Jedro

Rok za plačilo sodne takse je materialnopravni in ne procesni rok.

Ker ima prekinitev postopka za posledico, da prenehajo teči roki, določeni za pravdna dejanja (prvi odstavek 207. člena ZPP), prekinitev postopka ne vpliva na tek materialnopravnega roka.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijani III. točki izreka delno spremeni tako, da se predlog tožeče stranka za povračilo pravdnih stroškov v znesku 550,80 EUR zavrne.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se v izpodbijani III. točki izreka potrdi sklep sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti 153,00 EUR stroškov pritožbenega postopka v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

Obrazložitev

1. Z uvodoma citiranim sklepom je prvostopenjsko sodišče postopek, ki je bil prekinjen od dne 19. 9. 2018, nadaljevalo z dnem 29. 4. 2019 (I. točka izreka). Tožbo je zavrglo (II. točka izreka) in toženi stranki naložilo v 15 dneh od vročitve sklepa povrniti tožeči stranki stroške postopka v znesku 1.733,80 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka do plačila (III. točka izreka).

2. Zoper III. točko izreka sklepa se je pravočasno pritožila tožena stranka. Uveljavljala je vse pritožbene razloge, zlasti pa zmotno uporabo materialnega prava in predlagala, da pritožbeno sodišče sklep v izpodbijanem delu razveljavi oziroma spremeni tako, da se stroške v znesku 1.733,80 EUR naloži v plačilo tožeči stranki.

3. V odgovoru na pritožbo je tožeča stranka predlagala zavrnitev pritožbe in zahtevala povračilo stroškov odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijanim delom sklepa tožeči stranki priznalo stroške sodne takse v znesku 1.183,00 EUR, nagrade za sestavo dopolnitve tožbe 540,00 EUR in 10,80 EUR izdatkov za poštne in telefonske storitve in jih naložilo v plačilo toženi stranki.

6. Kot izhaja iz spisovnega gradiva je prvostopenjsko sodišče po prejemu zadeve iz izvršilnega v pravdni postopek dne 17. 9. 2018 izdalo plačilni nalog za doplačilo sodne takse za redni postopek v znesku 1.183,00 EUR (list. št. 131) in sklep IX Pg 1732/2018, s katerim je tožečo stranko pozvalo k dopolnitvi tožbe (list. št. 133). Ni sporno, da se je stečajni postopek nad toženo stranko začel 19. 9. 2018. S pritožbenim očitkom o nedopustnosti pravdnih dejanj sodišča v teku prekinitve glede na povzeto dejansko stanje pritožnica torej ne more uspeti. Pravdna dejanja (plačilni nalog in sklep o dopolnitvi) je namreč prvostopenjsko sodišče opravilo pred prekinitvijo predmetnega postopka zaradi začetka stečajnega postopka nad toženo stranko.

7. Zmotno je pritožbeno stališče, da tožeča stranka ni upravičena do povračila stroška sodne takse za tožbo, ki jo je plačala v znesku 1.183,00 EUR dne 2. 10. 2018 (in ne 2. 10. 2019, kot zmotno navaja tožena stranka). Rok za plačilo sodne takse je materialnopravni in ne procesni rok. Ta je določen v 34. členu ZST-1, taksna obveznost stranke pa je materialnopravna obveznost (primerjaj sklep III Dor 24/2014). Ker ima prekinitev postopka za posledico, da prenehajo teči roki, določeni za pravdna dejanja (prvi odstavek 207. člena ZPP), prekinitev postopka ne vpliva na tek materialnopravnega roka. Da bi se tožeča stranka izognila pravni posledici neplačila ali nepravočasnega plačila sodne takse, ki je po tretjem odstavku 105.a člena ZPP v presumpciji umika tožbe, je torej sodno takso za tožbo morala plačati pred potekom roka z njeno plačilo. Strošek plačila sodne takse je bil torej potreben.

8. Drugače pa je glede postopanja tožeče stranke po izdanem sklepu s pozivom k dopolnitvi tožbe v 15 dneh. Navedeni rok je procesni rok, ki je zaradi prekinitve postopka po prvem odstavku 207. člena ZPP prenehal teči. Dopolnitev tožbe dne 3. 10. 2018 (in ne 3. 10. 2019) v času prekinitve postopka po tretjem odstavku 207. člena ZPP nasproti toženi stranki ni imela nobenega pravnega učinka. Ta se je začel šele, ko se je postopek dne 29. 4. 2019 nadaljeval zaradi objave sklepa o preizkusu terjatev, ko je po tretjem odstavku 301. člena ZFPPIPP prenehal razlog za prekinitev postopka. Ni sporno, da je bila tožeči stranki priznana v stečajnem postopku tako vtoževana glavnica kot zakonske zamudne obresti in izvršilni stroški. To pa pomeni, da z dnem nadaljevanja prekinjenega postopka, ko bi začela proti toženi stranki v tem postopku učinkovati dopolnitev tožbe, zanjo tožeča stranka ni imela več pravnega interesa (osmi odstavek 301. člena ZFPPIPP).

9. Tako se izkaže, da strošek nagrade za dopolnitev tožbe za predmetni spor ni bil potreben strošek v smislu prvega odstavka 155. člena ZPP, posledično pa je bil nepotreben tudi strošek poštnih in telekomunikacijskih storitev, katerega odmera je bila po tretjem odstavku 11. člena OT vezana na skupno (priznano) vrednost storitev.

10. Neutemeljeno je zato kot potrebne stroške tožeči stranki sodišče priznalo 550,80 EUR. Delno utemeljeni pritožbi tožene stranke je zato pritožbeno sodišče ugodilo in sklep sodišča prve stopnje v izpodbijani III. točki izreka spremenilo tako, kot izhaja iz I. točke izreka sklepa (3. točka 365. člena ZPP), v preostalem nespremenjenem delu pa je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

11. Tožena stranka stroškov pritožbe ni uveljavljala, tožeča stranka pa je z odgovorom na pritožbo pripomogla k rešitvi zadeve v delu, v katerem je uspela izpodbiti pritožbo za znesek plačane sodne takse v višini 1.183,00 EUR. Upoštevaje navedeni znesek je zato pritožbeno sodišče tožeči stranki priznalo stroške odgovora na pritožbo po tar. št. 21/1 OT 250 točk in po členu 11/3 OT 5 točk, ob vrednosti točke 0,6 EUR, skupno 153,00 EUR in jih naložilo v plačilo toženi stranki na podlagi prvega odstavka 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP.