Jedro

Toženka je omogočila zagovor pred izredno odpovedjo skladno z drugim odstavkom 85. člena ZDR-1, saj je historični dogodek, ki je bil podlaga za izredno odpoved, zadosti konkretiziran, da je tožnik vedel, na kaj se očitki nanašajo.

Tožnik vztraja, da se vodje ni nameraval fizično lotiti, vendar pa je odločilno, kakšno je bilo njegovo ravnanje videti navzven; po prepričanju in ravnanju navzočih je bilo očitno videti takšno, da bi lahko eskaliralo v fizično nasilje.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe.

II.Tožnik krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti in razveljavitev izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 11. 7. 2023, ugotovitev, da delovno razmerje med strankama ni prenehalo 12. 7. 2023, temveč je trajalo do 31. 8. 2023, plačilo reparacije, denarnega povračila v višini 15.091,52 EUR in stroškov postopka (I. točka izreka). Odločilo je še, da tožena stranka krije svoje stroške postopka (II. točka izreka).

2.Zoper I. točko izreka sodbe se pritožuje tožnik zaradi vseh pritožbenih razlogov. Predlaga njeno spremembo tako, da se zahtevku ugodi, oziroma njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje, s stroškovno posledico. Trdi, da ugotovitve v zvezi s prekinitvijo dela niso bistvene, saj se izredna odpoved ni nanašala na nezakonito prekinitev dela, za katero mu je bil enako kot drugim izrečen opomin pred odpovedjo. Sodišču prve stopnje očita, da je spregledalo, da so pri toženki zaposleni večinoma tujci, ki nimajo pravnega znanja glede zakonite prekinitve dela, da so pogajanja za višje plače trajala dlje časa in da so bili upravičeno nezadovoljni z ravnanjem toženke. Trdi, da je pisna seznanitev s kršitvami preskopa, očitek o grožnjah na razgovoru z vodjo (da bi se zadeva zanj slabo končala, če bi bila sama) je bil dodan in tožniku predočen šele na zagovoru. Vztraja, da te grožnje ni izrekel niti je toženka ni dokazala, sicer bi pisala že v pisni seznanitvi in vabilu na zagovor. Meni, da za uresničitev pravice do zagovora v pisni obdolžitvi ne zadostuje le navedba, da je šlo za grožnjo, brez navedbe besed; sodišče prve stopnje se do tega ni opredelilo, zato sodbe ni mogoče preizkusiti. Opozarja, da iz zapisnika o zagovoru izhaja, da je A. A. o dogodku sestavil izjavo, sodišču pa je bila predložena izjava z dne 16. 10. 2023, sestavljena po vložitvi tožbe, kar kaže na prirejanje očitkov v postopku. Sklicuje se na izpoved A. A., da ni slišal pogovora med tožnikom in vodjo B. B., glede na to toženka grožnje ni dokazala, čeprav bi za zakonitost odpovedi to morala. Uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka v zvezi z ugotovitvijo, da je tožnik vodji enote neutemeljeno očital, da laže (in ne obratno), kar je v nasprotju s trditvami toženke in izvedenimi dokazi. Graja ugotovitev, da so bili delavci kritičnega dne na parkirišču zaradi nezakonite stavke in ne, ker so čakali vodjo enote; to je v nasprotju s kratkimi sporočili med vodjo in tožnikom. Trdi, da so vodjo delavci čakali od 14.33 dalje in da jih A. A. o zamudi ni obvestil, njegova izpoved je prirejena za ta postopek in v nasprotju s tem, da je vodja glede prihoda komuniciral s tožnikom. Navaja, da so bili zaposleni utrujeni od čakanja vodje na vročem soncu in obljub toženke za dvig plač, zaradi česar se je mednje vnesel nemir in strah. Sklicuje se na videoposnetek, iz katerega se vidi, da je vodja pristopil k delavcem ter jim žugal s prstom, priče so izpovedale, da je govoril glasno, priča C. C. tudi, da je vodja s tem prvi začel in da se ni počutil prestrašenega. Vztraja, da je bil vzoren delavec, odpoved pa je dobil, ker se ga je vodja želel rešiti kot predstavnika delavcev, kar je diskriminacija; do tega bi se sodišče prve stopnje moralo opredeliti. Pove, da fizičnega dotika med njima z vodjo ni bilo, oba sta se drla, začel pa je vodja, ki je tožnika obtožil, da laže, da ga ima za lažnivca, kar je neprimerno, kot predstavnik delavcev pa si ni mogel dopustiti, da bi sodelavci mislili, da laže glede prejetih informacij. Šteje, da ga je vodja sprovociral, da je povzdignil glas in zahteval opravičilo, za dejanja C. C., ki je skočil mednju, pa tožnik ne more biti odgovoren. Trdi, da je šlo le za besedni spopad, nikdar ni bil nasilen niti niso z njim povezana pretekla nasilna dejanja, v opisanih okoliščinah pa njegov povišan ton ne more biti utemeljen razlog za odpoved. Navaja, da vodja za svoja neprimerna ravnanja ni bil sankcioniran. Trdi, da iz videoposnetka izhaja, da je bil od vodje oddaljen vsaj 1,5 m, ni bil agresiven, vodja se ni umikal in je z glasnim govorom nadaljeval, njegova izpoved je močno pretirana; z njim se ne bi pogovarjal na samem, če bi se ga bal. Sklicuje se na sodno prakso, po kateri enkratni dogodki, tudi pretepi, niso zakonit razlog za odpoved kot najhujši ukrep (VIII Ips 159/2017, Pdp 540/2018, Pdp 1181/2006). Trdi, da sodišče prve stopnje ni pojasnilo, zakaj je štelo, da nadaljevanje delovnega razmerja ni mogoče kljub trajanju njegove zaposlitve pri toženki, pohvalam ter dejstvu, da so ga zaposleni šteli za svojega zaupanja vrednega predstavnika. Opozarja, da ni šlo za fizični obračun, da sta se z vodjo že prej prepirala, take komunikacije sta bila vajena, vodja mu je v preteklosti večkrat grozil, da bo dobil odpoved, če ne bo umiril delavcev. Sodišču prve stopnje očita, da je brez obrazložitve sledilo izpovedi vodje, ne pa tožnikovi; ni se opredelilo do izpovedi delavcev, ki so prepričljivo opisali, da je šlo za prepir, da sta glasno govorila oba, da ga je vodja obtožil, da laže ter da je vse hitro minilo in so se potem normalno pogovarjali dalje. Priglaša stroške pritožbe.

3.Pritožba ni utemeljena.

4.Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1) v povezavi z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v mejah razlogov iz pritožbe; po uradni dolžnosti je pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti, niti v pritožbi uveljavljanih kršitev pravil postopka. Na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje je pravilno uporabilo materialno pravo.

5.Zavrniti je treba pritožbeno trditev, da je sodišče prve stopnje s pomanjkljivo obrazložitvijo oziroma neopredelitvijo do bistvenih trditev in dokazov storilo bistveno kršitev določb postopka. Presojalo je vsa pravno pomembna dejstva in navedlo ustrezne razloge za svojo odločitev, tako da je pritožbeno sodišče lahko preizkusilo izpodbijani del sodbe. Ne drži, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do tega, da tožniku zagovor ni bil omogočen zaradi nenavedbe konkretne vsebine očitane grožnje v njej, saj je jasno zapisalo, da je pisna seznanitev z očitanimi kršitvami zadostno konkretizirana ter da ni treba, da delodajalec v njej navede, kaj točno je tožnik izrekel nadrejenemu. S tem, da je ugotovilo utemeljen razlog za izredno odpoved, je po vsebini zavrnilo tožnikove trditve o tem, da je bil razlog za odpoved drug, tj. da ga je toženka hotela rešiti, ker je neformalno zastopal delavce oziroma opozarjal na nepravilnosti, oziroma da je bil neenako obravnavan. Ker za presojo zakonitosti izredne odpovedi pretekla pogajanja za plače in nezakonita prekinitev dela delavcev pri toženki nista bistveni, sodišče prve stopnje pravilno teh trditev ni presojalo.

6.Neutemeljeno se uveljavlja tudi protispisnost (15. točka drugega odstavka 339. člena ZPP), saj o odločilnih dejstvih ni nasprotja med tem, kar je navedeno v obrazložitvi izpodbijane sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Sodišče prve stopnje je v točki 17 obrazložitve sicer res nekoliko nerodno zapisalo, da vodja tožniku ni sporočil ure prihoda in da je bil tožnik tisti, ki mu je neutemeljeno očital, da laže, vendar iz obrazložitve kot celote ne izhaja, da bi sodišče prve stopnje spregledalo, da je po tožnikovem vprašanju, zakaj jih je pustil čakati na parkirišču, vodja tožniku glasno dejal, da laže. Glede na vsebino očitkov pa ob pravilni materialnopravni presoji niti ni pomemben razlog za napeto vzdušje ob prihodu vodje na parkirišče, zato ne gre za odločilna dejstva za presojo zakonitosti izpodbijane izredne odpovedi.

7.Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevek za ugotovitev nezakonitosti odpovedi, reparacijo, sodno razvezo in denarno povračilo na podlagi ugotovitve, da je toženka tožniku utemeljeno izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi zaradi razloga po drugi alineji prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1) zaradi dogodka 4. 7. 2023, ko se je tožnik najprej na sestanku agresivno obnašal do vodje B. B. s tem, da je nanj vpil in se mu hitro močno približal, nato pa mu je na samem zagrozil, da se dogajanje ne bi končalo na enak način, če bi bila sama.

8.Neutemeljene so pritožbene trditve, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo glede presoje ustreznosti obrazložitve pisne seznanitve s kršitvami. Ne drži, da mu zagovor ni bil omogočen, ker v pisni obdolžitvi toženka ni navedla vsebine grožnje, ki se tožniku očita, ter je zanjo izvedel šele na zagovoru. Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da mu je toženka omogočila zagovor pred izredno odpovedjo skladno z drugim odstavkom 85. člena ZDR-1, saj je historični dogodek, ki je bil podlaga za izredno odpoved, zadosti konkretiziran, da je tožnik vedel, na kaj se očitki nanašajo. Omogočeno mu je bilo braniti se pred njimi. Ob dejstvu, da je v pisnem zagovoru (A 4) zanikal kakršnekoli grožnje, na pravico do zagovora ne vpliva dejstvo, da toženka v pisni seznanitvi ni navedla, katere tožnikove besede je štela za grožnjo. Navedeno izhaja tudi iz zapisnika o zagovoru (A 3), na katerem je tožnik po tem, ko je vodja B. B. navedel vsebino očitane grožnje tožnika (da se bi zanj stvar slabo končala, če bi bila kje drugje in brez navzočih sodelavcev), poudaril, da vsi vpleteni preskakujejo najpomembnejše, to je, da ga je vodja užalil z obtožbo, da laže, ter da je to, kar se je dogajalo po tem, zanj nepomembno in se ne spomni detajlov. Kdaj je sodelavec A. A. sestavil svojo izjavo, za uresničitev tožnikove pravice do zagovora ni bistveno, delodajalcu namreč pred zagovorom ni treba delavcu predočiti zbranih dokazov, ki so podlaga za očitke. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da je bil tožniku v postopku izredne odpovedi omogočen zagovor.

9.V nadaljevanju pritožba izpodbija ugotovljeno dejansko stanje in nasprotuje dokazni oceni sodišča prve stopnje. Okoliščina, da sodišče na podlagi izvedenih dokazov ni sprejelo enakih zaključkov kot tožnik, ne pomeni, da dokazov ni ocenilo vestno. Tožnik nasprotuje ugotovitvi, da se je na skupnem delu sestanka 4. 7. 2023 do vodje vedel agresivno, vendar pa je sodišče prve stopnje na podlagi izpovedi prič B. B., C. C., A. A. in delno celo samega tožnika ter z ogledom videoposnetka kamere na parkirišču (C 2) pravilno ugotovilo, da je tožnik na vodjo vpil, da se mu je hitro približal na razdaljo 30 do 50 cm ter da je sodelavec stopil mednju. Tožnik v pritožbi neutemeljeno trdi, da je bila razdalja med njim in vodjo večja (1,5 m), saj je sam izpovedal, da je pristopilna oddaljenost 30 do 50 cm, kar je videti na videoposnetku, enako so potrdile tudi priče. Da je na vodjo vpil oziroma se drl, priznava tudi sam, da je bila situacija napeta, pa izhaja iz vseh izpovedi in videoposnetka. Zgolj dejstvo, da se B. B. ni umikal ali kako drugače kazal prestrašenosti, tožnikovemu ravnanju ne odvzema lastnosti agresivnosti, nenazadnje sta o tem, da je šlo za agresivno vedenje, ki bi lahko vodilo v nasilje, izpovedovala tudi A. A. in C. C. Tožnik vztraja, da se vodje ni nameraval fizično lotiti, vendar pa je odločilno, kakšno je bilo njegovo ravnanje videti navzven; po prepričanju in ravnanju navzočih je bilo očitno videti takšno, da bi lahko eskaliralo v fizično nasilje. Iz izvedenih dokazov ne izhaja, da bi sodelavec C. C. s svojim posredovanjem ravnal pretirano ali neskladno s situacijo. Tožnik zmotno šteje, da mu je s tem naprtena odgovornost za sodelavčevo reakcijo. Niti dejstvo, da je B. B. nemudoma po tem incidentu pristal na sestanek na samem s tožnikom, ne izključuje objektivne neprimernosti tožnikovega agresivnega izbruha na sestanku, tudi sicer pa je ta prepričljivo in življenjsko logično pojasnil, da je to storil, ker je pričakoval tožnikovo opravičilo.

10.V pritožbi tožnik nasprotuje tudi ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je po tem, ko se je skupni sestanek končal, na samem vodji dejal, da se opisano dogajanje ne bi končalo na tak način, če bi bila sama. To ugotovitev je sodišče prve stopnje oprlo predvsem na prepričljivo in verodostojno izpoved B. B. Tožnik vztraja, da take grožnje ni izrekel, vendar je sodišče prve stopnje njegovo izpoved, ki to edina potrjuje, štelo za manj verodostojno od izpovedi vodje. Sodišče prve stopnje je tisto, ki lahko ob zaslišanju dobi neposreden vtis, ali priča oziroma stranka izpoveduje verodostojno, ali ne, poleg tega pa ima možnost in dolžnost ta vtis primerjati tudi z ostalimi izvedenimi dokazi. Izpovedi zaslišanih mora oceniti kot vsak drug dokaz, torej same zase in v povezavi z drugimi dokazi. Svoj zaključek o verodostojnosti oziroma neverodostojnosti posamezne priče ali stranke mora ustrezno argumentirati. Sodišče prve stopnje je prepričljivo in argumentirano pojasnilo, zakaj je svojo odločitev oprlo na izpoved B. B., ki je smiselno podprta tudi z izjavami drugih prič ter videoposnetkom. Pritožbeno sodišče teh argumentov ne ponavlja in pritožbene navedbe, ki izpodbijajo dokazno oceno, zavrača kot neutemeljene. Dejstvo, da sama vsebina groženj ni konkretno navedena v pisni obdolžitvi pred odpovedjo, ne kaže na to, da groženj tožnik ni izrekel. Zgolj dejstvo, da pogovora med B. B. in tožnikom ni slišal nihče drug, ne pomeni, da toženka ni zmogla dokaznega bremena za dokazovanje tožnikove grožnje, saj je o tem izpovedal neposredno udeleženi B. B., posredno pa je potrjeno tudi z drugimi dokazi. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo dejansko stanje in uporabilo materialno pravo s tem, da je štelo, da je storjena kršitev tožnika naklepna hujša kršitev delovnih obveznosti.

11.V pritožbi tožnik svoje vedenje in ravnanje na skupnem sestanku, ki ga je sodišče prve stopnje pravilno prepoznalo kot agresivno (ni šlo zgolj za povišan ton glasu), opravičuje z več kot enournim čakanjem na vodjin prihod ter s tem, da je bil izzvan z njegovim vpitjem in besedami, da laže o neobveščanju o zamudi. Na pravilnost odločitve ne morejo vplivati obsežne pritožbene navedbe glede razloga čakanja na parkirišču, (ne)obveščanja o zamudi B. B. oziroma trditve, da jih je pustil na parkirišču na vročini čakati več kot eno uro in nato tožniku s povišanim tonom očital laž, zaradi česar je bil tožnik užaljen. Tudi v primeru, da bi bil izzvan z vpitjem in neupravičenim očitkom, da je lagal, bi njegov agresivni izbruh na skupnem sestanku in grožnje vodji na samem (kar je oboje skupaj kršitev, ki je bila podlaga za izredno odpoved) štele za tako kršitev, ki močno presega mejo dopustnega vedenja in ravnanja delavca na delovnem mestu ter upravičuje izredno odpoved, čeprav do samega fizičnega nasilja (še) ni prišlo. Tožena stranka je zaradi nasilnega dogodka v preteklosti zaposlene, tudi tožnika, izrecno opozorila na ničelno toleranco do verbalnega in fizičnega nasilja, prepoved katerega izhaja tudi iz ZDR-1 ter drugih veljavnih zakonov in ustave. Za odločitev ni bistveno, da v preteklem nasilnem dogodku pri toženki ni bil udeležen tožnik, da sta se z vodjo tudi pred tem kdaj prepirala niti to, da za svoje vpitje vodja ni bil sankcioniran; izredna odpoved tožniku namreč ni bila izrečena samo zaradi vpitja. Kot je pravilno štelo sodišče prve stopnje je izpolnjen tudi drugi pogoj za zakonito izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, tj. da delovnega razmerja ni mogoče nadaljevati niti do izteka odpovednega roka (prvi odstavek 109. člena ZDR-1). V pritožbi se tožnik sklicuje na drugačno sodno prakso, po kateri naj enkratni dogodki, tudi pretepi, ne bi bili zakonit razlog za izredno odpoved (zadevi pritožbenega sodišča Pdp 540/2018 in Pdp 1181/2006). Navedeno že zaradi same narave instituta ne more biti pravilo, saj se za zakonitost izredne odpovedi za razliko od redne odpovedi ne zahteva ponavljanje kršitev, temveč je predvidena za tako hude (enkratne) kršitve, ki po teži in namenu narekujejo takojšnje prenehanje delovnega razmerja. Tudi sicer iz navedenih zadev izhajajo drugačne okoliščine in interesi strank, ki so vodili v presojo, da je bilo nadaljevanje delovnega razmerja kljub ugotovljenim kršitvam mogoče. Na podlagi dveh (starejših) odločitev pritožbenega sodišča niti ni mogoče govoriti o ustaljeni sodni praksi, tako npr. iz sodbe istega sodišča Pdp 7/2020 izhaja drugačno stališče, da je kakršenkoli fizični napad na sodelavca obsojanja vreden in ni dopustna nobena toleranca. Odločitev sodišča prve stopnje je skladna s stališči v zadevi VS RS VIII Ips 159/2017, saj je kritično presodilo vse okoliščine konkretnega primera in interese obeh strank, tudi tožnikovo dotedanje dobro delo in neformalno predstavljanje delavcev ter dejstvo, da je izredna odpoved skrajni ukrep.

12.Druge pritožbene navedbe za odločitev niso pravno odločilne, zato jih pritožbeno sodišče skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP ne presoja.

13.Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14.Odločitev, da tožnik, ki s pritožbo ni uspel, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka, temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP.

Zveza: