Jedro

Tožnik si za izvedbo ribnika ni pridobil nobenega dovoljenja. Glede na s strani upravnega organa ugotovljeno dejansko stanje v zvezi z vrsto izvedenih del in velikostjo objekta, na katero je sodišče vezano, sporni ribnik – vodno zajetje torej ne sodi med enostavne objekte.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 6. 9. 2004, s katero je tožena stranka odpravila 4. točko izreka odločbe gradbenega inšpektorja Inšpektorata RS za okolje, prostor in energijo, Območne enote M. z dne 28. 4. 2004 in jo nadomestilo z novo 4. točko, v kateri so navedene prepovedi iz 158. člena Zakona o graditvi objektov – ZGO-1 (1. točka izreka odločbe), dodala novo 6. točko, da bo o stroških postopka izdan poseben sklep (2. točka izreka odločbe), v preostalem pa je tožnikovo pritožbo zoper odločbo prvostopnega upravnega organa, ki je med drugim odločil, da je tožnik dolžan ustaviti gradnjo vodnega zajetja – ribnika, tlorisne velikosti cca. 100 x 40 m na tam navedenem zemljišču (1. točka izreka odločbe) ter v tam navedenem roku na svoje stroške odstraniti objekt iz prejšnje točke in vzpostaviti prejšnje stanje (2. točka izreka odločbe), zavrnila.

2. Sodišče prve stopnje se v obrazložitvi izpodbijane sodbe pridružuje razlogom izpodbijane odločbe in se sklicuje še na 12.1. točko prvega odstavka 2. člena in 3. alineo tretjega odstavka 145. člena ZGO-1. Navaja, da nesporno tožnik za obravnavani poseg ni imel ustreznega upravnega dovoljenja in kot nerelevanten oziroma neutemeljen zavrača ugovor, da je bil ribnik kot požarno zajetje zgrajen že pred 30 leti, da je šlo pri ugotovljenih delih le za utrditev nasipa oziroma za dela iz programa kmetijskih melioracij. Tožniku je bil zato utemeljeno odrejen inšpekcijski ukrep iz 152. člena in odrejene prepovedi iz 158. člena ZGO-1. 3. Tožnik v pritožbi (sedaj reviziji) navaja, da ni gradil ribnika, ampak je le očistil starega. Inšpektor si je ribnik ogledal le iz cca. 150 m oddaljene glavne ceste, če pa bi si ga ogledal od blizu, bi ugotovil, da gre za naravno kotanjo, v kateri se nabira voda. Poleg tega so mu na kmetijski svetovalni službi A. zatrdili, da še nobena kmetija za izvedbo programa melioracij ni imela gradbenega dovoljenja. Sodišče naj zato pritožbi (sedaj reviziji) ugodi.

4. Odgovor na pritožbo (sedaj revizijo) ni bil vložen.

5. Revizija ni utemeljena.

6. S 1. 1. 2007 je začel veljati ZUS-1, ki je v prvem odstavku 107. člena določil, da Vrhovno sodišče o pravnih sredstvih zoper izdane odločbe sodišča odloča po ZUS-1, če ni s posebnim zakonom določeno drugače; v drugem odstavku istega člena pa, da se zadeve, v katerih je bila vložena pritožba pred uveljavitvijo ZUS-1, obravnavajo kot pritožbe po ZUS-1, če izpolnjujejo pogoje za pritožbo po določbah ZUS-1, v primerih, ko je pravnomočnost sodbe po zakonu pogoj za izvršitev upravnega akta, ter v primerih, ko je pritožba izrecno dovoljena na podlagi posebnega zakona. V drugih primerih se vložene pritožbe, ki jih je vložila upravičena oseba ter so pravočasne in dovoljene po določbah ZUS-1, obravnavajo kot pravočasne in dovoljene revizije, prvostopenjske sodbe pa postanejo pravnomočne. Glede na to določbo se v obravnavanem primeru vložena pritožba obravnava kot pravočasna in dovoljena revizija po ZUS-1, prvostopenjska sodba pa je postala pravnomočna dne 1. 1. 2007. 7. Po določbi prvega odstavka 85. člena ZUS-1 se revizija lahko vloži le zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Skladno z določbo 86. člena ZUS-1 Vrhovno sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava.

8. Po določbi drugega odstavka 85. člena ZUS-1 revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zato revizijsko sodišče izpodbijane sodbe glede tovrstnih navedb ni preizkušalo.

9. Po prvem odstavku 3. člena ZGO-1 se gradnja novega objekta, rekonstrukcija objekta, nadomestna gradnja in odstranitev objekta lahko začne na podlagi pravnomočnega gradbenega dovoljenja, investitor pa lahko na lastno odgovornost začne z gradnjo tudi po dokončnosti gradbenega dovoljenja (drugi odstavek 3. člena ZGO-1).

10. Iz zapisnika o zaslišanju tožnika pred prvostopnim upravnim organom med drugim izhaja, da je izvajal zemeljska dela – nasip iz naravnega materiala – zaradi potrebe po večji količini vode v primeru suše (torej ne zaradi izvajanja programa melioracije), da je ribnik tlorisne velikosti cca. 100 m x 50 m in da si za izvedbo ribnika ni pridobil nobenega dovoljenja, zapisnik pa je tožnik brez pripomb podpisal. Pravilnik o vrstah zahtevnih, manj zahtevnih in enostavnih objektov, o pogojih za gradnjo enostavnih objektov brez gradbenega dovoljenja in o vrstah del, ki so v zvezi z objekti in pripadajočimi zemljišči (Ur. l. RS, št. 114/2003, v nadaljevanju Pravilnik) sicer med pomožne kmetijsko-gozdarske objekte kot enostavne objekte, za katere ob izpolnjevanju drugih pogojev ni potrebno gradbeno dovoljenje, šteje tudi ribnik kot vodno zajetje, vendar pa ga opredeljuje kot umetno narejeno kotanjo ali betonsko korito z zajezeno vodo za hrambo rib ali drugih vodnih živali, če nima stika z odprto vodo in če je njegova tlorisna površina v primeru betonskega korita do 30 m2, v primeru umetno narejene ali naravne kotanje do 100 m2, globina od terena oziroma roba korita do dna pa do 2 m. Glede na s strani upravnega organa ugotovljeno dejansko stanje v zvezi z vrsto izvedenih del in velikostjo objekta, na katero je sodišče vezano, sporni ribnik – vodno zajetje torej ne sodi med enostavne objekte. Tožnik bi moral zanj pridobiti gradbeno dovoljenje, katerega pa nesporno ni pridobil. Tudi če je menil, da gre pri posegu za gradnjo enostavnega objekta, bi moral glede na tedaj veljavno zakonodajo pred pričetkom del pridobiti lokacijsko informacijo (tretji odstavek 3. člena ZGO-1), pri tem pa se v reviziji niti ne sklicuje na to, da naj bi šlo za enostaven objekt. 11. Po 12.1 točki prvega odstavka 2. člena ZGO-1 gre za nelegalno gradnjo, če se gradnja oziroma dela, za katera je predpisano gradbeno dovoljenje, izvajajo oziroma so izvedena brez veljavnega gradbenega dovoljenja. V 152. členu ZGO-1 pa je določeno, da v primeru nelegalne gradnje pristojni gradbeni inšpektor odredi, da se gradnja takoj ustavi ter da se že zgrajeni objekt ali del objekta v določenem roku na stroške inšpekcijskega zavezanca odstrani, vzpostavi prejšnje stanje ali drugače sanira objekt, del objekta oziroma zemljišče, če vzpostavitev v prejšnje stanje ni možna. Prav to pa je tožniku pravilno in zakonito naložil gradbeni inšpektor. Kot je to pravilno tožniku pojasnilo že sodišče prve stopnje, so ukrepi in prepovedi iz 158. člena ZGO-1 obvezna sestavina odločbe, s katero se izreče inšpekcijski ukrep iz 152. člena ZGO-1. Revizijske navedbe tožnika v zvezi s podatki kmetijske svetovalne službe A. kot razlogom, zaradi katerega si ni pridobil ustreznega upravnega dovoljenja, na drugačno odločitev v zadevi zato ne morejo vplivati.

12. Zatrjevane kršitve upravnega postopka, ki naj bi jih storil gradbeni inšpektor pri ogledu, bi tožnik lahko uveljavljal v upravnem postopku oziroma pred sodiščem prve stopnje, ne more pa jih uveljavljati z revizijo v upravnem sporu, saj se revizijo lahko vloži (poleg zmotne uporabe materialnega prava) samo zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1; take kršitve pa revident ni zatrjeval. 13. V obravnavani zadevi je bilo tako materialno pravo pravilno uporabljeno in ker tudi niso podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, jo je revizijsko sodišče na podlagi 92. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno.