Jedro

V konkretni kazenski zadevi, razen priznanja krivde, ki pa glede na to, da je obtoženec bil prijet in flagranti nima tolikšne teže, kakor si to prizadeva prikazati zagovornik, ni zaslediti nobene druge olajševalne okoliščine. Posebnih olajševalnih okoliščin, ki bi utemeljevale izrek omiljene kazni pri obtožencu ni zaslediti.

Izrek

I. Pritožba se kot neutemeljena zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Po prvem odstavku 98. člena v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP se obtoženec oprosti dolžnosti plačila stroškov pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Kopru je z izpodbijano sodbo obtoženega A. A. spoznalo za krivega, da je storil kaznivo dejanja prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države po tretjem odstavku 308. člena KZ-1, za kar mu je na podlagi iste zakonske določbe izreklo kazen treh let zapora, v tako odmerjeno kazen pa na podlagi prvega odstavka 56. člena KZ-1 vštelo čas, prebit v priporu od 20.12.2021 od 8:39 ure dalje. Na podlagi tretjega odstavka 308. člena KZ-1 je obtožencu izreklo tudi obligatorno denarno kazen v višini 100 dnevnih zneskov po 33,00 EUR oz. skupno 3.300,00 EUR, za katero je sklenilo, da jo je obtoženec dolžan plačati v roku dveh mesecev po pravnomočnosti sodbe, sicer se bo v primeru neizterljivosti izvršila tako, da se bo za vsaka dva začeta dnevna zneska določil en dan zapora. Sodišče je obtožencu na podlagi prvega odstavka 48.a člena izreklo tudi stransko kazen izgona tujca z ozemlja Republike Slovenije za dobo treh let. V stroškovnem delu odločitve pa je sodišče obtoženca na podlagi četrtega odstavka 95. člena ZKP oprostilo dolžnosti plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, glede nagrade in potrebnih izdatkov zagovornika pa sklenilo, da le-ti na podlagi prvega odstavka 97. člena ZKP obremenjujejo proračun.

2. Zoper to sodbo se zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in zaradi odločbe o kazenskih sankcijah pritožuje obtoženčev zagovornik. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo tako spremeni, da obtožencu izreče nižjo kazen zapora in nižjo denarno kazen ter da stranske kazni izgona tujca iz države ne izreče. 3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožnik bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP vidi v tem, ker naj sodišče prve stopnje v 9. točki obrazložitve, ko podaja utemeljitev izreka stranske kazni izgona tujca iz države, ni navedlo subjektivnih okoliščin, potrebnih za izrek te stranske kazni. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da zagovornikov očitek ne drži. Poleg tega, da je posebej navedlo, da se je obtoženec znašel na ozemlju naše države izključno zaradi izvršitve obravnavanega kaznivega dejanja in da ga je kot člana širše organizacije pri tem vodila težnja po zaslužku, je sodišče upoštevalo tudi okoliščine, navedene v 8. točki obrazložitve, zlasti obtoženčevo reakcijo ob prijetju in njegovo upiranje policistom, seveda pa tudi obtoženčevo povratništvo. Subjektivne okoliščine, ki so narekovale izrek stranske kazni izgona tujca iz države so tako navedene in zagovornik z nasprotnimi zatrjevanji ne more biti uspešen.

5. Prav tako je neutemeljena zagovornikova pritožba kolikor graja izrečene kazenske sankcije. Sodišče prve stopnje je vse okoliščine, relevantne za izbiro in odmero kazenskih sankcij pravilno upoštevalo in ovrednotilo, prav tako pa jih tudi prepričljivo obrazložilo. Kolikor zagovornik graja višino izrečene zaporne kazni in pri tem primeroma navaja nekatere, že pravnomočne odločitve, ko so bile obtožencem izrečene zaporne kazni pod specialnim minimumom treh let zapora, pritožbeno sodišče v zvezi s tem ugotavlja, da sicer sodna praksa lahko predstavlja pravni vir, ne more pa ta vir biti edini oz. omiljene zaporne kazni v kazenskih postopkih, ki jih navaja zagovornik, ne morejo kar avtomatsko pomeniti, da morajo biti omilitve deležni vsi obtoženci, še manj pa, da je sodišče prve stopnje z odmerjenima zaporno in stransko denarno kaznijo prekršilo obtoženčevo ustavno pravico do enakosti pred zakonom iz 14. člena Ustave Republike Slovenije. V konkretni kazenski zadevi, razen priznanja krivde, ki pa glede na to, da je obtoženec bil prijet in flagranti nima tolikšne teže, kakor si to prizadeva prikazati zagovornik, ni zaslediti nobene druge. Sodišče sicer v razlogih sodbe navaja, da je obtožencu v dobro štelo tudi obžalovanje kaznivega dejanja, ki pa je bilo, kakor je to razvidno iz zapisnika naroka za izrek kazenske sankcije z dne 7.6.2022 dano zelo formalno. Po drugi strani pa ne gre prezreti teže obteževalnih okoliščin. Obtoženec se za ukaze policije za zaustavitev vozila z zvočnimi signali ni zmenil, temveč je sunkovito pospešil vožnjo proti naselju Topolc, kjer se ni zmenil za zvočne signale tudi druge policijske patrulje. Po tem, ko je obtoženec med begom z vozilom zadel v robnik, je policijska patrulja ustavila ob njegovem vozilu, obtoženec pa je prestavil vzvratno in nameraval odpeljati, vendar mu je policist to preprečil, policist B. pa ga je z uporabo sile tudi obvladal. Tako obnašanje obtoženca pri odmeri kazenske sankcije ne more ostati neodmevno, seveda pa to velja tudi za njegovo predkaznovanost, razvidno iz IKE Republike Hrvaške, od koder je moč razbrati, da je bila obtožencu izrečena tudi zaporna kazen v trajanju devetih let. Očitno je, da obtoženca vsi dosedanji kazenski postopki niti izrečene zaporne kazni od recidiva niso odvrnili. Glede na vse zgoraj navedeno pritožbeno sodišče ugotavlja, da posebnih olajševalnih okoliščin, ki bi utemeljevale izrek omiljene kazni pri obtožencu ni zaslediti, v posledici česar je bilo potrebno zagovornikovo pritožbo v tem delu kot neutemeljeno zavrniti.

6. Prav enak zaključek pa velja tudi za izrečeno denarno kazen. V času storitve obravnavanega kaznivega dejanja je obtoženec zaslužil od 1.000 do 1.500 EUR mesečno, pri čemer je tudi brez kakršnihkoli preživninskih obveznosti. Pritožbeno sodišče sicer dopušča možnost, da se bo zaradi tega kazenskega postopka in finančnih obveznosti, izvirajočih iz njega obtoženčevo finančno stanje poslabšalo. To pa je naravna posledica vsakega odvzema prostosti, tako, da mora vsakdo, ki se za storitev takšnega ali drugačnega kaznivega dejanja odloči, s tem tudi računati. Razlogi, ki jih je prvostopenjsko sodišče podalo v utemeljitev izreka obligatorne denarne kazni so prepričljivi, pritožbene navedbe v nasprotni smeri pa neutemeljene.

7. Stransko kazen izgona tujca iz države po 48.a členu KZ-1 sme sodišče izreči tujcu, ki mu je bila izrečena kazen za kaznivo dejanje, za katero se sme izreči kazen več kot dve leti zapora in če je na podlagi tujčevih osebnih okoliščin podana resna grožnja za javni red ali javno varnost. To sodišče je v že nekaj pritožbenih zadevah zaradi enakih kaznivih dejanj zavzelo stališče, da tovrstna kazniva dejanja ogrožajo javni red in varnost ljudi, saj predstavlja nenadzorovano prehajanje državnih meja ogrozitveni faktor za pravni red vsake države. Obtoženec se je znašel na ozemlju Republike Slovenije izključno zaradi izvršitve sedaj obravnavanega kaznivega dejanja, pri tem pa gre za obtoženca, ki je bil doslej že večkrat obsojen. Zaradi tega je na mestu ocena, da bi utegnil obtoženec kaznivo dejanje ponoviti, zlasti upoštevaje specifično geografsko lego istrskega območja preko katerega vodijo številni kanali ilegalnih prehodov na migrantski poti v Italijo. Zagovornik sodišču prve stopnje tudi očita, da naj bi z izrekom stranske kazni izgona tujca iz države prekršilo tudi drugi odstavek 8. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic. Pritožnik tega očitka podrobneje ne konkretizira, zato ga pritožbeno sodišče tudi presojati ni moglo. Izrek izpodbijanega varnostnega ukrepa je tako utemeljen.

8. Preizkus izpodbijane sodbe, ki ga je pritožbeno sodišče opravilo v mejah iz 383. člena ZKP nikakršnih nepravilnosti ni pokazal, zaradi česar je bilo potrebno pritožbo obtoženčevega zagovornika na podlagi 391. člena ZKP kot neutemeljeno zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje.

9. Kljub temu, da zagovornik s pritožbo ni uspel, je sodišče sklenilo obtoženca dolžnosti plačila stroškov pritožbenega postopka oprostiti. Kakor že navedeno zgoraj bodo iz tega kazenskega postopka za obtoženca izhajale znatne finančne obveznosti, zaradi česar bi s plačilom stroškov pritožbenega postopka utegnilo biti ogroženo njegovo vzdrževanje.