Jedro

S tem, ko zagovornica navaja, da sodišče ni upoštevalo vseh olajševalnih okoliščin, ki po njenem mnenju narekujejo izrek milejše kazni, ne uveljavlja kršitve kazenskega zakonika iz 41. člena KZ, ampak uveljavlja pritožbeni razlog iz 374. člena ZKP.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 10. 12. 2010 A. S. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po drugem in prvem odstavku 325. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ) ter mu izreklo kazen dveh let in devetih mesecev zapora ter stransko kazen prepovedi vožnje motornega vozila B in C za čas trajanja enega leta. Naložilo mu je plačilo stroškov kazenskega postopka ter potrebno nagrado in stroške pooblaščenca oškodovancev ter sodne takse. Višje sodišče v Ljubljani je pritožbo obsojenčeve zagovornice zavrnilo, pritožbi okrožne državne tožilke pa ugodilo in prvostopenjsko sodbo v odločbi o kazenski sankciji spremenilo tako, da je A. S. izrečeno kazen zvišalo na štiri leta zapora in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obsojencu je naložilo plačilo sodne takse.

2. Zoper pravnomočno sodbo je obsojenčeva zagovornica dne 4. 10. 2011 vložila zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) in kršitev kazenskega zakonika iz drugega odstavka 41. člena KZ. Predlaga ugoditev zahtevi in spremembo izpodbijanih sodb oziroma podrejeno vrnitev zadeve sodišču prve ali druge stopnje v novo odločanje, hkrati pa tudi, da se odloži izvršitev pravnomočne sodbe.

3. Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovorila vrhovna državna tožilka. Meni, da zatrjevane kršitve niso podane, zato predlaga zavrnitev zahteve.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovne državne tožilke na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obsojencu in njegovi zagovornici, ki nanj nista odgovorila.

B.

5. Zagovornica v zahtevi uveljavlja, da sta si očitka kršitev po drugem odstavku 30. člena Zakona o varnosti cestnega prometa (v nadaljevanju ZVCP-1) (vožnja z neprilagojeno hitrostjo) in drugem odstavku 130. člena ZVCP-1 (vožnja pod vplivom alkohola) v nasprotju in se medsebojno izključujeta. Obrazložitev prvostopne sodbe je nerazumljiva in protislovna, saj po eni strani navaja, da obdolženi ne bi smel voziti pod takim vplivom alkohola, po drugi strani pa, da bi moral voziti tako, da bi hitrost vožnje prilagodil razmeram na cesti in svojim okrnjenim sposobnostim. Poleg navedenega očitka je bilo že v pritožbi izpostavljeno, da očitek vožnje z neprilagojeno hitrostjo nima podlage v dokazih, saj je izvedenec N. Č. ugotovil, da hitrost ni bila vzrok. Sodišče pa za neupoštevanje takšne ugotovitve izvedenca ni navedlo razlogov. Razlogi o tem so kljub takšnim pritožbenim očitkom ostali nepojasnjeni tudi s sodbo pritožbenega sodišča in je s tem podana kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP ter kršena pravica do učinkovitega pravnega sredstva zagotovljena s 25. členom Ustave RS.

6. Na očitek medsebojnega izključevanja navedenih prekrškov in v povezavi s tem o vzročni zvezi obravnavane prometne nesreče je zagovornici v svoji sodbi pravilno odgovorilo že pritožbeno sodišče (12. točka sodbe). Potrdilo je ugotovitve prvostopenjskega sodišča, da obdolženi hitrosti v prvi vrsti ni prilagodil svojim sposobnostim, saj je vozil pod takšnim vplivom alkohola, da ni bil sposoben varno upravljati vozila, in stanju ter preglednosti ceste, saj je vozil v levi blagi ovinek, kar je imelo za posledico destabilizacijo vozila. Hitrost, ki je bila sicer višja od omejene hitrosti 90 km/h (od 110 do 130 km/h), sama zase po ugotovitvah izvedenca sicer ni bila vzrok prometne nesreče, vendar iz pravnomočne sodbe izhaja, da je bila (skupaj z obdolženčevo alkoholiziranostjo-1,81 g/kg) vzrok za nezanesljivo in neustrezno vožnjo, ki pa je bila neposredni vzrok za nastanek nezgode. Do trčenja je namreč prišlo z destabilizacijo obdolženčevega vozila in posledično drsenja vozila z desnim bokom naprej na nasprotni vozni pas. Obravnavana prometna nesreča je torej posledica (najmanj) dveh kršitev cestnoprometnih predpisov, ki sta tudi med seboj v vzročno-posledičnem odnosu in ne v medsebojnem nasprotju kot to zatrjuje zagovornica. Glede na okoliščine (vožnja v ovinek, vožnja ponoči, neprilagojena hitrost vožnje, vožnja pod prekomernim učinkom alkohola) je objektivno pričakovana nevarnost, da bo zaradi delovanja določenih fizikalnih sil voznik izgubil nadzor nad vozilom, ki bo zdrsnilo na nasprotni (levi) vozni pas. Obdolženec je izključno s svojim ravnanjem, ki v konkretnem primeru predstavlja kršitev cestno prometnih predpisov (vožnja pod vplivom alkohola in neprilagojena hitrost vožnje), sprožil vzročno verigo, ki ni bila pretrgana z vmesnim dogodkom, ki bi prekinil vzročno zvezo med prvotno kršitvijo in nastalo prometno nesrečo. Iz teh razlogov je očitek, da sodba pritožbenega sodišča nima razlogov glede obstoja vzročne zveze med ravnanjem obdolženega in prometno nezgodo, neutemeljen.

7. V nadaljevanju zagovornica zatrjuje kršitev kazenskega zakona v zvezi z odločbo o kazenski sankciji in meni, da je sodišče prve stopnje upoštevalo le obteževalne okoliščine, ne pa tudi olajševalnih. Višje sodišče je na takšen pritožbeni očitek odgovorilo le s pavšalno ugotovitvijo, da so bile olajševalne okoliščine zadostno upoštevane. Tak zaključek je v nasprotju z razlogi prvostopenjske sodbe, kjer je jasno navedeno, da nobene olajševalne okoliščine niso bile upoštevane. S tem je po njenem mnenju storilo kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, saj je zavrnitev pritožbenih očitkov neobrazložena, in kršitev pravice do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave RS ter enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS. S tem, ko sodišče ni upoštevalo nobene olajševalne okoliščine, na katere je obramba opozarjala v postopku na prvi in drugi stopnji, je bila kršena pravica do obrambe, kar je vplivalo na pravilnost in zakonitost odločitve o kazni (drugi odstavek 371. člena ZKP). Ker pa se olajševalne okoliščine, na katere obramba ves čas opozarja, v ustaljeni praksi upoštevajo kot olajševalne, bi drugačna razlaga v konkretnem primeru za obdolženca pomenila tudi kršitev načela enakosti (14. člen Ustave RS).

8. S tem ko zagovornica navaja, da sodišče ni upoštevalo vseh olajševalnih okoliščin, ki po njenem mnenju narekujejo izrek milejše kazni, ne uveljavlja kršitve kazenskega zakonika iz 41. člena KZ, ampak uveljavlja pritožbeni razlog iz 374. člena ZKP. Zahtevo za varstvo zakonitosti je mogoče vložiti zoper pravnomočno sodno odločbo in zoper sodni postopek, ki je tekel pred tako pravnomočno odločbo, v primeru: kršitve kazenskega zakona, bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, če so te kršitve vplivale na zakonitost sodne odločbe (prvi odstavek 420. člena ZKP). Zatrjevana kršitev 41. člena KZ ni podana, saj sodišče ni izreklo kazni izven zakonsko predpisanih okvirov (5. točka 372. člena ZKP). Za kaznivo dejanje povzročitve prometne nezgode iz malomarnosti po drugem in prvem odstavku 325. člena KZ je predpisana kazen zapora do osem let, sodišče pa je obsojenemu (po spremembi odločbe o kazenski sankciji drugostopenjskega sodišča) izreklo štiriletno zaporno kazen. Izpodbijanje ocene olajševalnih in oteževalnih okoliščin nižjih sodišč in primernost izrečene kazenske sankcije pa vsebinsko pomeni izpodbijanje ugotovljenega dejanskega stanja. Ker zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP), se Vrhovno sodišče s tovrstnimi očitki ni ukvarjalo.

9. Zatrjevanja postopkovne kršitve iz 11. točke prvega odstavka 371. člena pritožbenemu sodišču z navedbami, da ni odgovorilo na vse njene pritožbene navedbe, zaradi česar sodba sodišča druge stopnje nima razlogov o odločilnih dejstvih, je prav tako neutemeljeno. Pomanjkljivost drugostopenjske sodbe zagovornica vidi v dejstvu, da sodišče druge stopnje ni odgovorilo na pritožbene navedbe glede (ne)upoštevanja olajševalnih okoliščin. Po določbi prvega odstavka 395. člena ZKP mora sodišče druge stopnje v obrazložitvi sodbe presoditi navedbe pritožbe in navesti kršitve zakona, ki jih je upoštevalo po uradni dolžnosti. Zagovornica v zahtevi sicer zatrjuje, da je sodišče druge stopnje storilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, vendar iz njenih navedb izhaja predvsem, da sodišču druge stopnje očita kršitev prvega odstavka 395. člena ZKP, ko v zahtevi v zvezi s pritožbenimi navedbami poudarja, da sodišče druge stopnje nanje ni odgovorilo oziroma je nanje odgovorilo zgolj pavšalno. Po ustavnosodni presoji (odločbe Ustavnega sodišča Up-2006/96, Up-33/98, Up-2001/2001, Up-266/04 in druge) in po praksi Vrhovnega sodišča (sodbe I Ips 225/2006, I Ips 24/2007, I Ips 47/2007, I Ips 22/2009 in druge), je pritožbeno sodišče dolžno presoditi in obrazložiti vse pritožbene navedbe, ki se nanašajo na odločilna dejstva in je o njih dolžno zavzeti stališče. Obveznost sodišča, da svojo odločitev ustrezno obrazloži, izhaja že iz 22. člena Ustave. Zahteva po obrazloženosti sodne odločbe je skupaj z obveznostjo pritožbenega sodišča, da odgovori na relevantne pritožbene navedbe, tudi del pravice do pritožbe iz 25. člena Ustave RS. Z obrazloženo sodno odločbo je sodišče dolžno z zadostno jasnostjo opredeliti razloge, na podlagi katerih je doseglo svojo odločitev. Vendar pa je procesni standard obrazloženosti odločbe sodišča druge stopnje drugačen oziroma nižji kot standard obrazložitve odločitve sodišča prve stopnje, med drugim tudi iz razloga smotrnosti. Tako ni nujno, da se sodišče druge stopnje vselej izrecno opredeli do vseh pritožbenih navedb. Prav tako tudi ni potrebno, da ponavlja argumente prvostopenjske sodbe, če se z njimi strinja. Zahtevam standarda obrazložitve sodišče druge stopnje zadosti tudi, če iz razlogov izhaja, da se je z njimi seznanilo oziroma da jih ni prezrlo. V primeru, ko se sodišče druge stopnje ne opredeli do pritožbenih navedb, pa bi se moralo, je lahko podana relativna bistvena kršitev določb kazenskega postopka, to je kršitev po drugem odstavku 371. člena v zvezi s prvim odstavkom 395. člena ZKP, ki je v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti upoštevana le, če je izkazan njen vpliv na zakonitost sodne odločbe. Pritožbeno sodišče je res, kot zatrjuje zagovornica v zahtevi, v odgovor na pritožbene navedbe obdolženčeve zagovornice, da niso bile upoštevane olajševalne okoliščine odgovorilo le s tem, da so bile te zadostno upoštevane, vendar gre (glede na zgoraj navedena stališča) za strinjanje z razlogi prvostopenjskega sodišča. Prvostopenjsko sodišče je namreč odločilo, da olajševalne okoliščine, ki jih uveljavlja obramba, to je, da je bil obdolženi tudi sam hudo poškodovan, in se zaradi teh poškodb ni mogel udeležiti pogreba umrlih oškodovancev in da je zaradi prometne nesreče depresiven, se je začel umikati vase in se nerad vozi z avtomobilom, nimajo takšne teže, da bi upoštevajoč vse obteževalne okoliščine (predvsem težo kaznivega dejanja in stopnjo kazenske odgovornosti) bile razlog za izrek nižje sankcije. Takšno strinjanje pritožbenega sodišča skupaj s (potrjenimi) razlogi sodišča prve stopnje zadosti standardom obrazloženosti drugostopenjske odločbe.

10. Zagovornica še poudarja, da je pritožbeno sodišče napačno kot obteževalno okoliščino navedlo štirikratno prekoračeno dovoljeno mejo alkohola, saj ugotovljena stopnja alkoholiziranosti (1,81 g/kg) ne predstavlja štirikratne prekoračitve. Meni tudi, da je upoštevanje kršitev dveh cestnoprometnih predpisov kot obteževalno okoliščino, neutemeljeno. Poleg tega pritožbeno sodišče kot obteževalno okoliščino navaja tudi trajne posledice poškodb preživelih oškodovancev, kar predstavlja novo dejansko stanje in takšna nova okoliščina ni bila ugotovljena na glavni obravnavi skladno s 380. členom ZKP. Obsojeni se o tej okoliščini, ki je bila podlaga za višjo kazen, ni imel možnosti izjasniti in mu je bila s tem kršena pravica do obrambe iz drugega odstavka 5. člena ZKP in 29. člena Ustave RS.

11. Glede zatrjevanja postopkovne kršitve iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP glede navedbe sodišča o obdolženčevem štirikratnem prekoračenju dovoljene meje alkohola v krvi Vrhovno sodišče ocenjuje, da gre za približno navedbo sodišča, saj v prejšnjih odstavkih pritožbeno sodišče pravilno navaja ugotovljeno količino alkohola v obdolženčevi krvi, to je 1,81 g/kg in gre v resnici za več kot triinpolkratno prekoračitev dovoljene meje alkohola v krvi, torej „skoraj“ za štirikratno prekoračitev (kot to uveljavlja okrožna državna tožilka v pritožbi). Izpustitev besede skoraj pa ne predstavlja kršitve, ki bi vplivala na oceno pritožbenega sodišča, da večkratna prekoračitev dovoljene meje alkoholiziranosti pomeni grobo prekoračitev cestnoprometnih predpisov. V tem duhu je treba razumeti tudi razloge sodišča druge stopnje glede očitka dveh kršitev cestnoprometnih predpisov. Sodišče s to navedbo namreč pritrjuje pritožbenim navedbam okrožne državne tožilke, da je kot obteževalno okoliščino treba upoštevati grobost kršenja teh predpisov kot način vožnje, saj vožnja s hitrostjo 110 do 130 km/h na mestu, kjer je omejitev 90 km/h, glede na stopnjo alkoholiziranosti predstavlja „drzno vožnjo“. Glede trajnih poškodb oškodovancev, ki sta prometno nezgodo preživela, kot izhaja iz opisa dejanja, pa prvostopenjsko sodišče ugotavlja, da je prvi M. Ž. v nesreči utrpel zvin vratnih mišic, rano na zgornji veki levega očesa, udarnino jeter, odrgnino pljuč, izpah levega kolka, rano na levi goleni, udarnino in odrgnino levega stopala, okvaro levega bedrnega živca, tako da še nekaj časa ni čutil prstov, palca po svojih navedbah še sedaj ne čuti, sedaj pa ima nogo krajšo za en centimeter, imel je izpahnjeno levo ramo, odprti izpah dlančnega členčnega sklepa kazalca levice, zlom kockaste kosti levega stopala in razširjena pljuča ter premaknjene notranje organe. V kliničnem centru je bil 14 dni, nato pa še tri tedne v toplicah, v celoti v bolniškem staležu pa kar tri leta. Drugi oškodovanec T. A. je v nesreči utrpel odprt zlom leve goleni, pretres možganov, zlom desnega zapestja, zlom nosne kosti, izbilo mu je zadnji zgornji zob (zlom zoba), v Kliničnem centru je preživel teden dni, nato pa je doma dalj časa počival in ni mogel skrbeti zase, zato je zanj skrbela mama, v bolniškem staležu je bil eno leto. Sodišče druge stopnje je res kot enega izmed razlogov za povišanje kazni navedlo hude telesne poškodbe preživelih dveh oškodovancev in ob tem zaključilo, da jih bosta nosila celo življenje. Vendar gre ob zgoraj navedenih ugotovljenih dejstvih (glede poškodb) prvostopenjskega sodišča le za oceno, da bosta oškodovanca glede na težo poškodb, (psihične in fizične) posledice le teh nosila celo življenje. Zato ne gre za novo okoliščino, ki bi jo moralo sodišče skladno s 380. členom ZKP pretresti na glavni obravnavi, saj so bila dejstva (na podlagi izvedeniškega mnenja in pričanja oškodovancev samih) že ugotovljena na glavni obravnavi. Zato kršitev pravice do obrambe iz drugega odstavka 5. člena ZKP in 29. člena Ustave RS ni podana, saj se je obdolženi o ugotovljenih poškodbah oškodovancev imel možnost izjasniti na glavni obravnavi.

C.

12. Ker zatrjevane kršitve niso podane, je Vrhovno sodišče zahtevo kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP) in zato o predlogu za odložitev izvršitve kazni ni odločalo.

13. Glede na premoženjsko stanje obsojenca, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, je Vrhovno sodišče obsojencu naložilo plačilo stroškov, nastalih s tem izrednim pravnim sredstvom, to je sodno takso (98. a člen v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP). Sodno takso bo s posebnim plačilnim nalogom odmerilo sodišče prve stopnje.