Jedro

V postopku pred sodiščem prve stopnje ni bilo sporno, da je bil toženec dolžan plačevati najemnino in ostale stroške v zvezi z najemom lokala. Ker pogodbene obveznosti same kot take niso bile sporne in tudi ne zapadlost teh obveznosti za obdobje do 1.1.1995, je bilo na toženčevi strani dokazno breme, da so iztoževane pogodbene obveznosti ugasnile zaradi plačila. Sodišči prve in druge stopnje sta se oprli na listino tožeče stranke in posebej poudarili, da za drugačno dokazno oceno samo toženčevo drugačno zatrjevanje ne zadostuje.

Izrek

Revizija proti sodbi se zavrne kot neutemeljena. Revizija proti sklepu se zavrže.

Obrazložitev

Pravdni stranki sta dne 8.6.1994 sklenili pogodbo o najemu poslovnega prostora. Tožeča stranka je v tožbi zahtevala plačilo pogodbenih obveznosti po saldu odprtih postavk z dne 17.1.1995, najemnine za meseca februar in marec 1995, stroškov za vodo in odvoz smeti po računih z dne 2.2.1995, vse v skupnem znesku 2,991.396,00 SIT.

Zahtevala je tudi plačilo odškodnine za škodo, nastalo v najetem poslovnem prostoru zaradi požara dne 8.1.1995 v višini 7,120.000,00 SIT. Skupni tožbeni zahtevek se je tako glasil na plačilo 10.111.496,00 SIT s pp. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku tožencu s sodbo naložilo plačilo zneska 1,058.798,00 SIT, presežni tožbeni zahtevek pa zavrnilo. Prisojeni znesek je obsegal pretežni del zapadlih pogodbenih obveznosti po saldu odprtih postavk z dne 17.1.1995, zmanjšan za najemnino za januar 1995 za obdobje po požaru. Na podlagi navedene listine je tožencu naložilo plačilo zneska 1,053.795,00 SIT, ki ga je zvišalo še za del stroškov za vodo in odvoz smeti do 8.1.1995 in tako izračunalo celotni prisojeni znesek. Tožbeni zahtevek za plačilo preostalega dela pogodbenih obveznosti za mesec januar 1995, celotne najemnine za meseca februar in marec 1995 in ves odškodninski zahtevek v zvezi s požarom je zavrnilo.

Proti tej sodbi sta se pritožili obe pravdni stranki. Sodišče druge stopnje je s sodbo in sklepom odločilo tako, da je pritožbi tožeče stranke v celoti ugodilo, sodbo sodišča prve stopnje v zavrnilnem delu razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Toženčevi pritožbi je le delno ugodilo, sodbo sodišča prve stopnje glede prisojenega zneska 151.794,00 SIT (ta znesek se nanaša na najemnino za prvih 7 dni januarja 1995) razveljavilo in v tem obsegu vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V preostalem delu je toženčevo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje glede še prisojenega zneska 907.004,00 SIT.

Toženec je vložil pravočasno revizijo proti sodbi in sklepu sodišča prve stopnje. V njej uveljavlja revizijska razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava.

Revizijskemu sodišču predlaga, da sodbo sodišča druge stopnje tako spremeni, da potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Pretežni del tožnikove revizije izraža nestrinjanje z razlogi sodišča druge stopnje o vzročni zvezi in odškodninski odgovornosti za škodo, nastalo zaradi požiga lokala. V tem okviru očita sodišču druge stopnje dve bistveni kršitvi določb pravdnega postopka. Revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava obrazlaga v zvezi z odločitvijo o odškodninskem zahtevku. Glede zneska 907.004,00 SIT tožnik sodišču druge stopnje očita dve bistveni kršitvi določb pravdnega postopka. Po njegovem stališču obstaja protislovje med delno ugoditvijo in delno zavrnitvijo toženčeve pritožbe v zvezi z najemnino. Če je bilo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno za čas od 1.1.1995 do 8.1.1995, potem je nepopolno ugotovljeno tudi glede najemnine do 1.1.1995. Tožbeni zahtevek glede najemnine je temeljil na isti listini o odprtih postavkah, to dokumentacijo pa lahko tožeča stranka vodi v redu ali ne. Očitno je ni vodila v redu, če je bila odločitev sodišča prve stopnje v delu tožbenega zahtevka, ki je temeljil na tej listini, razveljavljena. Razlogi sodišča druge stopnje o dokaznem bremenu so v nasprotju z Zakonom o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP 1977), saj je tožeča stranka tista, ki zatrjuje, da toženec ni plačal pogodbenih obveznosti.

Revizija je bila vročena tožeči stranki, ki v odgovoru predlaga njeno zavrnitev in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena ZPP 1977).

Revizija proti sodbi je neutemeljena, proti sklepu pa nedovoljena.

Glede na prehodno določbo prvega odstavka 498. člena novega Zakona o pravdnem postopku (Ul. RS št. 26/99) je revizijsko sodišče v tej pravdni zadevi uporabilo določbe ZPP 1977. Toženec je v uvodu revizije navedel, da izpodbija sodbo in sklep sodišča druge stopnje. Večina njegove obrazložitve se nanaša na odločitev sodišča druge stopnje o ugoditvi pritožbi tožeče stranke, razveljavitvi sodbe sodišča prve stopnje v njenem zavrnilnem delu in vrnitvi zadeve temu sodišču v novo sojenje (tudi) o odškodninskem zahtevku. Revizijo zaključuje s predlogom, naj se sodba sodišča druge stopnje tako spremeni, da se potrdi sodba sodišča prve stopnje. Za toženca ugodna odločitev sodišča prve stopnje je bila zavrnitev tožbenega zahtevka, ki se v pretežnem delu nanaša na odškodnino v zvezi s požigom. To odločitev je sodišče druge stopnje s sklepom razveljavilo in bo sodišče prve stopnje (tudi) o tem delu odločilo v ponovnem sojenju. Po izrečni določbi prvega odstavka 400. člena ZPP 1977 lahko stranka vloži revizijo proti sklepu sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan. Razveljavitveni sklep sodišča druge stopnje ni tak sklep. Zato je moralo revizijsko sodišče toženčevo nedovoljeno revizijo proti sklepu sodišča druge stopnje na podlagi četrtega odstavka 400. člena v zvezi s 392. členom ZPP 1977 zavreči. V toženčevi reviziji proti sodbi sodišča druge stopnje uveljavljani revizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka ni utemeljen. V razlogih sodišča druge stopnje glede delne ugoditve toženčevi pritožbi (najemnina za čas od 1.1.1995 do 8.1.1995) in delne zavrnitve toženčeve pritožbe (najemnina za čas do 1.1.1995) ni nobenega nasprotja. Sodišče druge stopnje je zaradi pritožbene novote o datumu zapadlosti najemnine in v pritožbi na novo predlagane priče ocenilo, da je v tem delu ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Glede ostalih pogodbenih obveznosti po saldu odprtih postavk z dne 17.1.1995 pa ni bilo sporno, da so vse že zapadle. V tem delu je neutemeljen nadaljnji revizijski očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka zaradi napačne uporabe procesnih pravil o dokaznem bremenu. Splošno pravilo o dokaznem bremenu vsebuje 219. člen ZPP 1977, po katerem mora vsaka stranka navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek ali s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika. Izpeljavo tega pravila vsebuje 221.a člen ZPP 1977, po katerem sodišče sklepa na podlagi pravila o dokaznem bremenu, če na podlagi izvedenega dokaznega postopka kakega dejstva ne more ugotoviti. V postopku pred sodiščem prve stopnje ni bilo sporno, da je bil toženec dolžan plačevati najemnino in ostale stroške v zvezi z najemom lokala. Ker pogodbene obveznosti same kot take niso bile sporne in tudi ne zapadlost teh obveznosti za obdobje do 1.1.1995, je bilo na toženčevi strani dokazno breme, da so iztoževane pogodbene obveznosti ugasnile zaradi plačila. Sodišči prve in druge stopnje sta se oprli na listino tožeče stranke in posebej poudarili, da za drugačno dokazno oceno samo toženčevo drugačno zatrjevanje ne zadostuje. Pri taki odločitvi zato ni bilo revizijsko očitane procesne kršitve, vse ostalo pa je stvar dokazne ocene, ki je zaradi prepovedi iz tretjega odstavka 385. člena ZPP 1977 v reviziji ni mogoče izpodbijati.

Toženec ni obrazložil zmotne uporabe materialnega prava glede teh odločitev sodišč druge in prve stopnje. Revizijsko sodišče je v okviru uradnega preizkusa pravilne uporabe materialnega prava ugotovilo, da sta odločitvi obeh sodišč v tem delu skladni z materialnopravno določbo 19. člena Zakona o poslovnih stavbah in poslovnih prostorih (Ul. SRS št. 18/74, 34/88). Zato je na podlagi 393. člena ZPP 1977 zavrnilo neutemeljeno toženčevo revizijo proti sodbi sodišča druge stopnje. Izrek te revizijske odločbe zajema tudi odločitev o toženčevih revizijskih stroških, tožeča stranka pa stroškov svojega revizijskega odgovora ni priglasila.