Jedro

117. člen SZ določa, da morajo lastniki prodati stanovanje na zahtevo imetnika stanovanjske pravice, ki je to pravico na dan uveljavitve tega zakona imel... To določilo je sodna praksa strogo upoštevala v vseh primerih, v katerih je odločala, tako da gre za ustaljeno sodno prakso, od katere tudi v tožničinem primeru ne gre odstopiti. Tožnica oz. njena pravna prednica ob uveljavitvi SZ dne 19.10.1991 ni bila imetnica stanovanjske pravice na stanovanju v R. ulici v Ljubljani (niti na stanovanju v Š. ulici) zato nima pravice zahtevati odkup stanovanja.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala, da mora tožena stranka z njo skleniti kupoprodajno pogodbo, na podlagi katere bi postala lastnica 10/25 (verjetno 19/25) deleža na stanovanju v stanovanjski hiši na R. ulici v Ljubljani s sorazmernim solastniškim deležem skupnih prostorov, delov in naprav ter pravice uporabe funkcionalnega zemljišča stavbe, za ceno 571.200,00 tolarjev, ki jo mora tožeča stranka plačati v roku 60 dni od dneva sklenitve pogodbe in se za druga določila pogodbe uporabljajo določila Stanovanjskega zakona. Zavrnilo je tudi zahtevek, da mora tožena stranka izstaviti ustrezno zemljiškoknjižno listino za prenos lastninske pravice in tožnici povrniti pravdne stroške. V zvezi s pravdnimi stroški je odločilo, da mora tožeča stranka povrniti toženi stranki 54.600,00 tolarjev z obrestmi.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti sodbi višjega sodišča v zvezi s sodbo prvega sodišča je tožeča stranka pravočasno vložila revizijo. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga spremembo sodbe, tako da se v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, ali pa razveljavitev sodb sodišč prve in druge stopnje ter vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. Po njenem sodišči omejujeta oz. krčita obseg pravic in neenako obravnavata tiste, ki jim je bilo dodeljeno v uporabo stanovanje v zasebni lasti, od tistih, ki so dobili družbeno stanovanje. Katero stanovanje bo komu dodeljeno, je bilo odvisno od naključja in ne od volje najemnika. Ko je bilo pravni prednici tožeče stranke dodeljeno stanovanje v Š. ulici, se obseg pravic najemnikov na stanovanjih ni razlikoval, saj so imeli do uveljavitve Zakona o stanovanjskih razmerjih (ZSR, Ur.l. SRS, št. 35/82 in 14/84) občani stanovanjsko pravico tako na stanovanjih v družbeni, kot tudi v zasebni lasti. Stanovanjski zakon (SZ, Ur.l. RS, št.18/91, 21/94 in 23/96), ki je lastnikom stanovanj vrnil pravico uživanja stanovanja, je toženi stranki naložil obveznost dodelitve drugega primernega stanovanja uporabnikom takih stanovanj. Toda ker so bili najemniki takih stanovanj izenačeni s tistimi, ki jim je bilo dodeljeno družbeno stanovanje, ni razumljivo, da jim ne bi šla pravica do nakupa nadomestnega stanovanja. Zato revidentka meni, da gre za krčenje njenih pravic iz stanovanjskega zakona. SZ sicer ne vsebuje izrecnega določila, da so predmet nakupa nadomestna stanovanja po določilu 155. člena SZ, vendar je ob upoštevanju dejanskih okoliščin treba zapolniti pravno praznino tako, da se ugodi tožbenemu zahtevku.

V postopku, ki je bil opravljen po določilu 390. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur.l. SFRJ, št. 4/77 do 27/90 in RS št. 55/92), je bila revizija vročena toženi stranki oz. njenim pravnim naslednicam, ki nanjo niso odgovorile. Vročena je bila tudi Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Iz dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje, na katere je po določilu tretjega odstavka 385. člena ZPP vezano poleg strank tudi vrhovno sodišče, izhaja: - da je pravna prednica tožnice E. S. zasedala stanovanje na Š.

ulici, ki je bilo v lasti V. P., - da je lastnica tega stanovanja v skladu z določili SZ zahtevala izpraznitev stanovanja, - da je tožena stranka zagotovila nadomestno stanovanje v drugem nadstropju stanovanjske hiše na R. ulici v Ljubljani in sicer v solastniškem delu 19/25. Na tako ugotovljeno dejansko stanje sta sodišči prve in druge stopnje pravilno uporabili materialno pravo, zlasti določilo 117. člena SZ, ki določa, da morajo lastniki prodati stanovanje na zahtevo imetnika stanovanjske pravice, ki je to pravico na dan uveljavitve tega zakona imel... To določilo je sodna praksa strogo upoštevala v vseh primerih, v katerih je odločala, tako da gre za ustaljeno sodno prakso, od katere tudi v tožničinem primeru ne gre odstopiti. Tožnica oz. njena pravna prednica ob uveljavitvi SZ dne 19.10.1991 ni bila imetnica stanovanjske pravice na stanovanju v R. ulici v Ljubljani, (niti na stanovanju v Š. ulici) zato nima pravice zahtevati odkup stanovanja. Za pravico do odkupa stanovanja je bistveno imetništvo stanovanjske pravice na stanovanju ob uveljavitvi SZ.

Ker torej tožnica nima pravice do odkupa stanovanja, ki ji je bilo kasneje dodeljeno kot nadomestno stanovanje, na presojo sodišč, ki sodijo na podlagi ustave in zakonov, ne more vplivati njena trditev, da je zakon omogočil nakup stanovanj imetnikom družbenih stanovanj. Intencija SZ ni bila v tem, da bi vsak Slovenec kupil stanovanje, temveč v lastninjenju in privatizaciji stanovanj in stanovanjskih hiš. Zato so tisti, ki so bili imetniki stanovanjske pravice na družbenem stanovanju ob uveljavitvi zakona lahko zahtevali odkup stanovanja, drugi pa ne. SZ ni predvidel prenosov lastninske pravice na stanovanjih in hišah v lasti fizičnih oseb, niti prenosov lastninske pravice na stanovanjih in hišah, ki so po osamosvojitvi Slovenije ležale na območju drugih držav. Zato mnogi, ki so si pred uveljavitvijo SZ sami zgradili stanovanje ali ga kupili, ali so bili zaradi dela napoteni v druge jugoslovanske republike ali države, kjer so si uredili stanovanje, niso mogli zahtevati odkupa stanovanja. Tožnici je SZ, verjetno prav zaradi razlogov, ki jih navaja v reviziji, omogočil vsaj pravico do nadomestnega stanovanja.

Ker niso podani v reviziji zatrjevani razlogi, niti razlogi, ki jih sodišče upošteva pouradni dolžnosti, je sodišče po določilu 393. člena ZPP zavrnilo revizijo kot neutemeljeno.

Zaradi tega, ker revizija ni bila uspešna, je po določilu prvega odstavka 166. člena v zvezi s prvim in drugim odstavkom 154. člena ZPP zavrnilo tudi zahtevek za povrnitev revizijskih stroškov.