Jedro

Katere dokaze bo sodišče izvedlo, je odvisno od njegove materialnopravne presoje, katera sporna dejstva so pomembna za odločitev.

Toženec je odgovoren za nastalo škodo zaradi nemožnosti uporabe vozila, saj tožniku približno poldrugo leto ni izročil ustrezne listine za prenos lastništva na prodanem vozilu, zaradi česar tožnik vozila ni mogel registrirati in posledično tudi ne uporabljati.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi vmesna sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z vmesno sodbo razsodilo, da je tožbeni zahtevek tožnika po temelju v celoti utemeljen. Zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava se zoper sodbo sodišča prve stopnje pritožuje toženec. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da se glavne obravnave dne 2.9.2003 ni mogel udeležiti. Prav tako na obravnavi ni mogla sodelovati njegova pooblaščenka, ker še ni imela pisnega pooblastila za zastopanje. Zato bi moralo sodišče prve stopnje na njeno prošnjo narok še enkrat preložiti in ponovno zaslišati toženca in izvesti druge predlagane dokaze, na primer zaslišati pričo P. Ker tega ni storilo, je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki 2. odst. 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS, št. 36/2004 - 2. uradno prečiščeno besedilo). Stranki sta se v kupoprodajni pogodbi dogovorili, da se prepis vozila uredi po sistemu staro za novo, kar je pomenilo, da bodo formalnosti v zvezi s pogodbo urejene preko ustrezne strokovne institucije A. Tožnik je bil o tem obveščen, predlagan način urejanja formalnosti s podpisom pogodbe sprejel, kasneje pa svojega dela obveznosti ni hotel realizirati. Očitno je bila A. tista, ki je tožniku predočila, da bo v kupoprodajni pogodbi zapisana nižja, torej fiktivna cena, ki bi tožencu omogočila uveljavitev davčne olajšave. Če tožnik zapisa nižje cene ni hotel sprejeti, bi od nakupa vozila lahko odstopil, pa tega ni storil. Zavestno je pristal na to, da je vozilo stalo nerabljeno kar 17 mesecev. Tožnik je bil tako vsaj delno odgovoren za zavlačevanje prepisa lastništva na vozilu na njegovo ime. Pritožba je bila v skladu s 1. odst. 344. člena ZPP vročena tožniku, ki pa nanjo ni odgovoril. Pritožba ni utemeljena. V postopku pred sodiščem prve stopnje ni prišlo do pritožbeno uveljavljane procesne kršitve iz 8. točke 2. odst. 339. člena ZPP. Odvetnica V. je kot prevzemnica pisarne prvega toženčevega pooblaščenca odvetnika I. na naroku dne 5.6.2003 pojasnila, da od toženca še ni uspela pridobiti pisnega pooblastila za zastopanje, ker naj bi bil ta bolan. Sodišče prve stopnje je zato glavno obravnavo preložilo na dan 2.9.2003. Tudi tega dne se toženec glavne obravnave ni udeležil, čeprav je bil nanjo vabljen neposredno. Svojega izostanka ni opravičil. Zgolj trditev odvetnice V. o tem, da je bolan, njegovega izostanka ni mogla opravičiti. Toženčeva odsotnost zato ni bila ovira za opravo in zaključek glavne obravnave. Pred tem je sodišče v spremenjeni sestavi prebralo izpovedbe obeh pravdnih strank in ne le tožnika, tožnika pa ni ponovno zaslišalo, kot se zatrjuje v pritožbi. Pravna podlaga, na podlagi katere tožnik uveljavlja svoj zahtevek v tej zadevi, je odškodninska (154. člen Zakona o obligacijskih razmerjih; Uradni list SFRJ, št. 29/78 do 88/99, ki ga je sodišče uporabilo na podlagi prehodne določbe 1060. člena Obligacijskega zakonika; Uradni list RS, št. 83/2001). Pritožbeno sodišče nima pomislekov v ugotovitev sodišča prve stopnje, da je toženec tožniku za nekaj časa onemogočil uporabo vozila znamke Golf, saj približno poldrugo leto od njegove dejanske prodaje tožniku ni izročil ustrezne listine (z overjenim podpisom), na podlagi katere bi se lastništvo na vozilu preneslo na tožnika. Zaradi tega tožnik vozila ni mogel registrirati in posledično v določeni meri zagotovo tudi ne uporabljati. Ob tem ni bistveno, da je toženec prodajo vozila zaupal A. Omenjena družba je namreč za toženca lahko opravila le komisijske posle, ne pa tudi prenesla lastništva vozila iz prodajalca na kupca, saj nikoli ni postala lastnik tega vozila. Da je tako, je razvidno tudi iz pravdnega spisa Temeljnega sodišča v Ljubljani, Enote v Ljubljani, v zadevi I P, v kateri je tožnik zoper toženca dosegel sodbo na izstavitev podpisane in overjene kupoprodajne pogodbe. Toženčeve trditve, da je bil za nemožnost uporabe vozila kriv tudi sam tožnik, ker ni hotel podpisati kupoprodajne pogodbe z nižjo ceno za vozilo od dogovorjene, niso utemeljene. Do sicer pričakovanega podpisa pogodbe s strani tožnika ni prišlo zaradi nedopustnega ravnanja tretje osebe (A.) in ne tožnika samega. Tožnik je imel pravico odkloniti podpis pogodbe s fiktivno ceno, zato njegovo ravnanje ne more zmanjšati odgovornosti toženca za nastalo škodo. V tem smislu tudi ni bilo potrebno izvajanje predlaganega dokaza z zaslišanjem priče P. Za to zadevo se namreč zatrjevano dejstvo o soprispevku izkaže kot neodločilno. Uveljavljani pritožbeni razlogi torej niso podani. Ker tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo toženca in potrdilo vmesno sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Ker s pritožbo ni uspel, mora toženec sam kriti svoje stroške pritožbenega postopka. Odločitev o tem je vsebovana v odločitvi o zavrnitvi njegove pritožbe.