Jedro

Pogodba ni navidezna, če sklenitev navideznega pravnega posla želi le eden od pogodbenikov. Takšna je šele, če oba pogodbenika želita, da je pravni posel takšen; glede tega morata soglašati. Takšna pogodba je nična. Drugačen je pravni posel s slamnatim možem. Ta bo načeloma veljaven celo, če pogodbena stranka ve, da „slamnati mož“ sklepa pravni posel zgolj zato, da bo njegove učinke prenesel na tretjo osebo. Gre za obliko skritega zaupništva (fiducije), ki v slovenskem pravu ni izrecno urejena, ni pa nedopustna.

Zgolj zato, ker ena stranka že v naprej ve, da bo kreditojemalec posodil denar naprej nekomu tretjemu, ni mogoče sklepati, da takšne pogodbe noče. To pa je edino pomembno pri odločitvi, ali je posel navidezen. Nadaljnje razpolaganje z denarjem, tudi če je to banki v naprej znano, zato ni indic, ki bi potrjeval trditve tožeče stranke, da kreditna pogodba pomeni navidezen pravni posel. Neobstoječega dolga ni mogoče zavarovati, vsa morebitna zavarovanja so neveljavna.

Izrek

I. Pritožbi zoper točko II izreka se ugodi, izpodbijana sodba se v točki II razveljavi in se v tem obsegu tožba zavrže. II. Pritožba zoper točko I izreka prvostopenjske sodbe se zavrne in se izpodbijana sodba v tem delu potrdi.

III. Tožnika sama nosita svoje pritožbene stroške. Tožnika morata nerazdelno povrniti toženi stranki stroške odgovora na pritožbo v višini 119.218,40 EUR v 15 dneh od vročitve te odločbe. Če bosta s plačiloma zamudila, bosta morala plačati še zakonske zamudne obresti, ki bodo začele teči s 16. dnem od vročitve te odločbe.

Obrazložitev

1. Spor se je vodil glede veljavnosti sklenjene kreditne in posojilne pogodbe, glede danih kreditnih zavarovanj in glede obstoja morebitnih drugih obveznosti iz sklenjenih pogodb.

2. Prvi tožnik je družba H. d. d.. Trdil je, da je s toženo stranko, banko X, sklenil kreditno pogodbo. Iz te pogodbe naj bi tožena stranka dala prvemu tožniku kredit v višini 10.000,00 EUR. Prvi tožnik je potem sklenil posojilno pogodbo z družbo M. d. o. o. (ki ni več stranka tega spora). To pogodbo naj bi sklenil 19. 8. 2008. Z njo naj bi dal M. d. o. o. 10.000.000,00 EUR posojila. M. d. o. o. naj bi to svojo obveznost zavaroval z zastavno pravico na delnicah A. d. d..

3. Drugi tožnik je družba B. d. d. (sedaj: B. d. o. o.). Trdila je, da je s toženo stranko sklenila pogodbo o pristopu k dolgu prvega tožnika.

4. Oba tožnika sta trdila, da sta toženi stranki v zavarovanje kredita oziroma posojila dali menice in menične izjave. S temi menicami in meničnimi izjavami naj bi zavarovali vsaka svoje obveznosti. Prvi tožnik naj bi tako zavaroval svoj dolg do tožene stranke iz kreditne pogodbe z dne 14. 8. 2008, drugi tožnik pa svoj dolg iz pogodbe o pristopu k dolgu z dne 14. 8. 2008. 5. V nadaljevanju se bosta tožnika označevala kot H. in B. Tožena stranka se bo označevala kot banka X. Za M. d. o. o. se bo uporabljala firma brez označbe pravne oblike in sedeža. 6. V času sklepanja pogodb je bil zakoniti zastopnik družbe H d. d. E. in družbe B. d. o. o. R.. Predsednik uprave tožene stranke je bil G.. A. je bil predsednik uprave družbe A. d. d.. On je bil poleg tega tudi edini družbenik družbe K. d. o. o.. Ta družba je bila največja družbenica M..

7. Tožeča stranka je trdila, da je bil med E., R., G. in A. v juliju 2008 dosežen dogovor o sklenitvi dveh navideznih pogodb (posojilne in kreditne). Njun cilj naj bi bil, da bi z njima tožena stranka priskrbela M. 10 mio EUR kredita. Šlo naj bi za kombinirano posojilno razmerje, ki naj bi bilo navidezen pravni posel. Banka X in M. naj bi bila udeležena pri resnično hotenem (disimuliranem) pravnem poslu, to je pri kreditni pogodbi, s katero naj bi banka X dala kredit M.. Tožnika naj bi le ustvarjala vtis, da posojilojemalec ni M., temveč H..

8. Tudi kreditna zavarovanja naj bi bila navidezna. Edino pravo, ne navidezno zavarovanje, naj bi bilo tisto na temelju Posojilne pogodbe z dne 19. 8. 2008, s katero je M. zastavil delnice A. d. d..

9. Tožeča stranka je trdila, da je tožena stranka vnovčila menice drugega tožnika in zato prejela 61.619,33 EUR.

10. Tožena stranka se je zoper zahtevke branila s trditvami, da M. ni želela kreditirati. Kreditna pogodba z dne 14. 8. 2008 in pa pogodba o pristopu k dolgu sta bili sklenjeni tako, da sta izrazili pravo voljo za sklenitev teh pogodb, in sicer pri vseh pogodbenih strankah: pri toženi stranki in obeh tožnikih. Tožena stranka ni tožnikoma nikoli obljubila, da posojila ne bo treba vrniti. Da se naj bi tožeča stranka zavedala svojega kreditnega tveganja kaže dejstvo, da je svoje posojilo zavarovala in kasneje posojilno pogodbo odpovedala. Vnovčila je zavarovanje, to je: zastavne pravice na delnicah A. d. d. in je prijavila svoje terjatve v stečajnem postopku M.. Za toženo stranko ni bilo odločilno, kako je kredit porabil prvi tožnik.

11. Prvostopenjsko sodišče je kot nesporno ugotovilo, da je prvi tožnik H. sklenil „Posojilno pogodbo št. 02F935249/1 dne 14. 8. 2008, in sicer z banko X. Posojilno pogodbo št. 02F935249/1 dne 14. 8. 2008 bo v nadaljevanju ta obrazložitev označevala kot „kreditna pogodba z dne 14. 8. 2008“, saj je to po svoji vsebini tudi bila. Pogodba je bila sklenjena glede glavnice v višini 10 mio EUR, kreditojemalec je bil H. (prvi tožnik) V 7. členu se je H. dogovoril s toženo stranko (kreditodajalcem), da ji bol dal v zavarovanje terjatve bianco menice.

12. B. d. d. je z banko X sklenila Pogodbo o pristopu k dolgu št. 99-025-942 dne 14. 8. 2008. Z njo je pristopila k dolgu H.. V zavarovanje svoje obveznosti je dala B. d. d. bianco menice (5. člen navedene pogodbe).

13. S tema dvema pogodbama je torej banka X dala kredit H., zavarovala ga je z menicami H., s pristopom k dolgu B. d. d. in še z menicami te družbe.

14. Dne 19. 8. 2008 je H. sklenila z M. d. o. o. „Posojilno pogodbo št. 19/08-Pk/08“. To pogodbo bo ta odločba v nadaljevanju označevala kot „posojilna pogodba z dne 19. 8. 2008“. S to pogodbo je H. posodila M. d. o. o. 10 mio EUR. V zameno si je izgovorila za 0,1 % višje obresti kot so bile tiste, ki jih je morala plačati banki X. Svojo terjatev je H. zavaroval z delnicami A. d. d. in z menicami (prvostopenjska sodba, r. št. 12, str. 11).

15. Prvostopenjsko sodišče je presodilo, da je bila poslovna volja in namen prvega tožnika in tožene stranka prav v tem, da se sklene pogodba med njima, takšna, kot je bila 14. 8. 2008 res sklenjena. Skupni interes vseh pravdnih strank je bil v tem, da pridobi M. denar za izvedbo managerskega odkupa delnic A. d. d.. Tožena stranka (banka X) je vedela, da bo prvi tožnik od tožene stranke prejeti kredit (v višini 10 mio EUR) porabil tako, da bo denar posodil naprej M. Zgolj vednost banke, da se bo to dogodilo, pa ne pomeni, da je banka X tudi imela voljo za sklenitev navidezne pogodbe (prvostopenjska sodba, r. št. 10 na str. 9; glede vednosti banke X, za kakšen namen se bo porabil njegov H. dan kredit tudi r. št. 12 na str. 11). Prvostopenjska sodba je sklepala, da je prvi tožnik hotel skleniti prav take pogodbe, kot jih je sklenil tudi iz okoliščine, da je svoje posojilo M. zavaroval z delnicami družbe A. d. d. in z bianco menicami (7. člen Posojilne pogodbe z dne 19. 8. 2008; prvostopenjska sodba, r. št. 12 na str. 11).

16. Tožeča stranka je postavila naslednje glavne zahtevke:

1. na ugotovitev ničnosti treh pogodb (zahtevki pod I/1, 2 in 3): a) posojilne pogodbe, sklenjene med H. in banko X dne 14. 8.2008, in njenih dodatkov, b) pogodbe o pristopu k dolgu, sklenjene med B. in banko X z dne 14. 8. 2008; c) posojilne pogodbe, sklenjene med H. in M. in njenih dodatkov;

2. na vrnitev v zavarovanje danih menic (zahtevka pod I/4 in 5). Te naj bi tožena stranka (banka X) vrnila H. in pa B.;

3. na ugotovitev, da (zahtevka pod I/6 in 7): a) H. toženi stranki (banki X) ne dolguje ničesar iz nične posojilne pogodbe z dne 14. 8. 2008 in b) B. toženi stranki ne dolguje ničesar iz nične pogodbe o pristopu k dolgu.

4. na plačilo 61.619,33 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (zahtevek pod I/8),

5. na povrnitev pravdnih stroškov (zahtevek pod I/9).

17. Tožeča stranka je postavila tudi pomožne (eventualne) zahtevke. Ti zahtevki so bili v izreku izpodbijane sodbe označeni z II/1 do 9. 18. Z zahtevki pod I/1 do 3 je tožeča stranka zahtevala ugotovitev ničnosti treh pogodb. Z zahtevki II/1 do 3 je zahtevala ugotovitev, da iste tri pogodbe nimajo pravnega učinka med pogodbenima strankama. Zahtevki pod II/4 do 9 so bili enaki kot zahtevki pod I/4 do 9. 19. Prvostopenjsko sodišče je vse zahtevke (pod I in pod II) zavrnilo.

20. Pritožbene navedbe so bile obširne. Pritožba očita, da naj bi prvostopenjsko sodišče zmotno sklepalo glede namena strank. Glede na ugotovitev sodišča, da naj bi bil namen vseh treh udeleženih oseb, da pridobi denar M., naj bi bila tudi kavza celotnega razmerja takšna. Prava in resnična pogodbena volja tožene stranke bi morala biti skladna s kavzo.

21. Dolžnost tožene stranke naj bi bila, da bi sklepala kreditne pogodbe le tako, da bi ocenila sposobnost posojilojemalca za vrnitev posojila (4. ods. 177. člena ZBan-1). Banka bi morala ocenjevati tudi povezane osebe (30. člen ZBan-1) pri ugotavljanju izpostavljenosti (163. do 168. člen ZBan-1). Tožena stranka sploh ne bi smela obravnavati prve tožnice ločeno od M. d. o. o.. Pritožba tudi očita prvostopenjski sodbi, da je spregledala, da naj bi tožena stranka ustrezno ne preizkusila podatkov o finančnem položaju prve tožnice.

22. V nadaljevanju pritožba povzema dejstvo, da tožena stranka ni začela z izterjavo že po zapadlosti terjatve po Posojilni pogodbi z dne 14. 8. 2008, temveč je podaljševala ročnost kredita za kar 2 leti in pol. To naj bi kazalo na to, da je kredite hotela dati družbi M. d. o. o. in jo je torej zanimal le položaj v M. d. o .o.. Kreditna zavarovanja je začela vnovčevati šele, ko je bil zoper M. uveden postopek zaradi insolventnosti. V nadaljevanju pritožbe tožeča stranka še opisuje različne druge posojilne pogodbe, pri katerih naj bi tožena stranka ravnala povsem drugače. 23. Obširne pritožbene navedbe se nanašajo na vsebino sporne kreditne pogodbe z dne 14. 8. 2008. To naj bi dogovorila tožena stranka in M. d. o. o.. V tem delu tožeča stranka ponavlja navedbe, da naj bi K. na zaslišanju potrdil, da sta se vse bistvene sestavine Posojilne pogodbe z dne 14. 8. 2008 dogovorila on in G. (predsednik uprave tožene stranke). Tožeča stranka naj bi glede vsebine dogovora ne imela nobenega vpliva. Prvi tožnik naj ne bi bil pri sklenitvi pogodbe udeležen z lastno poslovno voljo in naj ne bi nastopal v lastnem imenu. Zavezal se naj ne bi k ničemer in se naj ne bi zavezal nikomur. Sodišče naj bi tudi ne obrazložilo, zakaj naj bi priča K. spreminjala izjave.

24. V nadaljevanju pritožba graja tudi, da sodišče ni hotelo upoštevati izjav J. (finančne direktorice A. in pomočnice direktorja M. d. o. o.). Ona naj bi med drugim zapisala (ne izpovedala), da je bila zaradi prevelike izpostavljenosti do skupine A. pobudnica za sklenitev takšnih pogodb tožena stranka, in je zagotovila, da tožeča stranka ne bo prevzela nikakršnega tveganja. Sodišče naj bi kršilo določbe pravdnega postopka tudi, ker ni vpogledalo v sklep o preiskavi Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. X Kpr 20788/2014 z dne 10. 9. 2014. 25. Sodišče naj bi zmotno presojalo zavarovanja, ta naj bi bila navidezna. V nadaljevanju pritožba obširno navaja različne okoliščine, ki naj bi kazale na to. Zlasti pa se sklicuje pritožba na pisno izjavo K.. V njej je K. zapisal, da naj bi bila vsa zavarovanja zagotovljena s strani M. in da naj bi H. nosil nobenih tveganj. Edino pravo zavarovanje naj bi predstavljale delnice A. d. d.. Pritožba tudi očita sodišču zmotno presojo glede finančne koristi tožnikov iz posojilnega razmerja. Pritožnica potem podaja navedbe, da bi noben povprečno skrben gospodarstvenik ne izpostavljal družbe kreditnemu tveganju brez odmene.

26. Pritožba očita prvostopenjski sodbi, da naj bi bile njene ugotovitve glede udeleževanja H. v prisilni poravnavi A. napačne in neobrazložene.

27. Pritožba razmeroma obširno obrazlaga, zakaj naj bi prvostopenjsko sodišče spregledalo nekatere pravne temelje, ki bi vodili do ugoditve zahtevkov tožeče stranke. Prvostopenjsko sodišče naj bi spregledalo obid zakona in pa uporabo 227. člena ZGD-1. 28. Končno je tožeča stranka še grajala, da sodišče ni hotelo upoštevati 3. pripravljalne vloge 2. tožnice. Te naj ne bi bila mogla predložiti prej brez svoje krivde. To naj bi še posebej veljalo za sklep o preiskavi. Neenako naj bi tudi obravnavalo obe stranki in ni odločilo o dveh zahtevkih.

29. V odgovoru na pritožbo je tožena stranka obširno in konkretno nasprotovala pritožbi tožeče stranke. Med drugim meni, da je tožba sama po sebi nesklepčna. K. ni bil zakoniti zastopnik M. d. o. o.. Tožena stranka je banka in mora glede na 62. člen ZBan-1 imeti uprava najmanj dva člana. G. kot predsednik uprave tožene stranke ni mogel v nobenem primeru veljavno skleniti dogovora o navideznosti pogodbe. Meni, da je ugotavljanje prave in resnične pogodbene volje ugotavljanje dejanskega stanja. Pogodbena volja strank ne more biti določena s pravili materialnega prava, kot to skuša napraviti pritožba (v točki 3.2.4.) in nanjo ni mogoče sklepati iz bančnih predpisov. Odgovor na pritožbo tudi opozarja na to, da priča K. ni potrdil, da bo udeležba tožnic v poslu zgolj navidezna in da ne bosta tožnici nosili nobenih tveganj. Ta priča naj bi spreminjala izjave, in odgovor na pritožbo konkretno opozarja, v katerih delih so se izjave spreminjale. Zaslišanje A. K. ni bilo potrebno zato, ker ni bila udeležena pri poslu. Sklep o preiskavi Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. X Kpr 20788/2014 se naj bi nanašal na povsem druga pravna razmerja in naj bi bilo pravilno, da ga sodišče ni upoštevalo kot dokaz. Prvi tožnik je v letnem poročilu za leto 2010 navedel, da je storil vse za zmanjšanje škode in vnovčenje zavarovanja. Tožena stranka je navedla v vlogi z dne 18. 8. 2014, da je bila U. udeležena v pogajanjih med bankami upnicami in družbeniki A.-ja in A.-jem kot eden od družbenikov A. d. d.. Tudi morebitna odgovornost na temelju 495. člena ZGD-1 ne pride v poštev, ker tožena stranka nikoli ni bila družbenik drugega tožnika, niti ni bila kakorkoli povezana s prvim tožnikom ali katerimkoli drugim družbenikom drugega tožnika. Vračilni zahtevek se uveljavlja zoper družbenika ne pa tudi zoper tretje osebe.

30. Odgovor na pritožbo potem še natančno podaja različne okoliščine, zaradi katerih naj bi prvostopenjsko sodišče ravnalo prav, ker ni upoštevalo vloge tožeče stranke z dne 24. 9. 2014. A. ZAVRŽENJE DELA TOŽBE

31. Pritožbeno sodišče je že v r. št. 16. pojasnilo, katere glavne in pomožne (eventualne) zahtevke je tožeča stranka sploh uveljavljala. Tožeča stranka je sama pojasnila, zakaj je uveljavljala pomožne zahtevke. Razlog za to je bila negotovost, za katero obliko neveljavnosti naj bi šlo pri uporabi prvega odstavka 50. člena OZ o navidezni pogodbi (prvostopenjska sodba, r. št. 4).

32. Pritožbeno sodišče je mnenja, da je pravna posledica navidezne pogodbe ničnost. Zakonska formulacija temu ne nasprotuje. Ker daje pogodba praviloma učinke le med pogodbenima strankama (prvi odstavek 125. člena OZ), je pravna posledica ničnosti (po prvem odstavku 86. člena OZ) prav neveljavnost pogodbe med strankama. Pravna posledica je torej enaka, kot jo, sicer opisno, določa prvi odstavek 50. člena OZ. Poleg tega sama zakonska formulacija prvega odstavka 50. člena OZ daje vedeti, da je pogodba brez pravnega učinka sama po sebi. Poleg tega nobena zakonska določba ne določa, da bi se morala neveljavnost še uveljavljati zunajsodno ali sodno; zadnje je na primer značilnost izpodbojnosti, ne pa tudi ničnosti zaradi navideznosti pravnega posla. Edina razlika, ki pa nima prav nikakršnega vpliva na ničnost same pogodbe za pogodbenika je v tem, da tretji odstavek 50. člena OZ varuje tretjo pošteno osebo. Vendar tudi to ni posebnost, zaradi katere bi bilo v prvem odstavku 50. člena OZ videti kaj drugega kot določbo, ki vodi do ničnosti navidezne pogodbe. Podobne, dobrovernega tretjega varujoče določbe slovenskemu pravu niso tuje, le urejene so v drugih zakonih. Tako lahko na primer dobroverni tretji zaradi zaupanja v zemljiško knjigo pridobi lastninsko pravico tudi od nelastnika, ki je bil nepravilno vpisan kot lastnik v zemljiško knjigo, če je bil vpisan v zemljiško knjigo na temelju ničnega pravnega posla.

33. Glede na povedano je torej tožeča stranka zahtevke uveljavljala pod I/1 do 3 torej povsem enake zahtevke kot pod II/1 do 3. Ostali pomožni zahtevki (zahtevki pod II/4 do 9) so bili enaki kot zahtevki pod I/4 do 9. Ker tožeča stranka ne more dvakrat uveljavljati istih zahtevkov, je pritožbeno sodišče zahtevke pod II (od II/1 do II/9) zavrglo (tretji odstavek 189. člena in 12. točka drugega odstavka 339. člena ZPP).

B. ZAVRNITEV PRITOŽBE GLEDE ZAHTEVKOV POD I IZREKA PRVOSTOPENJSKE SODBE

34. Pritožba ni utemeljena in jo je pritožbeno sodišče zavrnilo na temelju 353. člena ZPP.

35. Tožeča stranka je uveljavljala svoje zahtevke na različnih materialnopravnih temeljih. Pritožba se nanaša na njih. Zgradba sodbe drugostopenjskega sodišča bo takšna, da se bo ukvarjala z vsakim posameznim materialnopravnim temeljem posebej v ločenem poglavju. Pri vsakem poglavju bo odgovorila tudi na ostale pritožbene navedbe, če se nanašajo na kršitve določb pravdnega postopka ali na zmotno ugotovljeno dejansko stanje, če so te kršitve v zvezi s tem materialnopravnim temeljem.

I. NAVIDEZNI PRAVNI POSEL KOT PRAVNI TEMELJ ZA ODLOČITEV O TOŽBENEM ZAHTEVKU

36. Tožeča stranka je sama izrazila svoje mnenje, da so bili sklenjeni pravni navidezni pravni posli. Zato bo pritožbeno sodišče preizkusilo najprej izpodbijano sodbo glede pravilne uporabe prvega odstavka 50. člena OZ.

37. Navidezni pravni posel sam kot takšen ni opredeljen v OZ in ni bil prej niti v ODZ (§ 916 ODZ). Mnenja v literaturi se sicer medsebojno nekoliko razlikujejo, v bistvenem pa vendarle strinjajo. „Navidezno pogodbo pa imamo, kadar izrazi ena stranka drugi osebi oz. stranki z njenim pristankom navidezno, nezaresno voljo. Potreben je skupni, naklepni sporazum; če nasprotnik ne pristane, imamo samo poskus navideznega pravnega posla.“ Tako Štempihar, Zasebno pravo, Ljubljana 1944, r. št. 357 (na str. 202). Iz novejše literature Dolenc v Juhart/Plavšak, Obligacijski zakonik s komentarjem, Ljubljana 2003, kom. k 50. členu, pod 2 (str. 360 in nasl.): „Stranki hočeta, da pogodba, katere zunanji videz, na primer pisni zapis, sta ustvarili, velja le v očeh drugih, ne pa tudi zanje same. Navidezna pogodba predvideva strinjanje strank o njeni navideznosti. Zato je pravnoposlovna volja obeh pogodbenih strank le zaigrana.“ Podobno tudi Možina v Juhart, Možina in drugi, Uvod v civilno pravo, Ljubljana 2011, str. 163 (pod 6.5.1.1) in Brus, Uvod v zasebno pravo, Ljubljana 2011, r. št. 673. 38. Pogodba ni navidezna že, če le en sam od dveh pogodbenikov želi sklenitev navideznega pravnega posla. Navidezen je pravni posel šele, če oba pogodbenika želita, da je pravni posel takšen; glede tega morata soglašati.

39. Pritožbeno sodišče bo vnaprej pojasnilo tudi svoje stališče glede pravnega položaja „slamnatega moža“ in razmerja med slamnatim možem in navideznim pravnim poslom. Tudi tega omenja pritožba. Tožnika naj bi bila namreč po lastnih trditvah namreč takšna slamnata moža. 40. Starejša (Ogrizek, Prodajna pogodba z navideznim kupcem (in 66. člen ZOR), v : Pravosodni bilten, str. 55 in 56) in novejša literatura (Dolenc v Juhart/Plavšak, Obligacijski zakonik s komentarjem, Ljubljana 2003, kom. k 50. členu, pod 2 [str. 361], Brus, Uvod v zasebno pravo, Ljubljana 2011, r. št. 681 in nasl.) jasno in določno razlikujeta med obema vrstama pravnih poslov. Posel s slamnatim možem literatura enotno razume kot načeloma veljaven, in sicer celo, če pogodbena stranka ve, da „slamnati mož“ sklepa pravni posel zgolj zato, da bo učinke tega pravnega posla prenesel na tretjo osebo (tako Ogrizek, na navedenem mestu, str. 56 (pod 3), Dolenc (na navedenem mestu in Brus (na navedenem mestu, r. št. 681). Takšen pravni posel ni navidezen in ni neveljaven. Gre zgolj za obliko skritega zaupništva (fiducije), ki v slovenskem pravu sicer ni izrecno urejena. Ni pa nedovoljena, kar priznava tudi sodna praksa (odločba VS RS, opr. št. III Ips 427/2003). Trditve, da je tožena stranka vedela, da bo prvi tožnik od tožene stranke izposojeni denar posodil naprej M., so torej same po sebi neprimerne, da bilo iz njih kakorkoli mogoče sklepati, da je šlo za navidezni pravni posel. „Posojanje po ovinku“ kot bo kasneje še bolj obrazloženo, tudi sicer ni bilo nedopustno niti po določbah bančnega prava. Edino trditve, da stranke niso hotele navideznega pravnega posla, in da so hotele drug pravni posel, bi lahko stranko pripeljale do uspeha. Trditve o slamnatem možu pač ne.

41. V dokaznem postopku so si trditve strank glede navideznega pravnega posla nasprotovale. Tožnici sta trdili, da je obstajala „tristranska simulacija“ (npr. v tožbi, l. št. 2, gl. tudi sodbo prvostopenjskega sodišča, r. št. 2 = str. 4). Tožena stranka je takšne navedbe zanikala in trdila, da je bila v pisnih pogodbah zapisana prava volja tožene stranke (prvostopenjska sodba, r. št. 5).

42. Tožeča stranka je torej nosila trditveno in dokazno breme, da je vsaka od strank vsake od pogodbe hotela, da pogodba za stranki ne velja.

43. Navidezen pravni posel ni neobstoječ, temveč je sklenjen. Posledica navideznosti pravnega posla je njegova ničnost (prvi odstavek 50. člena OZ). Ta zadeva se nanaša na več pisno sklenjenih pravnih poslov. To pomeni, da bi sicer lahko bila navidezna kreditna pogodba med toženo stranko in prvim tožnikom z dne 14. 8. 2008, lahko bi bila navidezna tudi posojilna pogodba med prvim tožnikom in M. z dne 19. 8. 2008, prav tako bi na primer lahko bila navidezna pogodba tudi pogodba o pristopu k dolgu, ki jo je drugi tožnik sklenil s toženo stranko 14. 8. 2008. „Tristranska simulacija“ glede na prvi odstavek 50. člena OZ ne more obstajati, saj je mogoča le simulacija v zvezi s posamezno pogodbo.

44. Ključen pomen pa imata pogodbi, sklenjeni med toženo stranko in obema tožnikoma. Le če bi bili tidve pogodbi navidezni, bi tožeča stranka lahko uspela s svojimi zahtevki zoper toženo stranko, čeprav nemara le delno. Če je namreč tožena stranka zares hotela sklenitev prav takšnih pogodb, kot so bile sklenjene, je bila poštena (v smislu tretjega odstavka 50. člena OZ) in zato tudi morebitna navidezna pogodba med prvim tožnikom in M. zanjo učinkuje, kot da ni navidezna (tretji odstavek 50. člena OZ). Ključno pa je vprašanje navideznosti pogodb, sklenjenih med tožnikoma in toženo stranko še iz drugega razloga: oba tožnika sta sama utemeljevala svoje zahtevke v dejanskem pogledu prav s trditvami, da so bile vse s toženo stranko sklenjene pogodbe navidezne. Če to ne drži, odvzame vsako verodostojnost tudi nadaljnjim trditvam tožeče stranke o navideznosti pogodbe, ki sta ju sklenila M. in prvi tožnik.

45. Zapisano je že bilo, da je tožena stranka izrecno zanikala, da bi bila njena poslovna volja drugačna kot je bila zapisana v pisnih pogodbah. Tožeča stranka je glede na to lahko navajala zgolj posredna dejstva (indice), za katera je upala, da bodo sodišče prepričala v to, da zanikanju tožene stranke ni mogoče verjeti.

46. Dokazovanje z indici je sicer mogoče, vendar morajo biti indici takšni, da ne puščajo dvoma glede tega, kakšno je dejstvo, ki se dokazuje indično. Tudi mora biti krog dokazovanja z indici sklenjen. Oboje v tej zadevi ni podano.

47. Eden od domnevnih indicev, da so bile pogodbe navidezne naj bi bil, da tožena stranka ni začela z izterjavo že po zapadlosti terjatve po kreditni pogodbi z dne 14. 8. 2008, temveč je podaljševala ročnost kredita za kar 2 leti in pol. To naj bi kazalo na to, da je kredite hotela dati družbi M. d. o. o. in jo je torej zanimal le položaj v M. d. o. o.. Kreditna zavarovanja je začela vnovčevati šele, ko je bil zoper M. uveden postopek zaradi insolventnosti.

48. Podaljševanje ročnosti je v bančnem poslovanju pogost ukrep. Nagibi za podaljšanje ročnosti so lahko zelo različni; lahko so težave pri odplačevanju na dolžnikovi strani, lahko pa tudi ne. Eden od mogočih motivov na strani banke za podaljšanje ročnosti pri odplačilu je lahko to, da se s podaljšanjem ročnosti kreditne pogodbe prihrani sklepanje novih pogodb, obresti pa je mogoče zaslužiti tudi s podaljšanjem ročnosti pri že obstoječem kreditu. Iz podaljšanja ročnosti torej ni mogoče zanesljivo sklepati na to, da je tožena stranka hotela skleniti navidezno pogodbo s tožečo stranko. To velja še toliko bolj, ker so bili dogovori o podaljšanju ročnosti doseženi šele po sklenitvi kreditne pogodbe. Iz teh dogovorov torej ni mogoče zanesljivo sklepati, kakšna je bila volja strank ob sklenitvi kreditne pogodbe.

49. Odločitev, kdaj začeti z uveljavljanjem kreditnih zavarovanj, je končno stvar presoje vsakega kreditodajalca. Nanjo lahko vpliva vrsta okoliščin, ne nazadnje tudi poslovna politika banke do svojih dolžnikov. Tudi iz tega ni mogoče sklepati, da je tožena stranka hotela skleniti navidezno pogodbo.

50. Da iz podaljševanja ročnosti in iz poznega uveljavljanja kreditnih zavarovanj ni mogoče sklepati o navideznosti pogodbe, govori še ena okoliščina. Tožena stranka je vedela, da je prva tožnica dala kredit naprej M. d. o. o. in je torej konec podaljševanja ročnosti in uveljavljanje kreditnih zavarovanj od prve tožnice šele po začetku insolventnosti M. d. o. o. logičen ukrep. Šele potem, ko je M. d. o. o. nehal odplačevati posojilo prvemu tožniku, bi lahko bilo posledično ogroženo odplačevanje prvemu tožniku danega kredita.

51. Domnevno drugačno ravnanje v zvezi z drugimi kreditojemalci ni takšen posreden dokaz, da bi bilo mogoče zanesljivo sklepati o morebitni navidezni pogodbi. Ravnanje z določenim posojilojemalcem je pač odvisno od njegove splošne sposobnosti odplačevanja kreditov, od bančne politike, in seveda splošnega stanja v gospodarstvu. Primer, ki ga navaja tožeča stranka v pritožbi, namreč kredit za nakup deležev družbe D. (pritožba, str. 12) je poleg tega izrazito neprimeren za dokazovanje njenih trditev še iz drugega razloga. Gre za kredit, dan v novembru 2010, torej po začetku finančne krize. Ta se je začela septembra 2008 z zlomom banke L. v ZDA in potem kmalu za tem začela vplivati tudi na evrsko področje. Banke, tudi v Sloveniji, so potem močno zaostrile predpostavke za sklepanje novih kreditnih pogodb. Da je torej tožena stranka postavljala leta 2010 ostrejše zahteve kot dve leti prej, torej ni takšna okoliščina, iz katere bi bilo mogoče sklepati, da sta bili pogodbi s tožnikoma v letu 2008 navidezni.

52. Po pritožbenih navedbah (str. 23 in nasl.) naj bi sodišče zmotno presodilo, da naj bi tožnika imela finančno korist iz posojilnega razmerja. Pritožnica potem podaja navedbe, da bi noben povprečno skrben gospodarstvenik, ne izpostavljal družbe kreditnemu tveganju brez odmene. Z ekonomsko analizo strokovnjakov ekonomske stroke sta skušala dokazati, da je bila sklenjena posojilna pogodba (s M. d. o. o.) za prvega tožnika tako neugodna, da z njo pravzaprav ne bi nič zaslužil, celo če bi M. d. o. o. povsem odplačal svoje obveznosti do prvega tožnika.

53. Edino vprašanje, ki se postavlja v zvezi z navidezno pogodbo je, ali je bila prava volja obeh pogodbenih strank takšna, da naj pogodba zanju ne velja. Gospodarska merila, ki jih navaja tožeča stranka, in z njimi poskuša prepričati pritožbeno sodišče, ne morejo sama po sebi imeti nobenega mesta pri preizkusu utemeljenosti tožbenega zahtevka. Isto velja za finančno korist ali za neobstoj koristi. Neugodnost pogodbe (v gospodarskem smislu) ni znak dejanskega stanja, ki bi nedvomno kazal na navideznost pogodbe. Kot razlog za sklepanje takšnih pogodb pridejo v poštev npr. slaba odločitev, nepremišljenost ali pa zasledovanje ciljev, ki se nikogar ne tičejo, razen seveda samih strank.

54. Če bi sledili logiki tožeče stranke, potem bi vsaka za stranko gospodarsko neugodna pogodba že bila hkrati navidezna pogodba. Posledica bi bila, da bi pogodba kot takšna ne veljala. To bi pripeljalo do zloma pravila, da pogodba ustvarja obveznosti za stranki. Je pa tudi v nasprotju z veljavnim pravom, ki ima povsem svoja, od gospodarskih momentov neodvisna merila. Kakšna so, je že bilo pojasnjeno.

55. Doslej povedano velja tudi za kreditna zavarovanja. Glede teh pritožba navaja, da naj bi edino pravo, torej ne navidezno zavarovanje predstavljale na temelju posojilne pogodbe z dne 19. 8. 2008 zastavljene delnice družbe A. d. d.. Vsa ostala zavarovanja naj bi bila ustanovljena le za potrebe ustvarjanja videza resničnosti kreditne in posojilne pogodbe (pritožba, str. 21, pod 4.1.1.).

56. Pritožbeno sodišče najprej ugotavlja, da so pritožbene pravna stališča sama po sebi protislovna. Enkrat pritožba navaja, da naj bi obstajal „tristranski dogovor o sklenitvi kombinacije dveh navideznih posojilnih pogodb“, drugič govori o tristranskem pravnem poslu (pritožba, str. 21, pod 4.1.1.) in tristranskem posojilnem razmerju (pritožba, str. 22, pod 4.1.4.). Ne glede na to, za pritožbeno sodišče tako ali tako nezavezujoče pravno mnenje, pa že tudi trditve ne niso takšne, da bi (če bi bile dokazane) zadoščale za ugotovitev, da sta bili kreditna pogodba z dne 14. 8. 2008 in posojilna pogodba z dne 19. 8. 2008 navidezni pogodbi.

57. Če sta bili kreditna in posojilna pogodba (prva z dne 14. 8. 2008, druga z dne 19. 8. 2008) res zgolj navidezni, potem sta obe nični. Če sta nični, potem tudi samo kreditno zavarovanje z delnicami A. d. d. kot zgolj akcesorni pravni posel k posojilni pogodbi z dne 19. 8. 2008 ne more imeti pravnega učinka. In vendar naj bi bilo prav to veljavno, torej tisto, ki ga je dal M. d. o. o. svojemu posojilodajalcu H. v zvezi s posojilno pogodbo z dne 19. 8. 2008 (glej pritožbo, str. 21, pod 4.1.1.).

58. To je nelogično. Če so bili vsi temeljni posli neveljavni, potem tudi obveznosti iz kreditnih zavarovanj ne morejo obstajati. Neobstoječega dolga ni mogoče zavarovati, vsa morebitna zavarovanja so neveljavna. Razlog, zakaj stranka meni, da je bilo zavarovanje z delnicami A. d. d. vendarle veljavno, je tožeča stranka pojasnila sama v tožbi (str. 7 tožbe = l. št. 7), kjer je že opisala enako pravno mnenje kot v pritožbi. Prvi tožnik je namreč po lastnih trditvah 19. 10. 2010 prodal 56.800 zastavljenih delnic A. d. d. in je v dokaz celo predložil listine (priloga A23 in A24). Če bi se bile stranke res vse strinjale, da so pogodbe navidezne (posojilna in kreditna pogodba, pogodbe o zavarovanju), potem z logičnimi argumenti ni več mogoče pojasniti, da je prvi tožnik, ki vztraja pri navideznosti pogodb, prodal v zavarovanje dane delnice. Ravnal je torej drugače, ne kot da bi bila pogodba navidezna, temveč, kot da ni navidezna. Mnenje, ki ga zastopa pritožba, da je torej zavarovanje z zastavljenimi delnicami A. d. d. bilo veljavno, torej služi opravičevanju lastnega ravnanja, ki je bilo takšno, kot da pogodbe niso bile navidezne.

59. Pritožba sicer v zvezi z delnicami A. d. d. omenja, da naj bi delnice A. d. d. prvi tožnik prenesel na toženo stranko. Te delnice so bile zastavljene v korist tožene stranke (spet po njenih lastnih navedbah) šele kasneje, ob sklenitvi Dodatka št. 5 (z dne 26. 1. 2011), s katerim se je podaljšala ročnost kreditne pogodbe z dne 14. 8. 2008 (pripravljalna vloga prvega tožnika z dne 13. 6. 2014, l. št. 261). Takšno ravnanje samo po sebi še ni noben indic, da je bil v avgustu leta 2008 med strankami pogodbe sklenjen dogovor o navideznosti pogodb. Ne le zato, ker je prva tožnica tako ravnala približno dve leti in pol po sklenitvi kreditne in posojilne pogodbe, temveč tudi zato, ker je – spet po lastnih trditvah - medtem M. d. o. o. kot posojilojemalec že nehal odplačevati svoj dolg do prve tožnice, od odplačevanja tega dolga pa je bilo potem odvisno tudi odplačevanje dolga prvega tožnika do tožene stranke (l. št. 258 in nasl., ista pripravljalna vloga). Tožena stranka je to vedela in je bilo dodatno kreditno zavarovanje razumen ukrep za omejitev tveganja tudi tožene stranke.

60. V teku prvostopenjskega postopka, in tudi v pritožbenem postopku, pritožba ponavlja, da sta bili kreditna in posojilna pogodba navidezni zato, ker je tožena stranka že vnaprej vedela, da bo prvi tožnik posodil denar naprej M..

61. S takšnim mnenjem se pritožbeno sodišče ne strinja. O tem, da zaupniški pravni posel (s slamnatim možem) praviloma ni neveljaven, je sodišče že pojasnilo. Takšno stališče tudi ne nasprotuje odločbama VS RS, opr. št. II Ips 427/2003 in 994/2006. Zgolj zato, ker ena stranka že vnaprej ve, da bo kreditojemalec posodil denar naprej nekomu tretjemu, ni mogoče sklepati, da takšne pogodbe banka noče. To pa je edino pomembno pri odločitvi o tem, ali je bil pravni posel navidezen. S sklenitvijo kreditne pogodbe je namreč banka dosegla namen: posodila je denar, v zameno bo lahko zahtevala obresti. V nadaljnje postopanje kreditojemalca z denarjem pa se nima nobenega razloga vmeševati in tudi (razen če si izgovori kaj drugega) nima takšne pravice. Nadaljnje razpolaganje z denarjem, celo če je banki vnaprej poznano, torej ni indic, ki bi lahko potrjeval trditev tožeče stranke, da je bil kakšen sklenjen pravni posel navidezen.

1. Dokaz s pričami

62. Pritožba navaja, da sta vsebino sporne kreditne pogodbe z dne 14. 8. 2008 dogovorila tožena stranka in M. d. o. o.. V tem delu tožeča stranka ponavlja navedbe, da naj bi K. na zaslišanju potrdil, da sta vse bistvene sestavine kreditne pogodbe z dne 14. 8. 2008 dogovorila on in G. (predsednik uprave tožene stranke). Tožeča stranka naj ne bi glede vsebine dogovora ne imela nobenega vpliva. Prva tožnica naj ne bi bila pri sklenitvi pogodbe udeležena z lastno poslovno voljo in naj bi ne nastopala v lastnem imenu. Zavezala se ni k ničemer in se ni zavezala nikomer.

63. S takšnimi pritožbenimi navedbami tožeča stranka ne more uspeti. Prva tožnica je podpisala kreditno pogodbo, tega v postopku ni niti poskusila zanikati. S podpisom kreditne pogodbe je izrazila svojo poslovno voljo. Pogodba bi bila lahko neveljavna kvečjemu, če bi bila navidezna.

64. Miselni pridržek je podan, če dajalec izjave volje noče pravnih posledic, ki jih ji povzroča izjava volje. Je neupošteven (Dolenc v Juhart/Plavšak: Obligacijski zakonik s komentarjem, Ljubljana 2003, komentar k 50. členu, pod 3 (str. 362); Štempihar, Zasebno pravo, Ljubljana 1944, r. št. 356). Miselni pridržek je neupošteven. S tem, ko tožeča stranka v pritožbi meni, da sploh ni izjavila svoje poslovne volje, pa kvečjemu izraža mnenje, da je pri sklepanju pogodbe imela miselni pridržek.

65. Kako je mogoče, da prvi tožnik ni nastopal v lastnem imenu, kljub temu, da je sklenil pogodbo, pritožba ne pojasni (pritožba, str. 16, pod 3.3.14.). Trditev je na pritožbeni ravni nova, te nove trditve pritožba ni z ničimer opravičila, zato se z njo pritožbeno sodišče ni ukvarjalo. V nadaljevanju izraža pritožba še mnenje, da prvi tožnik sploh ni imel nobene poslovne volje. Mogoče bi bilo sicer, da bi prvi tožnik sklenil pogodbo kljub temu, da bi ne imel poslovne volje za sklenitev pogodbe. Šolski primer je sklenitev pogodbe takrat, ko je stranka v zmoti glede pomena svojih konkludentnih dejanj, ki pripeljejo do sklenitve pogodbe. Stranka na primer meni, da njena dejanja ne pomenijo sklenitve pogodbe, druga stranka pa si jih upravičeno razlaga kot sklenitev pogodbe. Vendar pa takšno ravnanje kvečjemu lahko vodi do izpodbojnosti pogodbe, pogodbe pa tožeča stranka sploh ni izpodbijala.

66. Prvostopenjsko sodišče je v svoji obrazložitvi zapisalo, da je priča K. spreminjal svojo izjavo (prvostopenjska sodba, r. št. 10 na str. 9). Prav to pa pritožba napada in meni, da izjav ni spreminjal. To ne drži. Izjave je res spreminjal (pisna izjava na A45, sestavil jo je skupaj s B. l. št. 424), na kar je opozoril odgovor na pritožbo. V pisni izjavi je zapisano tole: „...dogovor je bil, da H. d. d. ne nosi nobenih tveganj.“ Tega na zaslišanju ni hotel potrditi, temveč je trdil tole: „Izjava, da H. ne nosi nobenih tveganj, pa je bila dana v smislu, da niti slučajno ni bilo nobenega razmisleka, da M. tega kredita ne bo mogel vrniti in da zato ne nosi tveganj. V zvezi z vprašanje(m), da v izjavi piše, da je bil dogovor, da H., da je to bilo stališče vseh treh strani, da iz posla ne izhajajo nobena tveganja, ni pa bilo nekega dokumenta, da bi podpisali, nihče ne nosi nobenega tveganja .“(l. št. 423 spodaj in 424 zgoraj). Takšne zavite izjave je nemogoče razumeti kot potrditev izjave, da je obstajal dogovor, da H. d. d. ne nosi nobenih tveganj.

67. Spreminjal pa je tudi izjave glede pripravljenosti banke X za financiranje. V pisni izjavi na A45 je izjavil, da je „bila banka X v letu 2008 pripravljena financirati M., vendar tega ni mogla storiti, ker je bila do tistega trenutka že dovolj izpostavljena do A d. d. in M d. o. o., ki sta povezani osebi“ Na naroku (l. št.: 423) je izjavil nekaj drugega: „da banka X ni imela interesa dati posojilo M., pač pa, da je imela interes odobriti posojilo, ker je bil to njen posel“.

68. V nadaljevanju pritožba graja tudi, da sodišče ni hotelo upoštevati izjav J. (finančne direktorice A. d. d. in pomočnice direktorja M. d. o. o.). Ona naj bi med drugim zapisala, da je bil zaradi prevelike izpostavljenosti do skupine A. pobudnica za sklenitev takšnih pogodb tožena stranka, in da je zagotovila, da tožeča stranka ne bo prevzela nikakršnega tveganja.

69. Celo če je bila tožena stranka pobudnica za sklenitev kreditne pogodbe, pogodbe o pristopu k dolgu in je zahtevala kot kreditna zavarovanja menice, to še ne pomeni, da je zaradi tega želela doseči nekaj protipravnega. S sklenitvijo teh pogodb tožena stranka, čeprav je vedela za to, da bo prvi tožnik prejeti denar posodil naprej M. d. o. o., ni storila še ničesar protipravnega.

70. Kar pa se izjave J. tiče (priloga A46), pa ona niti ni zapisala, da bi tožena stranka zagotovila, da tožeča stranka ne bo prevzela nobenega tveganja. Na to je pravilno opozoril odgovor na pritožbo. J. je zapisala le tole: „V moji prisotnosti ni bilo govora o tem, da morajo ta podjetja prevzeti kakršnakoli kreditna tveganja.“ J. je torej trdila, da se v njeni prisotnosti sploh ni govorilo o kreditnih tveganjih. Da prvostopenjsko sodišče potem J. ni zaslišalo, je bilo dosledno. Če je sama trdila, da se v njeni prisotnosti ni govorilo o kreditnih tveganjih, bi tudi na zaslišanju predvidoma ne izpovedala nič drugega.

2. Dokazna ocena, opustitev izvedbe posameznih dokazov in ostale očitane procesne kršitve

71. Pritožba na več mestih izčrpno graja, po njenem mnenju, napačno vodenje dokaznega postopka.

72. Takoj na začetku pritožbe meni (str. 4 in 5, pod 2.2 in nasl.) da sodišče ni upoštevalo izvedenih dokazov z K., J., E. in R.. S tem očitkom pravzaprav pritožba izpodbija dokazno oceno prvostopenjskega sodišča. Trdi tudi, da iz izpodbijane sodbe ni mogoče razbrati, katere dokaze je sodišče sploh upoštevalo pri „sprejemanju dokazne ocene“. Prvostopenjskemu sodišču očita še vnaprejšnjo dokazno oceno.

73. Očitek, da sodišče ni opredelilo dokazov, na katere je oprta sodba, ne drži. Navedeni so v r. št. 7 (str. 7), in sicer listine in poimensko naštete priče. Kar se tiče same vnaprejšnje dokazne ocene, pa je pritožba spregledala, da mora sodišče še pred izvedbo dokazov po uradni dolžnosti preizkusiti, ali se dokaz nanaša na za odločitev pomembno dejstvo in ali je glede na to potreben ali ne (prvi odstavek 213. člena OZ). Sodišče je prav to tudi storilo. Stranka nima pravice od sodišča zahtevati izvedbe dokaza zgolj zato, ker ona meni, da je potreben.

74. Pritožbeno sodišče sicer z oceno izvedenih dokazov s predloženimi listinami po 236.a členu ZPP in zaslišanji soglaša. Priče, ki so blizu tožeči stranki (E., R.), so izpovedovale tisto, kar je bilo ugodno za oba tožnika. G. in T. sta izpovedovala tisto, kar je ugodno za toženo stranko. Pri tem sta prvi dve osebi sodelovali v vodenju poslov prvega in drugega tožnika, zadnji dve osebi sta bili zaposleni in sta v večjem ali manjšem obsegu vodili posle pri toženi stranki. Po trditvah tožeče stranke naj bi pogoje kreditne pogodbe dogovorila K. in G.. Njuni izpovedi pa sta si bili nasprotujoči. G. je na primer izrecno zanikal, da bi se z K. dogovarjal za sklenitev pogodbe med toženo stranko in prvim tožnikom (l. št. 430; enako potem tudi na l. št. 431, 432, 435). K. je trdil prav to (l. št. 422). Da je K. izjave spreminjal, je že obrazloženo. Poleg tega pa je tudi sam imel močan interes, da bo pred sodiščem izjavil tisto, kar bo zanj ugodno. To jasno kaže njegov odgovor na vprašanje, ali bi bila B. dolžna vrniti kredit toženi stranki, če M. ne bi vrnil kredita B. Odgovoril je, da se o tem ni razmišljalo. Potem je še dodal „Povem, da jaz tega ne morem komentirati, da ne bom dobil še kakšne kazenske ovadbe.“ (l. št. 424).

75. Dokaz z pričami ni vodil do zanesljivih spoznanj o tem, da bi stranke pravnih poslov zaigrale svojo poslovno voljo, skleniti kreditno pogodbo z dne 14. 8. 2008, pogodbo o pristopu k dolgu z istega dne, posojilno pogodbo z dne 19. 8. 2008 in pa dogovorov o kreditnih zavarovanjih z menicami. Potem se je prvostopenjsko sodišče lahko zaneslo le še na listine, in je to tudi storilo. Trditev, da sta pogoje kreditne pogodbe dogovorila K. in G., je tako ostala nedokazana.

76. Pritožba tudi graja odločitev prvostopenjskega sodišča, ki nekaterih sicer predlaganih dokazov ni izvedlo. Nedopustno naj ne bi sodišče opustilo vpogled v sklep o preiskavi opr. št. X Kpr 20788/2014 z dne 10. 9. 2014, ki je bil predlagan. Ni upoštevalo 3. pripravljalne vloge 2. tožnika.

77. Prvostopenjsko sodišče je glede sklepa za preiskavo opr. št. X Kpr 20788/2014 ravnalo pravilno. S sklepom se je začela preiskava zaradi poslov tožene stranke z družbo G. d. d.. Ni se nanašal torej na posle s katerim od obeh tožnikov. Sam sklep o preiskavi ni vseboval nobenih konkretnih na tožečo stranko nanašajočih se izjav. Vseboval je zgolj podatke o domnevnem poslovanju tožene stranke, ki naj bi tudi še v drugih primerih poiskala kreditojemalca in mu dala kredit zato, da ga je lahko dal naprej M. d. o. o.. Res pa je, da prvostopenjsko sodišče opustitve izvedbe dokaza ni obrazložilo, kar pa je sedaj storilo pritožbeno sodišče. 78. Za preizkus odločilna dejstva, ali je prvostopenjsko sodišče ravnalo v zvezi s 3. pripravljalno vlogo 2. tožnika pravilno, bodo podana v nadaljevanju.

79. 20. 6. 2014 je bil 1. narok za glavno obravnavo. Na njem je sodišče podelilo desetdnevni rok za odgovor na pripravljalne vloge. Sodišče je opozorilo obe stranki, da ne bo upoštevalo kasnejših vlog. Na samem 1. naroku za glavno obravnavo je sodišče že tudi razpisalo naslednji narok, in sicer za 26. 9. 2014. 80. 18. 8. 2014 je tožena stranka vložila pripravljalno vlogo. Vročena je bila neposredno po pooblaščencu tožene stranke (gl. l. št. 355), in sicer priporočeno. Drugi tožnik je predvidoma prejel to vlogo kmalu potem, ko je bila poslana; vsekakor ni ne v teku prvostopenjskega, niti pritožbenega postopka navajal, da bi vlogo prejel z zamudo. Za odgovor je imel torej tožnik čas od okoli 20. 8. 2014 naprej do 26. 9. 2014, to pa je bilo okoli 35 dni, kar ustreza 7 tednom. Vlogo je vložil 24. 9. 2014 in naj bi bila odgovor prav na pripravljalno vlogo tožene stranke. Sodišče ni hotelo upoštevati pripravljalne vloge zato, ker bi bila potrebna preložitev naroka (četrti odstavek 286.a člena ZPP; prvostopenjska sodba, r. št. 7 na str. 8). Glede tega je odločilo prav. Drugi tožnik ni niti trdil, da vloge ni mogel vložiti prej. Edino izjemo v tem smislu predstavlja sklep o preiskavi, ki je bil izdan 10. 9. 2014. Ker pa ta sklep ni bil pomemben za odločitev (ker se je nanašal na posojilo, dano povsem drugi pravni osebi, to je G. d. d.), je prvostopenjsko sodišče ravnalo pravilno.

81. Prvostopenjsko sodišče sicer omenja tudi krivdo, vendar pa ta glede na četrti odstavek 286.a člena ZPP niti ni izrecen razlog za zavrnitev vloge. Pritožbeno sodišče sicer ne meni, da stranka nima pravice izraziti svojega pravnega stališča ali navajati novih dejstev in predlagati novih dokazov (kolikor je to po 1. naroku za glavno obravnavo sploh dopustno), vendar pa mora to storiti v časovnih okvirih, ki jih opredeljuje četrti odstavek 286.a člena ZPP. Tega pa tožeča stranka ni storila.

82. Pritožba graja ugotovitev prvostopenjskega sodišča (prvostopenjska sodba, str. 11 r. št. 12), da naj bi se prva tožnica udeleževala postopka prisilne poravnave nad A. d.d. zaradi varstva svoje koristi. Pritožnikoma tudi ni jasno, „na kakšni trditveni in dokazni podlagi se je sodišče do te „ugotovitve“ dokopalo.“

83. Tožena stranka je v svoji pripravljalni vlogi z dne 18. 8. 2014 (l. št. 374 in 375) trdila naslednje (navedek je dobeseden, vključno s pravopisnimi napakami): „da je U. za korporacijo B. (tudi po tem, ko je H. unovčila zavarovanje kredita M. in prodajal ter kupila zastavljene delnice A.) nastopala v pogajanjih med bankami upnicami in lastniki A.-ja ter A.-jem kot eden od lastnikov A.-ja. Korporacija B. je celo želela imeti kot članica upniškega odbora predstavnika v nadzornem svetu A.-ja, kar dokazuje, da sta tožeči stranki sami in navzven šteli terjatev do M.-ja za pristno.“ Trditev o zastopanju in pogajanjih U. ni tožeča stranka nikoli zanikala. Delnice A. d. d. je kupila H., zanj je torej ravnala U.. Odtod tudi ugotovitev prvostopenjskega sodišča. 84. Pritožba očita prvostopenjskem sodišču še, da ni enako obravnavalo strank pri izvajanju dokazov. Pooblaščencu tožene stranke je dovolilo postaviti vprašanje priči R. v zvezi z listino iz 3. pripravljalne vloge, ki je sicer ni hotelo upoštevati. Pooblaščencu prvega tožnika ni dovolilo postaviti vprašanja v zvezi z listino (elektronskim sporočilom J. z dne 17. 7. 2009) priči G.., ki je bila prav tako priložena isti pripravljalni vlogi. Utemeljitev tega ravnanja je bila, da sodišče listine ni moglo vpogledati pred narokom.

85. Pritožba pri tem niti ne poskuša pojasniti, kakšen vpliv naj bi takšna zavrnitev vprašanja pravzaprav imela na pravilno ugotovitev dejanskega stanja. V tem delu je neobrazložena. Celo če bi veljala za obrazloženo, je prvostopenjsko sodišče ocenilo dokazno moč dokaza s pričami negativno (r. št. 10 na str. 9), pritožbeno sodišče pa se je s tem strinjalo. Vpliva na odločitev samo torej odgovora na vprašanje nista mogla imeti.

86. Pritožba tudi še meni, da je prvostopenjsko sodišče brez pravnega temelja ni dopustilo vprašanj pooblaščenca druge tožnice priči T.. Glede tega velja isto, kot je bilo obrazloženo že v zvezi s pričanjem R. in G..

3. Opustitev odločitve o dveh podrejenih zahtevkih

87. Tožeča stranka v pritožbi navaja, da prvostopenjsko sodišče ni odločilo o dveh zahtevkih (pritožba, str. 31, pod 6.12.). Če sodišče ne odloči o vseh zahtevkih, se pomanjkljiva odločitev dopolni z dopolnilno sodbo (prvi odstavek 325. člena ZPP). O njeni izdaji odloča sodišče, ki je izdalo dopolnitve potrebno sodbo. Pritožbeno sodišče torej ni tisto sodišče, ki bi lahko odločilo o teh zahtevkih.

II. PODLAGA (CAUSA) PRAVNEGA POSLA, KRŠENJE PRISILNIH PREDPISOV BANČNEGA PRAVA IN OBIDNI PRAVNI POSEL

88. Causa pravnega posla v OZ ni opredeljena. OZ jo uporablja, kot da bi bil ta pojem vnaprej poznan. Vsi dosedanji poskusi literature glede opredelitve tega pojma so se omejevali na citate iz francoske literature. Povsem nejasno ostaja, kaj naj bi sploh causa pomenila. Literatura tudi ni uspela izdelati niti enega samega konkretnega predloga, v katerih primerih bi lahko drugi odstavek 39. člena OZ imel praktični pomen poleg prvega odstavka 86. člena OZ, saj oba naštevata iste razloge za ničnost pravnega posla. Glede tega je poveden komentar OZ (Grilc v Juhart/Plavšak, Obligacijski zakonik s komentarjem, Ljubljana 2003, kom. k 39. členu, pod 1.4 in nasl. in 2 (str. 299 in nasl.). Causo pritožba omenja, sicer na zelo nerazumljiv način (na str. 7 pod 3.2.2.), pri čemer jo spravlja v zvezo z nagibom. Če naj bi določbe o causi (39. člen OZ) sploh imele sploh kakšen samostojen pomen, potem pritožbeno sodišče meni, da niso bile kršene.

89. Bolj jasno je razmerje med nagibom in veljavnostjo pravnega posla, kar tudi omenja pritožba kot pritožbeni razlog. Prvi odstavek 40. člena OZ jasno določa, da nagibi ene same stranke nimajo vpliva na veljavnost pogodbe; nedopusten nagib pa vpliva šele, če ga je druga stranka poznala ali bi morala poznati (drugi odstavek 40. člena OZ). Prvi odstavek 86. člena OZ pa tudi jasno določa, katere so predpostavke za ničnost pravnega posla.

90. Tožena stranka je sicer vedela, da bo s kreditno pogodbo z dne 14. 8. 2008 posojeni denar kreditojemalki H. ta potem posodila naprej M.. Če bi bilo posojanje denarja nedopustno, potem ne bi bilo zakonsko urejeno. V OZ je urejeno na razne načine, zelo obsežno pa v upravnopravni zakonodaji.

91. Namen strank bi lahko vplival na veljavnost sklenjenih pogodb šele, če pod predpostavkami drugega odstavka 40. člena OZ. Tožeča stranka vidi nedopustno ravnanje v tem, da naj bi bila kršena vrsta javnopravnih predpisov s področja bančništva, in sicer v zvezi z izpostavljenostjo banke pri dajanju kreditov (163. do 168. člen ZBan-1) in v zvezi s preizkusom kreditne sposobnosti (četrti odstavek 177. člena ZBan-1). Te določbe nalagajo bankam določeno vrsto ravnanja. Kršitev takšnih določb ima lahko pravne posledice na upravnopravnem področju (npr. tretji odstavek 168. člena ZBan-1). Lahko ima posledice tudi na zasebnopravnem področju, na primer v zvezi z odškodninsko odgovornostjo članov uprave. Toda pritožbeno sodišče v določbah ne vidi prepovedi, zaradi katerih bi bilo prepovedano sklepanje kreditnih pogodb. To je še zlasti razvidno iz 167. in 168. člena ZBan-1, ki v primeru nastanka izpostavljenosti s kakšnim poslom zgolj nalagajo pridobitev soglasja nadzornega sveta oziroma obvestitev Banke Slovenije. Razlaga, da gre za prepovedi ne bi bila niti v korist samemu kreditojemalcu, saj bi v primeru ničnosti moral naenkrat vrniti celoten izposojen znesek (prvi odstavek 190. člena OZ), kar bi ga lahko spravilo v daleč večje težave kot izvrševanje kreditne pogodbe. Celo če bi se videlo v navedenih določbah prisilni predpis v smislu prvega odstavka 86. člena OZ, ki prepoveduje ravnanje banki (v tej zadevi torej toženi stranki), potem takšna prepoved velja zgolj za eno samo stranko teh pogodb, in to je tožena stranka. Pogodba, sklenjena med toženo stranko in prvo tožnico (H.) bi torej zaradi drugega odstavka 87. člena OZ ne bila nična. Sploh nobenega razloga pa ne bi bilo za ničnost posojilne pogodbe, sklenjene 19. 9. 2008 med prvo tožnico (H.) in M. d. o. o..

92. Tožeča stranka je v teku postopka, tudi v pritožbi (tudi v zvezi z navideznostjo pravnega posla) večkrat menila, da sta bili kreditna pogodba in posojilna pogodba neveljavni zato, ker je tožena stranka vedela, da bo prvi tožnik prejeti denar posodil naprej M.. Tudi to ne drži; tožena stranka ni kršila nobenega bančnega predpisa; njen kreditojemalec je bil prvi tožnik; predpisov o izpostavljenosti ni niti kršila. Celo če bi jih, bi to ne vodilo do ničnosti pogodbe. Isto velja za preizkus bonitete, kot je tudi že bilo pojasnjeno. Zgolj zato, ker ena stranka že vnaprej ve, da bo kreditojemalec posodil denar naprej nekomu tretjemu, pa sklenjena kreditna pogodba še ni navidezna in da je banka noče. 93. Obid pravnega posla se v literaturi pojavlja kot pojem, sodna praksa ga praktično ne pozna. V vsakem primeru gre za enega od razlogov za ničnost (prvi odstavek 86. člena OZ). Štempihar je obid zakona opredelil takole: to je „tako ravnanje, s katerim se namen zakonske ali poslovne določbe z na zunaj pravilnim ravnanjem vendarle obrezuspeši.“ (Štempihar, Zasebno pravo, Ljubljana 1944, r. št. 260 (na str. 149). Toda razlikovati je treba med prepovedmi, ki prepovedujejo dosego cilja in s tem tudi vsakršnega sredstva za dosego tega cilja, in prepovedmi, ki so ožje in prepovedujejo zgolj določeno sredstvo (glej na navedenem mestu; r. št. 261). Kot primer zadnje prepovedi Štempihar navaja poroštvo, ki mora biti pisno. Za pristop k dolgu pa pisna oblika ni določena; pristop k dolgu ne more pomeniti obida zakona.

94. Ker tožena stranka ni kršila nobene prepovedne norme, niti takšne, ki prepoveduje cilj, niti takšne, ki prepoveduje kakšno sredstvo, torej tudi ni obšla zakona.

KRŠITEV 495. ČLENA ZGD-1

95. Pritožba utemeljeno graja, da se prvostopenjsko sodišče sploh ni preizkusilo, ali bi zahtevek tožeče stranke ne mogel biti utemeljen vsaj na temelju 495. člena ali 227. člena ZGD-1. Vendar tudi to tožeči stranki ne more pomagati do uspeha.

96. Na 495. člen ZGD-1 se je sklicevala le 2. tožnica in v zvezi s pristopom k dolgu. Ker je bila druga tožnica v času sklepanja pogodb avgusta 2008 v pravni obliki d. o. o., pride zanjo v poštev uporaba 495. člena ZGD-1. Sicer pa vsebinske razlike med 227. in 495. členom ZGD-1 ni. Obe določbi prepovedujeta izplačilo osnovnega kapitala in vezanih rezerv družbenikom.

97. Zahtevki zoper toženo stranko niso utemeljeni niti na temelju 495. člena ZGD-1. Ta člen se nanaša na prepoved plačila družbeniku družbe. Pristop k dolgu je bila pogodba, sklenjena s toženo stranko, ki pa ni bila družbenica niti prvega, niti drugega tožnika. Ker ta ni družbenica, se 495. člen ZGD-1 zanjo ne more uporabiti. Poleg tega ima morebitna kršitev prepovedi vračila premoženja družbeniku za posledico zgolj vrnitveni zahtevek, in sicer do družbenika, ne pa tudi do tretje osebe. Zahtevki do tožene stranke so torej neutemeljeni.

IV. ZAHTEVEK ZA VRNITEV MENIC IN UGOTOVITVENI ZAHTEVEK

98. Menice so bile zgolj dane v zavarovanje denarnih terjatev tožene stranke. Tožeča stranka tudi ni navajala nobenih posebnih okoliščin, ki bi se kakorkoli nanašale posebej na menice. Če bi bili nični kreditna (z dne 14. 8. 2008) in posojilna pogodba (z dne 19. 8. 2008), in pogodba o pristopu k dolgu (z dne 14. 8. 2008), potem tožena stranka nima terjatev do nobenega od tožnikov. Ker ni dolga, ki bi ga bilo mogoče zavarovati, bi bilo potrebno vrniti tudi menice in menične izjave. Zahtevek na vrnitev menic je bil torej zgolj pomožen zahtevek v primerjavi z zahtevkom na ugotovitev ničnosti pogodb. Uspeh z zahtevki na vrnitev menic in meničnih izjav je bil povsem odvisen od uspeha z zahtevki na ugotovitev ničnosti.

99. Ker je zahtevek na ugotovitev ničnosti pogodb neutemeljen, tudi zahtevek na vrnitev menic in meničnih izjav ni utemeljen, odločitev prvostopenjskega sodišča pa je pravilno. To je ugotovilo pritožbeno sodišče po preizkusu na temelju drugega odstavka 350. člena ZPP.

100. Posledica ničnosti je tudi, da iz pogodbe same pogodbenika nimata obveznosti. Tega sicer OZ ne določa izrecno, določa le, da je posledica nične pogodbe nastanek zahtevka za vrnitev opravljenih dajatev ali storitev (prvi odstavek 87. člena OZ). Seveda pa bilo nesmiselno od strank pričakovati, da najprej izpolnijo neveljavno pogodbo, potem pa v naslednjem koraku vrnejo prejeto. Zato je jasno, da na temelju neveljavne pogodbe stranki (druga drugi) ne dolgujeta ničesar. Ker pa pogodbe niso nične, tudi ti zahtevki niso bili utemeljeni. Tudi v tem delu je pritožbeno sodišče opravilo preizkus po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP) in odločilo, da je prvostopenjska sodba odločila pravilno.

C. STROŠKI PRITOŽBENEGA POSTOPKA

101. Pritožbeno sodišče je moralo odločiti še o stroških pritožbe (prvi odstavek 165. člena ZPP). Povrnitev pritožbenih stroškov lahko zahteva le stranka, ki uspe s pritožbo (prvi odstavek 154. člena ZPP). Pritožba je bila neuspešna v delu, ki se nanaša na glavne zahtevke, saj je bila v tem delu zavrnjena.

102. Navidez uspešna pa je bila le v delu, ki se nanaša na pomožne (eventualne) zahtevke. Kljub zavrženju pa tožeča stranka ni dosegla svojega cilja, to je ugoditve svojim glavnim ali pomožnim zahtevkom. Uspeh tožene stranke je zato popoln, neuspeh pritožnikov s pritožbo pa tudi.

103. Ker pritožba ni bila uspešna, pritožnika nista upravičena do povrnitve pritožbenih stroškov.

104. Toženi stranki pa morata pritožnika povrniti njene stroške pritožbe. Tožena stranka je zahtevala povrnitev stroškov odgovora na pritožbo po tar. št. 3210 in povrnitev DDV (tar. št. 6007). Vrednost spornega predmeta presega 70 mio EUR, vendar je omejena na največ 30 mio EUR (2. odstavek 20. člena ZOdvT). Pri takšni vrednosti spornega predmeta znaša nagrada za odgovor na pritožbo brez DDV 97.720,00 EUR, z DDV pa 119.218,40 EUR. Ta znesek je treba povrniti v 15 dneh od vročitve te odločbe. Tožnika sta dva. V tej pravdi ne uveljavljata nerazdelnih obveznosti. Je pa bilo v tej pravdi odločeno o tem, ali imata lahko do nasprotne stranke (t. j., tožene stranke) obveznosti, ki so po svoji vsebini nerazdelne. V takšnem primeru se lahko uporabi tretji odstavek 161. člena ZPP, zato morata tožnika povrniti toženi stranki stroške nerazdelno.

105. Če bo prišlo pri plačilu do zamude, bosta morala plačati še zakonske zamudne obresti (prvi odstavek 299. in prvi odstavek 378. člena OZ. Teči bodo začele z zamudo, torej s šestnajstim dnevom od vročitve te odločbe.