Jedro

Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, je namen odpovednega roka, da se stranke lahko pripravijo na prenehanje razmerja in prilagodijo svoje nadaljnje ravnanje; v takšno opredelitev pa nedvomno spada tudi primopredaja poslov. Po zaključku odpovednega roka naj bi bilo stanje med strankama urejeno na način, da lahko tedaj razmerje tudi dejansko preneha in stranki ena do druge nimata več nobenih obveznosti. Obveznost oprave primopredaje poslov pa dokazuje ravno nasprotno: torej, da razmerje še ni zaključeno, ne glede na to, kakšno vsebino pojmu "primopredaja poslov" pripisuje tožena stranka.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka in je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni od vročitve te sodbe povrniti pritožbene stroške v višini 279,99 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da obstaja terjatev tožeče stranke do tožene v znesku 2.933,33 EUR (I. točka izreka), toženi stranki naložilo, da je dolžna tožeči plačati 1.863,43 EUR (II. točka izreka), za znesek 1.269,68 EUR tožbeni zahtevek zavrnilo (III. točka izreka) ter toženi stranki naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožeče stranke v znesku 151,12 EUR (IV. točka izreka).

2. Zoper sodbo se je iz razlogov bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava pritožila tožena stranka, predlagala ugoditev pritožbi, spremembo izpodbijane sodbe in zavrnitev tožbenega zahtevka, podredno pa razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je stroške pritožbenega postopka.

3. Tožeča stranka je v odgovoru na pritožbo predlagala zavrnitev pritožbe, potrditev izpodbijane sodbe in povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Višje sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v okviru zatrjevanih pravno pomembnih pritožbenih razlogov (prvi odstavek 360. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP) in razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti po določbi drugega odstavka 350. člena ZPP. Ker se tožbeni zahtevek tožeče stranke nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR, teče obravnavani gospodarski spor po prvem odstavku 495. člena ZPP po določbah postopka v sporih majhne vrednosti. O pritožbi je na podlagi petega odstavka 458. člena ZPP odločal sodnik posameznik.

6. Po določbi prvega odstavka 458. člena ZPP se sodba v sporu majhne vrednosti ne more izpodbijati iz razloga zmotnega oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja niti iz razloga relativno bistvenih kršitev pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP.

7. Pod očitkom protispisnosti iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP tožena stranka pravzaprav izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje glede verodostojnosti pisnih izjav A. A. in B. B.1 Kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je podana v primeru tehničnih napak pri povzetku dokaznih listin oziroma zapisnikov o zaslišanju v obrazložitev sodbe, ne pa v primeru, ko se stranka ne strinja z dokazno oceno sodišča. Vsebinsko identičnega očitka tožena stranka prav tako ne more uveljavljati kot bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki naj bi vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe. Gre za povzetek dikcije določbe prvega odstavka 339. člena ZPP (relativno bistvene kršitve določb pravdnega postopka), ki pa v sporu majhne vrednosti ni dovoljen pritožbeni razlog.

8. Tožena stranka z izpodbijanjem dokazne ocene sodišča prve stopnje glede verodostojnosti pisnih izjav A. A. in B. B. o vsebini sestanka po Skype-u z dne 9. 11. 2018 po vsebini dejansko uveljavlja v sporu majhne vrednosti nedovoljeni pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Trditev, da bi naj umik zahteve tožeče stranke za zaslišanje A. A. in B. B. izkazoval njeno priznanje resničnosti navedb v pisnih izjavah omenjenih, ne drži. Primarno tožeča stranka zaslišanja omenjenih niti ni predlagala (dokazne predloge o tem je podala le tožena stranka; npr. str. 5 vloge "odgovor na tožbo z dne 25. 4. 2019"), predvsem pa zato, ker je tožeča stranka navedbe tožene stranke, glede katerih sta omenjena podala pisni izjavi (predlagane priče ne podajajo navedb v imenu stranke, temveč se opredeljujejo do podanih navedb stranke), izrecno prerekala. Če se ni izrecno opredeljevala do dokazov v pisnih izjavah, to ne pomeni tudi priznavanja navedb tožene stranke, ki pa jih je konkretno prerekala. Dokazna ocena verodostojnosti dokazov je na sodišču, ki dokaze ocenjuje v okviru trditvene podlage strank. Če je torej sodišče prve stopnje navedbe tožeče stranke v zvezi z njenimi dokazi ocenilo kot bolj verodostojne od nasprotnih navedb in dokazov tožene stranke, je s tem sledilo vlogi, ki jo ima v postopku. Sodišče v skladu s prosto presojo dokazov tudi ni vezano na formalna dokazna pravila, bistveno je, da je dokazna ocena obrazložena in tako omogoča preizkus; te lastnosti izpodbijana sodba nedvomno ima. Posledično se tožena stranka neutemeljeno sklicuje, da bi naj sodišče izpoved tožeče stranke ocenilo kot bolj verodostojno od izjav A. A. in B. B. na podlagi tega, da sta slednja podala le pisni izjavi, medtem ko sta bila tožeča stranka in priča C. C. neposredno zaslišana. Za toženo stranko ni bilo postopkovnih ovir, da bi vztrajala pri zaslišanju A. A. oziroma da bi poskrbela, da bi se B. B. naroka za glavno obravnavo udeležil oziroma da bi svoj izostanek opravičil. 9. Tožena stranka očita, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ker ni upoštevalo, da sta stranki Pogodbo o sodelovanju z dne 20. 8. 2018 (v nadaljevanju: Pogodba) na sestanku po Skype 9. 11. 2018 sporazumno spremenili na način, da se Pogodba odpove brez odpovednega roka in da s tem razmerje med pravdnima strankama preneha že 8. 11. 2018. Iz ugotovljenega dejanskega stanja, na katerega je višje sodišče v sporu majhne vrednosti vezano, izhaja, da tožena stranka ni uspela dokazati drugačnega dogovora in je tako veljal s Pogodbo določen 15-dnevni odpovedni rok, v katerem je bila opravljena primopredaja poslov. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, je namen odpovednega roka, da se stranke lahko pripravijo na prenehanje razmerja in prilagodijo svoje nadaljnje ravnanje; v takšno opredelitev pa nedvomno spada tudi primopredaja poslov. Po zaključku odpovednega roka naj bi bilo stanje med strankama urejeno na način, da lahko tedaj razmerje tudi dejansko preneha in stranki ena do druge nimata več nobenih obveznosti. Obveznost oprave primopredaje poslov pa dokazuje ravno nasprotno: torej, da razmerje še ni zaključeno, ne glede na to, kakšno vsebino pojmu "primopredaja poslov" pripisuje tožena stranka. Tako višje sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da dejstvo, da je morala biti med strankama izvedena še primopredaja poslov, nedvomno ne pomeni, da je razmerje med strankama prenehalo že z odpovedjo pogodbe (8. 11. 2018), kot naj bi se pravdni stranki dogovorili na sestanku po Skype-u 9. 11. 2018, temveč da je trajalo do izteka 15-dnevnega odpovednega roka dne 22. 11. 2018. S tem je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je podan temelj zahtevka.

10. Glede višine prisojene terjatve tožena stranka v pritožbi ni podala nobenih konkretnih ugovorov (vse pritožbene navedbe so se nanašale na izpodbijanje temelja zahtevka), zato se višje sodišče do tega dela ne bo opredeljevalo in se zgolj sklicuje na prepričljivo obrazložitev sodišča prve stopnje.

11. Ker se tožena stranka zoper odločitev o stroških postopka pritožuje le v posledici očitane napačne odločitve glede glavne terjatve, višje sodišče glede na siceršnje razloge soglaša tudi z odločitvijo o stroških.

12. Izrecno zatrjevani pritožbeni razlogi niso utemeljeni. Ker tudi niso podani razlogi, na katere po določbi drugega odstavka 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je višje sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

13. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, krije sama svoje stroške in je dolžna tožeči stranki povrniti njene stroške pritožbenega postopka. V skladu s priglašenim stroškovnikom in določili Odvetniške tarife – OT je višje sodišče tožeči stranki priznalo 375 točk za pritožbo in 7,5 točk materialnih stroškov, skupno 382,5 točk. Ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke (0,60 EUR) in 22 % DDV je dolžna tožena stranka tožeči povrniti 279,99 EUR stroškov pritožbenega postopka.

1 Prvi je nekdanji, drugi pa sedanji zakoniti zastopnik tožene stranke.