Jedro

Tožena stranka bi morala, v kolikor bi hotela uspeti z zatrjevanjem, da je bila investicijska vrednost projekta določena kot fiksna, to tudi dokazati z izrecnim zapisom v pogodbi z jasno postavljenimi parametri, ki bi jo opredeljevali. Ker to iz pogodbe ne izhaja, pa povečanje okvirne investicijske vrednosti ne predstavlja kršitve tožeče stranke, saj le-ta zanjo ni bila zavezujoča. Sklicevanje na stroškovnik zadostuje zahtevi po ustrezni obrazloženosti stroškovne odločitve, saj je v njem mogoče natančno razbrati, katere stroške je sodišče štelo za priznane, pritožnica pa obenem ni izkazala, da bi preveritev te odločitve z vpogledom v spis zahtevala od nje nesorazmerno breme.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo razsodilo, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Kamniku In 139/2006 z dne 21. 12. 2006 v celoti vzdrži v veljavi v naložitvenem delu in za izvršilne stroške (I. točka izreka). Posledično je toženi stranki še naložilo, da mora tožeči stranki povrniti nadaljnje pravdne stroške v višini 4.663,40 EUR v roku 15 dni, z obrestmi v primeru zamude (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) pritožila tožena stranka in pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne, oziroma podrejeno, da jo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje. Priglasila je pritožbene stroške.

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila ter predlagala njeno zavrnitev. Priglasila je stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožena stranka v pritožbi uvodoma izpostavlja, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje in zmotno uporabilo materialno pravo s tem, ko je štelo, da je bila v pogodbi dogovorjena cena projekta določena zgolj kot okvirna, vendar neutemeljeno. Po oceni pritožbenega sodišča je takšen zaključek sodišča prve stopnje dejansko in materialnopravno pravilen, saj: - je bilo v Pogodbi izrecno zapisano, da je investicijska vrednost ocenjena na 23 milijonov SIT, obenem pa v njej (kot tudi v nobenem drugem razpoložljivem dokumentu) ni mogoče najti zapisa, da tako določena okvirna investicijska vrednost predstavlja omejitev pri iskanju projektnih rešitev oziroma, da se šteje tako zapisana vrednost kot fiksna; - je izvedenec gradbene stroke pojasnil, da za tožečo stranko investicijska vrednost iz sklenjene pogodbe in projektne naloge ni bila zavezujoča, ker je bila ocenjena le pavšalno (to je brez vsakršnih parametrov, ki bi jo natančneje opredeljevali in so drugačne pritožbene navedbe protispisne), in da je to običajno (oziroma je neobičajno, da bi se v projektantskih pogodbah določal fiksen znesek investicijske vrednosti); - je zakoniti zastopnik tožeče stranke pojasnil, da „zneskovne omejitve v pogodbi niso bile določene, saj bi v primeru, da bi bile, bilo potrebno natančno določiti parametre, podani pa bi morali biti tudi podatki s strani svetovalnega inženiringa in investitorja, kaj hoče“, pri čemer je to izjavo mogoče v celoti preizkusiti, saj je skladna z ostalimi ugotovitvami sodišča prve stopnje (ugotovitvijo izvedenca, vsebino pogodbenih določil), zato so nasprotna pritožbena prizadevanja neutemeljena; - je splošno znano, da se ocenjene vrednosti med samo investicijo spreminjajo in da je dejansko vrednost investicije vselej mogoče dokončno ugotoviti šele po zaključku vseh del in končnem obračunu oziroma je logično, da je namen opredelitve višine investicije v fazi projektiranja predvsem v vzpostavitvi osnove za oceno bodočega obsega, zahtevnosti del in določitve stroškov projektiranja.

6. Pritožbeno sodišče sicer verjame toženi stranki, da ocenjena investicijska vrednost ni bila nepomemben parameter in se je v tem delu mogoče strinjati s pritožbo, ko navaja, da je bila ocenjena investicijska vrednost za toženo stranko celo ključnega pomena, vendar ta okoliščina ni in ne more biti relevantna v smislu, da bi bilo mogoče zaradi tega ocenjeno investicijsko vrednost, kot sta jo stranki zapisali v pogodbi, opredeliti kot fiksno. Še zlasti ne po tem, ko je bilo med strankama nesporno dogovorjeno, da se objektu doda še ena etaža, zaradi katere se je površina objekta povečala za kar 60%. Takšno povečanje namreč nujno pomeni povečanje investicijske vrednosti in se to razume samo po sebi in je neživljenjsko stališče tožene stranke, da je ob zahtevah po 60% povečanju površine objekta pričakovala, da bo v PGD zajeta prvotna oziroma le za 10% povečana pogodbeno ocenjena investicijska vrednost. 7. Tožena stranka bi morala, v kolikor bi hotela uspeti z zatrjevanjem, da je bila investicijska vrednost projekta določena kot fiksna, to tudi dokazati z izrecnim zapisom v pogodbi z jasno postavljenimi parametri, ki bi jo opredeljevali. Ker pa to iz pogodbe ne izhaja, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da povečanje okvirne investicijske vrednosti ne predstavlja kršitve tožeče stranke, saj le-ta zanjo ni bila zavezujoča, pri tem pa tudi pravilno uporabilo materialno pravo, saj slednjega predstavljajo tudi individualni in posamični pravni akti, torej tudi določila Pogodbe o izvedbi storitev projektiranja, vodenja projekta in strokovnega nadzora pri izvedbi poslovnega objekta T. d. o. o., ki sta jo sklenili pravdni stranki.

8. Glede vprašanja, ali je tožeča stranka izpolnila svojo pojasnjevalno dolžnost, da toženo stranko obvesti o povečanih finančnih učinkih zaradi dodanega števila etaž, je tožeča stranka ves čas postopka trdila, da je to svojo obveznost izpolnila, tožena stranka pa se je temu upirala in zatrjevala, da je tožeča stranka toženo stranko seznanjala in od nje pridobila le potrditve tehničnih elementov, o vplivu teh sprememb na investicijsko vrednost pa je vse do izročitve PGD dokumentacije ni niti enkrat seznanila.

9. Po prepričanju pritožbenega sodišča takšne navedbe tožene stranke (ki jih ponavlja še sedaj v pritožbi) niso utemeljene, saj je tožeča stranka izkazala, da je toženo stranko obveščala o povečani vrednosti investicije in da je tožena stranka na takšno povečanje tudi pristala.

10. Tožeča stranka je namreč v idejnem projektu, ki ga je izdelala dne 27. 2. 2006, navedla aproksimativni izračun investicije, to je 502 milijona SIT (v PGD dokumentaciji je bila vrednost investicije potem znižana na 435 milijonov SIT in za katero je izvedenec pojasnil, da je v mejah realno pričakovanih stroškov za tovrstne objekte). Tožena stranka sicer še sedaj v pritožbi trdi, da z vsebino idejnega projekta ni bila seznanjena in se pri tem sklicuje na dejstvo, da idejnega projekta ni podpisala, vendar zgolj izostanek tega dejstva po prepričanji pritožbenega sodišča še ne omogoča zaključka, da tožena stranka z njegovo vsebino ni bila seznanjena. Iz ravnanj, ki so sledila na strani tožene stranke, je namreč mogoče utemeljeno sklepati ravno nasprotno, to je, da je tožena stranka bila seznanjena tako z vsebino idejnega projekta, kot tudi z na novo ocenjeno investicijsko vrednostjo. Najprej zato, ker so to potrdile priče S. F. in S. B. (zakoniti zastopnik tožene stranke pa tudi ni izrecno zanikal, da idejnega projekta ni prejel, temveč je izpovedal, da se ne spomni, ali je ta dokument prejel), predvsem pa, ker je tožena stranka po izdaji idejnega projekta dne 1. 3. 2006 pisno potrdila najprej idejno zasnovo etaž, dne 26. 5. 2006 pa še končne tlorise, kar vse nedvoumno kaže, da je tožena stranka s takšno potrdijo pristala na cenovna odstopanja oziroma je bila z njimi vsekakor seznanjena. Sodišče prve stopnje je sicer v 62. točki obrazložitve izpodbijane sodbe zapisalo, da je tožena stranka dne 1. 3. 2006 potrdila idejni projekt, vendar gre za očitno pomoto, saj je iz celotnega besedila obrazložitve sodbe mogoče jasno razbrati, da je tožena stranka dne 1. 3. 2006 pisno potrdila idejno zasnovo vseh etaž in ne idejnega projekta (glej zlasti 57. točko obrazložitve sodbe), zato očitana protispisnost ni podana.

11. Zaključiti je tako, da je tožena stranka izpolnila svojo pojasnjevalno dolžnost, saj je izveden dokazni postopek pokazal, da je bila tožena stranka s povečanjem investicijske vrednosti projekta seznanjena tako ustno (kar so potrdile priče), kot pisno (tožena stranka je to konkludentno priznala s podpisom idejne zasnove etaže in končnih tlorisov). Slednje pa je tudi edino življenjsko in logično, saj po oceni pritožbenega sodišča noben povprečno skrben človek (še posebej, če le-ta zatrjuje, da mu je cena investicije odločilno merilo oziroma, da ima na voljo le omejena finančna sredstva), ne bi podpisal idejnih zasnov za objekt, ki je za 60% večji od prvotnega, ne da bi bil poprej seznanjen, kako to povečanje vpliva na vrednost investicije. Še zlasti, ker (kot to priznava že sama pritožba), je tožeča stranka toženo stranko seznanjala z odstopanji od projektne naloge in temeljnih izhodišč, zato glede na tak način sodelovanja preprosto ni verjetno, da ob tem tožeča stranka tožene stranke ne bi seznanjala tudi o finančnih vidikih nameravane investicije.

12. Tožena stranka kot zadnje graja odločitev sodišča prve stopnje o stroških postopka, češ da sodbe v stroškovnem delu ni mogoče preizkusiti, vendar neutemeljeno. Po utrjenem stališču sodne prakse sklicevanje na stroškovnik zadostuje zahtevi po ustrezni obrazloženosti stroškovne odločitve, saj je v njem mogoče natančno razbrati, katere stroške je sodišče štelo za priznane (glej l. št. 228 spisa), pritožnica pa obenem ni izkazala, da bi preveritev te odločitve z vpogledom v spis zahtevala od nje nesorazmerno breme (npr. glede na oddaljenost od sodišča).

13. S tem je pritožbeno sodišče odgovorilo na navedbe iz pritožbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP). Ker tožena stranka z uveljavljanimi pritožbenimi razlogi ni uspela, pritožbeno sodišče pa tudi ni ugotovilo nobene bistvene kršitve določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je njeno pritožbo zavrnilo ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Ker odgovor na pritožbo ni v ničemer pripomogel k odločanju pritožbenega sodišča in tako ni bil potreben za postopek, krije tožeča stranka sama svoje stroške odgovora na pritožbo (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP).