Jedro

V primeru, da sodba o odločilnem dejstvu nima razlogov, je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 13. točke prvega odstavka 354. člena ZPP.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se v izpodbijanem delu razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

V navedeni zadevi je prvostopno sodišče že enkrat odločalo. Takrat je tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo, ta sodba pa je bila s strani višjega sodišča potrjena. Ker je bilo reviziji tožeče stranke ugodeno in sta bili obe sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavljeni, je prvostopno sodišče v navedeni zadevi ponovno odločalo. V tej sodbi pa je tožbenemu zahtevku tožeče stranke ugodilo in to višini 2.167,00 DEM v tolarski protivrednosti z ustreznimi pripadajočimi zamudnimi obrestmi ter povrnitvi pravdnih stroškov, višji zahtevek pa je zavrnilo.

Zoper ugodeni del prvostopne sodbe se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 353. člena ZPP. Opozarja, da devizna klavzula med strankama ni bila dogovorjena. Kljub temu pa je sodišče priznalo tožeči stranki zahtevek v tolarski protivrednosti deviznega zneska. O tej bistveni okoliščini sodba nima razlogov.

Vztraja, da je tožena stranka delo po obeh pogodbah v celoti opravila. Tožeča stranka je tako plačala račune zato, ker je bilo delo opravljeno in prevzeto. Dejansko stanje glede teh okoliščin je ugotovljeno zmotno in nepopolno.

Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Pritožba pravilno opozarja, da sta bili obe pogodbi pravdnih strank (A7 in A8) sklenjeni v takratnih dinarjih in da v pogodbah ni dogovora o valutni klavzuli. Tožeča stranka je oba zneska po sklenjenih pogodbah plačala v takratnih dinarjih. Kljub temu je prvostopno sodišče priznalo tožeči stranki zahtevek v tolarski protivrednosti deviznega zneska. Prvostopna sodba glede te okoliščine nima razlogov, čeprav je bila ta med strankama ves čas postopka sporna, saj je tožena stranka opozarjala, da med njima nikdar ni bila dogovorjena valutna klavzula. Če to drži, tožeči stranki ni mogoče prisoditi terjatve v devizni protivrednosti. Ker sodba o tem odločilnem dejstvu nima razlogov, je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP. Že iz tega razloga je bilo potrebno sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljaviti in jo v skladu s prvim odstavkom 369. člena ZPP vrniti prvostopnemu sodišču v ponovno odločanje.

Pritožbeno sodišče se strinja s pritožbo tožene stranke, da je podan tudi utemeljen dvom v pravilno ugotovitev dejanskega stanja.

Prvostopno sodišče je sicer ugotovilo, da sta sklenili stranki dne 15.11.1990 dve pogodbi in povzelo njuno vsebino. Vendar v nadaljevanju obrazložitve ni upoštevalo vsebine (obseg dela) obeh pogodb in dejstva, da je zaslišana priča K. Z. (nosilka naloge) izrecno izpovedala, da je delo po prvi pogodbi (zaščitni znak podjetja) izdelala pravočasno že v mesecu decembru 1990 in ga tožniku tudi izročila. Ni se tudi opredelilo do izpovedbe tožnika, ki je prav tako priznal, da je osnutek razpoznavnega slikovnega znaka podjetja po prvi pogodbi prejel. Iz medsebojne pogodbe strank je izrecno razvidno, da se izvrši 100% izplačilo za delo šele ob njegovi predaji. Ker je tožena stranka po prvi pogodbi dne 5.12.1990 izdala tožniku račun za znesek 10.500,00 takratnih din, bi bilo mogoče sklepati, da je bilo delo izvršeno in izročeno. To še posebej, ker je tožnik navedeni račun poravnal brez ugovora dne 24.12.1990 in tekom tega postopka tudi ni ustrezno pojasnil, zakaj je delo po prvi pogodbi plačal, če naj ne bi bilo izvršeno. Prvostopno sodišče bi moralo tudi upoštevati, da je bil opredeljen obseg dela po prvi pogodbi zgolj izdelava idejnega osnutka razpoznavnega slikovnega ali besednega znaka podjetja, ne pa tudi kaj drugega. Vsa dodatna naročila in dela, za katera se je tožnik posebej dogovarjal z arhitektko K. Z. namreč ni mogoče relevantno upoštevati, ker ni razvidno, da gre za pogodbena dela. Tako je najmanj dvom v zaključek izpodbijane sodbe, da so bila vsa dela (tudi po navedeni pogodbi) izvršena in izročena z zamudo.

Tudi pri drugi pogodbi, ki obsega izdelavo idejnega osnutka za celostno podobo podjetja (priloga A7), bi moralo prvostopno sodišče oceniti izpovedbo zaslišane priče K. Z., ki je sicer priznala zamudo pri izvršitvi dela, vendar pa je tudi izpovedala, da je delo po tej pogodbi tožniku v februarju 1991 izročila. Dejstvo je, da je tožnik tudi po drugi pogodbi izstavljen račun z dne 7.2.1991 v znesku 6.000,00 takratnih din dne 25.2.1991 poravnal. Tožnik bi moral ustrezno pojasniti zakaj je omenjeni račun plačal, če naj delo ne bi bilo izvršeno in izročeno. Tudi po omenjeni pogodbi mora prvostopno sodišče upoštevati, da je predmet po tej pogodbi zgolj idejni osnutek celostne podobe podjetja, ne pa tudi kaj drugega. Zato vsa dodatna in posebej dogovorjena dela med tožnikom in arhitektko K. Z. pri odločanju ni mogoče upoštevati. Vse navedene pomisleke bo moralo prvostopno sodišče pri ponovnem odločanju upoštevati in se z ustrezno oceno opredeliti do izpovedbe zaslišanega tožnika in priče K. Z. Opredeliti pa se bo moralo tudi do zahtevka tožeče stranke v devizni protivrednosti, saj zaenkrat iz spisa ni razvidno, da bi bila med strankama valutna klavzula tudi dogovorjena.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka je odpadla, ker tožena stranka v pritožbi svoje stroške posebej ni uveljavljala.