Jedro

Sodišče je iz razloga, ker je tožnik zapustil azilni dom, vanj pa se ni več vrnil, na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 tožbo zavrglo, ker upravni akt, ki se izpodbija, očitno ne posega več v pravico ali neposredno na zakon oprto korist tožnika.

Izrek

Tožba se zavrže.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo prošnjo tožnika za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji zavrnila kot očitno neutemeljeno. V obrazložitvi odločbe povzema, kaj je tožnik povedal v prošnji za priznanje mednarodne zaščite, kaj je navedel v lastnoročni izjavi in kaj je zapisano v policijski depeši PP za izravnalne ukrepe Maribor z dne 23. 10. 2015. Tožena stranka ugotavlja, da tožnik svojo prošnjo utemeljuje zaradi splošnih razmer oziroma dogodkov v Turčiji. Navedel je, da država dela razdore med Kurdi in Turki. Ugotavlja, da tožnik ni navedel nobene osebne okoliščine, ampak je navajal neke splošne razmere oziroma dogodke, ki so se dogajali v Turčiji. Razen tega tožena stranka tudi meni, da se tožniku ni popolnoma nič zgodilo in da ni živel na območjih, kjer so se dogajale policijske ure ter eksplozije. Tožnik je navedel, da je bil kot Kurd diskriminiran, pri tem pa ni povedal, kako je bil osebno ogrožen in na kakšen način ter kaj se mu je konkretno zaradi tega zgodilo. Prosilec mora svojo prošnjo utemeljiti individualno, torej s konkretnimi težavami. Nadalje tožena stranka podrobneje pojasnjuje, zakaj tožniku tudi ne grozi resna škoda v smislu 28. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ). Tožena stranka je svojo odločitev oprla na 2. in 3. točko prvega odstavka 55. člena ZMZ.

2. Tožnik v tožbi navaja, da se je tožena stranka pri svoji odločitvi sklicevala na ustavne odločbe, ki se ne nanašajo na obravnavani primer. Sklicuje se na odločbo Ustavnega sodišča RS št. Up 96/09, kjer pa je ustavno sodišče zavzelo stališče, da mora pristojni organ v postopku mednarodne zaščite praviloma odločiti v rednem postopku. Iz odločbe Ustavnega sodišča RS št. Up 1187/06 izhaja, da je mogoče po 55. členu ZMZ odločati takrat, ko prosilec za azil zatrjuje take okoliščine, ki v nobenem primeru ne morejo pomeniti preganjanja. Ne drži, da tožnik ni izkazal, da mu država, politične stranke ali organizacije vključno z mednarodnimi organizacijami niso sposobne nuditi zaščite. Odnos turške vlade do Kurdov se je zaostril. Tožnik je navedel, da obstajajo napadi na Kurde, to pa so take okoliščine, ki kažejo bolj na preganjanje in ne na dejstvo, da te okoliščine v nobenem primeru ne morejo pomeniti preganjanja. Vsekakor niso bili podani pogoji za odločanje v skrajšanem postopku. Tožnik predlaga, naj se izpodbijana odločba odpravi in zadeva vrne toženi stranki v ponovno odločanje.

3. Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je tožnik 31. 12. 2015 samovoljno zapustil azilni dom in se v roku treh dni ni vrnil niti ni ničesar sporočil. Glede na navedeno predlaga, naj sodišče tožbo zaradi odsotnosti pravnega interesa zavrže. Sicer pa tožena stranka ne more sprejeti tožbenih argumentov tožnika in se v celoti sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe, ter predlaga, da če se bo tožba obravnavala po vsebini, naj se jo zavrne.

4. Sodišče je tožbo zavrglo iz naslednjih razlogov:

5. Vsakdo, ki v upravnem sporu zahteva varstvo svojih pravic in pravnih koristi, mora ves čas postopka izkazovati pravni interes oziroma pravovarstveno potrebo, kar pomeni, da mora kot verjetno izkazati, da bi ugoditev njegovi zahtevi pomenila zanj konkretno in neposredno pravno korist, ki je brez tega ne bi mogel doseči, oziroma da bi s tožbo v upravnem sporu izboljšal svoj pravni položaj. Tožena stranka je sodišče obvestila, da je tožnik zapustil azilni dom in se vanj ni več vrnil. Ker se torej ne nahaja več v azilnem domu, v katerem bi moral počakati na pravnomočno odločitev o njegovi prošnji za mednarodno zaščito, je sodišče ocenilo, da ne izkazuje več pravnega interesa za vodenje postopka. Ob ugotovitvi, da pravni interes ne obstaja več, sodišče ne presoja utemeljenosti tožbe, zato se do tožbenih navedb ni opredeljevalo.

6. Pri tem sodišče opozarja tudi na stališče Vrhovnega sodišča RS v sklepu opr. št. I Up 476/2012, kjer je sodišče navedlo, da po določbi 80. člena ZMZ ministrstvo organizira za nastanitev prosilcev za mednarodno zaščito azilni dom. V njem mora prosilec počakati na odločitev o svoji prošnji za mednarodno zaščito. V nasprotnem primeru, če je iz uradnih evidenc razvidno, da je prosilec samovoljno zapustil azilni dom ali njegovo izpostavo in se v treh dneh od samovoljne zapustitve ni vrnil, se v skladu z drugim odstavkom 50. členom ZMZ njegova prošnja šteje za umaknjeno. V tem sklepu je Vrhovno sodišče RS navedlo, da ne glede na to, da je imel v postopku zastopnico, je bila njegova dolžnost, da počaka na odločitev o njegovi prošnji za mednarodno zaščito v azilnem domu. Sodišče je izrazilo mnenje, da glede na to, da je tožnik samovoljno zapustil azilni dom in se v njem ne nahaja več ter ob upoštevanju z zakonom predpisane navedene sankcije v primeru samovoljne zapustitve azilnega doma, ni izkazan več tožnikov pravni interes za nadaljnji postopek.

7. Glede na zgoraj navedeno je sodišče iz razloga, ker je tožnik zapustil azilni dom, vanj pa se ni več vrnil, na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbo zavrglo, ker upravni akt, ki se izpodbija, očitno ne posega več v pravico ali neposredno na zakon oprto korist tožnika.