Jedro

Če se je toženec z direktorjem tožeče stranke brez predhodnega točnega dogovora o ceni, dogovoril za dela, je bil pri sklenitvi podjemne pogodbe premalo skrben. Od vsakega udeleženca obligacijskih razmerij se zahteva ustrezna skrbnost (6. člen OZ) in vsak udeleženec obligacijskega razmerja je dolžan izpolniti svojo obveznost (9. člen OZ). Z ustnim dogovorom, ki je dejansko pomenil sklenitev podjemne pogodbe, je toženec prevzel obveznost, da bo plačal tožeči stranki za naročeno delo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti 142,80 EUR stroškov pritožbenega postopka v roku 8 dni od prejema te sodbe, od tedaj dalje do plačila skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje vzdržalo v veljavi sklep o izvršbi VL 62701/2015 z dne 27. 5. 2015, tako da je dolžna tožena stranka tožeči stranki v 8 dneh plačati 1.122,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 4. 2015 in ji povrniti 74,00 EUR izvršilnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 6. 2015 dalje do plačila. Tožena stranka je dolžna tožeči povrniti tudi nadaljnje stroške postopka v znesku 374,03 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Laično pritožbo je vložil toženec, uveljavlja vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Navaja, da ni bil seznanjen niti ni prejel nobenih računov, niti ni podpisal nobenih naročilnic, samo ustno je bil dogovorjen za opravo dela. Dogovor je bil, da znesek ne bo presegal nekaj 100,00 EUR. S tem, ko sodišče ni upoštevalo njegovih navedb, je nepopolno ugotovilo dejansko stanje, kršene so mu bile tudi pravice do pravične obravnave v postopku. Sprašuje se, ali bi ga sodišče obsodilo na plačilo še višjega zneska, če bi tožeča stranka napisala višje račune, ne glede na to, da del ni naročil niti ni bilo nobenega dogovora glede višine stroškov storitev. Tako bi se lahko vsak izvajalec po lastni volji, brez dogovora o ceni, odločil, koliko kakšna storitev stane in to brez soglasja naprtil v plačilo naročniku. Pričakoval je, da se bo tožeča stranka držala ustnega dogovora, ki pa sigurno ni bil v takšni višini, kot je potem povsem neupravičeno izdala račune. Višjemu sodišču predlaga, naj razveljavi sodbo sodišča prve stopnje in vrne zadevo v novo sojenje.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila. Argumentirano pritrjuje razlogom prvostopenjskega sodišča in predlaga, naj višje sodišče pritožbo zavrne. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Toženec v pritožbi priznava, da se je dogovoril za dela, ki sta jih opravila delavca tožeče stranke. S tem je sklenil podjemno pogodbo po 619. členu Obligacijskega zakonika (OZ). Da je bilo temu tako, je ugotovilo tudi sodišče prve stopnje. Zato je materialnopravno pravilno presodilo, da mora toženec tožeči stranki plačati za opravljena dela. Tožeča stranka je navedla, katera dela so bila opravljena in po kakšni ceni, predložila je tudi račun, skupaj s situacijo, iz katere je razvidna specifikacija računa. Toženec računu s prilogo ni specificirano ugovarjal. Sodišče prve stopnje je zato utemeljeno tudi glede višine vtoževane terjatve v celoti sledilo tožeči stranki. V odgovor pritožbenim navedbam, da izpodbijana odločitev dopušča, da lahko izvajalec del poljubno zaračuna svoje storitve, pritožbeno sodišče pojasnjuje, da se stranki podjemne pogodbe običajno točno dogovorita za ceno. Če se naročnik s ceno ne strinja, podjemne pogodbe pač ne sklene. Če se je toženec z direktorjem tožeče stranke brez predhodnega točnega dogovora o ceni, dogovoril za dela, je bil pri sklenitvi podjemne pogodbe premalo skrben. Od vsakega udeleženca obligacijskih razmerij se zahteva ustrezna skrbnost (6. člen OZ) in vsak udeleženec obligacijskega razmerja je dolžan izpolniti svojo obveznost (9. člen OZ). Z ustnim dogovorom, ki je dejansko pomenil sklenitev podjemne pogodbe, je toženec prevzel obveznost, da bo plačal tožeči stranki za naročeno delo.

6. Glede na vrednost spornega predmeta gre v obravnavani zadevi za postopek v sporih majhne vrednosti, v katerih sta poudarjeni načeli pospešitve in ekonomičnosti postopka, omejeno pa je načelo materialne resnice, kar se med drugim odraža v tem, da prvostopenjske sodbe ni mogoče izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in relativnih bistvenih kršitev določb postopka, to je kršitev po prvem odstavku 339. člena ZPP (prvi odstavek 458. člena ZPP). Odločitev drugostopenjskega sodišča je zato vezana na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje. Glede na podano trditveno in dokazno podlago je sodišče prve stopnje ugotovilo vsa za razsojo relevantna dejstva in pravilno uporabilo materialno pravo. Upoštevalo je vse relevantne navedbe toženca in nanje odgovorilo; tiste, katerim ni sledilo, je obrazloženo zavrnilo. Navedbe pritožbe o kršitvi pravice do pravične obravnave zato niso utemeljene.

7. Ker niso podani ne uveljavljani, ne po uradni dolžnosti upoštevni pritožbeni razlogi (drugi odstavek 350. člena ZPP), je sodišče druge stopnje pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

8. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Toženec, ki s pritožbo ni uspel, mora na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP tožeči stranki povrniti potrebne (155. člen ZPP) stroške pritožbenega postopka. Te je višje sodišče odmerilo na podlagi stroškovnika na koncu odgovora na pritožbo in skladno z Odvetniško tarifo (OT). Glede na vrednost spornega predmeta gre tožeči stranki za odgovor na pritožbo 250 točk (prvi odstavek tar. št. 21 OT) in 5 točk materialnih stroškov, skladno s tretjim odstavkom 11. člena OT. Ob vrednosti točke 0,459 EUR (13. člen OT) znesejo stroški za odvetniške storitve tožeče stranke 117,05 EUR. Od priznanih stroškov se obračuna še 22 % DDV (25,75 EUR). Do ostalih priglašenih stroškov tožeča stranka ni upravičena, saj so že zajeti v priznanih stroških. Skladno s četrtim odstavkom 458. člena ZPP mora toženec tožeči stranki plačati dosojene stroške postopka v roku 8 dni od prejema te sodbe. Če jih v tem roku ne bo plačal, bo prišel v zamudo in bo od tedaj dalje dolgoval še zakonske zamudne obresti (299. in 378. člen OZ).