Jedro

Enotno dovoljenje za prebivanje in delo v RS, ki je bilo z izpodbijano odločbo razveljavljeno, bi glede na zgoraj navedeno obdobje, v vsakem primeru preteklo 22. 12. 2021. Ob takih okoliščinah si tožnik z odpravo izpodbijane odločbe, tudi če bi bilo tožbi ugodeno, očitno ne more več izboljšati svojega pravnega položaja. Po sami naravi stvari, čeprav odprava upravnega akta učinkuje ex tunc, pravnega položaja tožnika zaradi poteka časa ni več mogoče vrniti v stanje pred izdajo odločbe.

Izrek

I.Tožba se zavrže.

II.Tožeča stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1.Tožena stranka je z izpodbijano odločbo, ki jo je zaradi pomote s sklepom št. 214-1747/2021-6218-13 z dne 25. 5. 2021 popravila po uradni dolžnosti, odločila, da se razveljavi enotno dovoljenje za prebivanje in delo v Republiki Sloveniji, ki ga je tožniku izdala za obdobje od 22. 12. 2020 do 22. 12. 2021. Odredila je, da je tožnik dolžan zapustiti Republiko Slovenijo v 30 dneh od pravnomočne odločbe in da mora v 8 dneh po prenehanju dovoljenja pristojnemu organu vrniti samostojno listino (2. in 3. točka izreka). Ugotovila je še, da posebni stroški za izdajo odločbe niso zaznamovani (4. točka izreka).

2.Tožnik vlaga tožbo zaradi nepravilne uporabe materialnega prava, kršitve pravil postopka ter nepravilne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga, da naj sodišče tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne organu prve stopnje v ponoven postopek s potrebnimi napotili. Priglaša tudi stroške postopka v upravnem sporu.

3.Izpostavlja, da je uvod izpodbijane odločbe pavšalen in v nasprotju z 212. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Izpodbijana odločba ni izvršljiva, ker izrek ni jasen in konkretiziran. Izpodbijane odločbe se tudi ne da preizkusiti, ker je obrazložitev brez razlogov o odločilnih dejstvih, utemeljenih in tehtnih (pravnih) argumentov in brez ustrezne pravne podlage, zato predstavlja kršitev 14. in 22. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava).

4.Tožnik poudarja, da se je znašel v situaciji, ko je neodvisno od njegovega ravnanja izgubil pridobljene pravice, čeprav je v postopku storil vse, kar je bilo treba, da do tega ne bi prišlo. Pojasnjuje, da je treba določbe Zakona o zaposlovanju, samozaposlovanju in delu tujcev (v nadaljevanju ZZSDT) razlagati upoštevajoč razglašeno epidemijo SARS-CoV-2. V zvezi s tem navaja, da v skladu s tretjim odstavkom 8. člena ZZSDT dela 26. 2. 2021 zaradi karantene ni mogel nastopiti. Obveznosti v zvezi z bivanjem in zaposlitvijo v Republiki Sloveniji (v nadaljevanju RS) je izpolnil 10. 3. 2021. Tožena stranka je šele 16. 3. 2021 prejela obvestilo Zavoda za zaposlovanje Republike Slovenije o umiku soglasja za izdajo enotnega dovoljenja za prebivanje in delo. To je po izvedbi vseh upravnih postopkov prijave v obvezna zavarovanja zaradi dela in prebivanja, zato je bila kršena njegova pravica iz 14. člena Ustave. Poleg tega umik soglasja nima pravnega učinka, saj ni bil izveden potreben postopek, v katerem bi lahko uveljavljal svoje pravice.

5.Tožena stranka na tožbo ni odgovorila, poslala je upravni spis, ki se nanaša na obravnavano zadevo.

6.Toženka je v vlogi z dne 30. 1. 2025 sodišču sporočila, da je tožniku enotno dovoljenje za prebivanje in delo, ki je bilo predmet izdane odločbe, preteklo 22. 12. 2020.

7.Ob zgoraj povzetem je sodišče tožnika z dopisom z dne 19. 2. 2025 pozvalo, da v roku 15 dni od prejema poziva pojasni svoj pravni interes za nadaljnje vodenje upravnega spora. Pooblaščenka tožnika je v vlogi z dne 6. 3. 2025 sodišču sporočila, da s tožnikom ni uspela priti v stik in da ne ve, kje se nahaja. Zato ni mogla podati zahtevane izjave glede njegovega pravnega interesa.

8.Tožba ni dovoljena.

9.Za začetek in tek upravnega spora morajo biti ves čas postopka izpolnjeni pogoji (procesne predpostavke), določeni v prvem odstavku 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Tako mora vsak, ki zahteva sodno varstvo svojih pravic in pravnih interesov s tožbo v upravnem sporu, za to izkazati pravni interes. Ta se kaže v tem, da bi morebitna ugoditev tožbi pomenila izboljšanje njegovega pravnega položaja, ki ga brez vložene tožbe ne bi mogel doseči. Pravni interes kot procesna predpostavka za vsebinsko obravnavanje tožbe mora obstajati ves čas postopka, na njegov obstoj pa je sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti. Če sodišče ugotovi, da tožnik nima pravnega interesa za tožbo, jo s sklepom kot nedovoljeno zavrže (6. točka prvega odstavka 36. člena ZUS-1).

10.Sodišče ugotavlja, da tožnik v času odločanja ne izkazuje (več) pravnega interesa za vodenje upravnega spora.

11.Enotno dovoljenje za prebivanje in delo v RS, ki je bilo z izpodbijano odločbo razveljavljeno, bi glede na zgoraj navedeno obdobje, v vsakem primeru preteklo 22. 12. 2021. Ob takih okoliščinah si tožnik z odpravo izpodbijane odločbe, tudi če bi bilo tožbi ugodeno, očitno ne more več izboljšati svojega pravnega položaja. Po sami naravi stvari, čeprav odprava upravnega akta učinkuje ex tunc, pravnega položaja tožnika zaradi poteka časa ni več mogoče vrniti v stanje pred izdajo odločbe.

12.Sodišče je zato tožbo na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zavrglo.

13.Tožnik je v tožbi priglasil tudi stroške postopka v upravnem sporu. O stroških postopka je sodišče odločilo na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1. Ta določa, da če sodišče tožbo zavrže, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

-------------------------------

1Primerjaj sklep Upravnega sodišča IV U 158/2020 z dne 17. 2. 2023 (15. točka obrazložitve). Pooblaščenka tožnika tudi ni postavila ugotovitvenega zahtevka.

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o upravnem sporu (2006) - ZUS-1 - člen 36, 36/1, 36/1-6

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.