Jedro

Stranki sta sklenili pogodbo o zaposlitvi za določen čas - do izteka delovnega dovoljenja. Pogodba res izrecno ne določa datuma njenega izteka, je pa ta določljiv - dan izteka delovnega dovoljenja. To pa je navedeno v uvodu pogodbe o zaposlitvi, in sicer je navedena številka tožnikovega enotnega dovoljenja za prebivanje in delo (...), ki pa se je, kot izhaja iz samega tega dovoljenja v spisu, izteklo 31. 10. 2025. Pogodba o zaposlitvi med strankama je bila tako sklenjena do tega dne. Z iztekom tega dne pa je že po samem zakonu prenehala veljati (prva alineja 77. člena in prvi odstavek 79. člena ZDR-1).

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II.Tožeča stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo tožbo, s katero je tožnik zahteval ugotovitev nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja pri toženki in posledično reintegracijo ter reparacijo. Odločilo je še, da vsaka stranka krije sama svoje stroške postopka.

2.Zoper sklep se pritožuje tožnik. Uveljavlja vse pritožbene razloge. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podredno pa ga razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglaša stroške pritožbenega postopka. Navaja, da je napačno stališče, da je bila pogodba o zaposlitvi sklenjena za določen čas do 31. 10. 2025. Sklenjena je bila do izteka delovnega dovoljenja. Tožnik je imel delovno dovoljenje veljavno tudi po 31. 10. 2025, česar sta se zavedali obe stranki. To potrjuje tudi dejstvo, da ga toženka ni mogla odjaviti iz zavarovanj zgolj na podlagi poteka časa, pač pa je naknadno pripravila dodaten dokument. Nadalje navaja, da dne 15. 10. 2025, ko sta si stranki izmenjali SMS sporočila, še ni mogel biti seznanjen z obstojem kršitve oziroma s tem, da mu bo delovno razmerje prenehalo. Izpovedal je, da je bil 7. 11. 2025 še vedno zavarovan in da je šele 13. 11. 2025 izvedel, da ni več zavarovan. Dne 7. 11. 2025 je bil tako še upravičeno prepričan, da mu delovno razmerje ni prenehalo. Toženka je podala odjavo šele 11. 11. 2025, obrazca o odjavi pa mu ni izročila. Meni, da je prestrogo stališče sodišča prve stopnje, da je za prenehanje delovnega razmerja izvedel že 15. 10. 2025. Pred 11. 11. 2205 tega niti ni mogel vedeti, saj je toženka šele tega dne vložila obrazec M-2. Nadalje meni, da bi moralo sodišče upoštevati, da mora biti delavec z odločitvijo delodajalca o prenehanju delovnega razmerja seznanjen na jasen in formalen način, ki mu omogoča učinkovito pravno varstvo; neformalna komunikacija, kot je SMS sporočilo, ne zadošča. Prenehanje delovnega razmerja namreč ni nastopilo avtomatično, saj je bil potreben dodaten akt delodajalca, s katerim pa tožnik ni bil pravočasno seznanjen. Sodišču prve stopnje očita, da ni ustrezno ovrednotilo odločilnega dejstva, kdaj je bil tožnik dejansko seznanjen z odjavo iz zavarovanj, kar je ključno za presojo pravočasnosti tožbe.

3.Toženka v odgovoru na pritožbo obrazloženo prereka pritožbene navedbe. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi izpodbijani sklep.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Stranki sta sklenili pogodbo o zaposlitvi za določen čas - do izteka delovnega dovoljenja. Pogodba res izrecno ne določa datuma njenega izteka, je pa ta določljiv - dan izteka delovnega dovoljenja. To pa je navedeno v uvodu pogodbe o zaposlitvi, in sicer je navedena številka tožnikovega enotnega dovoljenja za prebivanje in delo (...), ki pa se je, kot izhaja iz samega tega dovoljenja v spisu, izteklo 31. 10. 2025. Pogodba o zaposlitvi med strankama je bila tako sklenjena do tega dne. Z iztekom tega dne pa je že po samem zakonu prenehala veljati (prva alineja 77. člena in prvi odstavek 79. člena Zakona o delovnih razmerjih - ZDR-1). Zato niso utemeljene pritožbene navedbe, da bi morala toženka v zvezi s tožnikovim prenehanjem delovnega razmerja izdati formalen, pisen in obrazložen akt s pravnim poukom, ki bi moral biti tožniku pravilno vročen. Tega delodajalec v primeru prenehanja pogodbe o zaposlitvi za določen čas zaradi poteka časa, za katerega je bila sklenjena, ni dolžan storiti.

6.Tožnik bi moral torej tožbo za ugotovitev nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja vložiti v nadaljnjem roku 30 dni od prenehanja pogodbe o zaposlitvi za določen čas, kot to izhaja iz tretjega odstavka 200. člena ZDR-1. To velja še toliko bolj, ker je toženka tožnika 15. 10. 2025 obvestila, da mu bo pogodba o zaposlitvi prenehala veljati z dnem 31. 10. 2025 in da nova pogodba o zaposlitvi (kljub temu, da je tožnik kasneje pridobil novo dovoljenje za prebivanje) ne bo sklenjena, kar potrjujeta izpovedbi obeh strank in izpis SMS komunikacije med njima. Zato je sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom tožbo, vloženo dne 10. 12. 2025, pravilno zavrglo (prvi odstavek 274. člena ZPP).

7.Glede na gornjo obrazložitev tako niso bistvene pritožbene navedbe, ki se nanašajo na potek toženkine odjave tožnika iz obveznih zavarovanj. Bistveno je, da je bil slednji iz njih odjavljen z dnem 31. 10. 2025, torej z dnem prenehanja pogodbe o zaposlitvi za določen čas, kot je toženka tožniku tudi sporočila dne 15. 10. 2025. Zato sodišče prve stopnje utemeljeno ni sledilo tožnikovim navedbam, da je za prenehanje delovnega razmerja izvedel šele 11. 11. 2025 (v pritožbi navaja 13. 11. 2025) pri zdravniku. Da mu bo delovno razmerje prenehalo z dnem 31. 10. 2025, bi tožnik moral in mogel vedeti že na podlagi same pogodbe o zaposlitvi oziroma najkasneje 15. 10. 2025, ko ga je toženka o tem (četudi zgolj neformalno) obvestila. Zato tudi ni bistveno, če je bila odjava tožnika iz zavarovanj izvedena šele dne 11. 11. 2025 za nazaj (z dnem 31. 10. 2025) in da je tožnik izpovedal, da je bil 7. 11. 2025 še zavarovan. Slednjega pa tekom postopka pred sodiščem prve stopnje niti ni zatrjeval, zato predstavljajo pritožbene navedbe, da je bil tožnik 7. 11. 2025 upravičeno prepričan, da mu delovno razmerje ni prenehalo, tudi nedovoljene pritožbene novote (prvi odstavek 337. člena ZPP).

8.Glede na navedeno in ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (2. točka 365. člena ZPP).

9.Tožnik s pritožbo ni uspel, zato krije sam svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).