Jedro

Pogodba o leasingu spada med inominantne pogodbe, ki jih določila ZOR in sedaj veljavnega OZ ne zajemajo. Temeljno izhodišče pri njeni razlagi je v tem, da vsebuje sicer elemente najema (zakupa), vendar pa so medsebojni odnosi med dajalcem in jemalcem leasinga podrobno urejeni s pogodbenimi pravili v skladu z načelom dispozitivnosti.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da mora tožeči stranki plačati 21.291.313 SIT (sedaj 88.847,07 EUR) z zamudnimi obrestmi od 17. 8. 1997 dalje do plačila. Navedeni znesek temelji na obveznostih tožene stranke do tožeče stranke v zvezi s pogodbo o finančnem leasingu z dne 2. 2. 1996. 2. Pritožbo tožene stranke je sodišče druge stopnje zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo.

3. Tožena stranka vlaga revizijo z navedbo revizijskih razlogov iz določbe 370. člena ZPP in predlaga spremembo izpodbijane sodbe z zavrnitvijo tožbenega zahtevka, ali pa razveljavitev sodb sodišč druge in prve stopnje in vrnitev zadeve v novo sojenje. Vztraja pri stališču, da je toženec podpisal poroštveno izjavo za pogodbo o finančnem leasingu, ki pa sploh ni bila izvedena. V resnici je šlo za posojilno pogodbo, glede katere pa njegova poroštvena izjava ne velja. Sicer pa obveznost v poroštveni izjavi ni jasno navedena, kakor je to določeno v 998. člen ZOR. Tožeča stranka je nakazala znesek 30,000.000 SIT Carinski upravi Republike Slovenije, pri čemer se je zavedala, da denar ni namenjen za nakup računalniške opreme za toženo stranko, temveč za plačilo carinskih dajatev. Revizija razlaga asignacijsko pogodbo, sklenjeno med prizadetimi, s stališča posojilnega posla, po katerem je tožena stranka (tedaj še družba A&A) bila dolžnik dobavitelju opreme družbi F. za vrnitev denarja, slednja pa je bila njen dolžnik za dobavo opreme. Tožeča stranka je 30,000.000 SIT nakazala dobavitelju F., ta pa naprej Carinski upravi Republike Slovenije. Denar je torej bil porabljen za plačilo carinskih dajatev, ne pa za nabavo opreme. Tožeča stranka bi svoj zahtevek morala postaviti zoper družbo F., saj je njej nakazala denar, ne pa toženi stranki kot leasingojemalcu. Družba F. je denar torej nenamensko uporabila.

4. Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu RS in tožeči stranki, ki pa nanjo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. V skladu z določbo tretjega odstavka 370. člena ZPP v revizijskem postopku dejanske ugotovitve niso predmet preizkušanja. Te ugotovitve (sprejete so bile po oceni izpovedi predstavnikov vpletenih gospodarskih družb in ob upoštevanju listin) pa so utemeljile pravilno pravno presojo, da sta tožeča stranka (njen pravni prednik F. L.) in družba A&A d.o.o. ne glede na specifičnost posla sklenili pogodbo o finančnem leasingu, h kateri je pristopil toženec kot porok.

7. Dne 2. 2. 1996 med strankama sklenjena pogodba je bila ocenjena kot veljavna pogodba o finančnem leasingu, asignacijska pogodba, sklenjena štiri dni kasneje (6. 2. 1996), pa s sodelovanjem dobavitelja predmetov leasinga, gospodarske družbe F. d.o.o., kot način za njeno izvedbo. Pogodba o leasingu spada med inominantne pogodbe, ki jih določila ZOR (tudi sedaj veljavnega Obligacijskega zakonika) ne zajemajo. Temeljno izhodišče pri njeni razlagi je v tem, da vsebuje sicer elemente najema (zakupa), vendar pa so medsebojni odnosi med dajalcem in jemalcem leasinga podrobno urejeni s pogodbenimi pravili v skladu z načelom dispozitivnosti. V obravnavanem primeru je bilo ustanovljeno tristransko pogodbeno razmerje. Tožeča stranka kot dajalec leasinga ni prevzela obveznosti dobave računalniške opreme toženi stranki, saj je nakup opreme le financirala. Dobavitelj opreme je bila družba F., s katero je tožena stranka že poprej poslovno sodelovala. Plačilo opreme je bilo opravljeno tako, da je tožeča stranka nakazala Carinski upravi Republike Slovenije znesek 30,000.000 SIT za poravnavo carinskih obveznosti tožene stranke. Iz asignacijske pogodbe sicer ni razvidno notranje razmerje med asignatarjem (toženo stranko) ter asignantom (dobaviteljem, družbo F.), vendar pa je sprejeta dokazna ocena, po kateri je tožeča stranka kot asignat z nakazilom denarja Carinski upravi plačala računalniško opremo, ki jo je moral dobavitelj dostaviti toženi stranki. Dejansko in pravno razlago v tej smeri revizijsko sodišče v celoti sprejema in je tudi revizijske trditve ne omajajo. Morebitno notranje dolžniško upniško razmerje med dobaviteljem opreme in toženo stranko tožeče stranke ne zadeva. Rizik dobave opreme je po takšni pravilni razlagi prešel na toženo stranko samo.

8. Bistvo dejanske in pravne razlage je torej v tem, da je tožeča stranka z dvema nakaziloma (enkrat z zneskom 30,000.000 SIT Carinski upravi in drugič z zneskom 4,600.308 SIT dobavitelju) računalniško opremo plačala in s tem svojo obveznost po pogodbi o leasingu izpolnila. Dobava opreme je zaradi specifičnosti posla od tedaj dalje ni več zadevala. Tožena stranka pa je plačala le osem obrokov najema in dolguje še ves vtoževani znesek. Dokazna ocena ni omogočila sklepanja, da bi nedobava celotne opreme mogla vplivati na razmerje po pogodbi o leasingu: rizik dobave opreme je ob notranjem razmerju med toženo stranko in dobaviteljem, kot povedano, nosila tožena stranka sama. Ob pomanjkanju trditev o tem, da bi navedeno notranje razmerje lahko kakorkoli vplivalo na upravičenost tožene stranke, da ustavi plačevanje obrokov po pogodbi o leasingu, je izpodbijana sodba pravilno sklepala, da so se stekli pogoji, zaradi katerih je tožeča stranka upravičeno odstopila od pogodbe o leasingu v skladu s splošnimi pogoji kot sestavnim delom pogodbe.

9. Revizija vztraja pri trditvi, da razlaga pogodbe o leasingu in asignacijske pogodbe kaže na fiktivnost posla (66. člen ZOR) in s tem na drugačno presojo poroštvene izjave toženca. Takšno stališče je notranje protislovno. Če bi bil posel res fiktiven (sodišče prve stopnje je izčrpno prikazalo okoliščine, ki bi mogle to dokazovati), bi poroštvena izjava bila dana za (posojilni) posel, ki bi ga navidezna pogodba o leasingu prikrivala. Zato v nobenem primeru toženčeve pasivne legitimacije ni mogoče osporavati. Nedoslednost in nejasnost revizijskih stališč je v tej smeri razvidna iz ugotovljenemu dejanskemu stanju nasprotujoče trditve, da je tožeča stranka znesek 30,000.000 SIT nakazala dobavitelju F., ta pa naj bi ga porabil namesto za nakup računalniške opreme, za pokritje dolga tožene stranke Carinski upravi Republike Slovenije. Tako stališče zavrača že asingacijska pogodba z dne 6. 2. 1996, saj je kot ena od strank pogodbe kot upnik asignatarja (tožene stranke) nastopala celo Carinska uprava sama.

10. Revizija torej preusmerja terjatev tožeče stranke na dobavitelja računalniške opreme. Česa takega tožena stranka doslej opredeljeno še ni zatrjevala. Ne glede na določbo 372. člena ZPP, ki prepoveduje navajanje novih dejstev na revizijski stopnji, pa velja povedati, da tožena stranka, ki se sicer sklicuje na posojilno razmerje s tožečo stranko, večji del vsote, nakazane za poravnavo njenih carinskih dajatev, tej še vedno dolguje.

11. Končno pa je tudi poroštvena izjava toženca povsem veljavna. Čeprav revident njeno neveljavnost ugovarja šele v reviziji, pa ob ostalih ugotovitvah vzdrži presojo v skladu z določbo 997. do 1002 člena ZOR. Trditev, da v njej ni „opredeljena obveznost, na katero se poroštvo nanaša“, je v popolnem nasprotju z besedilom izjave same. S citirano pogodbo o leasingu, izjavo „da toženec pristopa kot solidarni porok in da za izpolnjevanje obveznosti firme iz pogodbe o leasingu jamči z vsem svojim premoženjem“, je zadoščeno dovolj strogim pogojem obličnosti.

12. Sodišči druge in prve stopnje sta torej pravno pravilno razsodili, zaradi česar je po določbi 378. člena ZPP revizijsko sodišče neutemeljeno revizijo zavrnilo.