Jedro

Tožena stranka je tožnici v izredni odpovedi očitala kršenje obveznosti vnaprejšnjega pisnega obveščanja imetnikov licenc o preteku dovoljenj, kršenje dolžnosti v zvezi z vpisom jezikovnega pooblastila v licence in kršenje vodenja evidence glede licenc. S svojim ravnanjem naj bi tožnica naklepoma ali iz hude malomarnosti huje kršila pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja. Ker tožena stranka očitanih kršitev ni dokazala, ni obstajal utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča in tožena stranka sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da se izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 15. 10. 2012 razveljavi (I. točka izreka), tožnici delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo z dnem 17. 10. 2012 in je trajalo do 28. 11. 2014 (II. točka izreka). Tožena stranka je dolžna tožnico za čas od 18. 10. 2012 do vključno 28. 11. 2014 prijaviti v zavarovanje za vpis v matično evidenco ZPIZ, v roku 8 dni (III. točka izreka) ter ji obračunati nadomestilo bruto razlike v plači za čas trajanja suspenza pogodbe o zaposlitvi od 9. 10. 2012 do 17. 10. 2012 ter po obračunu in plačilu z zakonom predpisanih prispevkov in davkov izplačati neto razliko v nadomestilu plače, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 11. 2012 dalje do plačila, v roku 8 dni (IV. točka izreka), za čas od 18. 10. 2012 do vključno 28. 11. 2014 pa obračunati nadomestilo bruto plač, ki bi ji pripadale, če bi delala, ter po obračunu in plačilu z zakonom predpisanih prispevkov in davkov izplačati tožnici neto nadomestila plač skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posamičnih mesečnih zapadlih zneskov tj. od vsakega 11. v mesecu za predhodni mesec dalje do plačila (V. točka izreka). Tožena stranka je dolžna tožnici izplačati odškodnino v višini 23.502,42 EUR bruto in zanjo odvesti vse predpisane dajatve v roku 15 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka dalje do plačila (VI. točka izreka). Kar je tožnica zahtevala več in drugače je zavrnilo (VII. točka izreka). Odločilo je, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka, tožnici pa je dolžna povrniti stroške v višini 2.117,17 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zamude dalje do plačila (VIII. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožujeta obe stranki.

3. Tožnica se pritožuje zoper VI. in VII. točko izreka sodbe zaradi pritožbenih razlogov nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ter posledično napačno uporabljenega materialnega prava (118. člen ZDR). Predlaga, da pritožbeno sodišče v izpodbijanem delu pritožbi ugodi, izpodbijani del sodbe razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovni postopek, podrejeno, da pritožbi ugodi ter o zadevi odloči samo. Navaja, da je v drugem postopku pred istim sodiščem tekel spor pod opr. št. I Pd 1522/2012 iz večino istih razlogov izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka je kljub pravnomočni sodbi I Pd 1522/2012 še naprej vztrajala pri izredni odpovedi ter obstoju vseh razlogov izredne odpovedi. Bistvo pritožbe je izpodbijanje sodne razveze, ki jo je sodišče sprejelo na podlagi 118. člena ZDR, saj naj bi bilo med zakonitim zastopnikom in tožnico porušeno zaupanje, ki je osnova za nadaljnjo sodelovanje ter da je imela tožnica napete in skrhane odnose z dvema sodelavcema. Poudarja, da sodišče sploh ni ugotavljalo porušenost medsebojnega zaupanja med delodajalcem kot toženo stranko in delavko, kot tožnico. Neurejena osebna razmerja med zakonitim zastopnikom in tožnico in še eno sodelavko, ni delovno pravnega značaja, temveč gre za čisto osebno razmerje. Tožnica je vestno, pravilno in natančno izpolnjevala vse, kar ji je bilo naloženo po pogodbi o zaposlitvi. Delovni spor teče zaradi kršitve delovne obveznosti. Delodajalec je tožena stranka in ne morebiti zakoniti zastopnik ali morda A.A., B.B. ali C.C.. Sodišče je spregledalo, da je potrebno ločiti med delodajalcem in zakonitim zastopnikom delodajalca. Medsebojni odnos zaupanja med delodajalcem in tožnico seveda ni bil porušen. Zakoniti zastopnik tožene stranke je v večkratnem zaslišanju poudaril, da s tožnico ni možnosti nadaljevanja delovnega razmerja pri toženi stranki. Pri tem zakoniti zastopnik ne opiše tistega konkretnega delovno pravnega relevantnega razloga, na podlagi katerega naj ne bi bilo možnosti nadaljevanja delovnega razmerja. Glede nesoglasij z C.C. je tožnica pojasnila, da je zoper to osebo zasebno tožbo umaknila, saj je bila zavedena z neresnično informacijo na škodo C.C. in je tožnici žal, da je do tega prišlo. Enako je z odnosi z B.B.. Sodišče prve stopnje je kot bistveno izpostavilo zaslišanje tožnice v kazenskem postopku, čeprav je prišlo do umika tožbe. Tožnica razen z C.C. in B.B. ni v konfliktnih odnosih, čutila pa se je prizadeto, ker so se jo delavci izogibali. Sodišče prve stopnje je tudi spregledalo neverodostojnost izpovedb zakonitega zastopnika, šlo je namreč za manipulativno, pristransko in neverodostojno pričanje. Sodišče prve stopnje pa je osebno stališče zakonitega zastopnika smatralo kot stališče delodajalca, kar je nedopustno. Navaja, da gre pri priči A.A. za všečno pričanje, na ravni pavšalnih zatrjevanj, da je imela tožnica težave pri toženi stranki, težave s šikaniranjem ali mobingom na delovnem mestu, kar ne more imeti nobene teže za utemeljevanje sodne razveze. Sodišče ne more utemeljevati svoje odločitve na izpovedi takšne priče. Tudi okoliščina v zvezi vloženo tožbo zoper C.C., ki jo je kasneje umaknila, ker je šlo za lažno oz. neresnično informacijo ne more biti okoliščina za dodatno utemeljevanje sodne razveze. Osebna razmerja ne morejo vplivati na nezmožnost nadaljnjega sodelovanja med delodajalcem. Tožnica želi še naprej delati pri toženi stranki. Glede na splošno stanje glede nezaposlenosti v RS nima možnosti zaposlitve, niti nima izgleda, da bi zaposlitev v teh časih sploh še kdaj dobila. Le podredno meni, da prisojena odškodnina v znesku šestih mesečnih plač ni adekvatna škodi, ki ji je nastala zaradi nezakonite izredne odpovedi. Sklicuje se na zadeve Pdp 165/2010, VIII Ips 431/2009, VIII Ips 114/2002 in Ips 198/2009. Edino pravilna odločitev sodišča bi bila, da tožnici pripada odškodnina v višini 18 mesečnih plač. Opozarja, da je tožena stranka javno podjetje v lasti RS. Ravnanje zakonitega zastopnika ni v korist lastnika - RS, temveč v njeno škodo. Priglaša pritožbene stroške.

4. Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka iz pritožbenih razlogov bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi v celoti ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožnice v celoti zavrne oziroma sodbo sodišča prve stopnje razveljavi ter zadevo vrne v ponovno sojenje sodišču prve stopnje. Navaja, da je tožena stranka izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi primarno utemeljila na opustitvi dolžnosti tožnice kot zaposlene v šoli D., da imetnikov licenc ni obveščala o preteku njihovih dovoljenj za delo, pri čemer je dovoljenje za delo drugi izraz za licenco in pomeni certifikat oziroma potrdilo, da lahko njegov imetnik opravlja določena dela v okviru ratingov oziroma pooblastil, ki so v njem navedeni. Da je licenca veljavna, mora imeti vpisane veljavne ratinge in pooblastila, pri čemer je teh lahko več, odvisno od tega, na katerem delovnem mestu in lokaciji se delo opravlja. Tožnica tudi ni vodila evidence v zvezi z vsemi dejstvi, povezanimi z licencami in njihovo veljavnostjo. Ugotovitev sodišča prve stopnje je, da tožena stranka navedenih kršitev ni uspela dokazati, zaradi česar je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 15. 10. 2012 nezakonita. S takimi zaključki sodišča prve stopnje se tožena stranka ne strinja in meni, da je v celoti zadostila pravnemu standardu konkretiziranega opisa kršitve. Meni, da so bile kršitve konkretno in obsežno opredeljene, predvsem pa je bistveno, da jih je tožnica razumela in je točno vedela, kaj se ji očita. Vse to je razvidno iz vpogleda v pisni zagovor tožnice, ki je zelo podroben in obsega kar osem strani. Tožena stranka je v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi zapisala, da je Agencija E. kot nadzorni organ ugotovila, da je več kontrolorjev v obdobju od novembra 2011 do konca avgusta 2012 svoje delo opravljalo brez veljavnih licenc, saj le-te niso vsebovale vpisanega jezikovnega pooblastila. Kršitev, za katero je tožena stranka ocenila, da je nastala v posledici opustitve na strani tožnice, je bila prisotna skozi vse navedeno obdobje in tožnica bi jo lahko kadarkoli sanirala, če bi svoje delo opravljala na način, kot je to od nje zahtevala pogodba o zaposlitvi, interni akti ter splošna praksa, ki je veljala pri toženi stranki. S tem, ko tožnica določenega kontrolorja ni obvestila o izteku veljavne licence v roku 60 dni pred potekom, njena dolžnost ni prenehala. Še vedno je obstajala in še vedno je tožnica imela dolžnost opomniti na pretek veljavnosti licenc in s tem vzpostaviti ustrezno stanje. Sodišče prve stopnje je zavzelo stališče, da očitek neobveščanja imetnikov licenc o preteku njihovih dovoljenj za delo, kot je zapisano v izredni odpovedi, ni ustrezno formuliran in ne dopušča preizkusa pravočasnosti podane odpovedi, kar je eden izmed zahtevanih elementov zakonito podane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Očitek opustitve dolžnosti obveščanja imetnikov licenc o preteku njihove veljavnosti, po zaključku sodišča prve stopnje tudi ni utemeljen z vidika njegove vsebinske presoje, ker naj tožena stranka ne bi uspela dokazati, da je bila opisana naloga nedvomno naložena šoli D. in je tožnica naklepoma oziroma iz hude malomarnosti ni izpolnila. Sodišče prve stopnje je sicer pritrdilo navedbi, da kolektivna pogodba dejavnosti tako imetniku licence kot tudi delodajalcu nalaga dolžnost obveščanja, ter da se predmetna zaveza lahko prenese na določene notranje organizacijske službe, vendar je bilo mnenja, da mora biti tak prenos jasno določen. Ugotovilo je, da pri toženi stranki ne obstaja interni akt, ki bi prenos obravnavane obveznosti realiziral, hkrati pa take dolžnosti ni nalagala niti pogodba o zaposlitvi. Zaradi navedenega tožena stranka meni, da je postavljena v neenakopraven položaj. Ustaljena sodna praksa namreč dopušča, da se v primeru, ko se presoja pravice delavca, kot pogodbena zaveza upoštevajo tudi nezapisane zadolžitve na temelju, katerih delavec lahko na primer pridobi celo višjo plačo. Ne glede na izpostavljeno enotno sodno prakso, pa sodišče prve stopnje enake razloge pri tožnici ne sprejema iz razloga, ker le to ni nikjer zapisano. Kolektivna pogodba za dejavnost vodenja in kontrole zračnega prometa v 18. členu določa, da je delodajalec dolžan pisno opozoriti delavca o poteku veljavnosti njegovega zdravniškega spričevala, ratinga ali pooblastila najmanj dva meseca pred potekom. Z notranjo organizacijo, določeno v Pravilniku o notranji organiziranosti in sistemizaciji delovnih mest v javnem podjetju tožene stranke (Pravilnik) je dolžnost skrbi za veljavne licence in obveščanje o njihovem preteku prenesel na šolo D.. Tožena stranka ni nikoli zanikala ugotovitve sodišča prve stopnje, da obstaja dolžnost delavca glede skrbi za licence, je pa ves čas trdila, da ta odgovornost delodajalca ne ekskulpira. V tekstu kolektivne pogodbe je uporabljena beseda delodajalec, vendar gre za splošno pojmovanje odgovornih subjektov. Če bi obstajala zakonska oziroma druga zahteva, da mora besedilo kolektivne pogodbe vsebovati točno navajanje notranjih služb delodajalca, ki jih ta z interno organizacijo pooblasti za izvajanje posameznih nalog, bi se morala kolektivna pogodba spreminjati vsakič, ko bi se hkrati spreminjala tudi notranja organizacijska struktura delodajalca. Takega postopanja pa ne zahteva niti teorija niti praksa, zaradi česar ravnanja tožene stranke v tem kontekstu ni mogoče ocenjevati kot pomanjkljivega. Šola D. je bila kot posebna organizacijska enota ustanovljena za namen celovitega pristopa vodenja evidenc oziroma enotne baze dovoljenj za delo, del katerega je tudi obveščanje kontrolorjev in ostalih operativnih delavcev pri toženi stranki, ki za svoje delo potrebujejo ustrezno dovoljenje za delo, o poteku veljavnosti za delo oziroma licenc, ratingov in pooblastil ter v tem okviru jezikovnih pooblastil. To je tožena stranka dokazovala s točno navedbo internih aktov, ki jo zavezujejo. Morda ti akti niso najbolje pripravljeni, vendar iz njih, če se jih gleda skupaj in celovito, dolžnost šole D. oziroma tožnice, ki se nanaša na dolžnost obveščanja, nedvomno izhaja. Del odgovornosti za morebitne nejasne zapise gotovo nosi tudi tožnica sama, saj je bila priprava dela aktov, ki se nanaša na delovanje šole D., v njeni domeni, četudi jih je na koncu odobril in podpisal direktor. Pravilnik v 9. členu navaja ključno vlogo šole D., ki je v vodenju enotne baze dovoljenj za delo operativnega osebja, kar pomeni tudi vodenje evidenc o licencah, pa tudi vse postopke v zvezi s tem. V skladu s poslovnikom šole D. je bila tožnica primarno odgovorna za vpis ratingov, izpitov in drugih sprememb v zvezi z dovoljenji ter je bila kompetentna oseba za vpis v licenco oziroma pridobitev licence, prav tako pa sekundarno odgovorna za podaljšanje licenc in za postopek izvedbe, vse to pa je z očitano kršitvijo pod tč. 1 te pritožbe nerazdelno povezano. V zvezi z Navodilom o licencah, ratingih, pooblastilih, usposabljanju in izpitih kontrolorjev ... prometa št. ... z dne 27. 7. 2012, tožena stranka še vedno vztraja, da je iz njega razvidna naloga šole D., ki se nanaša na dolžnost obveščanja nadzornega organa o prenehanju posameznih licenc (37. člen). Tožena stranka je že pojasnila, da gre tukaj v bistvu za zapis, ki je bil pri usklajevanju predmetnega dokumenta z Uredbo (EU), prepisan del besedila iz starega Pravilnika o licencah, ratingih, pooblastilih, usposabljanju in izpitih kontrolorjev ... prometa iz leta 2005. Določilo 37. člena je potrebno razlagati ob upoštevanju notranje organizacijske strukture, kjer je bila šola D. zadolžena za vse postopke, ki so se nanašali na licenco oziroma dovoljenja za delo. Šola D. je bila edina, ki je v tem segmentu komunicirala z Agencijo E. kot nadzornim organom, kar je nenazadnje ob svojem zaslišanju izpovedala tudi pristojna oseba Agencije E. F.F.. Tožena stranka je želela s pričanjem G.G. in H.H., katerih zaslišanje je sodišče prve stopnje zavrnilo, in ki sta bila kot kontrolorja dejansko vključena v proces urejanj dovoljenj za delo, dokazati, da je bilo tožnici dobro znano, kaj so njene naloge in zadolžitve v zvezi z jezikovnimi pooblastili ter licencami, da so se v zvezi z vsemi kontrolorji obračali izključno na tožnico in da je tožnica te naloge občasno tudi opravljala (ne pa redno). Pritožba opozarja na izpoved tožnice v postopku pod opr. št. I Pd 1522/2012, kjer je na več mestih pripoznala izvajanje dolžnosti v zvezi z jezikovnimi pooblastili, pojasnila je tudi, da je posamezne kontrolorje dejansko pozivala k predložitvi potrdil o opravljenem jezikovnem izpitu, ko je ugotavljala, ali jim je dovoljenje preteklo. Pojasnila je tudi, da je v januarju 2012 ugotovila, komu bodo pooblastila potekla, kljub temu pa teh kontrolorjev o tem ni obvestila. Tožena stranka priznava, da bi konkretne zadolžitve lahko natančno zapisala in ne zgolj v okviru zadolžitve vodenja baz podatkov, teksta v navedeni kolektivni pogodbi ter smiselni izpeljavi v ostalih navajanih internih aktih in pogodbi o zaposlitvi tožnice, vendar pa po navedeni konkretizaciji ni videla potrebe, saj je bilo vsem zaposlenim jasno, da obveščanje o preteku licence iz katerakoli razloga spada v domeno šole D., ki je te naloge tudi izvajala (vendar očitno ne dosledno), kar bi sodišče, če bi izvedlo vsa predlagana zaslišanja, ugotovilo tudi samo. Zakoniti zastopnik tožene stranke je pojasnil, zakaj je bilo potrebno opustitev obveščanja o preteku veljavnosti licenc (jezikovnega pooblastila) šteti kot hujšo naklepno oziroma hudo malomarno kršitev delovnih obveznosti. Tožena stranka še enkrat poudarja v zvezi s povzetki pričanj zakonitega zastopnika in I.I., ki jih sodišče prve stopnje navaja v tč. 11 in 12 obrazložitve, da gre le za izseke izpovedb, ki ne odražajo dejanskega stanja, kot je obstajalo pri toženi stranki. Sodišče je spregledalo bistveno pravilo, ki mu ga zadaja 8. člen ZPP, ki vsebuje formalne okvire za oblikovanje dokazne ocene, katere bistvo je v oceni vsakega posameznega dokaza in nato v oceni vseh dokazov skupaj. V konkretnem primeru pa je sodišče prve stopnje ocenjevalo zgolj izseke in posamezne dokaze, ne da bi se oziralo na celotno predstavljeno zgodbo, ki se je pred njim odvijala. Tožena stranka meni,da bi bilo pravilno ravnanje sodišča, če bi pri svoji odločitvi upoštevalo vse izjave zakonitega zastopnika in prič, ki so bile v postopku zaslišane ter bi se opredelilo tudi do neskladij med podanimi izjavami in tistimi, ki jih je sodišče uporabilo v obrazložitvi. Da je bila naloga obveščanja o poteku veljavnih licenc v sferi tožnice, so potrdili zakoniti zastopnik A.A., deloma tudi I.I. in celo tožnica sama. Verodostojnost I.I. in tožnice je lahko vprašljiva, saj sta oba prejela izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi opustitve dolžnosti obveščanja. Glede pričanja zakonitega zastopnika tožena stranka opozarja, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo zakaj zakonitemu zastopniku ne verjame in kje prepoznava dvom v njegove besede. Spregledalo je izrecno navedbo zakonitega zastopnika, da je bila šola D. ustanovljena ravno z namenom, da se vzpostavi evidenca z opozorilnim programom, ki tam zaposleno osebo opozarja, kdaj nekomu poteče licenca. Tožena stranka je trdila, tožnica pa priznala, da imajo nepravilnosti pri zdravniških spričevalih in jezikovnih pooblastilih popolnoma enake posledice, to je neveljavno licenco oziroma dovoljenje za delo. Tožena stranka pojasnjuje, da nikoli ni zanikala, da za licenco posamezni kontrolor ne odgovarja, ves čas le zatrjuje, da ne obstaja le odgovornost posameznega zaposlenega, temveč tudi odgovornost delodajalca, v njegovem okviru pa odgovornost šole D. kot njene organizacijske enote.

Glede kršitve vodenja evidenc, je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je očitek v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi neutemeljen, saj naj bi šola D. enotno bazo dovoljenj za delo za operativno osebje vodila v sistemu J. in železni omari, ki jo sodišče šteje kot ustrezno evidenco. Svojo odločitev je sodišče prve stopnje oprlo na izpovedbo tožnice, da je evidenco vodila v sistemu J., dokumentacijo pa je v fizični obliki hranila tudi v t.i. železni omari. Opozarja, da sodišče ni z ničemer utemeljilo, zakaj izpovedbe zakonitega zastopnika in A.A. ni upoštevalo in je navedbe tožnice sprejelo kot verjetnejše. Tožnica sama je priznala, da v sistemu J. razen odpiranja map ni imela drugih zadolžitev, saj je vse dokumente skeniralo vložišče in ne sama. Le učinkovit nadzor nad veljavnostjo licenc, ratingov in pooblastil in s tem povezanega pravočasnega obveščanja o preteku veljavnosti licenc, pooblastil in ratingov, je pravilno vodena evidenca, tega pa informacijski sistem J. ne podpira. J. evidenca pomeni tako le elektronsko vodenje personalne mape zaposlenih z enako vsebino, kot je ta v fizični personalni mapi delavca, ki se nahaja v izpostavljeni „železni omari“. To pa ni evidenca, ki bi pristojni osebi omogočala sprotno preverjanje veljavnih pooblastil, ratingov in s tem tudi licence posameznih delavcev. Osebe, ki bi v sistemu J. ali v fizični mapi v „železni omari“ želela priti do teh podatkov, bi morala za vsakega posameznega delavca dnevno odpreti minimalno štiri ali več zavihkov v sistemu J. (dokumentov), da bi do podatka o veljavnosti licenc, ratingov in pooblastil sploh lahko prišla, torej bi vsak dan lahko delala le to. Glede na navedeno je tožena stranka povsem prepričana, da je tožnici tudi v zvezi z ne vodenjem evidenc mogoče očitati naklep oziroma hudo malomarnost, saj je bila v šoli D. zaposlena od leta 2006 in je težko verjeti, da ni vedela, kaj so naloge šole D. in kaj je bistvo vodenja evidence o veljavnih licencah ter v tem okviru tudi jezikovnih pooblastil. Sodišče prve stopnje je dejstva in dokaze spregledalo pri svojem odločanju in presojalo le posamezne izjave in dejanja udeleženih oseb, prezrlo pa je vse kar je zapisala in izpovedala tožena stranka ter njena priča oziroma je uporabilo le dele njunih izpovedb. V kolikor pritožbeno sodišče ne bo sledilo navedbam tožene stranke, s katerim utemeljuje zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in bo njeno pritožbo zavrnilo, tožena stranka pritrjuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da na podlagi 118. člena ZDR, ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank, nadaljevanje delovnega razmerja ni več mogoče. Zaupanje med toženo stranko kot delodajalcem in tožnico je popolnoma izgubljeno ter porušeno. Tožena stranka se v tem delu pritožuje le zoper višino odškodnine, ki jo je sodišče prve stopnje naložilo v plačilo toženi stranki zaradi sodne razveze pogodbe o zaposlitvi. Meni, da je znesek 23.502,42 EUR, ki predstavlja 6 mesečnih plač, previsok ob dejstvu, da je plača tožnice občutno višja od povprečja v RS. Poleg tega je pravilen znesek 22.109,18 EUR, saj je bila povprečna plača tožnice v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi 3.684,86 EUR in ne 3.917,07 EUR. Ocenjuje, da je pravična denarna odškodnina zaradi sodne razveze štiri povprečne plače tožnice.

5. Tožnica v odgovoru na pritožbo tožene stranke prereka pritožbene navedbe in predlaga da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno.

6. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo tožnice prereka pritožbene navedbe in predlaga, da jo pritožbeno sodišče zavrne kot neutemeljeno.

7. Pritožbi nista utemeljeni.

8. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki jih uveljavljata pritožbi in v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, ki jih le pavšalno uveljavljata pritožbi in tistih, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo.

9. Po določbi tretjega odstavka 81. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji) lahko delodajalec izredno odpove delavcu pogodbo o zaposlitvi iz razlogov, določenih z zakonom. Za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi v skladu z določbo prvega odstavka 110. člena ZDR morata biti kumulativno izpolnjena dva pogoja. Podan mora biti razlog za izredno odpoved iz prvega odstavka 111. člena ZDR, poleg tega pa mora biti ugotovljeno, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja niti do izteka odpovednega roka. Po določbi 2. alineje prvega odstavka 111. člena ZDR lahko delodajalec odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja. Izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi mora pogodbena stranka podati najkasneje v 30 dneh od ugotovitve razloga za izredno odpoved, in najkasneje v šestih mesecih od nastanka razloga.

10. Tožena stranka je tožnici dne 15. 10. 2012 izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi po 2. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR. Tožnica je imela sklenjeno pogodbo o zaposlitvi z dne 29. 12. 2008 na delovnem mestu „višji tehnolog“ v Službi K. - šola D.. Tožena stranka je tožnici odpovedala pogodbo o zaposlitvi zaradi več kršitev pogodbenih obveznosti in sicer kršitev obveznosti vnaprejšnjega pisnega obveščanja imetnikov licenc o preteku dovoljenj; vpisa jezikovnega pooblastila v licence; vodenja evidence glede licenc. Tožena stranka je v odpovedi navedla, da je dolžna zagotavljati varnost ... prometa v javnem interesu, tako da je zagotovljeno izvajanje navigacijskih služb z ustrezno usposobljenim osebjem. V izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi je tožena stranka navedla, da mora imeti v skladu z Zakonom o letalstvu kontrolor zračnega prometa veljavno licenco oziroma listino, prav tako iz izpovedi izhaja, da mora na podlagi 18. člena Podjetniške kolektivne pogodbe za dejavnost vodenja in kontrole zračnega prometa (v nadaljevanju Kolektivna pogodba) delodajalec pisno obvestiti imetnike licenc o preteku licenc najmanj dva meseca pred njihovim pretekom. Za izvedbo navedenega je tožena stranka oblikovala šolo D. in jo s Pravilnikom o notranji organiziranosti in sistemizaciji delovnih mest v javnem podjetju tožene stranke z dne 11. 3. 2010 v povezavi s točko 1.2 Poslovnika procesa službe K. - šola D. z dne 20. 12. 2011 pooblastila za gospodarja procesa usposabljanja operativnega osebja. Po 9. členu Pravilnika o notranji organiziranosti in sistemizaciji delovnih mest je ključna naloga vodenje enotne baze dovoljenj za delo operativnega osebja, kar pomeni vodenje evidenc o licencah in vseh postopkih v zvezi s tem, kar podrobneje izhaja iz specialnih internih aktov. Po Pravilniku o varovanju osebnih podatkov z dne 4. 1. 2007 je tožnica kot višji tehnolog v šoli D. odgovorna za evidenco o licencah in dovoljenjih za delo. V skladu s Poslovnikom šole D. je primarno odgovorna za vpis ratingov, izpitov in drugih sprememb v zvezi z dovoljenji, je kompetentna oseba za vpis v licenco oziroma pridobitev licence ter je sekundarno odgovorna za podaljšanje licenc oziroma pridobitev licence in za postopek izvedbe. Po navodilu o licencah, ratingih, pooblastilih, usposabljanju in izpitih kontrolorjev ... prometa z dne 27. 7. 2012 je delodajalec dolžan obveščati nadzorni organ o prenehanju veljavnosti licenc.

11. Tožena stranka je ugotovila, da več kontrolorjev ... prometa v obdobju od novembra 2011 do konca avgusta 2012 ni imelo veljavnih licenc, ker v njih ni bilo vpisano veljavno jezikovno pooblastilo. Tožena stranka je v izredni odpovedi tožnici očitala, da šola D. ni pisno obveščala imetnike licenc kontrolorjev ... prometa o preteku dovoljenj 60 dni pred potekom licenc, da ni vodila evidenc o licencah in ni skrbela za veljavne licence. Tožena stranka je štela, da je te obveznosti z notranjo organizacijo naložila šoli D. oziroma jo je ustanovila prav s tem namenom. Tožena stranka je v odpovedi tudi ugotovila, da je vsak imetnik dolžan tudi sam skrbeti za licenco, vendar to ne pomeni ekskulpacije odgovornosti delodajalca oziroma šole D.. Prav ena ključnih nalog šole D. je vodenje evidenc in vseh postopkov v zvezi s tem, kar tudi izhaja iz navedenih aktov in tudi iz operativnega priročnika usposabljanja na delovnem mestu z dne 27. 10. 2010, Pravilnika o licenci kontrolnega ... prometa ter Uredbe Komisije EU št. 805/2008 Evropskega parlamenta in sveta z dne 11. 8. 2011. Evidenca dovoljenj za delo ni bila vzpostavljena v informacijskem sistemu J., saj sistem ni bil namenjen vodenju evidenc, temveč knjiženju vhodnih, izhodnih in internih dokumentov.

12. Glede očitka v izredni odpovedi, da šola D. ni pisno obveščala imetnike licenc kontrolorjev ... prometa o preteku dovoljenj 60 dni pred potekom licenc, je sodišče prve stopnje ugotovilo, da takšna formulacija v pisni obdolžitvi in kasneje v izredni odpovedi ne omogoča preizkusa pravočasnosti podane odpovedi glede te kršitve, kar je upoštevaje opisani standard obrazloženosti eden od zahtevanih elementov za zakonitost izredne odpovedi. Iz odpovedi, pa tudi iz pisne obdolžitve, po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje, namreč ne izhaja navedba datumov, ko bi morali biti delavci najkasneje, to je 60 dni pred iztekom, obveščeni o tem, da jim bo licenca potekla, pa tudi, da je bila ta dolžnost opuščena. Zaradi tega je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da ni mogoče preveriti, ali je bila tožnici odpoved podana v objektivnem roku 6 mesecev od dneva, ko je opustila dolžnost obveščanja o preteku licenc. Zato je posledično tudi pravilno štelo, da je v tem delu odpoved nezakonita glede tega očitka, torej da tožnica v okviru nalog svojega delovnega mesta, ni pisno obvestila imetnikov licenc o preteku dovoljenj 60 dni pred njihovim potekom. Pritožbeno sodišče se strinja, da opis kršitve, kot izhaja iz obdolžitve in vabila na zagovor pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi z dne 9. 10. 2012 in izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 15. 10. 2012, ne omogočata preveritve, ali je bila tožnici odpoved glede tega očitka podana v objektivnem roku 6 mesecev od tedaj, ko je opustila to dolžnost, ki je v skladu z zatrjevanju tožene stranke spadala v njen delokrog. Očitek je namreč nekonkretiziran, saj ni navedeno, katerih delavcev tožene stranke tožnica ni pravočasno pisno obvestila o preteku dovoljenj 60 dni pred pretekom licenc. Že to zadostuje za ugotovitev, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi v tem delu nezakonita. Sodišče prve stopnje je takšen opis kršitve pravilno označilo kot pomanjkljiv z vidika časovne neopredeljenosti kršitve, ki ne omogoča preizkusa pravočasnosti podaje izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi v sodnem postopku, saj v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni navedeno, kdaj so licence sploh potekle oziroma v katerem obdobju so delavci delali brez ustrezne licence kontrolorja ... prometa. Ti delavci so sicer bili navedeni v zahtevi nadzornega organa tožene stranke, to je agencije E. z dne 11. 9. 2012, v kateri je bilo tudi časovno opredeljeno, kdaj so delali brez dovoljenja. Vendar zahteva agencije E. z dne 11. 9. 2012 ni sestavni del oziroma priloga pisne obdolžitve, zato ni mogoče šteti, da je bila kršitev ustrezno konkretizirana, sklicevanje v obdolžitvi in izredni odpovedi na ugotovitve nadzornega organa pa ne zadostujejo. Te pomanjkljivosti, storjene v postopku izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ni mogoče sanirati tako, kot to navaja tožena stranka in sicer z razlago, da bi to svojo kršitev (pisno neobveščanje) tožnica lahko kadarkoli sanirala, ter da zaradi tega ni mogel nastopiti šestmesečni objektivni rok za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi v smislu določbe. V zvezi s tem je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnica očitno razbrala oziroma razumela očitek, ki se ji očita, ter podala svoj zagovor, vendar je zaradi tega pravilno štelo, da to ni saniralo nezakonitosti odpovedi v tem delu. Pritožbeno sodišče se s takšnim stališčem strinja, saj iz pisnega zagovora ter tudi iz zapisnika o razgovoru ne izhaja, da bi se tožnica kakorkoli seznanila, glede katerih delavcev in kdaj naj bi kršila svojo obveznost pisnega obveščanja o preteku licenc. Že na podlagi teh zaključkov bi lahko sodišče prve stopnje, glede te kršitve zaključilo obravnavanje zadeve, zato niti ni bilo dolžno po vsebini preverjati utemeljenosti te kršitve.

13. Ker je sodišče prve stopnje tudi po vsebini preizkusilo ta očitek ter izvedlo obsežen dokazni postopek, v katerem je zaslišalo večje število prič, je po tako izvedenem dokaznem postopku in oceni izvedenih dokazov sprejelo dokazno oceno, ki jo je natančno in prepričljivo obrazložilo, pri čemer se je opredelilo do vseh pravno relevantnih izpovedih strank in zaslišanih prič ter svoje ugotovitve logično in argumentirano obrazložilo. Sodišče prve stopnje je pravilno izhajalo iz predpisov, ki jih je morala tožnica pri svojem delu upoštevati ter na podlagi pravnih podlag ter izvedenih dokazov sprejelo pravilne pravne zaključke. Pritožbeno sodišče zato poudarja, da so neutemeljeni pritožbeni očitki, da je sodišče prve stopnje svojo dokazno oceno utemeljilo s kršenjem 8. člena ZPP, ter da ni upoštevalo vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter uspeha celotnega dokaznega postopka. V celoti je namreč neutemeljen pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje dokazno oceno sprejelo le na podlagi parcialnih delov izpovedb prič oziroma zakonitega zastopnika tožene stranke, oziroma da naj bi upoštevalo le tisto, kar naj bi sodišču prve stopnje „ustrezalo“, ne pa tudi tistih izpovedb, ki bi utemeljevala pravna stališča in naziranja tožene stranke.

14. Za presojo zakonitosti izpodbijane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi je predvsem bistveno to, kar izhaja iz pravne regulative, ki se nanaša na obveznosti in pravice tožnice iz delovnega razmerja. Izpovedbe prič tako niso odločilne oziroma bi morala tožena stranka z izpovedbo direktorja tožene stranke in pričami dokazati, da je obveznost pisnega obveščanja o preteku licenc tožnici ustno določila. V zvezi s kršitvijo obveščanja o preteku dovoljenj je sodišče prve stopnje izhajalo iz 18. člena Kolektivne pogodbe, v katerem je določeno, da mora delodajalec pisno obvestiti imetnike licence o poteku licence najmanj dva meseca pred njihovim pretekom. Delodajalec je torej tožena stranka, zato je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da je v primeru, ko delodajalec neko nalogo delegira v pristojnost določenemu organu znotraj svoje organizacijske strukture, to dolžan storiti tako, da je nedvomno in jasno določeno, kateri organ oziroma oseba je zadolžena za izvedbo te naloge ter je le v tem primeru zaradi neizpolnjevanja obveznosti zoper osebo mogoče izreči sankcije, zlasti izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je pravilno povzelo določbe Pravilnika o notranji organiziranosti in sistemizaciji delovnih mest v javnem podjetju tožene stranke, iz katerega izhaja, da se za izvajanje procesov usposabljanja operativnega osebja ustanovi šola D. (7. člen), prav tako pa je tudi analiziralo vse naloge, ki jih določa 9. člen Pravilnika ter ugotovilo, da iz Pravilnika ne izhaja, da bi bila na šolo D. prenesena naloga iz 18. člena Kolektivne pogodbe. Gre za bistveno ugotovitev, na podlagi katere je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da zaradi tega tudi ni mogoče tožnici očitati kršenja te obveznosti. Tudi tožena stranka ne navaja pravne podlage, na podlagi katere bi lahko izpodbila te ugotovitve sodišča prve stopnje, pri čemer sama priznava, da bi lahko bila pravna regulativa v Pravilniku bolje osmišljena oziroma zastavljena. Takšne navedbe v pritožbi dejansko pomenijo objektiviziranje odgovornosti direktorja šole D., kot tudi tožnice za vse nepravilnosti, ki naj bi nastale pri delodajalcu v zvezi z obveščanjem imetnikov licenc o poteku licenc, kar pa ni sprejemljivo in odstopa od principa, da delavec lahko odgovarja le krivdno, torej je odgovoren, če naklepoma ali iz hude malomarnosti krši pogodbene obveznosti iz delovnega razmerja. Sodišče prve stopnje je zato pravilno zaključilo, da na tožnico ni bila prenesena obveznost, kot ji očita tožena stranka v odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Tudi izvedeni dokazni postopek z zaslišanjem prič ni izpodbil te ugotovitve sodišča prve stopnje oziroma na podlagi izpovedi prič ni bilo mogoče ugotoviti, da bi bila ta naloga tožnici ustno naložena, oziroma da naj bi se tožnica zavedala te svoje dolžnosti. Pritožba v tem delu neutemeljeno opozarja na izpovedi prič, ki naj bi izpovedovale drugače, prav tako pa tudi izpoved tožnice ni nejasna, oziroma ni svoje izpovedi prilagajala in spreminjala. Sodišče prve stopnje je na podlagi izpovedi tožnice pravilno ugotovilo, da v zvezi z obveščanjem o licencah ni prišlo s strani njej nadrejenih delavcev do dogovora, ki bi zavezoval tožnico, tožena stranka pa tudi ni izkazala, da bi A.A. tožnici sploh lahko dal takšno navodilo oziroma odredbo. Sodišče prve stopnje je zato pravilno ugotovilo, da v internih aktih ni bilo določno opredeljeno, v čigav delokrog spada izpolnjevanje dolžnosti iz 18. člena Kolektivne pogodbe o vnaprejšnjem obveščanju o izteku dovoljenj. Šoli D. je bila naložena le dolžnost obveščanja o izteku zdravniških spričeval, neizpolnjevanje te obveznosti pa se tožnici ne očita. Neutemeljena je pritožbena navedba, da je tožena stranka s takšnim stališčem postavljena v neenakopraven položaj, saj naj bi iz sodne prakse izhajala možnost delodajalca, da delavcu naloži tudi naloge, ki niso določene v pogodbi o zaposlitvi, oziroma da se v primeru, ko se presoja pravice delavca, kot pogodbena zaveza upoštevajo tudi nezapisane zadolžitve na temelju katerih delavec lahko na primer pridobi celo višjo plačo. 15. Zaradi takšnih ugotovitev je neutemeljena pritožbena navedba, da določba prvega odstavka 18. člena Kolektivne pogodbe, po kateri je (tudi) delavec, ki za izvajanje svojih nalog potrebuje predpisano dovoljenje, osebno odgovoren, da pravočasno vloži potrebne dokumente za pridobitev dovoljenja in vzdrževanje njegove veljavnosti, ne ekskulpira tožnice. Tožnica ni bila zadolžena za obveščanje o preteku dovoljenj, zato izpoved priče F.F. glede obveznosti tožnice iz delovnega razmerja ni odločilna. Tudi ni mogoče šteti, da je bila obveznost obveščanja o preteku L. (jezikovna pooblastila) dovoljenj nova in zato še ne najbolje urejena v notranjih aktih tožene stranke. Tudi, če je tožnica obvestila delavca M.M., da nima vpisanega pooblastila angleškega jezika in ga opozorila, da mora to storiti ni mogoče sklepati, da se je tožnica zavedala obveznosti obveščati delavce o preteku dovoljenja. Neutemeljeno je pritožbeno zavzemanje, da bi se odgovornost tožnice ugotovila že ob upoštevanju notranje organizacijske strukture tožene stranke in dejstva, da je šola D. komunicirala z Agencijo E.. Kot že obrazloženo pa je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita že iz razloga, ker očitana kršitev ni bila ustrezno časovno opredeljena in ni mogoče preveriti, ali je bila odpoved v tem delu podana znotraj 6 mesečnega objektivnega odpovednega roka.

16. Sodišče prve stopnje je vsebinsko preizkusilo tudi očitek iz izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, da je bila šola D. dolžna voditi evidenco v zvezi z vsemi dejstvi, povezanimi z licencami in njihovo veljavnostjo, katere ni izvajala. To naj bi bila ključna vloga šole D., kot izhaja iz aktov in tudi iz operativnega priročnika usposabljanja na delovnem mestu z dne 27. 10. 2010 ter Pravilnika o licenci kontrolorja ... prometa ter Uredbe Komisije EU št. 805/2011. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je pri toženi stranki obstajala baza podatkov, vzpostavljena v programu J., v katerem so vodeni vsi kontrolorji, vključno s pripadajočimi licencami in pooblastili. Funkcija sistema J. ni le knjiženje vhodnih, izhodnih in internih dokumentov tožene stranke, saj Pravilnik o opravljanju z dokumentarnim gradivom tožene stranke z dne 23. 3. 2010 v 2. členu določa, da se evidenca dokumentarnega gradiva vodi s pomočjo sistema J., pod pojmom dokumentarnega gradiva pa zajema vse zadeve in dokumente ter evidence o njih in druga gradiva, ki jih je tožena stranka prejela ali ki nastanejo pri njenem delu. Bistven očitek tožene stranke, ki ga navaja na več mestih tudi v pritožbi, je, da evidenca, ki naj bi jo predstavljala sistem J. ter shranjena dokumentacija v fizični obliki v „železni omari“, ne predstavlja vodenja evidenc o licencah, ki bi omogočila monitoring ter omogočala učinkovit nadzor nad pripadajočimi licencami in pooblastili. Šlo naj bi torej le za zbirko listin, ki pa ne bi omogočale hitrega in enostavnega pregleda nad zahtevanimi podatki ter t.i. alertov, torej opozoril (o poteku veljavnosti posameznih dovoljenj), temveč le dolgotrajno „brskanje“ po dokumentih, v kolikor bi želela oseba pridobiti podatke iz te evidence.

17. Sodišče prve stopnje je na podlagi ocene izvedenih dokazov pravilno ugotovilo, da je očitek neutemeljen, saj je šola D. vodila evidenco v sistemu J. in v fizični obliki v t.i. „železni omari“. Ugotovilo je, da je bila šola D. zadolžena za vodenje enotne baze dovoljenj za delo za operativno osebje in vodenje druge potrebne evidence z delovnega področja. Za presojo zakonitosti te kršitve je bistvena pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da ni bilo nikjer izrecno določeno na kakšen način bi morala šola D. oziroma tožnica voditi seznam, ki bi vseboval izključno in tekoče podatke o veljavnosti licenc vseh kontrolorjev. Ker so bili podatki o veljavnosti licenc razvidni iz dokumentov v dosjejih, ter ob dejstvu, da oblika oziroma način vodenja ni bila predpisana in da evidenca v sistemu J. in v papirnati obliki v „železni omari“ ustreza standardu vodenja evidence (oziroma, da ni bilo določeno, da takšno vodenje ni pravilno), je neutemeljen očitek, da tožnica ni vodila evidence. Pritožba tožene stranke temelji torej na tem, da je evidenca v obliki sistema J. oziroma v papirnati obliki neustrezna, ker ne omogoča učinkovitega monitoringa ustreznega obveščanja (v obliki opozoril - alertov) o poteku veljavnosti licenc. To pa ne more biti utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Ker tožena stranka tožnico ni opozorila na neprimernost takšne evidence, interni akti pa tudi niso določali načina vodenja evidenc, se pritožbeno sodišče strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da vodenje evidence v sistemu J. ter v papirnati obliki v “železni omari“ predstavlja vodenje evidence, kot se je zahtevala od šole D., ter da v zvezi s tem ni mogoče tožnici očitati kakršnekoli krivde, ker evidenca ni bila takšna, da bi opozarjala na potek licenc, torej tako, kot je bila v programu N. vodena evidenca zdravniških potrdil, ko je torej sam računalniški program opozoril na potek zdravniških potrdil. 18. Pritožba sicer izpodbija sodbo sodišča prve stopnje v celoti, nima pa razlogov glede kršitve, ki se nanašajo na neuskladitev postopka za podaljševanje ratingov in pooblastil v licenci kontrolorja ... prometa z dne 28. 2. 2011, neobstoja licence učenca ter vpisa O. pooblastil v licence kontrolorjev ... prometa. V tem delu je pritožbeno sodišče preverilo izpodbijano sodbo le v okviru preizkusa po uradni dolžnosti .Pri tem je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje tudi glede vseh teh kršitev izvedlo obsežen in natančen postopek ter sprejelo pravilno dokazno oceno, na podlagi katere je sprejelo pravilne materialnopravne zaključke, da kršitve, ki se očitajo tožnici, niso podane.

19. K pritožbi tožnice: Tožnica se pritožuje zoper odločitev sodišča prve stopnje, da zavrne reintegracijski zahtevek tožnice in pogodbo o zaposlitvi sodno razveže. Sodišče prve stopnje je ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank pravilno ugotovilo, da nadaljevanje delovnega razmerja ni več mogoče. Sodišče prve stopnje se pri svoji odločitvi napačno sklicuje na določbo 118. člena ZDR, ki v času odločanja sodišča prve stopnje ni več veljal, kar pa na samo zakonitost nima nobenega vpliva. Po določbi 118. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013) mora sodišče tehtati poleg vseh okoliščin tudi interese obeh pogodbenih strank. Pritožbeno sodišče se strinja z dokaznim zaključkom sodišča prve stopnje, da je zaupanje tožene stranke do tožnice porušeno do te mere, da delovnega razmerja ni mogoče nadaljevati, pri čemer je svojo odločitev tudi ustrezno obrazložilo. Bistvena je ocena sodišča prve stopnje o tem, da iz izpovedi tožnice, direktorja tožene stranke in priče I.I. izhaja, da je imela tožnica zelo konfliktne, napete in skrhane odnose tudi z nekaterimi drugimi sodelavci, da je zoper sodelavca C.C. vložila zasebno tožbo zaradi kaznivega dejanja žaljive obdolžitve ter zoper zakonitega zastopnika kazensko ovadbo zaradi mobinga. Da so bili odnosi porušeni, navedenega zaključka ne uspejo omajati pritožbene navedbe tožnice, da je zasebno tožbo zoper C.C. umaknila, ker je šlo za lažno informacijo ter da je bila v dobrih odnosih s sodelavci. Sodišče prve stopnje je zato pravilno razvezalo pogodbo o zaposlitvi z dnem odločitve sodišča in ugotovilo trajanje delovnega razmerja do 28. 11. 2014. 20. V zvezi z denarnim povračilom, ki ga predvideva 118. člen ZDR-1, pritožbeno sodišče ocenjuje, da je denarno povračilo, do katerega je tožnica upravičena na podlagi 118. člena ZDR-1 v višini 6 povprečnih mesečnih plač, ki so bile določene na podlagi povprečja zadnjih treh mesečnih bruto plač v višini 23.502,42 EUR, pravično povračilo. Višino denarnega povračila sodišče določi glede na trajanje delavčeve zaposlitve, možnosti delavca za novo zaposlitev in okoliščine, ki so privedle do nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi, ter upoštevaje pravice, ki jih je delavec uveljavil za čas do prenehanja delovnega razmerja (drugi odstavek 118. člena ZDR-1). Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje upoštevalo vse navedene okoliščine. Zato so neutemeljene pritožbene navedbe tožnice, da prisojena odškodnina oziroma povračilo ni adekvatna škodi, ki je tožnici nastala zaradi nezakonite izredne odpovedi.

21. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe tožene stranke, da je prisojena odškodnina previsoka in da bi bila pravična denarna odškodnina štiri njene povprečne plače. Kot že navedeno je prisojena odškodnina v višini 6 povprečnih mesečnih plač pravična odškodnina, pravilno je tudi odmerjena. Tožena stranka je šele v pritožbi uveljavljala, da tožnica ni upravičena do odškodnine v višini 23.502,42 EUR, temveč v višini 22.109,18 EUR, vendar pritožbeno sodišče ugotavlja, da gre za pritožbeno novoto, ki je pritožbeno sodišče ne more upoštevati (337. člen ZPP).

22. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Do ostalih pritožbenih navedb se pritožbeno sodišče ne opredeljuje, ker niso bistvene oziroma niso pravno odločilne (360. člen ZPP).

23. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške (165. člen ZPP v zvezi s 154. členom ZPP).