Jedro

Dogovor o pogodbeni kazni je samostojen dogovor, ki ga je treba ločiti od osnovne pogodbe.

Cilji države pri prodaji kapitalnih naložb niso zgolj premoženjske narave, pač pa predvsem javnopravni. Država s prodajo kapitalskih naložb zasleduje predvsem makroekonomske cilje.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka sama nosi pritožbene stroške, dolžna pa je toženi stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo 3.492,00 EUR, v 15 dneh.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo zneska 427.715,88 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 17. 10. 2008 do plačila. Tožeči stranki je še naložilo, da toženi stranki povrne pravdne stroške v znesku 2.837,64 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo se je pravočasno pritožila tožeča stranka zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in spremeni izpodbijano sodbo tako, da toženi stranki naloži plačilo vtoževanega zneska, skupaj s stroški postopka, ali pa da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3. Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo višjemu sodišču predlagala, da pritožbo zavrne in potrdi izpodbijano sodbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožba sodišču prve stopnje očita predvsem napačno razlago 9.18 člena Pogodbe o prodaji in nakupu delnic T. d.d. (v nadaljevanju Pogodba), ki določa, „da izpolnitev obveznosti lahko od kupca samostojno zahteva prodajalec I (tj. tožena stranka), ali drug prodajalec ali vsi prodajalci skupaj“. Sodišče prve stopnje je navedeno določilo razumelo v povezavi s predhodno sklenjeno Pogodbo o skupnem nastopu pri prodaji delnic, katere edini namen je bil v pooblastitvi tožene stranke, da v imenu vseh drugih prodajalcev in za njihov račun proda njihove delnice T. d.d.. Pritožbeno sodišče sicer stališču prvostopnega sodišča, da se „izpolnitev obveznosti“ iz 9.18 člena Pogodbe nanaša zgolj na plačilo kupnine, ne more pritrditi, saj je tako iz sistemske, jezikoslovne in logične razlage določila 9.18 člena Pogodbe razvidno kvečjemu nasprotno; da se sploh ne nanaša na obveznost plačila kupnine, pač pa izključno in v celoti na ostale obveznosti kupca iz te Pogodbe. Glede tega, da lahko na podlagi 9.18 člena Pogodbe vsak prodajalec posamično ali vsi prodajalci skupaj od kupca zahtevajo izpolnitev njegovih obveznosti, določenih v 9. členu Pogodbe, Pogodba po mnenju pritožbenega sodišča ni niti nejasna niti dvoumna, in zato niti ne potrebuje posebne razlage. Vendar pa odločitev prvostopnega sodišča zaradi napačne razlage 9.18. člena Pogodbe ni bila nepravilna. Zmotno je namreč pritožbeno stališče, da je tožeča stranka zaradi tega, ker je aktivno legitimirana, da od kupca zahteva izpolnitev obveznosti iz 9. člena Pogodbe, upravičena tudi do pogodbene kazni oz. v posledici do prejema (imetništvu delnic) pripadajočega deleža vnovčenih bančnih garancij.

6. Kupec se je v 9. členu Pogodbe zavezal, da bo poleg plačila kupnine izpolnil še naslednje obveznosti: da bo kupljena družba izvajala poslovni načrt (9.1), da bo izvedla investicije v višini najmanj 5.427.000,00 EUR v skladu s predloženim načrtom investicij in terminskim planom (9.2), da bo zaposlovala določeno število delavcev za nedoločen čas in s polnim delovnim časom (9.4), da najmanj 5 let ne bo začela postopka likvidacije družbe ali statusnega preoblikovanja brez predhodnega soglasja prodajalca I (9.6), da kupec ne bo odsvojil, zastavil ali kako drugače obremenil kupljenih delnic (9.8), da ne bo odsvojil bistvenega dela sredstev družbe (9.10), da bo obveščal prodajalca I o izpolnjevanju prevzetih obveznosti (9.11). Kot že povedano, bi lahko na podlagi 9.18 čl. Pogodbe izpolnitev vseh navedenih obveznosti od kupca nedvomno zahtevala tudi tožeča stranka. Ne bi pa mogla zahtevati tudi plačila pogodbene kazni, ker ni sklenitelj dogovora o pogodbeni kazni za primer neizpolnitve teh obveznosti.

7. Dogovor o pogodbeni kazni je namreč samostojen dogovor, ki ga je treba ločiti od osnovne pogodbe. Z osnovno pogodbo dolžnik sprejme glavno obveznost, da bo opravil neko izpolnitev, z dogovorom o pogodbeni kazni pa sprejme dodatno obveznost, da bo upniku plačal določen denarni znesek ali mu priskrbel kakšno drugo premoženjsko korist, če ne izpolni svoje glavne obveznosti ali zamudi z njeno izpolnitvijo (glej 247. čl. OZ). Za sklenitev dogovora o pogodbeni kazni veljajo enaka splošna pravila pogodbenega prava kot za osnovno pogodbo. Doseženo mora biti soglasje volj obeh pogodbenikov. Volja se ne domneva, pač pa mora biti jasno izražena. Takšno soglasje med tožečo stranko kot upnikom in kupcem kot dolžnikom pa iz Pogodbe ne izhaja. Pogodbo je v delu, ki se nanaša na osnovno obveznost (prodajo delnic in obveznosti kupca iz 9. čl.) na strani prodajalca res sklenilo več oseb, t.j. več prodajalcev; v delu, ki se nanaša na dogovor o pogodbeni kazni, pa sta jo sklenila le tožena stranka kot prodajalec I in kupec. Kupec se je le nasproti toženi stranki zavezal plačati pogodbeno kazen v primeru neizpolnitve v 9. členu pogodbe določenih obveznosti. Kupec ni sprejel obveznosti, da bo pogodbeno kazen plačal komu drugemu, razen prodajalcu I, zato drugi prodajalci nimajo materialnopravnega upravičenja za uveljavljanje zahtevka iz naslova pogodbene kazni proti kupcu (če npr. ne bi bile zavarovane z bančnimi garancijo). Ker so bile bančne garancije toženi stranki izročene le v zavarovanje njenih terjatev iz naslova pogodbene kazni, tožena stranka ni upravičena do pripadajočega deleža vnovčenih bančnih garancij. Sredstva, pridobljena z vnovčenjem bančne garancije, (z ozirom na namen zavarovanja) tudi niso v nikakršni relevantni povezavi s številom delnic oz. deležem tožeče stranke v prodani družbi.

8. Pogodba namreč ni običajna prodajna pogodba in tudi njene stranke ne nastopajo zgolj v običajni vlogi prodajalca oz. kupca. Gre za pogodbo z močnimi javnopravnimi značilnostmi, v kateri ima tožena stranka specifičen položaj; tožena stranka je ne samo večinski lastnik prodane družbe, pač je tudi sama v 100 % lasti Republike Slovenije, ki je preko nje prodajala svojo kapitalsko naložbo v T. d.d.. Zato je tožena stranka v konkretnem primeru nastopala kot podaljšana roka Republike Slovenije.

9. Razlogi in način, na katerega država lahko razpolaga s svojim premoženjem, so (bili) določeni z zakonom (glej Zakon o javnih financah, UL RS 79/99 s spr. in dop., Uredbo o prodaji in drugih oblikah razpolaganja s finančnim premoženjem države in občin, UL RS št. 123/2003, Odlok o programu prodaje državnega finančnega in stvarnega premoženja za leti 2004 in 2005, UL RS št. 130/2003, Tabela 2 – Pregled realizacije programa prodaje, točka 29). Cilji države pri prodaji kapitalskih naložb niso zgolj premoženjske narave, pač pa predvsem javnopravni. To pomeni, da država s prodajo kapitalskih naložb zasleduje zlasti makroekonomske cilje, kot so doseganje trajne in stabilne rasti gospodarstva, izboljšanje kakovosti in kapacitete javnih storitev ter zagotovitev uspešnejšega in konkurenčnejšega gospodarskega sistema. Cilj prodaje državnega premoženja je narediti podjetja, ki so v večinski lasti države, bolj konkurenčna na globalnem trgu, ob tem pa poskrbeti tudi za zaposlenost in blaginjo domačega prebivalstva. Zato država skrbno izbira kupce svojih kapitalskih naložb v podjetjih; saj želi najti takšne strateške partnerje, ki bodo sposobni izpolnjevati navedene cilje; ki ne bodo le zmanjševali stroškov in večali dobiček, pač pa bodo pripravljeni hkrati povečevati tudi kvaliteto in obseg proizvodnje oz. storitev. Navedene interese države je v predmetni prodaji delnic T. d.d. zastopala le tožena stranka tako, da je v kupcu predvsem iskala strateškega partnerja, ki naj bi prodani družbi zagotavljal ustrezne investicije, zaposlenost in nadaljnji razvoj. Medtem, ko je bil interes ostalih prodajalcev zgolj ekonomski (prejem kupnine), je tožena stranka s sklenitvijo Pogodbe uveljavljala tudi javni interes, in samo ta je bil v Pogodbi zavarovan s pogodbenimi kaznimi in bančnimi garancijami. Tožeča stranka z nobeno od pogodb ni postala zastopnica javnega interesa, in tudi s „spornim“ določilom 9.18 člena Pogodbe ni pridobila tozadevnih upravičenj. Namen tega določila je bil, kot smiselno opozarja tožena stranka v odgovoru na pritožbo, zgolj v povečanju pritiska na kupca ( 9. čl. Pogodbe je v celoti namenjen določitvi njegovih obveznosti) in ne v priznavanju pravic ali celo terjatev manjšinskim prodajalcem.

10. Brezpredmetne so nadalje pritožbene trditve, da je tožena stranka izkazovala pripravljenost, da (pod določenimi pogoji) tožeči stranki izplača pripadajoči delež sredstev vnovčenih garancij. Ta sredstva z ozirom na zgoraj povedano sistemsko tudi toženi stranki ne pripadajo (pa čeprav jih v razmerju do kupca edina lahko terja). Ekonomsko pripadajo državi, ki bo dejansko nosila javnopravno finančno breme neuspeha prodaje T. d.d. strateškemu kupcu. Če država ni poskrbela, da se ji v notranjem razmerju s toženo stranko sredstva vnovčenih garancij na kakršenkoli način vrnejo, bi sicer lahko šlo v ekonomskem smislu za nekakšno obogatitev tožene stranke, vendar v nobenem primeru ne na račun tožeče stranke.

11. Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. čl. ZPP), saj tudi ni našlo razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti (350. čl. ZPP). Izrek o stroških temelji na 154. členu ZPP v povezavi s 165. členom ZPP. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, sama nosi svoje pritožbene stroške, toženi stranki pa mora povrniti stroške odgovora na pritožbo. Tožena stranka je svoje stroške priglasila v odgovoru in sicer 2.910,00 EUR in 20 % DDV, kar skupaj znaša 3.492,00 EUR.