Jedro

Tožnik zmotno meni, da podaljšanje namestitve ni mogoče iz prvega razloga po 1. alineji prvega odstavka 236. člena ZIKS-1, to je zato, ker je podan sum, da je storil kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti. Namestitev obsojenca v poseben prostor namreč ni avtomatična enkratna posledica suma, da je bilo storjeno tako kaznivo dejanje, temveč posledica okoliščin, ki so povezane s tako situacijo. Po presoji sodišča gre pri tem lahko za različne razloge, ki narekujejo namestitev v poseben prostor, med njimi pa je gotovo tudi hujša motnja, ki ga za mirno delo in počitek v zavodu za prestajanje kazni glede na okoliščine konkretne zadeve lahko povzroči sum, da je bilo storjeno takšno kaznivo dejanje, in ki je kot samostojen razlog opredeljena tudi v 4. alineji prvega odstavka 236. člena ZIKS-1. Ker se tridesetdnevni rok za vložitev tožbe šteje najkasneje od prenehanja zatrjevanega posega v ustavno pravico, ta pa je po navedenem prenehal 11. 2. 2019, je tožnikova tožba, ki je bila vložena 27. 5. 2019, prepozna.

Izrek

I. Tožba se v delu, v katerem tožeča stranka izpodbija odločbo pravosodnega policista Zavoda za prestajanje kazni zapora Dob pri Mirni št. 720-422/2017/515 z dne 21. 1. 2019 in odločbo pravosodnega policista št. 720-422/2017/520 z dne 22. 1. 2019, zavrne.

II. Tožba se v delu, v katerem tožeča stranka zahteva ugotovitev neupravičenega posega v pravico do telefonskega klica odvetniku, zavrže. III. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

**Potek upravnega postopka**

1. S prvo izpodbijano odločbo Zavoda za prestajanje kazni zapora Dob pri Mirni št. 720-422/2017/515 z dne 21. 1. 2019 je upravni organ odločil, da se 21. 1. 2019 ob 23.45 uri podaljša namestitev tožnika v posebnem prostoru, da bo namestitev trajala največ 12 ur, da pritožba ne zadrži izvršitve odločbe in da niso nastali posebni stroški postopka.

2. V obrazložitvi odločbe organ pojasnjuje, da je bil tožnik odstranjen iz skupnih bivalnih prostorov in odveden v poseben prostor 21. 1. 2019 ob 11.45 uri zaradi storitve kaznivega dejanja, ki se preganja po uradni dolžnosti, ogrožanja sebe ali drugih ter hujšega oviranja drugih pri delu, počitku in razvedrilu. Ugotavlja, da je tožnik ob 18.45 uri odklonil odvzem krvi in dejal, da se bo najprej posvetoval s svojim odvetnikom. Ob 20.00 uri je s pestmi tolkel po zastekljenem delu posebnega prostora in brcal z nogo v vrata, zaradi česar je bil z njim opravljen razgovor, v katerem je povedal, da mora dobiti večerno terapijo. Organ ugotavlja, da je tožnik govoril nepovezano in zmedeno, ter da je po opozorilu, naj s tolčenjem ne nadaljuje, obljubil, da ne bo več razbijal po steklu. Navaja še, da je bil ob 21.30 ob delitvi večerne terapije s tožnikom opravljen ponoven razgovor, v katerem je povedal, da se ničesar ne spominja. Ugotavlja, da je imel tožnik moten pogled, večino časa obrnjen v tla, in da je govoril nepovezano, s tresočim glasom, da se je nervozno prestopal, popravljal odejo in stalno spraševal, koliko je ura. Organ je na podlagi navedenega ocenil, da je zaradi nepriznavanja storitve kaznivega dejanja, ki se preganja po uradni dolžnosti, in nevarnosti ponovitve podan razlog iz 1. alineje prvega odstavka 236. člena Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (ZIKS-1). Ugotovil je še, da tožnik ogroža sebe in druge ter namerno uničuje zavodski inventar, zato se odločba izvrši pred njeno dokončnostjo in pritožba ne zadrži izvršitve.

3. Drugostopenjski organ je tožnikovo pritožbo zoper navedeno odločbo zavrnil. V obrazložitvi navaja, da so podani razlogi iz 1., 3. in 5. alineje prvega odstavka 236. člena ZIKS-1, in sicer ker je še vedno podan sum, da je tožnik storil kaznivo dejanja, ki se preganja po uradni dolžnosti, in ker je glede na ugotovitve organa v času trajanja namestitve podan sum, da tožnik ogroža sebe ter uničuje zavodski inventar. Glede pritožbenih navedb o kršitvi pravice do telefonskega klica odvetniku, navaja, da je obsojencem res treba omogočiti telefonske pogovore, vendar tako, da s tem niso moteni red, varnost in disciplina v zavod, v zvezi s čemer ugotavlja, da bi bila v primeru tožnikovega telefonskega klica motena red in disciplina ter varnost v zavodu. Dodaja še, da gre za začasen ukrep, ki je bil v času odločanja drugostopenjskega organa že odpravljen in ne posega več v tožnikov pravni položaj.

4. Z drugo izpodbijano odločbo Zavoda za prestajanje kazni zapora Dob pri Mirni št. 720-422/2017/520 z dne 22. 1. 2019 je upravni organ odločil, da se 22. 1. 2019 ob 11.45 uri podaljša namestitev tožnika v posebnem prostoru, da bo namestitev trajala največ 12 ur, da pritožba ne zadrži izvršitve odločbe in da niso nastali posebni stroški postopka.

5. V obrazložitvi te odločbe organ navaja, da je bil ob 8.35 uri operativni vodja seznanjen, da tožnik postaja vedno bolj agresiven in razbija po vratih. Ugotavlja, da je tožnik kljub opozorilom z razbijanjem nadaljeval in ga stopnjeval, zato je bil opozorjen, da bodo uporabljena prisilna sredstva, in ker je začel še bolj razbijati in kričati, so pravosodni policisti vstopili v poseben prostor. Takrat je bil tožnik postavljen v gard položaj in ker ni upošteval ukaza, naj se odmakne od vrat, temveč se je zapodil proti njim, so uporabili silo. Organ navaja, da je tožnik nudil močan fizični upor in da je bilo na tleh mokro, zato sta pravosodna policista pri obvladovanju tožnika z njim padla na tla ter ga nato s tretjim pravosodnim policistom obvladala tako, da je bil tožnik vklenjen z lisicami na roke in noge. Navaja še, da je tožnik zavračal vsako nadaljnje sodelovanje, da je ob 11.30 uri še vedno brcal in ni bil pomirjen ter da je bil ob 11.40 uri z njim opravljen kratek razgovor, v katerem je deloval nervozen in nemiren, sprejel pa je ponujeno vodo in razgovor s psihologom. Organ je enako kot že v prvi odločbi ugotovil, da je zaradi nepriznavanja storitve kaznivega dejanja, ki se preganja po uradni dolžnosti in nevarnosti ponovitve podan razlog iz prve alineje prvega odstavka 236. člena ZIKS-1. Prav tako je ugotovil, da tožnik ogroža sebe in druge ter namerno uničuje zavodski inventar, zato se odločba izvrši pred njeno dokončnostjo in pritožba ne zadrži izvršitve.

6. Drugostopenjski organ je tožnikovo pritožbo zavrnil tudi zoper navedeno odločbo, v obrazložitvi pa je navedel smiselno enake razloge kot v pritožbeni odločbi v zvezi s prvo izpodbijano odločbo.

**Povzetek bistvenih navedb strank v upravnem sporu**

7. Tožnik se z izpodbijanima odločitvama ne strinja in zoper njiju vlaga tožbo. Sodišču predlaga, naj ugotovi, da mu je bila brez upravičenega razloga podaljšana namestitev v posebnem prostoru in da so mu neupravičeno kršili pravico do telefonskega klica, ter naj se toženki za čas 24 ur neupravičene namestitve v posebnem prostoru in kršenja pravice do telefonskega klica naloži plačilo odškodnine v enotnem znesku 2.000,00 evrov.

8. V tožbi navaja, da je prvi del 1. alineje prvega odstavka 236. člena ZIKS-1 razlog za namestitev v posebnem prostoru, ne pa za podaljšanje te namestitve, saj sicer ne bi bil potreben nadzor in do pravnomočne obsodbe ne bi bilo mogoče ugotoviti, da ni več razlogov za namestitev v posebnem prostoru. Trdi tudi, da ni grozil s storitvijo kaznivega dejanja in da tudi pritožbeni organ tega v svoji odločbi ne navaja.

9. Navaja, da je že ob namestitvi v poseben prostor pravosodnim policistom povedal, da želi telefonirati odvetniku, kar so ignorirali. Edini način, da med namestitvijo v posebnem prostoru prikliče pravosodnega policista in mu ponovno pove, da želi klicati odvetnika, je bilo povzročanje hrupa, kar je počel tako, da je občasno tolkel po masivnih železnih vratih ali masivnem polikarbonatnem prosojnem (mlečnem) materialu, ki je nameščen namesto stekla. Meni, da se tega materiala s telesom ne da poškodovati in da pritožbeni organ površno navaja, da je z opisanim obnašanjem uničeval zavodski inventar. Navaja, da uničevanje in samopoškodba nista bila njegov namen ter da se tudi nista zgodila.

10. Trdi, da v uradnih zaznamkih ni navedeno, kaj je želel doseči s povzročanjem hrupa in kaj je povedal, ko je prišel pravosodni policist, ter da je ta komunikacija bistvenega pomena, saj bi bilo iz nje razvidno, da ni razloga za podaljšanje. Zanika, da je nadaljeval z razbijanjem in trdi, da med pogovorom s pravosodnim policistom ni povzročal hrupa, ni kričal, niti ni nikogar napadel. Sodišču predlaga, naj preuči uradne zaznamke policistov in da bo iz enega izmed njih razvidno, da je želel poklicati odvetnika.

11. Trdi, da mu telefonski klic odvetniku ni bi bil omogočen, in sicer niti 23. 1. 2019, ko je v pisarni vodje 6. oddelka v spremstvu sedmih policistov sedel pred telefonom, niti nadaljnjih 20 dni, ko je že bil nastanjen v ZPKZ Ljubljana. Trdi tudi, da je njegova namestitev v posebnem prostoru trajala 24 ur dlje, kot je dokumentirano, in sicer do 23. 1. 2019 do cca 16. ure.

12. Navaja še, da mu je bila z neupravičenim podaljšanjem namestitve v posebnem prostoru, kjer je spal na tleh in bil neupravičeno vklenjen, in z neupravičeno onemogočenim telefonskim klicem odvetniku, povzročena huda duševna bolečina, deležen je bil poniževanja, izživljanja, nasilja in psihičnega mučenja, zaradi česar zahteva zadoščenje v obliki odškodnine.

13. V dopolnitvi tožbe v spis vlaga uradni zaznamek pravosodnega policista A. A. z dne 21. 1. 2021 in navaja, da je iz njega razvidno, da je po vratih trkal z namenom, da se mu omogoči razgovor z odvetnikom. Dodaja, da uporaba prisilnih sredstev vklepanja ni bila upravičena, saj ni preprečila povzročanja hrupa in da so jo pravosodni policisti zlorabili zaradi izživljanja nad njim.

14. Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbena navedbe in navaja, da je bil tožnik 22. 1. 2019 na podlagi odločbe z istega dne premeščen v ZPKZ Ljubljana, zato ne drži navedba, da je bil v posebnem prostoru nameščen do 23. 1. 2019 do cca 16 ure.

15. Na naroku je tožnik vztrajal pri dosedanjih navedbah, dodatno je navajal okoliščine glede tega, da mu ni bilo omogočeno poklicati odvetnika. Navajal pa je tudi ponižujoče ravnanje s strani pravosodnih policistov. Predlagal je tudi svoje zaslišanje.

16. Na naroku pa je tožnik tudi drugače oblikoval tožbeni zahtevek, in sicer tako, da zahteva odpravo izpodbijanih odločb, podredno pa na ugotovitev njune nezakonitosti. Zahteva pa tudi plačilo odškodnine v višini 2.000,00 evrov z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

**Odločanje po sodnici posameznici**

17. Sodišče je 7. 1. 2021 na podlagi tretje alineje drugega odstavka 13. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) sprejelo sklep, da o zadevi odloča sodnica posameznica, in ga vročilo strankam.

**Dokazni sklep**

18. Sodišče je v dokaznem postopku vpogledalo v upravni spis zadeve in vse listine v sodnem spisu.

19. Po določbi 52. člena ZUS-1 tožnik lahko v tožbi navaja nova dejstva in nove dokaze, vendar pa mora obrazložiti, zakaj jih ni navedel že v postopku izdaje upravnega akta. Dokazne predloge z zaslišanjem prič je tožnik predlagal šele v tožbi, svoje zaslišanje pa na naroku za glavno obravnavo. Na naroku je pojasnil, da teh dokazov ni prej predlagal, ker je prava neuka stranka.

20. Sodišče ni sledilo tožnikovemu pojasnilu, saj nepoznavanje prava samo po sebi ni razlog, zaradi katerega bi tožnik lahko upravičil prepozno predlagane dokaze. Tožnik drugih razlogov ni navajal, teh pa tudi sodišče ni našlo. Tožnik je namreč kot priče predlagal pravosodne policiste in zdravnico, ki so ga obravnavali v pravno relevantnem času, torej so bili z njim v osebnem stiku, zato po presoji sodišča ni bilo ovir, da bi jih kot priče lahko predlagal že v pritožbenem postopku. Po povedanem je sodišče te dokaze zavrnilo kot prepozne.

K I. točki izreka:

21. Predmet tega upravnega spora je zakonitost dveh odločb, s katerima je bila tožniku podaljšana namestitev v posebnem prostoru na podlagi 236. člena ZIKS-1, in sicer 21. 1. 2019 ob 23.45 uri za 12 ur in nato 22. 1. 2019 ob 11.45 prav tako za 12 ur.

22. V obravnavani zadevi ni sporno, da je bil tožnik pred tem v poseben prostor nameščen z odločbo 21. 1. 2019 ob 11.45 uri zaradi storitve kaznivega dejanja, ki se preganja po uradni dolžnosti, ogrožanja sebe in drugih ter hujšega oviranja drugih pri delu, počitku ali razvedrilu, torej iz razlogov po prvi, tretji in četrti alineji prvega odstavka 236. člena ZIKS-1. Prav tako ni sporno, da tožnik te odločbe s pravnimi sredstvi ni izpodbijal. To je tudi sam potrdil na naroku. V zvezi s tem je sicer navajal, da je bil on žrtev, da je bil pravosodni policist tisti, ki je ogrožal njegovo življenje, on pa je bil primoran svoje življenje zaščititi, vendar pa to za presojo zakonitosti izpodbijanih odločb o podaljšanju ni pravno pomembno.

23. Po 1. alineji prvega odstavka 236. člena ZIKS-1 sme pravosodni policist obsojenca odstraniti iz skupnih bivalnih in drugih prostorov in ga odvesti v poseben prostor, če je podan sum, da je storil kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti, ali če resno grozi, da bo storil tako kaznivo dejanje.

24. Tožnik utemeljeno navaja, da namestitev v poseben prostor ni mogoča zaradi nepriznavanja storitve kaznivega dejanja, ki se preganja po uradni dolžnosti. To kršitev prvostopenjskega organa je prepoznal tudi pritožbeni organ, ki je kot razlog za namestitev navedel sum, da je storil kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti, torej prvi razlog iz 1. alineje prvega odstavka 236. člena ZIKS-1, k temu pa je dodal še razloga iz 3. in 5. alineje navedene določbe ZIKS-1. 25. Tožnik zmotno meni, da podaljšanje namestitve ni mogoče iz prvega razloga po 1. alineji prvega odstavka 236. člena ZIKS-1, to je zato, ker je podan sum, da je storil kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti. Namestitev obsojenca v poseben prostor namreč ni avtomatična enkratna posledica suma, da je bilo storjeno tako kaznivo dejanje, temveč posledica okoliščin, ki so povezane s tako situacijo. Po presoji sodišča gre pri tem lahko za različne razloge, ki narekujejo namestitev v poseben prostor, med njimi pa je gotovo tudi hujša motnja, ki ga za mirno delo in počitek v zavodu za prestajanje kazni glede na okoliščine konkretne zadeve lahko povzroči sum, da je bilo storjeno takšno kaznivo dejanje, in ki je kot samostojen razlog opredeljena tudi v 4. alineji prvega odstavka 236. člena ZIKS-1. Pri tem sodišče upošteva, da je glede na naravo zapora, kjer je obsojencem za določen (tudi daljši) čas odvzeta svoboda, še posebej pomembno, da je obsojencem omogočeno mirno delo in počitek, vsaka motnja pa za to lahko predstavlja resno grožnjo. Drugačna razlaga prvega razloga iz 1. točke prvega odstavka 236. člena ZIKS-1 bi sicer pomenila, da je namestitev v poseben prostor sankcija, za kar pa v predpisih, ki urejajo kaznovanje, ni pravne podlage. Takšni razlogi, ki so utemeljevali namestitev v poseben prostor zaradi prvega razloga iz 1. točke prvega odstavka 236. člena ZIKS-1 pa so, če še obstajajo, zato lahko tudi razlog za podaljšanje te namestitve.

26. Za tak primer je šlo po presoji sodišča tudi v obravnavanem primeru. Iz prve izpodbijane odločbe in podatkov v upravnem spisu (uradni zaznamki pravosodnih policistov B. B., C. C. in Č. Č.) namreč izhaja, da je bil tožnik 21. 1. 2021 ob 11.45 uri odstranjen iz skupnih prostorov in nameščen v poseben prostor zaradi fizičnega napada na pravosodnega policista. Kot razlog za prvotno namestitev v poseben prostor pa je v prvi izpodbijani odločbi poleg 1. točke naveden tudi razlog iz 4. točke prvega odstavka 236. člena ZIKS-1, torej hujše oviranje drugih pri delu, počitku in razvedrilu.

27. Iz okoliščin, ki jih v obeh izpodbijanih odločbah navaja prvostopenjski organ, nanje pa se opira tudi drugostopenjski organ, izhaja, da so še obstajali razlogi, povezani s sumom, da je bilo storjeno kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti, in ki pomeni hujšo motnjo za delo in počitek v zaprtem zavodu, kakršen je zavod za prestajanje kazni zapora. Iz prve izpodbijane odločbe namreč izhaja, da je tožnik v relevantnem času, to je pred podaljšanjem namestitve povzročal hrup s tolčenjem po zasteklenem delu in vratih posebnega prostora. Iz druge izpodbijane odločbe prav tako izhaja, da je tožnik z razbijanjem po vratih povzročal hrup, pri vstopu pravosodnih policistov v poseben prostor pa je celo prišlo do uporabe fizične sile in posledične vklenitve tožnika. Navedene ugotovitve v izpodbijanih odločbah imajo podlago v uradnih zaznamkih pravosodnih policistov (D. D., E. E., F. F., G. G., H. H.), ki se nahajajo v upravnem spisu zadeve.

28. Sodišče verjame tožniku, da je, kot izhaja iz uradnih zaznamkov pravosodnih policistov A. A. in D. D., ki ju je predložil v sodni spis, nahajata pa se tudi v upravnem spisu, z razbijanjem hotel doseči, da se mu omogoči telefonski klic odvetniku, vendar pa to dejstvo ne spremeni okoliščine, da je tožnik z razbijanjem povzročal hrup in s tem vznemirjenje, ki je bilo v posledici dogodka, ki je bil podlaga za prvotno tožnikovo namestitev v poseben prostor iz razloga po 1. točki prvega odstavka 236. člena ZIKS-1, podlaga tudi za podaljšanje tožnikove namestitve v poseben prostor iz istega razloga. Ker že to zadostuje za presojo, da izpodbijani odločbi nista nezakoniti, sodišče ni presojalo, ali so bili podani razlogi tudi po 3. in 5. točki prvega odstavka 236. člena ZIKS-1, to je ali je tožnik ogrožal sebe ali druge oziroma ali je namerno uničeval zavodski inventar.

29. Na drugačno presojo zakonitosti izpodbijanih odločb pa ne vpliva niti tožbena trditev, da je bil tožnik v posebnem prostoru nameščen 24 ur dlje, kot je bilo odločeno z drugo izpodbijano odločbo. S tem namreč tožnik ne zatrjuje nezakonitosti izpodbijane odločbe, temveč zatrjuje, da je bil določen čas v posebnem prostoru, ne da bi bil o tem izdan upravni akt. Ker ta trditev torej ni pravno relevantna za odločitev, je sodišče ni presojalo.

30. Glede na navedeno je sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

31. Tožnik je s tožbo zahteval tudi odločitev o odškodninskem zahtevku. V upravnem sporu je o tem mogoče odločiti le kot o adhezijskem zahtevku v smislu drugega odstavka 7. člena ZUS-1. Ker je sodišče tožbo zavrnilo, je s tem hkrati odločilo tudi o odškodninskem zahtevku v uveljavljani višini. Če namreč sodišče tožbo zavrne, potem ni podlage za priznanje tožnikovega zahtevka za povrnitev škode, ki naj bi tožniku nastala zaradi izvrševanja izpodbijanega akta (prvi odstavek 67. člena ZUS-1). Tožnik pa še vedno lahko uveljavlja povračilo škode na podlagi 26. člena Ustave pred pristojnim sodiščem splošne pristojnosti, če meni, da bi s svojim zahtevkom lahko uspel. K II. točki izreka:

32. Telefonske klice obsojencev ureja 75. člen ZISK-1. Ta v drugem odstavku določa, da zavod s hišnim redom določi pogostnost in trajanje telefonskih klicev na način, da niso moteni red, varnost in disciplina v zavodu, pri čemer pogostnosti ni dopustno določiti v manjšem obsegu od dveh dni v tednu. V tretjem odstavku pa določa tudi, kdaj lahko direktor zavoda z odločbo prepove telefonske klice, pri čemer se ta prepoved ne more nanašati na klice odvetnikov.

33. V obravnavanem primeru tožnik trdi, da mu ni bil omogočen telefonski klic odvetniku. Z izpodbijanima odločbama ni bilo odločeno o tožnikovih telefonskih klicih tožnika odvetniku. To očitno izhaja iz izreka obeh odločb. Da bi bil tožniku v zvezi s tem izdan kakšen upravni akt, pa ne trdita ne tožnik niti toženka. Sodišče je zato tožnikov tožbeni predlog, naj se ugotovi neupravičena kršitev pravice do telefonskega klica odvetniku, obravnavalo kot tožbo na podlagi prvega odstavka 4. člena ZUS-1. Po tej določbi v upravnem sporu namreč odloča sodišče tudi o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi organi posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo.

34. Na tem mestu sodišče pojasnjuje, da je štelo, da je tožnik s spremembo tožbe na glavni obravnavi tožbenemu predlogu, kot je bil postavljen v tožbi, to je, naj se ugotovi nezakonitost izpodbijanih odločb (ugotovitvena tožba po 2. alineji prvega odstavka 33. člena ZUS-1) in nezakonitost posega v pravico do telefonskega klica odvetniku (ugotovitvena tožba po 2. alineji drugega odstavka 33. člena ZUS-1) zgolj dodal še izpodbojni tožbeni predlog po 1. alineji prvega odstavka 33. člena ZUS-1. 35. Sodišče je zato odločilo tudi o navedenem ugotovitvenem tožbenem predlogu zaradi zatrjevanega posega v pravico do telefonskega klica odvetniku, vendar pa je ugotovilo, da je treba tožbo v tem delu kot prepozno zavreči. 36. Po prvem odstavku 28. člena ZUS-1 je treba tožbo vložiti v 30 dneh od vročitve upravnega akta, s katerim je bil končan postopek. Navedena določba se sicer nanaša le na upravni akt in s tem na vložitev tožbe, ki ima podlago v 2. členu ZUS-1, vendar pa je v prvem odstavku 23. člena izrecno določeno, da rok za tožbo prične teči z vročitvijo upravnega akta stranki, oziroma takrat, ko je bilo storjeno posamično dejanje, s katerim se posega v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika. To pa kaže, da je treba omenjeni tridesetdnevni rok uporabiti tudi pri tožbah iz prvega odstavka 4. člena ZUS-1.1

37. Tožnik v tožbi trdi, da mu telefonski klic odvetniku ni bil omogočen še nadaljnjih dvajset dni potem, ko je bil že nastanjen v Zavodu za prestajanje kazni zapora Ljubljana. Tožnik ne navaja, kdaj je bil premeščen v ZPKZ Ljubljana, po podatkih spisa pa se je to zgodilo 22. 1. 2019. 38. Ker se tridesetdnevni rok za vložitev tožbe šteje najkasneje od prenehanja zatrjevanega posega v ustavno pravico, ta pa je po navedenem prenehal 11. 2. 2019, je tožnikova tožba, ki je bila vložena 27. 5. 2019, prepozna.

39. Glede na navedeno je sodišče tožbo zavrglo kot prepozno na podlagi 2. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1. 40. S tem je bilo iz enakih razlogov kot so pojasnjeni k I. točki izreka odločeno tudi o adhezijskem zahtevku v zvezi z zatrjevano kršitvijo pravice do telefonskega klica odvetniku.

K III. točki izreka

41. Ker je sodišče tožbo delno zavrnilo, delno pa zavrgo, po četrtem odstavku 25. člena ZUS-1 trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

1 Prim. npr. sklepe Vrhovnega sodišča I Up 30/2018, I Up 79/2015.