Jedro

Potreba po ugotovitvi in preveritvi identitete je nedvomno izkazana v razlogih izpodbijanega sklepa, ki jim tožnik ne ugovarja, obrazložen pa je tudi očiten dvom v resničnost osebnih podatkov, ki jih je navedel v postopku, še zlasti ob dejstvu, da se je tožnik po lastnih navedbah v BIH predstavljal kot oseba po imenu B. (in tudi, da je odvrgel listine, izdane s strani tamkajšnjega pristojnega organa, vključno z izkaznico prosilca za mednarodno zaščito), kar povedano z drugimi besedami pomeni, da je tožnik različno navajal svoje osebne podatke.

Nevarnost pobega je zgolj ena od okoliščin oziroma elementov za presojo predpisanih zakonskih pogojev, ki morajo biti kumulativno izpolnjeni za odreditev ukrepa omejitve gibanja na podlagi določbe 3. alineje 1. odstavka 84. člena ZMZ-1, medtem ko glede preostalih zahtev oziroma elementov, ki so normativno vsebovani v zakonskem besedilu 3. alineje 1. odstavka 84. člena ZMZ-1, v izpodbijanem sklepu niso vsebovani ustrezni oziroma odgovarjajoči razlogi.

Ni razvidno, katera so tista pravno relevantna dejstva oziroma ugotovitve tožene stranke glede omejitve gibanja tujcu zaradi postopka vračanja tožnika v skladu z zakonom, ki ureja vstop, bivanje in zapustitev tujcev v RS, da bi se izvedel in izvršil postopek vrnitve ali postopek odstranitve ter je mogoče utemeljeno domnevati, da je prosilec prošnjo podal samo zato, da bi zadržal ali oviral izvedbo odstranitve. Gola domneva, da je tožnik prvo ponovno prošnjo podal samo zato, da bi zadržal ali oviral izvedbo odstranitve, ne zadosti zakonskemu dejanskemu stanu iz 3. alineje 1. odstavka 84. člena ZMZ-1.

Izrek

I. Tožbi se ugodi tako, da se sklep Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-553/2018/33 (1312-07) z dne 25. 5. 2018 odpravi in se zadeva vrne Ministrstvu za notranje zadeve v ponovni postopek.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže. III. Zahteva tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrže.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka na podlagi 1., 2. in 3. odstavka 84. člena v povezavi s 7. točko 2. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) odločila, da se tujcu, ki trdi, da je A.A. državljan Alžirije, odredi ukrep omejitve gibanja na prostore in območje Centra za tujce v Postojni (1. točka izreka) in da se tožnika pridrži od ustne naznanitve pridržanja dne 23. 5. 2018 od 11.15 ure dalje do prenehanja razlogov, vendar največ za tri mesece, z možnostjo podaljšanja še za en mesec, če bodo razlogi še vedno obstajali (2. točka izreka).

2. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa tožena stranka med drugim navaja, da je tožnik dne 23. 5. 2018 pri toženi stranki vložil zahtevek za uvedbo ponovnega postopka ter v nadaljevanju povzema ugotovitve Policijske postaje (PP) Črnomelj z dne 27. 3. 2018 in registracijskega lista z dne 27. 3. 2018, iz katerih izhaja, da je tožnik izvorno državo zapustil 2. 8. 2017 in legalno s potnim listom odšel v Turčijo ter od tam nadaljeval pot v Bolgarijo, Srbijo in BIH, tako da je v Sarajevu ostal 15 dni, potem pa je pot nadaljeval s skupino do Velike Kladuše, od koder je 22. 3. 2018 ilegalno vstopil na Hrvaško in s pomočjo GPS aplikacije na telefonu nadaljeval pot proti Sloveniji s skupino sedmih oseb, s katero je ilegano vstopil v Slovenijo tako, da so preplavali reko, zatem pa jih je prijela policija v naselju Preloka. V razgovoru s policisti je tožnik povedal, da je bila njegova ciljna država Francija, iz njegove lastnoročne izjave pa izhaja, da je izvorno državo zapustil zaradi pomanjkanja dela.

3. V nadaljevanju obrazložitve tožena stranka povzema kaj je tožnik navedel ob vložitvi prošnje za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji (4. 4. 2018). Tedaj je izpovedal, da je izvorno državo zapustil že julija 2016, ko je legalno odšel iz Alžirije s potnim listom v Turčijo in po mesecu dni nadaljeval pot v Bolgarijo. Tamkajšnja policija ga je prijela in mu odvzela prstne odtise. Čeprav je želel zaprositi za mednarodno zaščito, mu tega niso dovolili niti na sodišču, ki ga je po 14 mesecih izpustilo iz zapora. Zatem je ostal v Bolgariji in ilegalno delal kot slikopleskar ter ilegalno večkrat poskušal priti v Srbijo, kar mu je uspelo šele po treh mesecih. Iz Srbije je po 10-ih dneh odšel v BIH, kjer pa ga je prijela policija in ga namestila v azilni dom, ker je zaprosil za mednarodno zaščito. Prejel je tudi izkaznico prosilca za mednarodno zaščito, vendar na odločitev pristojnih organov ni počakal in je BIH zapustil, ker si je želel oditi v Francijo. Že v prvem poskusu mu je ilegalno uspelo priti na Hrvaško v skupini sedmih oseb, s katerimi je po petih dneh pešačenja prišel v Slovenijo, kjer so jih prijeli policisti in odvedli v Azilni dom. Navedel je, da Hrvaškem ni zaprosil za zaščito, ker ga tam ni prijela policija, v Sloveniji pa je zaprosil za zaščito, ker so ga tu prijeli policisti, sicer pa si je želel iti v Francijo, ki je njegova ciljna država, saj ima tam sorodnike in prijatelje. V Francijo je skušal iti tudi na legalen način, vendar mu ni uspelo dobiti vizuma.

4. Ko ga je uradna oseba soočila z njegovimi nasprotujočimi si navedbami glede časa odhoda iz izvorne države, ker je policistom PP Črnomelj izpovedal, da je Alžirijo zapustil 2. 8. 2017, kar je ob podaji prošnje (4. 4. 2018) izpovedal drugače, in sicer je navedel, da je izvorno državo zapustil že julija 2016, je tožnik pojasnil, da je bil v postopku na PP lačen in utrujen ter ni vedel, kaj govori, res pa je to, kar je pozneje povedal ob podaji prošnje. Pojasnil je, da ima v Alžiriji potni list, osebno izkaznico, rojstni list in vozniško dovoljenje in na posebno vprašanje, ali lahko predloži te osebne dokumente, odgovoril, da tega ne more storiti, ker je to zelo drago. Fotografijo potnega lista, ki jo ima v telefonu, pa bo dostavil naknadno. Glede potnega lista, ki ga je imel vse do prihoda v Turčijo je navedel, da ga je tam predal prijatelju, da ga odnese nazaj v Alžirijo, zaradi strahu, da bi ga iz Bolgarije na podlagi potnega lista vrnili nazaj v Alžirijo. Za pot do Slovenije je plačal približno 5.000 EUR, kar si je sam prislužil s svojim delom. V Alžiriji je delal od leta 2012 kot slikopleskar, vendar njegov zaslužek, če ne bi živel skupaj z družino, ne bi zadoščal za preživetje, zato je odšel, ker tam ni dobil dobre službe. Navedel je še, da v Alžiriji ni bil nikoli ogrožen, niti ni bil fizično napaden, pač pa je življenje tam težko. Mislil je, da mu bo v Evropi bolje in da bi tu lahko delal in si ustvaril boljše življenje. To pa so vsi razlogi, zaradi katerih naproša za mednarodno zaščito. V Alžiriji ga ne išče ne policija in ne vojska, čeprav kljub prejemu poziva že pred dvema letoma še ni odslužil vojaškega roka, ker naj bili dve leti služenja vojaške obveznosti izgubljeni brez razloga.

5. V nadaljevanju obrazložitve tožena stranka navaja, da je bil po podani prošnji za mednarodno zaščito tožniku 4. 4. 2018 ustno izrečen ukrep pridržanja na Center za tujce v Postojni, in sicer preverjanja njegove istovetnosti in zaradi ugotavljanja določenih dejstev, na katerih temelji prošnja za mednarodno zaščito, ki jih brez izrečenega ukrepa ne bi bilo mogoče pridobiti ter zaradi utemeljene nevarnosti, da bo tožnik pobegnil, pisni odpravek pa je bil izdan 6. 4. 2018. Tožnik je nato 12. 4. 2018 sprožil upravni spor s tožbo, ki jo je Upravno sodišče kot neutemeljeno zavrnilo s sodbo št. I U 780/2018 z dne 17. 4. 2018 ter v celoti potrdilo navedeno odločitev. Za tem je tožena stranka z odločbo z dne 16. 4. 2018 zavrnila prošnjo tožnika za mednarodno zaščito kot očitno neutemeljeno, tožnik pa je tudi zoper to odločbo je sprožil upravni spor, a je Upravno sodišče njegovo tožbo zavrnilo s sodbo št. I U 917/2018 z dne 4. 5. 2018, ki je istega dne postala pravnomočna.

6. Tožena stranka je nato o pravnomočno končanem postopku obvestila tudi PP Črnomelj dne 10. 5. 2018, ker je bil tam tožnik že obravnavan po vstopu v RS. Za tem je tožena stranka dne 11. 5. 2018 prejela tožnikovo lastnoročno pisno vlogo. Po pridobitvi slovenskega prevoda le-te je bil njegov zahtevek za uvedbo ponovnega postopka sprejet pri toženi stranki na zapisnik dne 23. 5. 2018 in še isti dan mu je bil ustno izrečen tudi sporni ukrep pridržanja na Center za tujce Postojna ter o sestavljen poseben zapisnik.

7. V nadaljevanju obrazložitve tožena stranka povzema, kar je izpovedal tožnik na razgovoru dne 23. 5. 2018 v zvezi z naznanitvijo ukrepa pridržanja, in sicer, da si ni pridobil nobenega dokumenta, medtem ko je sodišču v sodnem postopku izročil sliko svojega vizuma za Turčijo. Na posebno vprašanje, zakaj nima osebnega dokumenta, je odgovoril, da ima naštete osebne dokumente doma, tukaj pa ne, lahko pa prosi domače, naj mu jih pošljejo. Na vprašanje, zakaj tega doslej še ni storil, je odgovoril, da zato, ker dokumenta ne rabi.

8. V nadaljevanju obrazložitve tožena stranka povzema določilo 3. odstavka 78. člena ZMZ, po katerem pridobijo pravice iz prvega odstavka tega člena (pravice prosilca) tudi državljani tretjih držav in osebe brez državljanstva, ki pri pristojnem organu vložijo prvi zahtevek za uvedbo ponovnega postopka, in sicer do izvršljivosti sklepa o zavrženju tega zahtevka oziroma izvršljive odločbe o zavrnitvi ponovne prošnje kot neutemeljene, povzema pa tudi vsebino 1. odstavka 84. člena ZMZ-1. Navaja še, da tožnik ni ne ob podaji zahtevka za uvedbo ponovnega postopka in tudi ne vse do izdaje izpodbijanega sklepa predložil nobenega osebnega dokumenta s sliko, na podlagi katerega bi bilo mogoče nesporno ugotoviti njegovo istovetnost skladno z določili Zakona o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2), zato njegova istovetnost ni nesporno ugotovljena. Zato se v konkretnem primeru poraja tudi dvom v osebne podatke tožnika, saj jih ni uspel izkazati z verodostojno listino s fotografijo, čeprav je sam navajal, da ima doma v Alžiriji potni list, osebno izkaznico, rojstni list in vozniško dovoljenje, na posebno vprašanje, ali te osebne dokumente lahko predloži, pa je navedel, da tega ne more storiti, ker je to zelo drago. Toda ko je bil o svojih dokumentih ponovno vprašan ob seznanitvi s sedaj spornim ukrepom pridržanja v zvezi z zahtevkom za uvedbo ponovnega postopka, pa je navajal drugače, in sicer, da ima dokumente, ki mu jih domači lahko pošljejo, vendar do tedaj ni pridobil nobenega dokumenta, ker ga ne rabi, lahko pa jih pristojnemu organu dostavi naknadno. Ta pojasnila označuje tožena stranka kot neprepričljiva in zavajajoča ter meni, da gre za sprenevedanje in namerno zavlačevanje postopka, saj je bil tožnik glede predložitve osebnih dokumentov med prvotnim postopkom že večkrat vprašan, vendar kljub temu ni toženi stranki vse do izdaje izpodbijanega sklepa predložil niti kopije potnega lista, za katerega je zatrjeval, da ga ima.

9. Dodaten dvom v verodostojnost tožnikovih navedb o njegovi istovetnosti se toženi stranki poraja tudi zaradi njegovih navedb o dogajanju v Bolgariji, češ da je bil tam približno 14 mesecev in da mu je tamkajšnja policija odvzela prstne odtise, vendar naj bi mu za mednarodno zaščito, kljub večkratnim poskusom, ni bilo dovoljeno zaprositi; prav nasprotno pa je zatrjeval kasneje, in sicer, da v Bolgariji ni zaprosil za mednarodno zaščito. V tej zvezi tožena stranka dvomi, da bi pristojni bolgarski državni organi preprečevali tožniku vložitev prošnje za mednarodno zaščito, če bi to resnično hotel storiti, glede na to, da je Bolgarija država članica EU in s tem zavezana k spoštovanju evropske migracijske zakonodaje, ki je del enotnega evropskega azilnega sistema. Še zlasti, ker je tožena stranka po posredovanju tožnikovih prstnih odtisov v bazo Eurodac ugotovila, da v tej bazi tožnikovi prstni odtisi sploh še nikoli niso bili registrirani, tako da ne držijo niti njegove navedbe, da je v Bolgariji zaprosil za mednarodno zaščito. O tem pa je prav nasprotno navedel sam tožnik ob vložitvi prošnje za mednarodno zaščito, kar toženi stranki vzbuja upravičen dvom, da je tožnik ta, za katerega se izdaja, in da je res vse, kar je o svoji istovetnosti navedel. Tožena stranka svojo odločitev v povezavi z neugotovljeno identiteto tožnika opira tudi na stališča Upravnega sodišča v sodbi št. I U 621/2018 z dne 28. 3. 2018. Poleg tega navaja, da je tožnik izrazito begosumen in da več podatkov kaže na to, da je svoj zahtevek za uvedbo ponovnega postopka vložil le zato, da bi zadržal za oviral izvedbo odstranitve iz Republike Slovenije. Ker iz tožnikovega opisa poti do Republike Slovenije izhaja, da je prečkal več varnih držav, med drugim Bolgarijo, Srbijo, BIH in Hrvaško, je tako že imel možnost zaprositi za mednarodno zaščito v vseh teh državah, vendar pa tega bodisi ni storil (Bolgarija, Srbija, Hrvaška), ali pa je za zaščito sicer zaprosil (BIH), a je slednje navedeno državo zapustil in nadaljeval pot še preden je prejel odločitev o tej prošnji. Po lastnih navedbah je v Republiki Sloveniji zaprosil za mednarodno zaščito samo zato, ker ga je prijela slovenska policija, tako da mu ni preostalo nič drugega, če pa ga policija ne bi prijela, bi nadaljeval pot v Francijo, kjer ima sorodnike.

10. Tožena stranka nadalje navaja, da je bila tožnikova prošnja kot očitno neutemeljena zavrnjena z odločbo z dne 16. 4. 2018, ki je postala pravnomočna 4. 5. 2018, s tem da je bila njegova tožba zoper navedeno odločbo zavrnjena s sodbo št. I U 917/2018 z dne 8. 5. 2018, ki je isti dan postala pravnomočna in izvršljiva, s čemer je bila tožena stranka seznanja 10. 5. 2018 ter je o tem še isti dan obvestila tudi PP Črnomelj. Nato je dne 11. 5. 2018 prejela tožnikovo lastnoročno napisano izjavo z dne 8. 5. 2018, ob seznanitvi s prevodom pa se je izkazalo, da želi tožnik vložiti zahtevek za uvedbo ponovnega postopka. Navedeno vlogo je tožnik lastnoročno napisal isti dan, ko je bila o zavrnilni sodbi št. I U 917/2018 z dne 4. 5. 2018 obveščena tožnikova pooblaščenka, s tem pa tudi sam tožnik. Navedeno pa po mnenju tožene stranke izkazuje, da je tožnik s takim ravnanjem izkazal, da je zahtevek za uvedbo ponovnega postopka podal samo zato, da bi zadržal ali oviral izvedbo odstranitve in so tako po oceni tožene stranke podani pogoji, da se tožniku omeji gibanje tudi na podlagi 3. alineje 1. odstavka 84. člena ZMZ-1. 11. V nadaljevanju tožena stranka ob presoji, ali bi bil v tožnikovem primeru primeren milejši ukrep in sicer pridržanje na območje Azilnega doma, glede na dolgoletne izkušnje in statistiko ter način varovanja Azilnega doma, ki ga tudi opiše, zaključuje, da bi bil tak milejši ukrep v konkretnem primeru neučinkovit, saj z uporabo milejšega ukrepa pridržanja na območje Azilnega doma ne bi bilo mogoče doseči njegovega namena, ker v Azilnem domu ni ustreznih mehanizmov za preprečitev odhoda in bi tako od tam tožnik lahko odšel, tudi v drugo državo. Tožena stranka v tej zvezi še navaja, da je enako stališče v primerljivi zadevi izrazilo tudi Vrhovno sodišče v sodbi št. I Up 346/2014 z dne 5. 11. 2014. 12. Tožnik se z izpodbijanim sklepom ne strinja, ker meni, da je nepravilen in nezakonit iz razlogov nepopolno in zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, nepravilne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. V zvezi z razlogom ugotavljanja istovetnosti prosilca za mednarodno zaščito toženi stranki očita kršitev 2. in 19. člena Ustave in posledično nepravilno uporabo 1. alineje 1. odstavka 84. člena ZMZ-1. Zato meni, da je pridržanje tožnika nezakonito. Poudarja, da ZMZ-1 predvideva odreditev pridržanja le, če obstoji očiten dvom v istovetnost prosilca, za kar pa naj v tožnikovem primeru ne bi šlo, češ da je tožnik v sodnem postopku v zadevi I U 7820/2019 (pravilno I U 780/2018), kot tudi v zadevi I U 917/2018, predložil barvno kopijo potnega lista z vizo. Zato naj ne bi bilo mogoče slediti navedbam tožene stranke v izpodbijanem sklepu na strani 4, da tožnik vse do izdaje le-tega ni predložil niti kopije potnega lista, za katerega je zatrjeval, da ga ima. Tudi glede navedb o neverodostojnosti tožnikovih navedb v zvezi z opisanim dogajanjem v Bolgariji tožnik meni, da ne gre za takšen razlog, ki bi utemeljeval izrečeno omejitev gibanja na podlagi 1. alineje 1. odstavka 84. člena ZMZ-1, češ da ni tožena stranka na noben način preverila tožnikovih navedb, niti naj ne bi v tej zvezi predložila kakšnih konkretnih verodostojnih pojasnil. 13. Tožnik dodatno še navaja, da je večkrat povedal, da osebnih dokumentov nima pri sebi, da pa jih lahko pridobi, vendar naj ga k temu ne bi nihče izrecno pozval in jih zato tudi ni predložil, razen v v sodnem postopku, ko je bil izrecno pozvan k predložitvi kopije osebnih dokumentov, kar je sodišču tudi predložil. 14. Toženi stranki še očita, da pri ponovni omejitvi gibanja tožniku ni pojasnila razlogov za izrečeni ukrep, češ da ne zadostujejo zgolj navedbe, da tožnik ni predložil nobene listine za ugotavljanje istovetnosti, da bi bil s tem izpolnjen zakonski pogoj za izrečeni ukrep omejitve gibanja. Čeprav se iz izjav tožnika, da je njegova ciljna država Francija, sicer res da sklepati, da tožnik ne namerava ostati v Sloveniji, vendar pa meni, da zgolj ta okoliščina še ne more utemeljevati izrečenega ukrepa. Pri njegovem mnenju naj bi obstoj fotografij osebnih dokumentov tožnika že tudi pomenil, da ni več očitnega dvoma v njegovo istovetnost. V tej zvezi izpostavlja sodbo Vrhovnega sodišča št. I Up 46/2010 z dne 25. 2. 2010, iz katere izhaja, da za omejitev gibanja zaradi ugotavljanje prosilčeve istovetnosti ne zadostuje zgolj ugotovitev, da je prosilec v RS prišel brez osebnih dokumentov, s katerimi bi lahko izkazal istovetnost po ZTuj-2. Dvom v verodostojnost izkazovanja identitete kot podlago za izrečeni ukrep naj bi tožena stranka v obravnavanem primeru obrazložila zgolj pavšalno, češ da tudi dvom v resničnost odvzema tožnikovih prstnih odtisov v Bolgariji ni takšne narave, da bi to bilo zadosten razlog, saj tožnik poudarja, njegovi prstni odtisi niso bili vneseni v bazo Eurodac, ki pa niti ni edina baza, še zlasti pa zato, ker za vnos prstnih odtisov tožnika v bazo Eurodac niti ni bilo podlage, ker tožnik za mednarodno zaščito v Bolgariji sploh ni zaprosil. Glede na okoliščino, da je tožnik navajal, da Slovenija ni njegova ciljna država, pa v tožbi poudarja, da je on sam med tekom postopka tudi izrecno navedel, da če bi v Sloveniji imel možnosti in zaposlitev, bi tudi ostal v Sloveniji, zato naj bi trditve tožene stranke, da bi tožnik odšel ter onemogočil postopek odstranitve in vrnitve, ne vzdržale izreka izpodbijanega sklepa.

15. V zvezi s presojo tožnikove begosumnosti iz razloga po 3. alineji 3. odstavka 84. člena ZMZ-1 tožnik izpostavlja določbo 2. odstavka 28. člena Uredbe Dublin III, češ da svoje odločitve tožena stranka ne bi smela opreti le na okoliščine ilegalnega prehajanja meja, ker naj bi tožnik za mednarodno zaščito zaprosil takoj, ko je bilo to bilo mogoče, kar naj bi vseskozi med tekom postopka navajal enako. Kot neutemeljene označuje tudi navedbe v izpodbijanem sklepu, da je na svoji poti prečkal več držav in da tam ni zaprosil za mednarodno zaščito, pač pa šele v Sloveniji, ker ga je ujela policija. Enako kot neutemeljene označuje tudi navedbe, da bi tožnik zapustil Slovenijo, ker želi nadaljevati pot v Francijo, kjer ima sorodnike, češ da je tožnik že pojasnil, da je v Bolgariji zaprosil za mednarodno zaščito, vendar njegove prošnje niso želeli obravnavati. Samo po sebi dejstvo, da želi v Francijo, ker ima tam sorodnike, pa naj še ne bi zadostovalo za sklep, da bi tožnik zapustil Slovenijo in onemogočal postopek vračanja ter izvedbo in izvršitev postopka vrnitve oziroma odstranitve.

16. Kar zadeva navedbe tožene stranke, da je tožnik podal prošnjo za ponovno uvedbo postopka le zato, da bi zadržal oziroma oviral izvedbo odstranitve, ker je prošnjo podal šele po prejemu pravnomočne zavrnilne sodbe zoper odločbo o zavrnitvi njegove prošnje, tudi te po mnenju tožnika prav tako ne zdržijo pravne presoje, češ da je tožnik na ustnem razgovoru izpovedal, da je že pred 20 dnevi želel vložitvi ponovno prošnjo za uvedbo postopka, ker naj bi toženo stranko želel z novimi razlogi seznaniti, kar naj bi izpovedal tudi na ustnem razgovoru 23. 5. 2018. Teh navedb predhodno ni navajal ob vložitvi prve prošnje za mednarodno zaščito, ker tedaj ni vedel, da bi mu to lahko pomagalo. Tožnik še očita, da tožena stranka ni imela podlage za izrečeni ukrep v določilih 1. odstavka 84. člena ZMZ-1, pač pa bi morala ob upoštevanju določb 2. odstavka 28. člena Uredbe Dublin III ugotavljati obstoj znatne nevarnosti, da bo tožnik pobegnil skladno s kriteriji iz točke (n) 2. člena Uredbe Dublin III v povezavi z 68. členom ZTuj-2, glede na prevladujoče stališče upravno-sodne prakse, kot izhaja iz sodbe Vrhovnega sodišča št. I Up 26/2016. Navedeni kriteriji pa po mnenju tožnika v njegovem primeru niso izpolnjeni, češ da mora biti nevarnost pobega znatna oziroma velika, vendar sam tožnik meni nasprotno, da le-ta pri njem ni podana, niti le-te ni mogoče razbrati iz izpodbijanega sklepa, češ da tožena stranka niti ne navaja razlogov na strani tožnika, ki narekujejo pridržanje v Centru za tujce. Glede bivanja v Centru za tujce, ki ga v nadaljevanju tožbe podrobno opiše, tožnik meni, da je navedeni režim, kot je pretežno razviden tudi iz Pravilnika o bivanju v Centru za tujce, deponiranju lastnih sredstev ter oblik in vsebini izkaznice o dovolitvi zadrževanja na območju RS (v nadaljevanju: Pravilnik), približno enak režimu, kot se izvaja v zaporih ter priporih v Republiki Sloveniji. Prav tako meni, da tudi ni nobenega utemeljenega razloga, da bi bil prosilec za azil podvržen enakim ukrepom in režimom kot tujci, ki čakajo na odstranitev iz RS, češ da gre za enako obravnavanje, ne glede na neenake okoliščine. Tožnik očita, da mu ni zagotovljeno enako varstvo pravic po 22. členu Ustave, oziroma procesna jamstva, ki so zagotovljena tudi z mednarodnimi akti in pravili EU. Tožnik kot nesporno izpostavlja, da mu je odvzeta prostost z izrečenim ukrepom omejitve gibanja, ki pa naj ne bi vzdržal strogega testa sorazmernosti, češ da izrečeni ukrep ni ne nujen in tudi ne primeren za dosego zasledovanega cilja ter je tudi ne proporcionalen napram zasledovanemu cilju, ki naj bi ga bilo mogoče doseči z milejšim ukrepom omejitve gibanja na območje Azilnega doma. Tožnik izpostavlja dejstvo, da mu je pridržanje izrečeno že vse od 4. 4. 2018 dalje, zaradi česar se kažejo tudi zdravstvene težave, ki jih v tožbi tudi opiše in glede tega navaja enako, kot na glavni obravnavi 17. 4. 2018 v zadevi I U 780/2018. V dokazne namene predlaga izvedbo dokazov z ustnim zaslišanjem tožnika, vpogledom v listine predmetnega upravnega spisa in sodnih spisov št. I U 780/2018 in 917/2018 ter barvne kopije potnega lista.

17. V tožbenem zahtevku tožnik predlaga, naj sodišče izpodbijani sklep odpravi, oziroma podredno, naj izpodbijani sklep odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponovni postopek ter zahteva povrnitev stroškov postopka, ki jih tudi specificira.

18. Hkrati s tožbo tožnik vlaga zahtevo za izdajo začasne odredbe na podlagi 2. odstavka 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), da sodišče zadrži izvrševanje izpodbijanega sklepa do pravnomočne odločitve. Po mnenju tožnika naj bi v tožbi izkazal, zakaj v tem primeru niso podani pogoji za odvzem prostosti. Izvrševanje takšnega ukrepa naj bi tožniku povzročilo nastanek nepopravljive oziroma težko popravljive škode, češ da se v Centru za tujce tožnik zelo slabo počuti in je pod nenehnim stresom zaradi natančno določenega urnika aktivnosti, ponoči pa ne spi, njegovo psihično in zdravstveno stanje je slabo ter še se še poslabšuje, ker je od 4. 4. 2018 dalje brez osebne svobode, česar nikakor ni mogoče povrniti. Ker tožnik meni, da mu je izpodbijanim sklepom kršena pravica do osebne svobode iz 19. člena Ustave in 5. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah (v nadaljevanju EKČP) ter 6. člena Listine EU o temeljnih pravicah (v nadaljevanju Listina EU), kar že samo po sebi predstavlja težko popravljivo škodo, zato posebej izpostavlja dolžnost sodišča, da v primeru ugotovljene kršitve ustavne pravice zagotovi učinkovito sodno varstvo na podlagi 4. odstavka 15. člena Ustave ter 1. in 2. odstavka 47. člena Listine EU, ki ga brez izdaje začasne odredbe tožnik ne bi imel. Poudarja, da kolikor bi tožnik s tožbo uspel, bi morala tožena stranka po prejemu sodne odločbe nemudoma prenehati z izvajanjem pridržanja tožnika v Centru za tujce. Iz previdnosti tožnik predlaga, naj sodišče toženi stranki odredi takšno postopanje, kot to nalaga pravo EU. Tožnik izrecno predlaga izdajo začasne odredbe tudi v primeru, če bi sodišče izpodbijani sklep odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponovno odločanje, češ da bi odprava izpodbijanega sklepa obenem pomenila, da gre za nezakonit odvzem svobode tožniku, ki se mora nemudoma prenehati izvajati.

19. Tožena stranka v odgovoru na tožbo v celoti oporeka tožbenim navedbam in sodišču predlaga, da tožbo zavrne kot neutemeljeno iz razlogov, ki jih podrobneje pojasnjuje ob sklicevanju na razloge v izpodbijanem sklepu. Posebnega odgovora na zahtevo za izdajo začasne odredbe ni vložila, pač pa je izrecno opravičila svojo odsotnost na razpisani glavni obravnavi dne 4. 6. 2018. K točki 1:

20. Tožba je utemeljena.

21. Predmet sodne presoje v obravnavani zadevi je uvodoma navedeni sklep tožene stranke, ki se je pri svoji odločitvi oprla na določbe 1., 2. in 3. odstavka 84. člena ZMZ-1 v povezavi s 7. točko 2. člena ZMZ-1 in z izrekom pod točko 1 odločila, da se tožniku odredi ukrep omejitve gibanja na prostore in območje Centra za tujce Postojna, z izrekom pod točko 2 pa je še odločila, da se tožnika pridrži od ustne naznanitve pridržanja dne 23. 5. 2018 od 11.15 ure do prenehanja razloga, vendar največ za tri mesece, z možnostjo podaljšanja še za en mesec, če bodo razlogi še vedno obstajali.

22. Po določbah 84. člena ZMZ-1 lahko pristojni organ prosilcu za mednarodno zaščito omeji gibanje iz petih razlogov, ki so navedeni v prvem odstavku tega člena. Vsak od razlogov na določen način zasleduje doseganje ciljev po določbah tega zakona (ZMZ-1) in vsak od razlogov je samostojen. Med drugim se gibanje prosilcu lahko omeji zato, da se v primeru obstoja očitnega dvoma preveri ali ugotovi njegova istovetnost ali državljanstvo (1. alineja prvega odstavka) in (po 3. alineji prvega odstavka istega člena) tudi, kadar je prosilcu omejeno gibanje zaradi postopka vračanja v skladu z zakonom, ki ureja vstop, bivanje in zapustitev tujcev v Republiki Sloveniji, da bi se izvedel in izvršil postopek vrnitve ali postopek odstranitve ter je mogoče utemeljeno domnevati, da je prosilec prošnjo podal samo zato, da bi zadržal ali oviral izvedbo odstranitve, pri čemer je imel možnost zaprositi za mednarodno zaščito. Omeji pa se mu gibanje praviloma na način, da se mu odredi ukrep obveznega zadrževanja na območje Azilnega doma, medtem ko se ukrep omejitve gibanja na Center za tujce lahko odredi zgolj takrat, ko se v posameznem primeru ugotovi, da ukrepa iz prvega odstavka ni mogoče učinkovito izvesti ali če prosilec samovoljno zapusti območje obveznega zadrževanja (2. odstavek 84. člena ZMZ-1).

23. V konkretnem primeru je tožniku izrečena omejitev gibanja iz obeh navedenih razlogov po 1. in 3. alineji 1. odstavka 84. člena ZMZ-1 in ne iz razloga po 5. alineji 1. odstavka 84. člena v povezavi z 28. členom Uredbe 604/2013/EU (v nadaljevanju Uredba Dublin III), na katero se nanaša večina tožbenih ugovorov, ki se nanašajo na uporabo materialnega prava. Sporna pa sta tudi oba razloga, ki sta podlaga izpodbijane odločitve in s katerima je v slovenski pravni red prenesena ureditev iz točk (a) in (d) 8(3) člena Direktive 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junij 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito (prenovitev, v nadaljevanju Recepcijska direktiva), v skladu s ciljem zagotoviti pravilno delovanje skupnega evropskega azilnega sistema, s tem da omogoča ugotovitev identitete oseb, ki zaprosijo za mednarodno zaščito, in ali izpolnjujejo pogoje za pridobitev takšne zaščite, da se prepreči, če to ni tako, vstop in protizakonito prebivanje na ozemlju Unije (sodba Sodišča EU C-18/16, tč. 36).

24. Tožbeni ugovori, ki se nanašajo na 1. alinejo 1. odstavka 84. člena ZMZ-1 so po presoji sodišča neutemeljeni. Med strankama ni sporno, da je tožnik v Slovenijo prišel brez osebnih dokumentov in ni ne takrat ne kasneje v postopku predložil izvirnika nobene listine, na podlagi katere bi bilo mogoče ugotoviti njegovo istovetnost. Kot pravilno pojasnjuje tožena stranka, se istovetnost prosilca za mednarodno zaščito nesporno ugotovi, če oseba predloži eno od listin, ki so navedene v ZTuj-2, na podlagi katerih je mogoče ugotavljati istovetnost. V tej zvezi tožena stranka pravilno izpostavlja, da je enako stališče izoblikovano tudi v ustaljeni upravno-sodni praksi, kot med drugim izhaja iz izpostavljene sodbe št. I U 621/2018 z dne 28. 3. 2018, kot tudi iz sodbe št. I U 624/2018 z dne 27. 3. 2018. Potreba po ugotovitvi in preveritvi identitete je nedvomno izkazana v razlogih izpodbijanega sklepa, ki jim tožnik ne ugovarja, obrazložen pa je tudi očiten dvom v resničnost osebnih podatkov, ki jih je navedel v postopku, še zlasti ob dejstvu, da se je tožnik po lastnih navedbah v BIH predstavljal kot oseba po imenu B. (in tudi, da je odvrgel listine, izdane s strani tamkajšnjega pristojnega organa, vključno z izkaznico prosilca za mednarodno zaščito), kar povedano z drugimi besedami pomeni, da je tožnik različno navajal svoje osebne podatke. Sodišče zato očitane bistvene pomanjkljivosti obrazložitve v tem pogledu ne ugotavlja. V zvezi s tožbenim očitkom, da je pridržanje tožnika za ugotavljanje njegove identitete nepotrebno in nesorazmerno zasledovanemu cilju pa sodišče poudarja, da ukrep pridržanja na tej podlagi omogoča, da prosilec ostane na voljo zlasti zato, da se zagotovi njegovo sodelovanje v ugotovitvenem postopku in prispeva k omejitvi sekundarnega gibanja prosilcev v smislu uvodne izjave 12 Recepcijske direktive. Pri tem je potrebno poudariti, da je v postopkih mednarodne zaščite prav prosilec za mednarodno zaščito tisti, na katerem je breme dokazovanja svoje identitete in da prosilec nosi posledice, če svoje identitete ne izkaže na verodostojen način (21. do 23. člen ZMZ-1). Ugotovitev istovetnosti prosilca pa je v tovrstnem postopku zelo pomembna, ne samo zato, da se ve, kdo je prosilec, temveč tudi zato, da se lahko ugotavljajo (subjektivne) okoliščine, na katere se prosilec sklicuje, kar pravilno izpostavlja tožena stranka v izpodbijanem sklepu ob sklicevanju na stališča ustaljene upravno-sodne prakse, kot izhaja iz citirane sodbe št. I U 621/2018 z dne 29. 3. 2018. 25. Pravilno in dovolj obrazloženo (z obširnim opisom razmer v Azilnem domu) pa se po presoji sodišča v izpodbijanem sklepu ugotavlja, zakaj drugih, manj prisilnih ukrepov, kot je namestitev tožnika v Center za tujce, ni, in da je zato le z namestitvijo v omenjenem Centru kot edinim razpoložljivim ukrepom mogoče na učinkovit način omejiti gibanje tožniku. Na ta način pristojno Ministrstvo obrazloži sorazmernost odrejenega pridržanja in hkrati (tudi) uporabo določb 2. odstavka 84. člena ZMZ-1, po katerih se prosilcu lahko odredi ukrep omejitve gibanja na Center za tujce, če v posameznem primeru ni mogoče učinkovito izvesti ukrepa obveznega zadrževanja na območje Azilnega doma, kot je sicer predvideno v prvem odstavku istega člena. Zato je šteti ukrep pridržanja za legitimen in v konkretnem primeru, z ozirom na razmere v Azilnem domu, kot so opisane v izpodbijanem sklepu, tudi nujen za izvršitev namena, zaradi katerega je bil izrečen. Stanje v Azilnem domu v Ljubljani, kot se podrobno in neprerekano opisuje v izpodbijanem sklepu, namreč ne onemogoča pobega in zato namestitev tožnika v Azilni dom, kar bi bil v konkretnem primeru (po določbah ZMZ-1 edini možni) milejši ukrep, ni mogoča. Pri tem gre v konkretnem primeru sicer za strožji ukrep, ki pa ga ZMZ-1 v 2. odstavku 84. člena izrecno dopušča in ki hkrati ne presega kriterijev po določilih Recepcijske direktive, ki v 10. členu dopušča celo nastanitev prosilcev v zaporu, kadar država ne more zagotoviti nastanitve v posebni ustanovi za pridržanje. Da bi v tem primeru šlo za prekomeren poseg pa tudi ni razvidno ne iz tožbenih navedb in tudi ne iz tožnikove izpovedbe, ko je bil ustno zaslišan na glavni obravnavi dne 4. 6. 2018, kjer opiše razmere v Centru za tujce in pri tem, razen nespečnosti in stresa, za kar mu je bila v Centru za tujce nudena zdravniška pomoč in predpisana medikamentozna terapija, drugih problemov posebej ne izpostavlja.

26. Pač pa sodišče iz izpodbijanega sklepa ne razbere zadostne dejanske podlage za omejitev gibanja tožniku na podlagi 3. alineje 1. odstavka 84. člena ZMZ-1, pri čemer sodišče pripominja, da se sicer strinja s tožečo stranko, da sam po sebi zgolj razlog iz 1. alineje 1. odstavka 84. člena ZMZ-1, tudi če je izkazan, upoštevajoč ustaljeno upravno - sodne prakso Vrhovnega sodišča še ne predstavlja zadostne podlage za izrek spornega ukrepa omejitve gibanja na Center za tujce. Sodišče namreč v konkretnem primeru, glede na okoliščine, ki se jih dotika obrazložitev izpodbijanega sklepa str. 5 in 6, ne more prezreti, da je sicer tožena stranka pravilno z vidika 2. odstavka 84. člena ZMZ-1 ugotavljala izrazito begosumnost tožnika ter ob tem zgolj posplošeno navedla, da več podatkov, ki pa jih ne konkretizira, kaže na to, da je zahtevek za uvedbo ponovnega postopka tožnik vložil le zato, da bi zadržal ali oviral izvedbo odstranitve iz RS, s čimer je podana utemeljena nevarnost, da bo tožnik, če mu ne bo omejeno gibanje, iz države pobegnil. Vendar pa glede nevarnosti pobega sodišče meni, da gre pri tem zgolj za eno od okoliščin oziroma elementov za presojo predpisanih zakonskih pogojev, ki morajo biti kumulativno izpolnjeni za odreditev ukrepa omejitve gibanja na podlagi določbe 3. alineje 1. odstavka 84. člena ZMZ-1, na kateri temelji v konkretnem primeru izpodbijana odločitev tožene stranke, medtem ko glede preostalih zahtev oziroma elementov, ki so normativno vsebovani v zakonskem besedilu 3. alineje 1. odstavka 84. člena ZMZ-1, s katerim je povzeto določilo točke (d) 8(3) člena Recepcijske direktive, v izpodbijanem sklepu niso vsebovani ustrezni oziroma odgovarjajoči razlogi. Tako iz obrazložitve izpodbijanega sklepa ni razvidno, katera so tista pravno relevantna dejstva oziroma ugotovitve tožne stranke glede (morebitne obstoječe izrečene) omejitve gibanja tujcu zaradi postopka vračanja tožnika v skladu z zakonom, ki ureja vstop, bivanje in zapustitev tujcev v RS, da bi se izvedel in izvršil (že morebiten obstoječ) postopek vrnitve (tujca) ali (že morebiten obstoječ) postopek odstranitve (tujca) ter je mogoče utemeljeno domnevati, da je prosilec prošnjo podal samo zato, da bi zadržal ali oviral izvedbo odstranitve, pri čemer je imel možnost zaprositi za mednarodno zaščito. Namreč iz obrazložitve izpodbijanega sklepa ni razviden niti zakonski dejanski stan 3. alineje 1. odstavka 84. člena ZMZ-1, niti ni razvidno, kako je tožena stranka subsumirala ugotovljeno relevantno dejansko stanje pod pravno normo, vsebovano v določilu 3. alineje 1. odstavka 84. člena ZMZ-1. Sama po sebi gola domneva, da je tožnik prvo ponovno prošnjo podal samo zato, da bi zadržal ali oviral izvedbo odstranitve namreč ne zadosti zakonskemu dejanskemu stanu iz 3. alineje 1. odstavka 84. člena ZMZ-1 za odreditev spornega ukrepa omejitve gibanja na podlagi 3. alineje 1. odstavka 84. člena ZMZ-1. 27. Glede na dejansko stanje, kot ga je ugotovila tožena stranka v izpodbijanem sklepu, je izpodbijana odločitev, da se tožniku odredi ukrep omejitve gibanja na prostore in območje Centra za tujce Postojna na podlagi 3. alineje 1. odstavka 84. člena ZMZ-1 (najmanj) preuranjena glede na razloge, kot so navedeni v izpodbijanem sklepu in je tožena stranka to zakonsko določilo nepravilno uporabila, posledično pa je ostalo dejansko stanje nepopolno oziroma nepravilno ugotovljeno.

28. Sodišče je na podlagi 3., 4. in 2. točke 1. odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) izpodbijani sklep odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponovni postopek.

K točki 2:

29. Sodišče je predlog za izdajo začasne odredbe ob smiselni uporabi 6. točke 1. odstavka 36. člena ZUS-1 zavrglo, saj tožnik, glede na odločitev o tožbi, za izdajo začasne odredbe nima pravnega interesa. Skladno z določilom 1. odstavka 73. člena ZUS-1 namreč zoper to sodbo ni dovoljena pritožba, saj je sodišče sicer odpravilo izpodbijani upravni akt, vendar pri tem ni ugotovilo drugačnega dejanskega stanja, kot je obstajalo ob izdaji izpodbijanega sklepa in kot ga je tedaj ugotovila tožena stranka, tako da niso podani pogoji za pritožbo iz 1. odstavka 73. člena ZUS-1. Glede na to, da pritožba zoper to sodbo ni mogoča, to obenem pomeni, da je sodišče z izdajo te sodbe (1. točka izreka) pravnomočno odločilo v zadevi in zatorej posledično tožnik nima več pravnega interesa za začasno odredbo, ki je časovno vezana zgolj na časovno obdobje do nastopa pravnomočnosti zadevne sodne odločbe (smiselno enako stališče izhaja iz sklepa Vrhovnega sodišča št. I Up 1/2018).

K točki 3:

30. Odločitev o zahtevi tožnika za povrnitev stroškov postopka temelji smiselni uporabi 1. točke 1. odstavka v zvezi z 2. odstavkom 36. člena ZUS-1, ob dejstvu, ki med strankama niti ni sporno, da je tožnikova pravna zastopnica na podlagi podatkov seznama, objavljenega na spletni strani Ministrstva za pravosodje, svetovalka za begunce. V takem primeru pa skladno s 1. odstavkom 11. člena ZMZ-1 povračilo stroškov tožnikovega pravnega zastopanja v vsakem primeru zagotovi Ministrstvo za notranje zadeve, zato odločanje o zahtevi za povračilo stroškov ne spada v sodno pristojnost (1. točka 1. odstavka 36. člena ZUS-1).