Jedro

V individualnem delovnem sporu, v katerem je predmet presoje zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, je bistveno vprašanje, koliko delavcev je bilo določenih kot presežnih, saj je le, če gre za večje število delavcev po 1. in 2. odstavku 96. člena ZDR, delodajalec dolžan izdelati program razreševanja presežnih delavcev. V nasprotnem primeru gre za tako imenovane individualne odpuste, pri katerih ni treba izdelati posebnega programa.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo nezakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, ki jo je tožena stranka podala tožniku 26. 3. 2010. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožnika pozvati nazaj na delo na njegovo delovno mesto ali na drugo ustrezno delovno mesto, ga prijaviti v zavarovanje in mu za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja obračunati mesečna nadomestila plač, od obračunanih bruto zneskov mesečnih nadomestil plač odvesti ustrezne davke in prispevke ter mu izplačati neto zneske, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti mesečnega nadomestila plače v plačilo do plačila ter mu priznati, obračunati in izplačati vse ostale pravice iz dela in po delu. Odločilo je, da mu je tožena stranka dolžna povrniti stroške postopka v znesku 555,00 EUR, v roku 15 dni, po poteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka iz razlogov zmotne ugotovitve dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne. Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika iz razloga, ker je ugotovilo, da je bil seznam vseh delavcev, ki jim bo odpovedana pogodba o zaposlitvi iz poslovnega razloga sestavljen že v prvi polovici decembra 2009. Navedena ugotovitev sodišča ne drži. V prvi polovici meseca decembra 2009 je bil sestavljen prvi seznam delavcev, za katere je bilo ugotovljeno, da jim dela niti v bližnji prihodnosti ne bo mogoče zagotoviti. Na podlagi navedenega je bilo na seznam uvrščenih 26 delavcev. V marcu 2010 se je pokazalo, da se pričakovanja tožene stranke po sklenitvi poslovnih pogodb v dovolj velikem obsegu, potrebnim za ohranitev števila zaposlenih, niso uresničile. Narejen je bil nov seznam delavcev, ki jim bo odpovedana pogodba o zaposlitvi. Teh je bilo 17. Če bi držale navedbe sodišča, da je bil seznam 43-ih delavcev sestavljen že v prvi polovici decembra, ne drži navedba sodišča, da je tem delavcem tožena stranka podala odpovedi v obdobju treh mesecev. Trimesečno obdobje od vključno decembra 2009 se je izteklo konec februarja 2010. Odpoved pogodbe o zaposlitvi decembra 2009 in marca 2010 je bila podana znotraj obdobja 30 dni iz 1. odstavka 96.člena ZDR. Če delodajalec poda odpoved pogodbe o zaposlitvi šele takrat, ko se dokončno prepriča, da ne more pričakovati izboljšanja poslovanja, mu to ne more iti v škodo.

Tožnik v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Tožena stranka ni spoštovala določila 96.člena ZDR in je tako nezakonito odpovedala pogodbo o zaposlitvi tožniku. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. list RS, št. 26799 in nadaljnji) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo nobenih bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in na katere se le pavšalno sklicuje pritožba, nepopolno pa je ugotovilo dejansko stanje, zato ni mogoče presoditi ali je bilo materialno pravo pravilno uporabljeno.

Na podlagi določb 1. odstavka 96. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR – Ur. list RS, št. 42/2002 in nadaljnji) je delodajalec, ki zaposluje 300 ali več delavcev, ob ugotovitvi, da bo zaradi poslovnih razlogov v obdobju 30 dni postalo nepotrebno najmanj 30 delavcev, dolžan izdelati program razreševanja presežnih delavcev. Tak program je na podlagi 2. odstavka tega člena dolžan izdelati tudi, če v obdobju treh mesecev postane nepotrebno delo 20 ali več delavcev. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo, da je tožena stranka vsem 43-im delavcem v obdobju treh mesecev podala odpovedi pogodbe o zaposlitvi, zato bi morala izdelati program razreševanja presežnih delavcev. Ker programa ni izdelala in ni postopala v skladu z določbami ZDR, je zaključilo, da je bila redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, ki jo je podala tožniku, nezakonita.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bil seznam delavcev, ki jim bo odpovedana pogodba o zaposlitvi iz poslovnega razloga sestavljen že v prvi polovici decembra 2009, ko je prva skupina delavcev prejela obvestila o nameravani odpovedi. Pritožba utemeljeno uveljavlja, da sodišče prve stopnje ne pove, na podlagi katerih dokazov je to dejstvo ugotovilo. Iz listin v spisu izhaja (priloga B6 in B7), da je bil sestavljen seznam odpuščenih delavcev iz poslovnih razlogov za december 2009 (26 delavcev) in seznam odpuščenih delavcev iz poslovnih razlogov za marec 2010 (17 delavcev, med njimi tudi tožnik). Tožena stranka je 16. 11. 2009 sprejela sklep, da bo zaradi zmanjšanja obsega dela prenehala potreba po delu največ 29 delavcev v roku 30 dni, ter 15. 3. 2010 sklep, da bo prenehala potreba po delu največ 29 delavcev v roku 30 dni. Na podlagi navedenih dokazov, je zaključek sodišča prve stopnje, da je bila redna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku nezakonita, preuranjen. Za zaključek, kot ga je naredilo sodišče prve stopnje, je odvisna bistvena ugotovitev, ali je tožena stranka že v prvi polovici decembra 2009 sestavila seznam vseh delavcev, katerih delo je postalo nepotrebno. Iz do sedaj izvedenega postopka ne izhaja, da bi tožena stranka že v decembru 2009 sestavila seznam delavcev, katerih delo bo postalo nepotrebno. Iz izpovedi prič J.T. sicer izhaja, da so na sestankih z delovodji ugotavljali, kdo od delavcev bo izgubil delo in da so na podlagi ugotovitev s teh sestankov prišli do seznama delavcev, ki je bil nato posredovan kadrovski službi. Iz njegove izpovedi, kakor tudi iz izpovedi priče I.C., ki je pri toženi stranki opravljala kadrovske zadeve ne izhaja, da bi že v mesecu decembru obstajal enoten seznam delavcev, ki jim bo odpovedana pogodba o zaposlitvi v decembru 2009 in marcu 2010. V tem individualnem delovnem sporu je bistveno za odločitev, koliko delavcev je bilo določenih kot presežnih v mesecu decembru 2009, saj samo če gre za večje število delavcev po 1. in 2. odstavku 96. člena ZDR, je delodajalec dolžan izdelati program razreševanja presežnih delavcev. Če pa ne gre za večje število delavcev, gre za takoimenovane individualne odpuste. V takem primeru ni potrebno izdelati posebnega programa.

Sodišče prve stopnje je svojo odločitev sprejelo, ne da bi ugotovilo, koliko delavcev je bilo v decembru 2009 dejansko nepotrebnih. Iz izpovedi prič in listin v spisu ne izhaja, da je bilo že v decembru 2009 znano število vseh delavcev, ki jim bo odpovedana pogodba o zaposlitvi iz poslovnih razlogov. Pritožnik utemeljeno opozarja, da sodišče prve stopnje ne pojasni, na podlagi katerih dokazov je to dejstvo ugotovilo. Sodišče prve stopnje vseh okoliščin, pomembnih za presojo ali je bila tožena stranka dolžna izdelati program razreševanja presežnih delavcev ni ugotavljalo, zato je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP). V novem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje ugotoviti vsa pravnorelevantna dejstva in nato o tožbenem zahtevku ponovno odločiti.

Pritožbeno sodišče je glede na naravo stvari in okoliščine primera ocenilo, da postopka ne bo samo dopolnjevalo. Pri presoji ali naj samo razpiše pritožbeno obravnavo, je izhajalo iz načela ekonomičnosti in hitrosti postopka ter iz ustavne pravice do pravnega sredstva. Ocenilo je, da bi postopek sojenja na drugi stopnji trajal nesorazmerno več časa in bi bil nesorazmerno dražji od dopolnjenega postopka na prvi stopnji, kar bi bilo v nasprotju z načelom ekonomičnosti.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi 3.odstavka 165. člena ZPP.