena stranka pa je dolgovala tožeči stranki prav tako znesek 1.913.409,01 EUR, ki je obstajal na podlagi dolgoročne posojilne pogodbe z dne 10. 12. 2012; (-) da je tožeča stranka glede na sodno prakso, da verižna kompenzacija ne pomeni pobotanje, ampak pomeni odpust dolga, menila, da ne more držati trditev tožene stranke, da bi na ta način (s prenehanjem) nastala nasprotna pobotna terjatev tožene stranke in vztrajala pri zahtevku v celoti.

3. Gleda na takšne trditve pravdnih strank je sodišče prve stopnje tožbenemu zahtevku v celoti ugodilo.

4. Sodišče prve stopnje je menilo, da je iz priložene sodne poravnave, sklenjene v zadevi I Pg 397/2015 (listina A20), razvidno, da je ta zadeva postala res iudicata in je zato pritrditi navedbam tožeče stranke, da za to velja prepoved ponovnega uveljavljanja (ne bis in idem), zato je ugovor tožene stranke o pobotanju vtoževane terjatve tožeče stranke s terjatvijo tožene stranke neutemeljen.

5. Nadalje je sodišče prve stopnje presodilo, da listina, ki jo je predložila tožena stranka, torej večstransko kompenzacijo, sklenjeno dne 10. 12. 2012 med D. d.o.o., D. Z. in P. d.d. predstavlja verižno kompenzacijo in ne pobot, ker pa je verižna kompenzacija vrsta sporazumov o odpustih dolgov in ne pobotanje po določbah OZ, predpostavke za pobot niso obstojale, je zahtevek tožeče stranke v celoti utemeljen. Sodišče prve stopnje je zgolj še dodalo, da je pogodba, na katero se sklicuje tožena stranka, in iz katere naj bi izhajala terjatev do tožeče stranke, bila sklenjena 10. 12. 2012, medtem ko je posojilna pogodba, iz katere vtožuje tožeča stranka, bila sklenjena 9. 10. 2013 in tudi iz tega vidika, po oceni sodišča, ne morejo držati navedbe tožene stranke, da je prišlo do pobota te terjatve z verižno kompenzacijo na podlagi posojilne pogodbe z dne 10. 12. 2012. 6. Zoper to sodbo je po svojem pooblaščencu pravočasno pritožbo vložila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in v celoti zavrne tožbeni zahtevek tožeče stranke, tožeči stranki naloži plačilo na strani tožene stranke nastalih pravdnih stroškov oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

7. Tožena stranka je priglasila stroške pritožbe.

8. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in menila, da je v celoti pravilna in zakonita ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in toženi stranki naloži plačilo pritožbenih stroškov tožeče stranke z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

9. Tožeča stranka je priglasila stroške odgovora na pritožbo.

10. Pritožba je utemeljena.

11. Pritožba utemeljeno opozarja, da sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni podalo razlogov glede odločilnih dejstev, ki vplivajo na presojo v sporni zadevi, saj se v izpodbijani sodbi sploh ni opredelilo do zatrjevanj tožene stranke, da je na dan začetka stečajnega postopka nad toženo stranko ta imela nasprotno terjatev do tožeče stranke, ki jo je ta prijavila v stečajnem postopku iz naslova danega posojila toženi stranki.

12. Tako tudi po mnenju pritožbenega sodišča držijo pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje ni podalo odločilnih razlogov za presojo iz razloga, ker ni razlikovalo med pobotom terjatev, kot ga je uveljavljala tožena stranka po stanju na dan začetka stečajnega postopka in zatrjevanimi pogoji za nastanek pobotne terjatve.

13. Stečajni postopek nad toženo stranko je začet 17. 10. 2014 in pritožbeno ni sporno, da je tožeča stranka kot upnik na ta dan imela terjatev do tožene stranke iz posojilne pogodbe z dne 9. 10. 2013 in dveh aneksov k posojilni pogodbi v višini 1.787.537,79 EUR, ki se sestoji iz glavnice in obresti do dne začetka stečajnega postopka ter jo je priglasila v stečajnem postopku.

14. Pritožbeno tudi ni sporno, da je tožena stranka štela prijavljeno terjatve za nesporno, vendar je hkrati zatrjevala, da ima na dan začetka stečajnega postopka zapadlo nasprotno terjatev do tožeče stranke v znesku 1.788.468,87 EUR in zato so nastali pogoji za pobot po 261. členu ZFPPIPP.(1)

15. Ker je tožena stranka štela, da na dan začetka stečajnega postopka obstajata hkrati terjatev tožeče stranke kot upnika do nje kot stečajnega dolžnika in njena nasprotna terjatev do tožeče stranke, je stečajni upravitelj ravnal skladno z določbo 61. člena ZFPPIPP in terjatev tožeče stranke prerekal. Tožeča stranka je skladno z določbo 300. člena ZFPPIPP pravočasno vložila tožbo na ugotovitev obstoja prerekane terjatve.(2)

16. Pritožba utemeljeno trdi, da je sodišče prve stopnje podalo nejasne razloge glede obstoja nasprotne terjatve tožene stranke do tožeče stranke na dan začetka stečajnega postopka.

17. Pritožbeno sodišče, ki ob preizkusu izpodbijane sodbe v delu, ki se izpodbija, po uradni dolžnosti pazi na morebitne bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 11., 12. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP in pravilno uporabo materialnega prava (drugi odstavek 350. člena ZPP) samo ugotavlja, da izpodbijana sodba sploh nima razlogov v zvezi z zatrjevanji tožene stranke o obstoju pobotne terjatve.

18. Tožena stranka je trdila, da posojilo, ki je bil temelj nastanka pobotne terjatve, ni bilo izročeno z nakazilom oziroma v gotovini tožeči stranki, ampak skladno z dogovorom s kompenzacijo.

19. Tožena stranka je zatrjevala in dokazovala, da je del posojila v znesku 705.549,18 EUR tožeča stranka prejela s kompenzacijo z dne 10. 12. 2012 (listina B 24 v spisu) in sodišče prve stopnje se glede te kompenzacije sploh ni opredelilo. Tako izpodbijana sodba sploh nima razlogov gleda zatrjevane kompenzacije na znesek 705.549, 18 EUR in se v tem delu sploh ne da preizkusiti, je pa za zatrjevanje tožene stranke o obstoju pobotne terjatve odločilnega pomena. S tem je izpodbijana sodba obremenjena z bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

20. Pritožbeno sodišče soglaša s pritožbo, da so nejasni razlogi v izpodbijani sodbi, zakaj sodišče šteje, da izvedena verižna kompenzacija ne more šteti kot način črpanja posojila, čeprav dokazna listina (B 28) vsebuje zapis “odobritev DK v višini 1.913.409, 01 EUR” in v smislu veljavne sodne prakse bi ozko gledano res pomenilo, da je tožena stranka odpustila dolg toženi stranki, toda sodišče prve stopnje ni zmoglo razlogovanja, kaj prej navedeni zapis pomeni glede na dogovor v posojilni pogodbi, da se posojilo črpa s kompenzacijo.

21. Sodišče prve stopnje je podalo povsem nejasne razloge, da: “takšna verižna kompenzacija sploh ni pobot, da tak pravni posel ni pobot, saj ena od predpostavk pobotanja, to je vzajemnost, pri verižnem pobotu namreč ni izpolnjena in ker v danem primeru pobot sploh ni bil mogoč, tudi ni mogoče uporabiti 261. člena ZFPPIPP.” Kaj je sodišče prve stopnje s tem želelo pojasniti, ni mogoče nedvoumno ugotoviti, vsekakor pa ni jasno obrazložilo ali je verižna kompenzacija lahko bila izvedena zato, ker je tožena stranka tožeči stranki zagotovila kredit, kar je odločilno vprašanje v tem sporu.

22. Prav tako pritožbeno sodišče opozarja, da je sodna poravnava bila sklenjena za tožbeni zahtevek, ki ima zgolj pravno poslovno podlago v isti posojilni pogodbi, kot zatrjevana pobotna terjatev tožene stranke, dokazne listine, ki jih je predložila tožeča stranka sama ( - zapis sodne poravnave z dne 13. 10. 2015 - A 20 listina v spisu in pripravljalna vloga tožeče stranke z dne 2. 7. 2015-listina A 21 v spisu), pa kažejo na to, kar utemeljeno opozarja pritožba, da se v tem sporu ni vtoževala terjatev, ki je že bila pobotana, o čemer se je tožena stranka izjasnila na naroku dne 26. 9. 2016, kar je sodišče prve stopnje očitno spregledalo, ko očita toženi stranki, da ni komentirala navedb glede res iudicata.

23. Presoja sodišča prve stopnje (18. točka izpodbijane sodbe), da: “Iz priložene poravnave pod opr. št. I Pg 397/2015 (A20) je razvidno, da je ta zadeva postala res iudicata in pritrditi je navedbam tožeče stranke, da za to velja prepoved ponovnega uveljavljanja (ne bis in idem), zato je ugovor tožene stranke o pobotanju vtoževane terjatve tožeče stranke s terjatvijo tožene stranke neutemeljen,” je povsem nerazumljiva, saj sodišče prve stopnje ne pojasni časovnih dimenzij zadeve I Pg 397/2015 in trditev tožeče stranke v tej zadevi in vsebine tožbenega zahtevka.

24. Prav tako pa pritožba utemeljeno meni, da je povsem nerazumljiva presoja sodišča prve stopnje, kot jo je obrazložilo v 21. točki izpodbijane sodbe, da: “Pogodba, ki jo navaja tožena stranka in iz katere naj bi izhajala terjatev tožene stranke, je bila sklenjena dne 10. 12. 2012, medtem ko je posojilna pogodba, iz katere vtožuje tožeča stranka, bila sklenjena, dne 9. 10. 2013 in tudi iz tega vidika, po oceni sodišča, ne morejo držati navedbe tožene stranke, da je prišlo do pobota te terjatve z verižno kompenzacijo na podlagi posojilne pogodbe z dne 10. 12. 2012.”

25. Pritožba utemeljeno razjasnjuje, da res gre za dve posojilni pogodbi. S posojilno pogodbo z dne 9. 10. 2013 je tožeča stranka dala posojilo toženi stranki v višini 1.500.000,00 EUR, z aneksoma z dne 6. 1. 2014 in z dne 30. 6. 2014 pa je bil ta znesek povišan na 2.000.000,00 EUR. Dne 10. 12. 2012, dne 12. 3. 2014 (aneks številka ...) in dne 20. 3. 2014 (aneks številka ...) pa je bila sklenjena posojilna pogodba za znesek 1.781.919,41 EUR, kjer kot posojilodajalec nastopa tožena stranka, kot posojilojemalec pa tožeča stranka. Prav tako pritožba utemeljeno opozarja, da ni jasno, zakaj sodišče meni, da ti dve medsebojni terjatvi ne bi mogli biti medsebojno pobotani dne 17. 10. 2014, ko se je začel stečajni postopek.

26. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo v ponovno odločanje sodišču prve stopnje (354. člen ZPP), saj ugotovljenih pomanjkljivosti ne more odpraviti samo, ker bi v nasprotnem stranki prikrajšalo za pravico do pritožbe (25. člen Ustave Republike Slovenije), odločitvi glede glavne stvari pa sledi odločitev glede stroškov postopka.

27. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločitev (tretji odstavek 165. člena ZPP).

28. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje odpraviti ugotovljeno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, kot jo je ugotovilo in obrazložilo pritožbeno sodišče. Sodišče prve stopnje bo moralo ugotavljati ali je tožena stranka dejansko posojilo tožeči stranki dala na način kompenzacije, tako da bo skrbno ocenilo predložene dokazne listine, pri čemer samo poimenovanje verižna kompenzacija ne pomeni nujno, da posojilo ne bi bilo dano, dokazna listina o kompenzaciji pa kaže na to, da je tožeča stranka svoj dolg do tožene stranke pokrila z novim posojilom. Predvsem pa naj se sodišče o zatrjevanju tožene stranke glede danega posojila prepriča z izvedbo dokaza, kot ga je za razjasnitev dokaznih listin o načinu črpanja posojila predlagala tožena stranka, torej z zaslišanjem priče. Na podlagi skrbne presoje izvedenih dokazov bo moralo presoditi, katera dejstva šteje za dokazana in nato na ugotovljeno dejansko stanje, presoditi ali so na dan začetka stečajnega postopka obstajali pogoji po prvem odstavku 261. člena ZFPPIPP.

Op. št. (1): Določba 261. člena ZFPPIPP se glasi: “(1) Če ob začetku stečajnega postopka hkrati obstajata terjatev posameznega upnika do stečajnega dolžnika in nasprotna terjatev stečajnega dolžnika do tega upnika, terjatvi z začetkom stečajnega postopka veljata za pobotani, če ni v 263. členu tega zakona drugače določeno. (2) Prvi odstavek tega člena se uporablja tudi za nedenarne terjatve in terjatve, ki ob začetku stečajnega postopka še niso zapadle. (3) Za terjatve upnikov in nasprotne terjatve stečajnega dolžnika, ki so predmet pobota po drugem odstavku tega člena, se smiselno uporabljajo 253. do 255. člen tega zakona. (4) Upnik svoje terjatve do stečajnega dolžnika, ki preneha zaradi pobota po prvem odstavku tega člena, ne prijavi v stečajnem postopku, mora pa v treh mesecih po objavi oklica o začetku stečajnega postopka o pobotu obvestiti upravitelja. (5) Če upnik upravitelja o pobotu ne obvesti v skladu s četrtim odstavkom tega člena, je stečajnemu dolžniku odgovoren za stroške in drugo škodo, ki jo je imel zaradi upnikove opustitve.” Op. št. (2): Določba 300. člena ZFPPIPP se glasi: “(1) Upnik, katerega terjatev je prerekana, mora v enem mesecu po objavi sklepa o preizkusu terjatev vložiti tožbo za ugotovitev obstoja prerekane terjatve, če ni v 301. ali 302. členu tega zakona drugače določeno. (2) Če je terjatev prerekal upravitelj, mora upnik tožbo iz prvega odstavka tega člena vložiti proti stečajnemu dolžniku. (3) Če je terjatev prerekal drug upnik, mora upnik tožbo iz prvega odstavka tega člena vložiti proti upniku, ki je terjatev prerekal. (4) Če upnik v enem mesecu po objavi sklepa o preizkusu terjatev ne vloži tožbe proti vsem, ki so prerekali terjatev, v skladu s prvim do tretjim odstavkom tega člena, preneha njegova prerekana terjatev v razmerju do stečajnega dolžnika.”