Jedro

Opustitev potrebnega ravnanja odvetnika ima za posledico njegovo odškodninsko odgovornost le, če so izkazani pogoji za uspeh z ravnanjem (npr. vložitvijo pravnega sredstva), ki ga je odvetnik opustil.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da je tožena stranka dolžna plačati odškodnino v višini 211.297,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje do plačila. Tožnikoma je naložilo tudi povračilo stroškov pravdnega postopka tožene stranke, in sicer vsakemu v višini 187,80 EUR.

Zoper navedeno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pritožujeta tožnika osebno. Navajata, da je bila tožba, vložena zaradi napak odvetnika, ki si jih ta ne sme in ne more privoščiti ter so imele za posledico, da Državno tožilstvo ni moglo pravočasno vložiti zahteve za varstvo zakonitosti na Vrhovno sodišče RS. Odvetnik bi moral pravilno uporabiti izredna pravna sredstva zoper sklep, opr. št. II Cp 321/2005-3, z dne 15.02.2005. Zaradi vložitve nedovoljene revizije, na katero se je tudi pritožil, pa je izgubil 1 mesec časa za vložitev pobude za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti, ki jo je Državno tožilstvo prejelo zadnji dan pred iztekom roka za vložitev in ne več kot mesec dni prej, kot navaja sodišče. Sodišče ne more oceniti, da tožnika nista imela možnosti za uspeh z zahtevo za varstvo zakonitosti, saj so obstajale vse možnosti, da bi Vrhovno sodišče RS sklepe in zadeve vrnilo v prejšnje stanje. Prav tako so obstajale vse možnosti za uspeh z ustavno pritožbo, ki pa je odvetnik ni vložil, čeprav ni dokazal, da mu tožnika tega nista naložila. Za vložitev pravnih sredstev sta mu tožnika podpisala več pooblastil, zakaj jih je uporabil, pa ne moreta vedeti. Tožnika nista povedala, da naj bi odvetniku plačala le 100.000,00 SIT, pač pa 300.000,00 SIT, kar bi dokazala z zaslišanjem tožnika. Predlagata razveljavitev izpodbijane sodbe in ponovno sojenje.

Tožena stranka na vročeno pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Odškodninska odgovornost odvetnika za nepravilno izpolnitev naročila se presoja po splošnih pravilih, ki urejajo mandatno pogodbo, odgovornost mandatarja (1. odstavek 768. člena v zvezi z 2. odstavkom 6. člena Obligacijskega zakonika - OZ) in poslovno odškodninsko odgovornost nasploh ter po specialnih predpisih, ki urejajo delo odvetnikov, to je Zakonu o odvetništvu. V skladu z 2. odstavkom 239. člena OZ je v primeru, če dolžnik ne izpolni obveznosti ali zamudi z njeno izpolnitvijo, upnik upravičen zahtevati povrnitev škode, ki jo je zaradi tega utrpel. Predpostavke poslovne odškodninske odgovornosti, ki morajo biti kumulativno podane, so: kršitev poslovne (pogodbene) obveznosti, ki ima znake protipravnega stanja; vzrok za kršitev mora izvirati iz sfere pogodbene stranke, ki bi morala opraviti izpolnitev obveznosti; drugi pogodbeni stranki nastala škoda; vzročna zveza med kršitvijo pogodbene obveznosti in škodo. Če pa manjka le ena od navedenih predpostavk, odškodninske odgovornosti ni.

Tožnika sta nastopala kot dolžnika v postopku izvršbe na njuno nepremičnino pred Okrajnim sodiščem v Mariboru, ki je tekel pod opravilno številko IV I 274/1997. Dne 22.12.2004 je bil v postopku izdan sklep o izročitvi nepremične tožnikov kupcu. Zoper ta sklep sta tožnika sama vložila pritožbo, ki jo je Višje sodišče v Mariboru s sklepom, opr. št. II Cp 321/2005 z dne 15.02.2005, zavrnilo. Sklep pritožbenega sodišča sta tožnika prejela 02.04.2005. V naslednjem tednu sta poiskala pomoč odvetnika Z. K., ki je 13.04.2005 zoper odločbo pritožbenega sodišča vložil revizijo, ki je bila zavržena kot nedovoljena, zoper takšno odločitev pa dne 16.05.2005 še pritožbo, 30.05.2005 pa na Državno tožilstvo Republike Slovenije (v nadaljevanju Državno tožilstvo) naslovil pobudo za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti, ki je Državno tožilstvo ni vložilo.

Tožnika odvetniku očitata, da je vložil revizijo v postopku, kjer ni dovoljena in pritožbo zoper zavrženje revizije ter jima s tem povzročil nepotrebne stroške; je prepozno podal pobudo za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti in jo premalo utemeljil; ni vložil ustavne pritožbe, s katero bi lahko uspel zaradi kršitve pravice do enakosti in poštenega sojenja, kljub njunemu naročilu; tožnikoma ni realno predstavil njunih možnosti za uspeh s posameznimi pravnimi sredstvi.

Od tožene stranke, pri kateri je bila zavarovana odvetnikova odgovornost, zahtevata plačilo 211.297,00 EUR (plačilo odvetniških storitev v višini 1.310,90 EUR, 179.435,82, kolikor je znašala cena prodane nepremičnine, za znesek 30.550,30 pa tožnika nista navedla, kaj predstavlja).

Glede dejanja pod točko 1; Sodišče prve stopnje je ravnanje odvetnika, ki je v postopku izvršbe vložil revizijo, ki ni dovoljena (1. odstavek 10. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju), zoper zavrženje revizije pa še pritožbo, opredelilo kot očitno nestrokovno, zato bi bila tožena stranka tožnikoma dolžna povrniti škodo, ki jima je s tem nastala, to je stroškov odvetnikovega zastopanja. Ne drži pa, da naj tožnika ne bi navedla, da je dobil odvetnik plačanih 100.000,00 SIT, kot trdita v pritožbi. Da sta takšno navedbo podala izhaja iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 01.07.2009 (list. št. 88 spisa), ki je javna listina, njegovi vsebini pa tožnika nista nasprotovala. Resda sta v predhodnih pripravljalnih vlogah navajala drugače (v pripravljalni vlogi z dne 15.12.2006, da sta v zvezi z navedeno zadevo odvetniku plačala 190.000,00 SIT, v pripravljalni vlogi z dne 24.12.2007 pa višino plačila odvetniku opredelila v višini odvetniških točk) a glede na to, da sta kasneje svoje navedbe spremenila in zatrjevala le plačilo 100.000,00 SIT kot plačilo avansa, kar je tudi glede na običajen tek stvari bolj verjetno, s tem delom tožbenega zahtevka ne moreta uspeti. Odgovornost tožene stranke kot zavarovalnice je, kot je razvidno iz police št. 0105526242, omejena tako, da znaša udeležba posameznega odvetnika pri vsaki škodi 10% priznane odškodnine oz. najmanj 100.000,00 SIT, kolikor sta tožnika odvetniku tudi izročila. Tudi, če bi sodišče prve stopnje tožnika zaslišalo, ta s svojim zaslišanjem ne bi mogel nadomestiti svoje trditvene podlage (da sta odvetniku plačala 300.000,00 SIT, kot trdita v pritožbi), saj je zaslišanje kot dokaz le sredstvo, ki že podane trditve lahko potrdi, ne more pa jih nadomestiti (trditveno in dokazno breme - 212. člen ZPP). Če pa pritožba meni, da bi tožnik v svojem zaslišanju potrdil plačilo 190.000,00 SIT, kot sta zatrjevala najprej, je takšno substanciranje dokaznih predlogov prepozno. Tožnika sta sicer svoje zaslišanje predlagala že v tožbi, v kateri pa ni navedb o opravljenih plačilih odvetniku, pač pa le navedbe v zvezi z njegovim ravnanjem, v pritožbi pa več ne vztrajata pri navedbah, da sta plačilo odvetniku opravila v skladu z Odvetniško tarifo.

Glede dejanja pod točko 2; Ne drži, da naj bi odvetnik pobudo za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti na Državno tožilstvo naslovil zadnji dan roka za njeno vložitev. Zahtevo za varstvo zakonitosti državno tožilstvo lahko vloži v 3 mesecih, ki tečejo od vročitve odločbe pritožbenega sodišča stranki, ki ji je bila vročena kasneje (2. točka 5. odstavka 385. člena ZPP). Tožnika sta sklep Višjega sodišča v Mariboru, opr. št. II Cp 321/2005, z dne 15.02.2005, prejela 02.04.2005, Državno tožilstvo pa je odvetnikovo pobudo prejelo dne 30.05.2005, kar je več kot mesec dni pred iztekom roka za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti (dne 02.07.2005).

Tožnika odvetniku očitata tudi premalo obrazloženo pobudo za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti. Opustitev potrebnega ravnanja odvetnika pa ima za posledico njegovo odškodninsko odgovornost le, če so izkazani pogoji za uspeh z ravnanjem, ki ga je odvetnik opustil. V čem bi moral odvetnik vloženo pobudo bolj argumentirati in obrazložiti, pritožba ne pove, tudi tekom postopka pred sodiščem prve stopnje sta tožnika v prid temu navajala le kršitve, ki se ne nanašajo na obravnavani sklep o izročitvi nepremičnine kupcu V I 274/1997 z dne 22.12.2004 in so razvidne iz 2. odstavka 3. strani obrazložitve sodišča prve stopnje. Z navedenimi kršitvami pa tudi z vloženo zahtevo za varstvo zakonitosti obravnavanega sklepa ne bi bilo mogoče izpodbiti.

Glede dejanja pod točko 3; Prav tako bi nevložitev ustavne pritožbe s strani odvetnika lahko utemeljevala njegovo odškodninsko odgovornost le v primeru, če bi tožnika izkazala pogoje za njen uspeh. Tožnika pa nista pojasnila, v čem jima je bila kršena pravica do enakosti in pravica do poštenega sojenja in tega ne pojasnita niti v pritožbi. Ker tožnika nista izkazala, da bi s pravočasno vloženo ustavno pritožbo uspela in s tem nista izkazala elementa škode kot potrebnega elementa odškodninske odgovornosti odvetnika, njun tožbeni zahtevek v tem delu ne more biti utemeljen.

Glede dejanja pod točko 4 Pritožnika zoper ta del odločitve sodišča prve stopnje nista navedla konkretnih razlogov, zato jo je pritožbeno sodišče preizkusilo le v mejah razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožnika nista nujno pričakovala ugodne vsebinske rešitve z vložitvijo pravnih sredstev, vedela pa sta tudi, da revizija v izvršilnem postopku ni dovoljena in da tako z njo ne bo mogoče uspeti. Glede na te ugotovitve, ki jih tožnika v pritožbi ne izpodbijata, gre zaključiti, da ni podan element protipravnega oz. nedopustnega odvetnikovega ravnanja, ki naj tožnikov ne bi seznanil z realnimi možnostmi za uspeh, s tem pa tudi ne odvetnikova odškodninska odgovornost. Sodba sodišča prve stopnje ni nerazumljiva, ni v nasprotju sama s seboj, ima pa tudi razloge o vseh odločilnih dejstvih in jo je mogoče preizkusiti in ker uveljavljeni pritožbeni razlogi niso podani, pri presoji pa pritožbeno sodišče tudi ni zaznalo absolutnih bistvenih kršitev pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, pravilno pa je sodišče prve stopnje uporabilo tudi materialno pravo (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).