Jedro

Pritrditi gre tožnici, da je pravočasno navajala, da je bila z aneksom k pogodbi dogovorjena nova cena storitve varovanja, vendar pa bi morala glede na ugovor toženke, da aneksa k pogodbi o upravljanju ni podpisala, čeprav je bila takrat že lastnica poslovnega prostora, in je zato ne zavezuje ter tako ni dolžna plačati storitve po višji ceni na m2, pojasniti, zakaj je aneks veljavno sklenjen in jo zavezuje, pa tega ni. Tožnica bi morala zatrjevati in dokazati, da so tudi aneks podpisali lastniki, katerih deleži presegajo več kot polovico vrednosti nepremičnine.

Čeprav toženka v postopku pred sodiščem prve stopnje ni uveljavljala ugovora pasivne legitimacije, mora sodišče presoditi, ali sta stranki v takšnem materialnopravnem razmerju, ki tožnico upravičuje do pravne posledice, ki jo zasleduje z uveljavljenim tožbenim zahtevkom. Zaključek o obstoju ali neobstoju pravnega razmerja je vedno posledica ugotovljenega dejanskega stanja.

Obrazložitev

Pritožbi se zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

o b r a z l o ž i t e v : Sodišče prve stopnje je razsodilo, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. I 2003/09994 z dne 8. 7. 2003 ostane v veljavi v 1. in 3. točki izreka za glavnico 1.023,26 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih zneskov do višine glavnice oziroma do plačila in za izvršilne stroške v znesku 90,26 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za izpolnitev obveznosti dalje do plačila, kot je razvidno iz 1. točke izreka izpodbijane sodbe. V preostalem delu, kot je natančneje razvidno iz 2. točke izreka izpodbijane sodbe, je sklep o izvršbi razveljavilo in tožbeni zahtevek v tem obsegu zavrnilo. Toženki je naložilo, da povrne tožnici 311,72 EUR pravdnih stroškov z obrestmi (3. točka izreka).

Zoper izpodbijano sodbo se pritožujeta obe pravdni stranki, tožnica zoper zavrnilni del, toženka pa zoper obsodilni del sodbe. Obe uveljavljata pritožbeni razlog absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Tožnica pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevku v celoti ugodi oziroma razveljavitev sodbe v izpodbijanem delu in vrnitev zadeve v novo sojenje, toženka pa spremembo v smeri zavrnitve zahtevka. Tožnica zahteva še povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

Tožnica v pritožbi nasprotuje zaključku sodišča prve stopnje, da ni zatrjevala in dokazala, da je bil aneks št. 1 k pogodbi o upravljanju, s katerim je bila dogovorjena višja cena za storitve varovanja, veljavno sklenjen. Poudarja, da je že v prvi pripravljalni vlogi navedla, da je bila v vtoževanem obdobju upravnica objekta na podlagi pogodbe o opravljanju storitev upravljanja z dne 17. 6. 1996 in aneksa z dne 17. 4. 1997. Navedla je ceno varovanja, ki je bila določena z aneksom k pogodbi o upravljanju. Kot podlago za obračunavanje stroškov varovanja se je sklicevala tudi na aneks, zato je nasprotna ugotovitev prvega sodišča zmotna in predstavlja absolutno bistveno kršitev postopka. Navedba v prvi vlogi smiselno pomeni, da je aneks veljavno sklenjen, saj se nanj sicer ne bi sklicevala. Toženka pa je navajala zgolj to, da aneksa ni podpisala, takšen ugovor pa ne more povzročiti zavrnitve tožbenega zahtevka. Zatrjevati bi morala, da aneksa ni podpisala zadostna večina etažnih lastnikov, pa tega ni.

Toženka pa meni, da je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 11. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/07 – UPB3 in št. 45/08; v nadaljevanju ZPP). Pojasnjuje, da se je postopek vodil zoper toženko A. Č., P. 42, L., medtem ko terjatev tožnice izhaja iz računov za O. in z. o. dr. A. Č., P. 45, L.. To pa pomeni, da je tožnica tožila fizično osebo in ne pravno osebo. Ne strinja se z odločbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 2144/2009, ki je menilo, da mora tožena stranka v sporih majhne vrednosti uveljavljati pasivno legitimacijo v ugovoru zoper sklep o izvršbi. Izpodbijala jo je z ustavno pritožbo, ki jo prilaga pritožbi. Prilaga jo zato, da ne prepisuje razlogov, ki jih je v navedla v njej glede bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki jo uveljavlja tudi v tej pritožbi.

Na pritožbi pravdni stranki medsebojno nista odgovorili.

Pritožbi nista utemeljeni.

V obravnavani zadevi gre za spor majhne vrednosti, zato je pritožbeno sodišče preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v okviru dovoljenih pritožbenih razlogov (1. odstavek 458. člena ZPP), pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

O pritožbi tožnice: V obravnavani zadevi je tožnica od toženke zahtevala (poleg plačila stroškov opominjanja, upravljanja in vzdrževanja) plačilo stroškov varovanja v znesku 1.340,54 EUR z obrestmi, ki jih je tožnica kot upravnica objektov v soseski B. d. plačala za toženko. Sodišče prve stopnje je delno ugodilo zahtevku (za 1.023,26 EUR), nanašajoč se na stroške zavarovanja v zvezi s poslovnim prostorom in garažo (na P. 25 oziroma P. 23 G v soseski B. d.), ki sta last toženke, za obdobje od septembra 2000 do februarja 2003. Sodišče prve stopnje se je postavilo na stališče, da toženke ne zavezuje Aneks št. 1 k pogodbi o opravljanju storitev upravljanja z dne 17. 4. 1997, s katerim je bila dogovorjena višja cena za storitev varovanja. Zaključilo je, da je toženka dolžna plačati tožnici storitve varovanja po ceni, ki je bila dogovorjena v pogodbi o upravljanju z dne 17. 6. 1996. Po ugotovitvah sodišča prve stopnje je bila pogodba o upravljanju veljavno sklenjena s soglasjem lastnikov stanovanj in poslovnih prostorov, ki imajo več kot polovico solastniških deležev in je toženka kasneje z nakupom poslovnega prostora (dne 16. 9. 1996) vstopila v pravice in obveznosti iz te pogodbe (prim. 4. odstavek 27. člena in 31. člen Stanovanjski zakon – SZ, Ur. l. RS, št. 18/91 - 69/2003). Pritrditi gre tožnici, da je pravočasno navajala, da je bila z aneksom k pogodbi dogovorjena nova cena storitve varovanja, vendar pa bi morala glede na ugovor toženke, da aneksa ni podpisala, čeprav je bila takrat že lastnica poslovnega prostora, in je zato ne zavezuje ter tako ni dolžna plačati storitve po višji ceni na m2, pojasniti, zakaj je aneks veljavno sklenjen in jo zavezuje, pa tega ni. Ne zadošča zgolj trditev, da je bil tudi aneks veljavno sklenjen. Toženka je z ugovorom prevalila trditveno in dokazno breme na tožnico, kateremu ni zadostila. Kot je že povedalo sodišče prve stopnje, bi morala zatrjevati in dokazati, da so tudi aneks podpisali lastniki, katerih deleži presegajo več kot polovico vrednosti nepremičnine (prim. 31. člen SZ). Drugačno pritožbeno zavzemanje je neutemeljeno. Glede na navedeno je materialnopravno pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da je toženka dolžna povrniti tožnici stroške varovanja po ceni, ki je bila dogovorjena v pogodbi o upravljanju z dne 17. 6. 1996, v skupnem znesku 1.023,26 EUR, ki jih je tožnica zanjo založila in ne po novi izhodiščni ceni, določeni v aneksu k tej pogodbi z dne 17. 4. 1997 (210. člen Zakona o obligacijskih razmerjih – ZOR, Ur. l. SFRJ, št. 28/78 s kasnejšimi spremembami). Pri tem pritožbeno sodišče ni našlo procesnih kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, tožnica pa tudi v pritožbi ne pojasni, katero absolutno bistveno kršitev določb iz 2. odstavka 339. člena ZPP, naj bi zagrešilo sodišče prve stopnje.

Čeprav je pritožba vložena zoper celotni zavrnilni del sodbe, pritožba razlogov v zvezi z odločitvijo, ki se nanaša na zavrnitev zahtevka za plačilo stroškov opominjanja (131,17 EUR) in stroškov upravljanja ter tekočega vzdrževanja (0,12 EUR), nima. Pritožbeno sodišče je zato sodbo v tem delu preizkusilo glede tistih procesnih kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti in glede pravilne uporabe materialnega prava. Ugotovilo je, da kršitev v zvezi s tem ni bilo.

O pritožbi toženke: Bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 11. točki 2. odstavka 339. člena ZPP je podana, če se je postopka udeleževal kot toženec nekdo, ki ne more biti pravdna stranka. V obravnavani zadevi ne gre za takšno kršitev. Obravnavani postopek se je ves čas vodil zoper toženko kot fizično osebo, ki je pravdna stranka (1. odstavek 76. člena ZPP). V postopku pred sodiščem prve stopnje tudi ni bilo sporno, kdo je tožena stranka, zato pritožbeni ugovor procesne legitimacije ni utemeljen.

Očitno pritožba meri na vprašanje pasivne legitimacije, ki pa je materialnopravno in ne procesno vprašanje, kot prikazuje v pritožbi toženka. Gre za vprašanje obstoja materialnopravnega razmerja med pravdnima strankama, ki upravičuje tožnico do terjatve, ki jo uveljavlja s tožbenim zahtevkom. Čeprav toženka v postopku pred sodiščem prve stopnje ni uveljavljala ugovora pasivne legitimacije, mora sodišče presoditi, ali sta stranki v takšnem materialnopravnem razmerju, ki tožnico upravičuje do pravne posledice, ki jo zasleduje z uveljavljenim tožbenim zahtevkom. Zaključek o obstoju ali neobstoju pravnega razmerja je vedno posledica ugotovljenega dejanskega stanja. Zaključek sodišča prve stopnje o obstoju pravnega razmerja temelji na ugotovitvah, da je tožnica upravnica poslovno stanovanjskega objekta, v katerem je toženka lastnica poslovnega prostora in garaže, čemur izvedeni dokazi ne nasprotujejo. Tožnica je za toženko plačala stroške zavarovanja, ki jih vtožuje. Terjatve tožnice, ki izhajajo iz predloženih listin, predvsem razdelilnika stroškov (priloga A1) se nanašajo na toženko kot fizično osebo in ne pravno osebo, kot zmotno meni toženka. Če v poslovnem prostoru, ki je njena last, opravlja zobozdravstveno dejavnost, to ne pomeni, da ni tožena prava stranka. Iz trditev in iz dokazov pravdnih strank ni razvidno, da bi se zahtevek nanašal na pravno osebo (1). Da bi se terjatev nanašala na gospodarsko družbo, toženka niti ne zatrjuje. Če pa toženka opravlja pridobitno dejavnost kot samostojna podjetnica, je treba pojasniti, da je samostojni podjetnik posameznik fizična oseba. Samostojni podjetnik nima lastne pravne subjektivitete, ki bi bila ločena od subjektivitete fizične osebe, zato gre (s procesnega vidika) za isto stranko. Glede na navedeno je pritožbeno zavzemanje, da ni tožena prava stranka, neutemeljeno.

Na podlagi obrazloženega je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 353. člena ZPP pritožbi tožnice in toženke zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj niti zatrjevani niti uradoma upoštevni pritožbeni razlogi niso podani.

Zavrnitev pritožbe obsega tudi zavrnitev tožničine zahteve za povrnitev pritožbenih stroškov. Ker tožnica s pritožbo ni uspela, mora sama kriti svoje pritožbene stroške (1. odstavek 154. člena v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP). Toženka pritožbenih stroškov ni priglasila, zato je odločitev o njih odpadla.

(1) Pravna oseba je osebna ali kapitalska gospodarska družba, ki na trgu samostojno opravlja pridobitno dejavnost kot svojo izključno dejavnost (1. člen Zakona o gospodarskih družbah - ZGD).