Jedro

Kot je pravilno izpostavilo sodišče prve stopnje, je pomembno zlasti, da je tožnik na stanovanju vseskozi izvrševal posredno posest preko najemnikov in da s samim ravnanjem toženke ni bil bistveno oviran v dotedanjem načinu izvrševanja posesti.

Po utrjenem stališču sodne prakse tožnik ne more zahtevati sodnega varstva pred motenjem posesti, kadar zatrjevano motilno ravnanje predstavlja le nebistveno spremembo dejanskega stanja, ki nima praktičnega pomena in predstavlja le neznatno oviranje izvrševanja tožnikove posesti. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je sodišče prve stopnje ustrezno izpostavilo, da vsaka sprememba dejanskega stanja še ne pomeni motilnega ravnanja in ob tem pravilno ovrednotilo, da tožniku ni uspelo zadostiti trditvenemu in dokaznemu bremenu, s katerim bi prepričal, da je z očitanim ravnanjem toženke prišlo do dejanskega motenja posesti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1.Z izpodbijanim sklepom sodišče prve stopnje (I) ni dovolilo spremembe tožbe z dne 2. 4. 2024 ter (II) zavrnilo primarni in (III) podrejeni tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval, da (1) je toženka dolžna v roku 8 dni vzpostaviti prejšnje posestno stanje na način, da a) tožniku izroči vse ključe vrat stanovanja št. 1 v izmeri 64 m2 in mu s tem omogoči izvrševanje primarno posesti in podrejeno soposesti na navedenem stanovanju, ki se nahaja v hiši, stoječi na nepremičninah v k. o. ... parcela 103/2 (ID 001) in parcela 103/2 (ID 002), b) vzpostavi prvotno stanje v elektro omari v hiši, stoječi na nepremičninah v k. o. ... parcela 103/2 (ID 001) in parcela 103/2 (ID 002) tako, da namesti varnostne plombe elektro števca, s čemer naj bi motila primarno posest in podrejeno soposest tožnika, pod izvršbo, (2) da se toženki v bodoče prepoveduje, da bi s takšnimi ali podobnimi ravnanji posegla primarno v posest in podrejeno v soposest tožnika, kot je opredeljeno v 1. točki tožbenega zahtevka, vse v roku 8 dni, pod izvršbo ter (3) povrnitev stroškov postopka. Tožeči stranki je naložilo, da v roku 8 dni toženi stranki plača 783,97 EUR stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2.Zoper sklep se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnik in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne (pravilno mu ugodi), podrejeno pa naj ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Pritožbeno sodišče naj v obeh primerih naloži tožnici (pravilno toženki) plačilo pravdnih stroškov. Pritožbene navedbe bodo povzete v nadaljevanju, skupaj z odgovori nanje.

3.Pritožba ni utemeljena.

4.Sodišče prve stopnje je v 12. točki izpodbijanega sklepa pravilno pojasnilo, da se pri obravnavanju tožbe zaradi motenja posesti sodišče omeji na ugotavljanje zadnjega posestnega stanja in nastalega motenja in da je pri tem izključeno odločanje o pravici do posesti, o pravni podlagi, poštenosti ali nepoštenosti posesti ali odškodninskih zahtevkih (prim. 426. člen Zakona o pravdnem postopku1 in prvi odstavek 33. člena Stvarnopravnega zakonika2 ). Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je treba zavrniti navedbe iz II. točke pritožbe, da je bila odločitev sodišča prve stopnje napačna in da bi moralo zahtevek na plačilo škode iz predmetnega postopka izločiti in v ta namen odpreti nov spis. Ker odškodninski ali drugi povračilni zahtevki v okviru posestne pravde niso mogoči, je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko spremembe tožbe ni dovolilo.3

5.Neutemeljen je pritožbeni očitek, ki meri na absolutno bistveno kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Dokazna predloga za izvedbo ogleda na kraju samem in poizvedbo na Policijski postaji sta s pravilnim in ustavno dopustnim razlogom obrazloženo zavrnjena v točki 16 izpodbijanega sklepa. Pritožbeno sodišče pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje o nepotrebnosti dokazov (stanje stanovanja, ki bi ga sodišče lahko ugotovilo z ogledom, za posestno pravdo ni relevantno, prav tako so za konkretni postopek povsem nebistvene poizvedbe na policijski postaji). Dejansko stanje je kljub neizvedenemu dokaznemu predlogu ugotovljeno pravilno. Očitane absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka zaradi pravilno obrazložene zavrnitve neizvedenih dokazov ni.

6.Prav tako glede očitkov, da je sodišče povsem spregledalo, da toženka pri opisovanju ravnanj, ki naj bi ji jih povzročal tožnik, ni predložila nobenih dokazov, pritožbeno sodišče pojasnjuje, da so vse pritožbene navedbe v tem delu neutemeljene. Sodišče prve stopnje se namreč do teh ravnanj sploh ni opredeljevalo in jih prav tako ni zajelo v obrazložitvi izpodbojanega sklepa, saj so za predmetni postopek povsem nerelevantna. Neutemeljene so tudi vse ostale pritožbene navedbe, s katerimi se pritožbeno sodišče zaradi pavšalnosti in nerelevantnosti, ni podrobneje ukvarjalo.

7.Odločitev o zavrnitvi zahtevkov temelji na stališču, da je z izselitvijo najemnika in vselitvijo toženke v stanovanje št. 1 (v nadaljevanju: stanovanje) dne 19. 9. 2023 prišlo zgolj do menjave neposrednega posestnika, pri čemer se posest tožnika v ničemer ni spremenila. Sklep se opira na ugotovitve:

-da je imel vse do 19. 9. 2023 na stanovanju neposredno posest A. A. (v nadaljevanju najemnik);

-da je najemnik posest na stanovanju opustil dne 19. 9. 2023, ko je neposredno posest na njem pridobila toženka, s čemer je opustila posredno posest na stanovanju;

-da je imel tožnik ves ta čas na stanovanju posredno posest, ki se z menjavo neposrednega posestnika po njeni vsebini ni spremenila, tako da je ostal tožnik posredni posestnik še naprej.

Jedro pritožbenih navedb je naziranje tožnika, da je v trenutku, ko se je najemnik izselil iz stanovanja, postal neposredni posestnik, toženka pa je z okupacijo predmetnega stanovanja motila njegovo neposredno (so)posest na stanovanju. Pritožbene navedbe ne vzbujajo dvoma v pravilnost zaključka sodišča prve stopnje, da sta bili v času trajanja najemnega razmerja (tretje osebe) obe pravdni stranki posredni posestnici predmetnega stanovanja in da se je z izselitvijo najemnika spremenilo le posestno stanje toženke, ki je začela na stanovanju izvrševati neposredno posest. Izpodbijani sklep je obrazložen z jasnimi in popolnimi razlogi, zato ne drži pritožbena navedba, da sodišče prve stopnje negira svoje lastne ugotovitve. Ugotovitvam sodišča prve stopnje, da se posest tožnika ni v ničemer spremenila, sledi tudi pritožbeno sodišče in ob tem poudarja, da tudi tožnik ni v postopku konkretno zatrjeval, še manj pa dokazal, da naj bi v vmesnem času na stanovanju pridobil (neposredno) dejansko oblast - med svojim zaslišanjem je namreč izpovedal ravno nasprotno in sicer, da ga je klical najemnik stanovanja in mu povedal, da se je vanj vselila toženka ter da tega ne bi smela storiti, ker je bilo stanovanje takrat v posesti nekoga drugega, iz česar je razvidno, da se je posestno stanje spremenilo z izselitvijo najemnika in vselitvijo toženke, neodvisno od vzpostavljene posredne posesti tožnika. Nenazadnje tudi sam tožnik v pritožbi zatrjuje, da stanovanje ob vselitvi toženke še ni bilo prazno, s čemer želi prepričati, da se je toženka v stanovanje vselila še v času, ko je imel na njem neposredno posest predhodni najemnik. Sodišče prve stopnje je izhajalo iz izpovedb obeh strank o tem, kako je tožnik ves čas trajanja najemnega razmerja izvrševal posredno posest in kako je vselitev toženke v stanovanje vplivalo na dejansko stanje v sferi tožnika. S tem je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo odločilna dejstva, potrebna za odločitev o zahtevku, in sicer, da je tožnikova posredna posest ostala nespremenjena in da je ta, kljub spremembi neposredne posesti, ostal posredni posestnik še naprej. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je nemogoče, da bi tožnik na stanovanju v relevantnem časovnem obdobju pridobil neposredno posest in ob tem pripominja, da se zanj, kot to tudi utemeljeno izhaja iz izpodbijanega sklepa, posest ni v ničemer spremenila, saj do stanovanja v tem času ni dostopal oz. na njem kako drugače izvrševal neposredne dejanske oblasti. Nelogično bi namreč bilo, da bi tožnik pridobil status neposrednega posestnika, glede na to, da niti za trenutek na stanovanju posesti ni neposredno izvajal. Glede na to, da pritožba ne zatrjuje drugačnega načina izvrševanja posesti od ugotovljenega v sklepu (posredno preko najemnikov), pritožbeni očitek, da je sodišče spregledalo fazo juridične sekunde, ko je prišlo do spremembe statusa posrednega posestnika v neposrednega, ni utemeljen. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo obravnavane spremembe posestnega stanja (neposredne posesti).

Pritožba na več mestih graja dokazno oceno sodišča prve stopnje. Glede pritožbenih navedb, da je toženka v svoji izpovedbi potrdila, da je sama angažirala ključavničarja in z namestitvijo nove ključavnice tožniku onemogočila vstop v stanovanje, s čemer naj bi po njegovem mnenju pripoznala motilno ravnanje, pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je sodišče prve stopnje glede obstoja posredne posesti tožnika in pridobitve neposredne posesti na stanovanju s strani toženke po prenehanju najemnega razmerja, napravilo podrobno analizo izpovedb zaslišanih strank ter na tej podlagi, kot bistveno, prepričljivo ugotovilo, da s toženkino vselitvijo v predmetno stanovanje, objektivno gledano ni prišlo do spremembe vsebine posredne posesti tožnika. Pritožbeno sodišče v celoti sprejema te dejanske in pravne zaključke in se v izogib ponavljanju v celoti sklicuje na ugotovitve sodišča prve stopnje iz 32. točke obrazložitve izpodbijanega sklepa. Kot je pravilno izpostavilo sodišče prve stopnje, je pomembno zlasti, da je tožnik na stanovanju vseskozi izvrševal posredno posest preko najemnikov in da s samim ravnanjem toženke ni bil bistveno oviran v dotedanjem načinu izvrševanja posesti. Vse to ovrže pritožbeno trditev, da sodišče ni dovolj kritično presojalo zatrjevanega ravnanja toženke - nasprotno je sodišče namreč ob upoštevanju vseh konkretnih okoliščin in ob opravljeni skrbni dokazni oceni, utemeljeno zaključilo, da tožnik že v času, ko je skupaj s toženko izvrševal posredno posest, ni imel možnosti dostopa v stanovanje, saj je imel v njem najemnike, kar pomeni, da je že takrat uporabljal stanovanje v enakem obsegu - to pa potrjuje pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da se vsebina tožnikove posredne posesti ni v ničemer spremenila. Po utrjenem stališču sodne prakse namreč tožnik ne more zahtevati sodnega varstva pred motenjem posesti, kadar zatrjevano motilno ravnanje predstavlja le nebistveno spremembo dejanskega stanja, ki nima praktičnega pomena in predstavlja le neznatno oviranje izvrševanja tožnikove posesti. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je sodišče prve stopnje ustrezno izpostavilo, da vsaka sprememba dejanskega stanja še ne pomeni motilnega ravnanja in ob tem pravilno ovrednotilo, da tožniku ni uspelo zadostiti trditvenemu in dokaznemu bremenu, s katerim bi prepričal, da je z očitanim ravnanjem toženke prišlo do dejanskega motenja posesti (sklic. na 23., 24. in 25. točka obrazložitve). Slednje zato ne vzdrži pritožbene navedbe, da je zahtevek utemeljen tudi iz razloga nesporno ugotovljenega dejstva, da je bil pred ravnanjem toženke tožnik posestnik stanovanja, saj podanost elementa posesti nad stvarjo še ne zadošča za ugotovitev utemeljenosti zahtevka, v kolikor sodišče ne ugotovi, da je bila posest zares motena (motilno ravnanje).

Pritožba nadalje izpostavlja, da je bil predhodni najemnik stanovanja zaradi nedopustnega ravnanja toženke in njenih stalnih pritiskov, primoran izprazniti stanovanje in se iz njega izseliti, pri tem pa poudarja, da tožnik s tem nikoli ni soglašal. Povsem mogoče je verjeti tožniku, da k ravnanju toženke ni dal nobenega soglasja, vendar pa je pri tem potrebno poudariti, da sama protipravnost in očitana samovoljnost ravnanja toženke za konkreten primer nista bistveni, saj je sodišče tožbeni zahtevek zavrnilo že na podlagi neizpolnjevanja drugih pogojev, ki so potrebni za ugotovitev dejanskega motenja posesti, zato je ravnalo razumno in smotrno, ko se s presojanjem navedenih dejstev ni podrobneje ukvarjalo. Glede na navedeno pritožbeno sodišče zavrača tudi pritožbeno pojasnjevanje, da je šlo za nedopustno in neveljavno odpoved najemne pogodbe in se pri tem v izogib ponavljanju sklicuje na 26. in 34. točko izpodbijanega sklepa. Tudi sicer pa je pritožbeni očitek neutemeljen, saj iz 26. točke izpodbijanega sklepa jasno izhaja ugotovitev sodišča, da je najemnik s tem, ko se je preselil drugam, posest opustil sam. Sodišče prve stopnje je v okviru dokaznega postopka presojalo in ocenilo dokazno vrednost napisanega dopisa najemojemalca tožniku, na podlagi katerega je prepričljivo ugotovilo, da je najemojemalec tožnika tudi obvestil o tem, da najemno pogodbo odpoveduje. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je sodišče prve stopnje prepričljivo in jasno opravilo presojo vprašanja, ali je toženka motila najemnika v njegovi neposredni posesti ter na podlagi vestne dokazne ocene predloženih dokazov obrazloženo zaključilo, da je najemnik posest opustil prostovoljno, čemur pritrjuje tudi pritožbeno sodišče.

Kar se tiče pritožbenih zatrjevanj, da je sodišče prve stopnje nepravilno ugotovilo, da sta bili obe pravdni stranki posredni soposestnici stanovanja, je potrebno opozoriti na dejstvo, da je tožnik v postopku sam zatrjeval soposest in da je s podrednim tožbenim zahtevkom zahteval ugotovitev motenja soposesti. Pritožbeno sodišče se v celoti pridružuje ugotovitvam sodišča prve stopnje in se v izogib ponavljanju sklicuje na obrazložitev izpodbijanega sklepa v 30. točki. Sodišče prve stopnje je glede tega zaslišalo obe pravdni stranki in se oprlo predvsem na dejstvo, da je bila tudi toženka tista, ki je v času, ko je tožnik dajal stanovanje v najem, pobirala najemnino. Vse to tudi po presoji pritožbenega sodišča potrjuje pravilnost zaključka, da sta bili obe pravdni stranki posredni posestnici predmetnega stanovanja.

12.Tožnik nasprotuje tudi odločitvi sodišča prve stopnje glede stroškov in sicer, da sodišče ni upoštevalo dejstva, da je pripravljalnemu naroku neposredno sledil prvi narok za glavno obravnavo, zaradi česar ji ne bi smelo priznati stroškov tako za pripravljalni narok kakor tudi za prvi narok za glavno obravnavo. Pritožbeno sodišče v zvezi s tem pojasnjuje, da materialnopravno določilo 2. točke tarifne številke 21 Odvetniške tarife (OT) določa, da pripada odvetniku za pripravljalni narok, ki mu ni sledil prvi narok, nagrada v višini 50% nagrade iz tarifne številke 19. Sodišče prve stopnje je dne 2. 4. 2024 opravilo pripravljalni narok, ki bi mu moral neposredno slediti prvi narok za glavno obravnavo, vendar sodišče pripravljalnega naroka zaradi možnosti sklenitve sodne poravnave ni zaključilo temveč ga je preložilo na dne 4. 6. 2024. V posledici navedenega so zato upravičeno odmerjeni stroški za zastopanje na dveh posameznih narokih, saj gre v tem primeru za dva ločena naroka, ki sta se zgodila na različna dneva, smisel določbe, ki podvaja nagrado odvetniku v primeru izvedbe pripravljalnega naroka, ki mu sledi prvi narok za glavno obravnavo pa je ravno ta, da ne pride do podvajanja stroškov, ko gre za enkratni dogodek obravnavanja pred sodiščem, kar se v konkretnem primeru ni zgodilo.

13.Razlogi, iz katerih je tožnik izpodbijal sklep sodišča prve stopnje torej niso podani, kot tudi ne razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, zato je po 2. točki 365. člena ZPP zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

14.Tožnik s pritožbo zoper sklep ni uspel, zato mora na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP tudi sam nositi stroške pritožbenega postopka. Odločitev o tem je zajeta v zavrnilnem izreku.

-------------------------------

1Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/1999, s kasnejšimi spremembami, v nadaljevanju: ZPP. 2 Stvarnopravni zakonik, Uradni list RS, št. 87/2002, s kasnejšimi spremembami, v nadaljevanju: SPZ. 3 (Ne)vpis (odškodninske) zadeve pod novo opravilno številko na pravilnost predmetne odločitve nima vpliva.

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Stvarnopravni zakonik (2002) - SPZ - člen 33, 33/1 Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 426

Podzakonski akti / Vsi drugi akti

Odvetniška tarifa (2015) - tarifna številka 19, 21, 21-2

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.