Jedro

Ponovno presojo utemeljenega suma je treba opraviti, če sodišče ugotovi obstoj novih dejstev in okoliščin, ki so pomembne za obstoj utemeljenega suma, le-teh pa sodišče prve stopnje ni ugotovilo in jih tudi pritožba ne izpostavlja, zato pritožba ne more biti uspešna v smeri izpodbijanja zaključka sodišča prve stopnje o utemeljenosti suma.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

1. S pritožbeno izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugotovilo, da so razlogi za pripor, med drugim tudi zoper obtoženega R. T., še podani.

2. Zoper sklep se je pravočasno pritožil zagovornik obtoženega R. T., M. K, odvetnik v ... . Uveljavlja pritožbeni razlog bistvene kršitve določb kazenskega postopka in predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa, oziroma njegovo spremembo tako, da se pripor odpravi oziroma nadomesti s hišnim priporom.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Uradni preizkus pritožbeno izpodbijanega sklepa, ki ga je pritožbeno sodišče opravilo v smislu določila petega odstavka 402. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), ni dognal kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Pravilnosti in zakonitosti izpodbijanega sklepa pa tudi pritožbene navedbe ne morejo postaviti pod vprašaj. V nasprotju s pritožnikom namreč pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zanesljivo dognalo ter prepričljivo utemeljilo danost vseh razlogov za pripor zoper obtoženega R. T. Gre za utemeljen sum storitve obtožencu očitanega kaznivega dejanja, za njegovo izrazito ponovitveno nevarnost ter za sorazmernost in neogibno potrebnost pripora v smislu določila 20. člena Ustave Republike Slovenije.

5. Pretežni del pritožbene graje gre v smeri izpodbijanja zaključka sodišča prve stopnje o utemeljenem sumu, da je obtoženec storil očitano mu kaznivo dejanje. Zaključek o utemeljenem sumu sodišče prve stopnje temelji na dejstvu pravnomočnosti obtožbe, ko hkrati ugotavlja, da se po nastopu pravnomočnosti obtožbe sodišče ni soočalo z novimi dejstvi, dokazi ali okoliščinami, ki bi formalno ugotovljen utemeljen sum kakorkoli omajale. V takšni situaciji, ko je torej bil utemeljen sum formalno dognan s pravnomočnostjo obtožbe in ko se sodišče prve stopnje po nastopu dejstva pravnomočnosti obtožbe ni soočalo z novimi dejstvi oziroma dokazi, ki bi utemeljen sum kakorkoli omajali, ko se tudi pritožbeno ne trdi danost takšnih novih dejstev oziroma novih dokazov, pritožba, kljub obširni razpravi, ne more biti uspešna pri izpodbijanju zaključka o utemeljenem sumu storitve obtožencu očitanega kaznivega dejanja.

6. V kolikor bi sodišče, ob vsaki odločitvi o priporu (odreditev, podaljšanje pripora oziroma ugotovitev danosti pripornih razlogov), posebej ugotavljalo in dokazovalo obstoj utemeljenega suma, to je tudi takrat, kadar je ta ugotovljen s pravnomočnim sklepom o uvedbi preiskave ali s pravnomočno obtožnico, bi prišlo do položaja, da bi bilo moč tudi izpodbijati pravnomočni sklep o uvedbi preiskave ali sklep o zavrnitvi ugovora zoper obtožnico, praktično ob vsakem podaljšanju pripora, ne da bi se dejansko stanje kakorkoli spremenilo, saj je temelj obeh navedenih aktov utemeljen sum, da je določena oseba storila kaznivo dejanje.

7. Ponovno presojo utemeljenega suma je treba opraviti, če sodišče ugotovi obstoj novih dejstev in okoliščin, ki so pomembne za obstoj utemeljenega suma, le-teh pa sodišče prve stopnje ni ugotovilo in jih tudi pritožba ne izpostavlja, zato pritožba ne more biti uspešna v smeri izpodbijanja zaključka sodišča prve stopnje o utemeljenosti suma.

8. Enako usodo pa deli pritožba tudi v delu, ko problematizira zaključek sodišča prve stopnje o obtoženčevi ponovitveni nevarnosti. Sodišče prve stopnje je izpostavilo številne objektivne okoliščine, kot tudi številne okoliščine na strani obtoženca, ki so relevantne za presojo ponovitvene nevarnosti. Ko je ob prvih (teža, način storitve in okoliščine, v katerih naj bi bilo kaznivo dejanje izvršeno) izpostavilo še številne subjektivne okoliščine (predrznost, odločenost in vztrajnost pri izvršitvi kaznivega dejanja, dejstvo, da je bil obtoženec že večkrat obsojen, zlasti za premoženjska kazniva dejanja, da naj bi ga tudi tokrat vodil specifični motiv, pridobiti si protipravno premoženjsko korist ter dejstvo, da je brez zaposlitve, brez premičnega in nepremičnega premoženja, brez dohodkov), je sodišče prve stopnje razumno in prepričljivo zaključilo, da je podana obtoženčeva izrazita ponovitvena nevarnost. Tega zaključka pritožnik ne more spodnesti s protispisno pritožbeno razpravo, ki sicer ostaja na povsem načelni ravni, rekoč, da ima obtoženec urejeno družinsko življenje, stalen vir prihodkov, sredstva za preživljanje in da ni bil še nikoli obsojen niti ni v drugem predkazenskem ali kazenskem postopku, zaradi kaznivih dejanj, ki bi vključevala elemente nasilja. S tem, ko pa pritožnik tudi v polemiki o obtoženčevi ponovitveni nevarnosti izpostavlja, da je moč o tej nevarnosti govoriti le, če je podan utemeljen sum storitve kaznivega dejanja in torej nevarnost, da bi takšno kaznivo dejanje ponovil, pa je treba le ponoviti, da je utemeljen sum storitve obtožencu očitanega kaznivega dejanja formalno dognan in torej s to pritožbeno razpravo ne more računati na uspeh pri izpodbijanju zaključka o obtoženčevi ponovitveni nevarnosti. Pritožbeno sodišče zato v celoti sprejema zaključek sodišča prve stopnje o obtoženčevi ponovitveni nevarnosti.

9. Prav nobenega dvoma pa tudi ni v sprejemljivost zaključka sodišča prve stopnje o sorazmernosti in neogibni potrebnosti pripora. Zlasti glede na število obtožencu že izrečenih pravnomočnih obsodilnih sodb za premoženjske delikte, kamor sodi tudi sedaj obravnavano kaznivo dejanje, ki pa vključuje še elemente nasilja, je moč ob siceršnjih razmerah, v katerih je obtoženec živel pred odreditvijo pripora, zanesljivo sklepati na obtoženčevo izrazito ponovitveno nevarnost, ki je tako intenzivna, da jo je tudi po sodbi pritožbenega sodišče moč preprečiti zgolj z najstrožjim osebnim omejevalnim ukrepom, izbiro katerega je sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu v zadostni meri utemeljilo. Sodišče prve stopnje pa je v zadostni meri in za pritožbeno sodišče v celoti sprejemljivo pojasnilo tudi zakaj šteje, da je zoper obtoženca uporabljen osebni omejevalni ukrep sorazmeren ukrep za preprečitev njegove ponovitvene nevarnosti. Tako pritožbeno izpodbijanemu sklepu tudi v smeri obrazložitve neogibne potrebnosti pripora in sorazmernosti, kakor tudi ne glede ponovitvene nevarnosti ni moč očitati pritožbeno uveljavljane procesne kršitve, v smislu odsotnosti razlogov o odločilnih dejstvih.

10. Izkaže se tako, da pritožbeno izpodbijani sklep ni obremenjen z nobeno procesno kršitvijo, da je bilo dejansko stanje pravilno ugotovljeno in da je tako sklep sodišča prve stopnje o danosti razlogov za pripor zoper obtoženega R. T. neoporečen. Ker tako pritožbene navedbe niso utemeljene in ker tudi uradni preizkus pritožbeno izpodbijanega sklepa ni dognal kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo treba pritožbo zavrniti kot neutemeljeno. Pravno podlago za odločitev daje določilo tretjega odstavka 402. člena ZKP.

11. Če bo za obtoženca nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka, bo sodno takso za zavrnitev pritožbe zoper sklep o ugotovitvi danosti razlogov za pripor, po pravnomočnosti sodbe, odmerilo sodišče prve stopnje.