Jedro

Vrhovno sodišče je že zavzelo stališče, da potek roka za prijavo terjatev vpliva le na pravico izločitvenega upnika prijaviti in uveljaviti izločitveni zahtevek v stečajnem postopku, ne vpliva pa na lastninsko pravico in jo lahko izločitveni upnik uveljavlja proti stečajnemu dolžniku po splošnih procesnopravnih in materialnopravnih predpisih. Prav to pa so tožniki v tem pravdnem postopku tudi storili. Vložili so namreč tožbo za ugotovitev lastninske pravice in sodišči prve in druge stopnje sta upoštevajoč čas pridobitve pravic, tedaj veljavno zakonodajo in transformacijo pravic v sedaj veljavni sistem stvarnega prava etažnim lastnikom pridobljene pravice priznali kot skupno lastnino na skupnih prostorih (skupnih delih), ki služijo več večstanovanjskim stavbam.

Odločitev ne bi bila drugačna tudi ob presoji spora na podlagi določb ZFPPIPP (in ne na podlagi ZPPSL). Tudi po ZFPPIPP pravna posledica prepozne prijave ali opustitve prijave izločitvene pravice v stečajnem postopku ni njeno prenehanje, ampak s tem le preneha ovira za prodajo premoženja, ki je predmet izločitvene pravice, kar pomeni, da stečajni upravitelj premoženje lahko proda. Sklep o preizkusu terjatev oziroma izločitvene pravice do zaključka glavne obravnave ni bil izdan in torej tudi niso mogle nastopiti pravne posledice nevložitve tožbe, predpisane v tretjem odstavku 300. člena oziroma tretjem odstavku 311. člena ZFPPIPP.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožena stranka mora v 15 dneh, od vročitve te sodbe, povrniti tožeči stranki njene revizijske stroške v znesku 2.293,60 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

**Dosedanji tek postopka**

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so nepremičnine parc. št. 918/4 (ID ...), 918/3 (ID ...) in 864/5 (ID ...), vse k. o. ..., skupna lastnina vsakokratnih lastnikov posameznih delov v stavbah, naštetih v izreku sodbe. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo in odločilo o pravdnih stroških.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožene stranke in stranskega intervenienta zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter odločilo, da stranke nosijo vsaka svoje stroške postopka.

3. Zoper sodbo, izdano na drugi stopnji, je tožena stranka pravočasno vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da „pritožbi zoper prvostopno sodbo ugodi ter to razveljavi in zahtevek tožnikov v celoti zavrne, podredno zavrže“, ter tožnikom naloži, da toženi stranki povrnejo vse pravdne stroške.

**Relevantno dejansko stanje**

4. Tožniki so lastniki posameznih stanovanj v stavbah, navedenih v izreku sodbe. Sporne nepremičnine v naravi predstavljajo kotlovnico (parcela št. 918/4) z dostopom preko parcel št. 918/3 (dovozna pot) in 864/5 (zelenica), vse k. o. .... V zemljiški knjigi je bila na teh parcelah vknjižena družbena lastnina s pravico uporabe v korist pravnega prednika tožene stranke.1 S tožbo so tožniki zahtevali ugotovitev, da so parcele skupna lastnina vsakokratnih etažnih lastnikov stanovanj v navedenih stavbah. Stavbe so v kompleksu A, v katerem se je gradnja stanovanjskih blokov začela v letu 1977. Tožena stranka je v stečajnem postopku od leta 1999. Tožniki so tožbo vložili v letu 2014. Po vložitvi tožbe so v stečaju prijavili izločitveno pravico, sklep o prerekanju pa je bil izdan po zaključku glavne obravnave v tem pravdnem postopku. Nepremičnine v stečajnem postopku še niso bile prodane.

**Odločitev sodišč prve in druge stopnje**

5. Sodišče prve stopnje je upoštevaje zakonodajo, ki se nanaša na funkcionalna zemljišča od izgradnje soseske dalje, in zakonodajo, ki ureja lastninjenje, zaključilo, da so etažni lastniki po Zakonu o pravicah na delih stavb pridobili na stavbišču in na zemljišču, ki je bilo potrebno za redno rabo stavbe, ter na skupnih delih stavbe, med katere je spadala tudi skupna kotlovnica, skupno lastnino, če je bila stavba v družbeni lastnini, pa skupno trajno pravico uporabe. Te pravice so se prenašale (le) skupaj s posameznim delom stavbe, točneje s pravicami na stanovanjih kot posameznih delih stavbe, ki so se lastninila v skladu s Stanovanjskim zakonom iz leta 1991, medtem ko so se stavbna zemljišča lastninila po Zakonu o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (v nadaljevanju ZLNDL). Kotlovnica predstavlja pomožni prostor, pravica na njem pa se je prenašala skupaj z lastninsko pravico na posameznem stanovanju. Ob uveljavitvi ZLNDL kot trenutku, relevantnem za lastninjenje stavbnih zemljišč, pravice uporabe kljub drugačnemu vpisu v zemljiško knjigo ni imela tožena stranka, ampak so jo imeli etažni lastniki.

6. Glede na navedbe stranskega intervenienta o vplivu stečajnega postopka na odločitev o zahtevku je pojasnilo, da je treba uporabiti določila Zakona o prisilni poravnavi in stečaju (v nadaljevanju ZPPSL), po katerem izločitvena pravica ne preneha, če upnik, katerega pravica je bila prerekana, ne vloži tožbe. Tožniki, ki zoper upnika, ki je prerekal terjatev, niso vložili tožbe, v svojih pravicah niso prekludirani. Sklep o prodaji ob vložitvi tožbe tudi ni bil pravnomočen. Učinki prodaje v stečaju za toženo stranko oziroma stranskega intervenienta še niso nastopili in zato sodišče ni poseglo v pravnomočno razsojeno stvar oziroma pravice stranskega intervenienta.

7. Sodišče druge stopnje je ob zavrnitvi pritožb tožene stranke in stranskega interenienta na njeni strani pritrdilo razlogom sodišča prve stopnje, da kotlovnica kot skupni del, ne glede na to da stoji na drugih parcelah kot večstanovanjski bloki, katerim je namenjena, služi tem stanovanjskim blokom. Pritrdilo je tudi razlogom o lastninjenju stanovanj in stavbnih zemljišč. Na pritožbo stranskega intervenienta o učinkih stečajnega postopka pa je pojasnilo, da stečajni postopek ne vpliva na izločitvene pravice, temveč je te mogoče uveljavljati tudi po splošnih procesnih pravilih in izven stečajnega postopka, in to tudi če jih izločitveni upnik ni prijavil v stečajnem postopku. Začetek stečajnega postopka nanje ne vpliva, vpliv bi imela le že realizirana prodaja nepremičnin.

**Povzetek revizijskih navedb**

8. Tožena stranka trdi, da sta sodišči odločili v nasprotju z insolvenčno zakonodajo in sodno prakso s tega področja. Odločili sta, kot da tožena stranka ne bi bila v stečaju. Tožniki so tožbo vložili skoraj 15 let po začetku stečajnega postopka. Z izpodbijano sodbo je bilo poseženo v pravnomočen sklep o prodaji z dne 21. 10. 2013. Na njegovi podlagi je bilo objavljeno obvezujoče zbiranje ponudb. Stranski intervenient je edini podal popolno vlogo in ponudil kupnino, višjo od izhodiščne. Stečajni dolžnik bi moral z njim skleniti kupoprodajno pogodbo in stečajni sodnik je že podal soglasje. Zaradi tožbe v tem pravdnem postopku pogodba ni bila sklenjena, kar pa ne vpliva na obvezo stečajnega dolžnika, da sklene pogodbo z izbranim ponudnikom. Tožniki so namreč pravico uveljavljali prepozno in so izločitveno pravico izgubili. Šele po vložitvi tožbe so izločitveno pravico prijavili v stečajnem postopku, prerekala pa sta jo stečajni upravitelj in eden od upnikov. Tožniki niso v zakonskem roku sprožili postopka za uveljavitev prerekane terjatve proti upniku, tega postopka pa niso razširili nanj. Zahtevek bi morali uveljaviti tudi proti njemu. Na te navedbe sodišči sploh nista odgovorili, kar kaže na arbitrarno odločanje. Odgovor v 13. točki obrazložitve na pritožbene navedbe stranskega intervenienta, da je dejansko stanje v sodbi prve stopnje ugotovljeno napačno in da je poseženo v pravnomočni sklep o prodaji, ni v skladu z določili zakona in sodno prakso. Postopek prodaje se začne že s pravnomočnim sklepom in na podlagi njega objavljenim vabilom na zbiranje ponudb, kar nedvomno vpliva na pravilnost odločitve sodišča prve stopnje. Po razpisani prodaji na podlagi pravnomočnega sklepa je prijava in uveljavljanje pravice prepozno. Tožniki bi svoje nestrinjanje s prodajo premoženja stečajnega dolžnika morali uveljavljati s pritožbo zoper sklep o prodaji.

9. Nepravilna je tudi nadaljnja obrazložitev v 14. točki. Res lahko domnevni lastnik vodi postopek za priznanje pravice direktno z zahtevkom v pravdnem postopku, vendar ne več potem, ko je sklep o prodaji pravnomočen, objavljeno zbiranje zavezujočih ponudb, že zbrane in izbrane ponudbe. Intervenient je v sodni spis vložil dokaz, ki je nastal po zaključku obravnave sodišča prve stopnje in pred izdajo sodbe prve stopnje, tj. sklep o preizkusu terjatev ter ločitvenih in izločitvenih pravic St 1726/2008 z dne 13. 11. 2015 in prvi dodatni končni seznam preizkušenih terjatev z dne 12. 11. 2015, vendar to v postopku ni bilo upoštevano. S sklepom z dne 13. 11. 2015 so bili tožniki napoteni na pravdo, ki pa je zoper tretjega (upnika, ki je prerekal izločitveno pravico) v zakonskem roku niso vložili, niso začeli postopka skladno s 144. členom ZPPSL in je njihova pravica, tudi če bi jo imeli, prenehala.

**Odgovor na revizijo**

10. Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP2) vročena tožeči stranki. V odgovoru na revizijo je navedla, da tožena stranka med postopkom ni podala navedb, da je v stečajnem postopku in da je treba v zadevi upoštevati insolvenčno zakonodajo, zato sedaj pomenijo nedovoljeno revizijsko novoto. Tovrstne ugovore je uveljavljal le stranski intervenient. Tožena stranka se nanje ne more sklicevati, saj lahko revizijo vloži le v mejah svojih predhodnih trditev. Podrejeno navaja, da so tožniki pravočasno uveljavljali izločitveno pravico, saj stečajni upravitelj nepremičnin ni prodal. Šele, ko je opravljena prodaja premoženja, ki je predmet izločitvene pravice, izločitvena pravica preneha. Na pravico tožnikov ne vpliva dejstvo, da je stečajni upravitelj pristopil k prodaji nepremičnin, prav tako pa tudi ne sklep o prodaji. Ključno je, da nepremičnine niso bile prodane, to dejstvo pa med strankama ni sporno. Sicer pa je bil postopek prodaje na podlagi sklepa z dne 22. 10. 2013 neuspešen in zato sodišče ni poseglo v ta sklep. Zavajajoča je trditev, da je stranski intervenient edini podal popolno vlogo in bi morala tožena stranka skleniti prodajno pogodbo z njim. Najboljši ponudnik je bila druga gospodarska družba, vendar pa pogodba niti z njo ni bila sklenjena zaradi odločitve stečajnega sodišča, ki glede na pogoje prodaje ni bilo dolžno skleniti pogodbe z nobenim od ponudnikov. Sodišče zato stranske intervencije sploh ne bi smelo dopustiti. Sodišče je glavno obravnavo zaključilo 27. 10. 2015 in isti datum nosi sodba sodišča prve stopnje. Sklep stečajnega sodnika z dne 13. 11. 2015 zato na odločitev sodišča ne more vplivati. Po zaključku glavne obravnave tožeča stranka ni mogla vložiti novega istovrstnega zahtevka ali spreminjati obstoječega niti zoper tretjega (upnika, ki je prerekal izločitveno pravico) ni mogla vložiti ločene tožbe, saj tretji nima stvarne pravice na nepremičninah in ni stvarno legitimiran, po petem odstavku 301. člena v zvezi z drugim odstavkom 311. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP) pa je treba v primeru, da je že vložena tožba za uveljavitev prerekane izločitvene pavice, tožbo razširiti na morebitne druge upnike, ki so prerekali izločitveno pravico, ne pa zoper te druge upnike vložiti ločene in samostojne tožbe. Ravnanje tožene stranke oziroma stečajnega upravitelja, ki je izposloval izdajo sklepa o preizkusu terjatev ter ločitvenih in izločitvenih pravic in prvi dodatni končni seznam preizkušenih terjatev po zaključku obravnave, ko tožniki niso mogli več spreminjati zahtevka, kaže na zlorabo procesnih pravic in očiten namen oviranja tožnikov pri uveljavljanju lastninske pravice na nepremičninah.

11. Odgovor na revizijo je vložil tudi stranski intervenient na strani tožene stranke in v njem pritrjuje utemeljenosti revizije ter v njej izraženim stališčem tožene stranke.

12. Odgovor na revizijo oziroma odgovor na pravno sredstvo nasploh je namenjen zagotavljanju kontradiktornosti in daje nasprotni stranki (stranki, ki ni vlagatelj pravnega sredstva) možnost uveljaviti pravico do izjave v postopku s pravnim sredstvom. Stranski intervenient ni stranka postopka, ampak tretja oseba, ki se pridruži eni stranki, ker ima pravni interes, da v pravdi, ki teče med drugimi, ta stranka zmaga (199. člen ZPP), v rokih, v katerih lahko pravdna dejanja opravi stranka, ki se ji je pridružil, pa lahko opravlja pravdna dejanja, ki jih sicer lahko opravi stranka (prvi odstavek 201. člena ZPP). V obravnavani zadevi se je stranski intervenient pridružil toženi stranki, ki je vložila revizijo; pravico do odgovora na revizijo ima torej nasprotna – tožeča stranka, ki je to pravico tudi izkoristila. Vrhovno sodišče zato navedb stranskega intervenienta v odgovoru na revizijo ni upoštevalo, bile pa so podane tudi potem, ko je rok za revizijo (ali njeno dopolnitev) za toženo stranko, ki se ji je pridružil, že iztekel. **Odločitev o reviziji**

13. Revizija ni utemeljena.

14. Tožniki so vložili tožbo 7. 3. 2014 in kot toženo stranko v njej označili A., d. d. - v stečaju. V njej so med drugim navedli, da so prisiljeni zavarovati svoje pravice, ker tožena stranka, ki je v stečajnem postopku, nepremičnine prodaja. Dejstvo, da je tožena stranka v stečaju, je torej obema pravdnima strankama znano od samega začetka pravdnega postopka, s tem pa tudi dejstvo, da del relevantne materialnopravne podlage za odločitev o zahtevku predstavlja tudi zakonodaja, ki ureja postopke zaradi insolventnosti. Ker stranki pravne podlage tožbenega zahtevka sploh ni treba navesti (tretji odstavek 180. člena ZPP) in velja pa pravilo iura novit curia, sodišče druge stopnje pa na pravilno uporabo materialnega prava pazi po uradi dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je zmotno stališče tožnikov v odgovoru na revizijo, da je tožena stranka prekludirana s sklicevanjem na zakonodajo, ki ureja postopke zaradi insolventnosti. Prekluzija se nanaša samo na navedbe dejstev in dokazov, medtem ko s podajanjem pravnih naziranj in argumentov v prid določeni interpretaciji zakona stranka ne more biti prekludirana. Glede na pravnomočnost odločitve tudi o dopustitvi intervencije pa ni ovir, da se stranka sklicuje na navedbe intervenienta. Intervenient je vendarle „pomočnik“ stranke in z namenom, da stranka, ki se ji je pridružil, zmaga v pravdi, nastopa s predlogi in pravdnimi dejanji v korist te stranke. Vrhovno sodišče je zato izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah v reviziji tožene stranke navedenih razlogov o nepravilni uporabi določb zakonov, ki urejajo postopke zaradi insolventnosti.

15. Sodišče sodi na podlagi dejanskega stanja, kot ga ugotovi ob zaključku glavne obravnave. Do tega trenutka lahko (pod predpostavko, da so za to izpolnjeni pogoji iz 286. in 286.a člena ZPP) stranke podajajo dejanske navedbe in predloge. Dejstev, ki nastanejo kasneje, ni mogoče upoštevati niti jih ni mogoče uveljavljati s pravnimi sredstvi.3 Na trenutek zaključka glavne obravnave pa so vezane tudi številne dispozicije strank, med drugim npr. objektivna in subjektivna sprememba tožbe (184. in 187. člen ZPP), umik tožbe (188. člen ZPP) in razširitev tožbe na novega toženca (191. člen ZPP).

16. Glavna obravnava je bila zaključena 27. 10. 2015 in ta datum nosi tudi sodba sodišča prve stopnje, čeprav je bila pisno izdelana in strankam vročena kasneje. Stečajni upnik je izločitveno pravico tožnikov prerekal po tem datumu in po tem datumu je bil izdan prvi končni seznam preizkušenih terjatev (12. 11. 2015) kot tudi tudi sklep sodišča (13. 11. 2015) o prerekanju izločitvene pravice tožnikov in o tem, da morajo upniki (v tem pravdnem postopku tožniki) s tožbo uveljavljati zahtevek za ugotovitev obstoja ali neobstoja izločitvene pravice zoper stečajnega dolžnika kot tudi zoper upnika, ki je pravico prerekal. Glede na v prejšnji točki obrazložitve predstavljen relevanten dejanski in pravni položaj za odločitev po zaključku glavne obravnave predloženih dokazov sodišče ni moglo upoštevati. Tudi nadaljnja dejanja v stečajnem postopku po zaključku glavne obravnave ne morejo vplivati na odločitev in pravilnost odločitve v tem pravdnem postopku, prav tako pa tudi tožnikom ni mogoče očitati opustitve procesnih dejanj, ki so časovno omejena na zaključek glavne obravnave. Zaradi že zaključenega pravdnega postopka zoper stečajnega dolžnika tudi ni bilo pričakovati, da bodo tožniki za varstvo iste pravice vložili novo tožbo zoper stečajnega dolžnika in upnika, ki je prerekal njihovo pravico. Sodišči prve in druge stopnje resda nista posebej odgovorili na navedbe, da bi morali tožniki po napotitvi iz stečajnega postopka vložiti tožbo tudi zoper upnika, ki je prerekal terjatev, vendar pa jima zaradi tega ni mogoče očitati arbitrarnosti. Očitno je, da sta te navedbe ocenili za neutemeljene, nanje pa sta odgovorili v sklopu odgovora o posledicah opustitve prijave izločitvene pravice v stečajnem postopku (14. točka obrazložitve sodbe druge stopnje in 24. točka obrazložitve sodbe prve stopnje). Vse revizijske navedbe, ki se nanašajo na nadaljnji tek stečajnega postopka po 27. 10. 2015, v tem postopku pričakovana ravnanja tožnikov in posledice njihove opustitve, Vrhovno sodišče iz teh razlogov ocenjuje za neutemeljene.

17. Stečajni postopek nad toženo stranko se je začel že v letu 1999, zato je logično sklepanje sodišč prve in druge stopnje, da se v stečajnem postopku (razen posebej predpisanih izjem) uporablja ZPPSL (493. člen ZFPPIPP). Tožena stranka temu ne nasprotuje in se tudi sama sklicuje na določbe tega zakona. Sodna praksa, ki jo navaja v reviziji, obravnava situacije po sedaj veljavnem zakonu (ZFPPIPP), ko je izločitveni upnik prijavil izločitveno pravico v stečajnem postopku proti stečajnemu dolžniku prepozno, torej po preteku roka za prijavo4. V obravnavani zadevi pa so izločitveni upniki zoper stečajnega dolžnika (direktno, ne da bi predhodno prijavili pravico v stečajnem postopku in ne da bi bil izdan sklep o prerekanju) vložili tožbo za ugotovitev lastninske pravice (skupne lastnine). Vrhovno sodišče je že zavzelo stališče, da potek roka za prijavo terjatev vpliva le na pravico izločitvenega upnika prijaviti in uveljaviti izločitveni zahtevek v stečajnem postopku, ne vpliva pa na lastninsko pravico in jo lahko izločitveni upnik uveljavlja proti stečajnemu dolžniku po splošnih procesnopravnih in materialnopravnih predpisih5. Prav to pa so tožniki v tem pravdnem postopku tudi storili. Vložili so namreč tožbo za ugotovitev lastninske pravice in sodišči prve in druge stopnje sta upoštevajoč čas pridobitve pravic, tedaj veljavno zakonodajo in transformacijo pravic v sedaj veljavni sistem stvarnega prava etažnim lastnikom pridobljene pravice priznali kot skupno lastnino na skupnih prostorih (skupnih delih), ki služijo več večstanovanjskim stavbam. S tem da izločitvene pravice v stečajnem postopku niso prijavili oziroma so jo prijavili prepozno torej tožniki kot izločitveni upniki niso izgubili stvarnopravne (lastninske) pravice, ki je pravni temelj izločitvene pravice.6 Pripomniti velja, da odločitev ne bi bila drugačna tudi ob presoji spora na podlagi določb ZFPPIPP. Tudi po ZFPPIPPP7 pravna posledica prepozne prijave ali opustitve prijave izločitvene pravice v stečajnem postopku ni njeno prenehanje, ampak s tem le preneha ovira za prodajo premoženja, ki je predmet izločitvene pravice, kar pomeni, da stečajni upravitelj premoženje lahko proda.8 Sklep o preizkusu terjatev oziroma izločitvene pravice do zaključka glavne obravnave ni bil izdan in torej tudi niso mogle nastopiti pravne posledice nevložitve tožbe, predpisane v tretjem odstavku 300. člena oziroma tretjem odstavku 311. člena ZFPPIPP.

18. Kot navaja tožena stranka, je res videti, da sta sodišči odločili, kot da tožena stranka ne bi bila v stečajnem postopku. Vendar pa sta obe tako odločili zato, ker sta pravilno zaključili, da stečajni postopek na odločitev v zadevi nima vpliva, kar sta obe tudi obrazložili. Pravilno je nadalje tudi stališče sodišča druge stopnje v 13. in 14. točki obrazložitve, da začetek postopka prodaje premoženja stečajnega dolžnika in v tem postopku izdani sklepi sodišča o prodaji ne vplivajo na odločitev o lastninski pravici tožnikov na tem premoženju9 in da bi vpliv lahko imela le prodaja premoženja (nepremičnin). Izločitvena pravica namreč vse do zaključka postopka pred sodiščem prve stopnje ni prenehala.

19. Revizijsko sodišče je tako ugotovilo, da revizija ni utemeljena, saj niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena. Na podlagi 378. člena ZPP jo je zato zavrnilo.

20. Odločitev o stroških revizijskega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena in 155. člena ZPP. Ker odgovor stranskega intervenienta na revizijo tožene stranke ni bil potreben, sam nosi svoje stroške tega odgovora. Tožena stranka z revizijo ni uspela, zato mora po načelu uspeha povrniti tožnikom stroške stroške revizijskega postopka (1.880,00 EUR in 22% DDV).

1 Na podlagi izpodbijane pravnomočne sodbe je bila kasneje lastninska pravica vpisana v korist etažnih lastnikov. 2 Ker se je postopek začel pred začetkom uporabe Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (novela ZPP-E) in ker je odločba, s katero se je postopek pred sodiščem prve stopnje končal, izdana pred začetkom njegove uporabe, se pred Vrhovnim sodiščem postopek nadaljuje po določbah do novele ZPP-E veljavnega ZPP (tretji odstavek 125. člena ZPP-E). 3 Če so takšna, da preprečujejo izvršbo, jih je mogoče uveljavljati z ugovorom v postopku izvršbe (8. točka 55. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju). 4 Odločbe VSL Cst 133/2015, Cst 194/2013, Cst 281/2011. 5 Pravno mnenje, sprejeto na občni seji Vrhovnega sodišča RS 14. 12. 1995, objavljeno v Pravnih mnenjih II/95, stran 10. 6 Nina Plavšak, Saša Prelič, Zakon o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji s komentarjem, GV, Ljubljana 2000, stran 526. 7 V času odločanja sodišča prve stopnje še ni bila sprejeta novela ZFPPIPP-G, s katero je bil dodan 299a. člen kot posebno pravilo za prijavo in preizkus izločitvene pravice, katere predmet je nepremičnina, če je ta nepremičnina predmet spora, ki je zaznamovan v zemljiški knjigi. 8 Tako tudi omenjene odločbe VSL v opombi št. 4, na katere se sklicuje revident. 9 Zoper sklep o prodaji se tožniki, ki v stečajnem postopku niso pravočasno prijavili svoje terjatve oziroma pravice in zato niso pridobili statusa upnika (prvi odstavek 57. člena ZFPPIPP), niti ne bi mogli uspešno pritožiti (344. člen ZFPPIPP).