Jedro

Če bi Republika Slovenija v času ugotavljanja, ali okoliščine, ki jih zatrjuje tožnik, opravičujejo uporabo diskrecijske klavzule po členu 17 (1) Uredbe Dublin III, tožnika predala Republiki Hrvaški, bi to po mnenju sodišča pomenilo, da je pristojnost za odločanje dejansko prešla na Republiko Hrvaško, vloga z dne 7. 11. 2017 pa bi izgubila svoj smisel. Republika Slovenija tako tudi v primeru, če bi se ugotovilo, da so okoliščine za prevzem odgovornosti za obravnavanje prošnje s strani Republike Slovenije podane, tega ne bi mogla več realizirati brez izrecnega strinjanja in sodelovanja tretje države. Tožnik bi se namreč nahajal na območju, kjer suverenost izvršuje druga država, zato Slovenija morebitne odločitve o (ponovnem) prevzemu odgovornosti sploh ne bi mogla enostransko izvršiti. Tožnik pa izvršitve te odločitve v Republiki Hrvaški, ki brez posebne določbe mednarodne pogodbe ni dolžna spoštovati odločb in sodb slovenskih organov, prav tako ne bi mogel doseči. Zato je težko popravljiva škoda in potreba po začasni ureditvi stanja glede spornega razmerja izkazana.

Izrek

I. Tožbi se ugodi in se sklep Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-496/2016/40 (1312-11) z dne 15. 11. 2017 odpravi ter se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

II. Zahtevi za izdajo začasne odredbe se ugodi tako, da se odloži predaja tožnika Republiki Hrvaški do pravnomočne odločitve o vlogi tožnika z dne 7. 11. 2017.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je toženka zavrgla tožnikovo vlogo z dne 7. 11. 2017 za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito po 17. členu Uredbe (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (v nadaljevanju Uredba Dublin III). Navaja, da je bilo o njegovi prošnji za mednarodno zaščito, ki jo je vložil v Republiki Sloveniji dne 23. 2. 2016, že odločeno s sklepom št. 2142-496/2016/7 (1313-08) z dne 14. 6. 2016. Pristojni organ je s tem sklepom odločil, da se prosilčeva prošnja zavrže in da predmetne prošnje ne bo obravnaval, ker je v skladu z Uredbo Dublin III za to odgovorna Republika Hrvaška. Odločitev je junija 2016 potrdilo tudi Upravno sodišče Republike Slovenije. V postopku odločanja o pritožbi zoper to sodbo je Vrhovno sodišče Sodišču Evropske unije (v nadaljevanju SEU) predlagalo sprejem predhodne odločbe o razlagi pojma nepravilnega prehoda meje in štetja rokov po 13. in 27. členu Uredbe Dublin III. SEU je odločitev sprejelo meseca julija 2017, Vrhovno sodišče Republike Slovenije pa je avgusta 2017 pritožbo zoper sodbo Upravnega sodišča zavrnilo. Odločitev, s katero je bila vlagateljeva prošnja za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji zavržena, je torej postala pravnomočna dne 23. 8. 2017. Toženka meni, da je s tem dnem postopek za priznanje mednarodne zaščite pravnomočno zaključen in zato tožnik v Republiki Sloveniji nima (več) odprtih postopkov za priznanje mednarodne zaščite. Postopek po 17. členu Dublinske uredbe je vezan na postopek priznanja mednarodne zaščite in ga ni mogoče uporabljati izven njega, tožnik pa v Republiki Sloveniji ni udeležen v nobenem postopku. Tudi, če bi imel odprto prošnjo za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji, pa ne bi mogel prositi za mednarodno zaščito po 17. členu Dublinske uredbe, saj to ni njegova pravica. Uporaba 17. člena Uredbe Dublin III je pravica države in ne prosilca. V nasprotnem primeru bi vsak lahko izbiral, katera država naj odloča o njegovi prošnji, kar bi bilo v nasprotju z namenom uredbe. Toženka nato zaključi, da ker tožnik ni stranka po ZMZ-1 - UPB1, je potrebno njegovo vlogo po 2. točki prvega odstavka Zakona o upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) zavreči. 2. Tožnik v tožbi navaja, da je stališče, da je v njegovi zadevi postopek mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji s pravnomočnostjo dublinskega sklepa zaključen, nevzdržno. Sklicuje se na sodbo sodišča SEU v zadevi Cimade in GISTI, po katerem ima prosilec vse pravice, ki gredo prosilcem za mednarodno zaščito, ves čas dublinskega postopka do trenutka, ko doseže ozemlje države članice, ki je pristojna za obravnavo prošnje. Meni, da je SEU v zadevi C - 578/16 jasno povedalo, da je uporaba diskrecijske klavzule mogoča do izvedbe predaje in ne samo do pravnomočnosti dublinskega sklepa. Iz te sodbe izhaja, da se diskrecijska klavzula lahko uporabi v dveh primerih. Če so okoliščine, ki bi pomenile kršitev pravice iz Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju Listina) trenutne narave, se diskrecijska pravica lahko uporabi za odložitev (datuma) predaje. Če so okoliščine, v katerih se prosilec nahaja, dolgoročne narave in trajno onemogočajo predajo, pa je mogoč prevzem pristojnosti. Zato meni, da lahko prosilec, če bi s predajo prišlo do kršitve človekovih pravic, na podlagi določila 17 (1) Uredbe Dublin III zaprosi za odložitev predaje oziroma, če so te kršitve trajne narave, za prevzem pristojnosti. Ker je tožnik zatrjeval kršitev iz člena 7 Listine, gre za okoliščine, ki niso kratkoročne narave in bi opravičevale zgolj odlog predaje Hrvaški, ampak so trajne narave in terjajo prevzem pristojnosti s strani Republike Slovenije. Po pravnomočnosti dublinskega sklepa je namreč prišlo do teh okoliščin, ki jih doslej še ni uveljavljal in zaradi katerih bi njegova predaja Hrvaški pomenila kršitev člena 7 Listine. Interpretacija toženke, da ima država pravico uporabiti diskrecijsko klavzulo, prosilec pa ob tem ne bi smel zahtevati presoje okoliščin, v katerih je uporaba te klavzule sploh upravičena, je nevzdržna. Država je dolžna takšno vlogo vsebinsko obravnavati, v tem postopku pa ima prosilec položaj stranke. Tožnik predlaga, da sodišče izpodbijani sklep odpravi in zadevo vrne toženki v nov postopek.

3. Tožnik predlaga tudi izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja glede na sporno razmerje, ki je potrebna, da se odvrne težko popravljiva škoda. Sodišču predlaga, da naj zadrži predajo Hrvaški do pravnomočne odločitve v tej zadevi.

4. Toženka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe. Sklicuje se na 33. člen Direktive 2013/32/EU Evropskega parlamenta in sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite (v nadaljevanju Postopkovna direktiva), ki je v nacionalni red prenesena z 51. členom Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1). Ta med drugim določa, da se prošnja za mednarodno zaščito s sklepom zavrže, če se na podlagi meril, ki jih določa Uredba Dublin III, ugotovi, da je za obravnavo prošnje za mednarodno zaščito odgovorna druga država. Postopkovna direktiva pa bi se morala uporabljati hkrati z Uredbo Dublin III. Diskrecijska klavzula daje pravico državi članici in je ni mogoče tolmačiti kot pravico prosilca. Uredba Dublin III z določbo o sistemskih pomanjkljivostih azilnega sistema sicer dopušča izjeme, s čimer se v Uredbi Dublin III odražajo odločitve Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) in SEU. Po teh sodbah diskrecijska klavzula, kot je opredeljena v prej veljavni Uredbi 2003/343/ES, na podlagi konkretno utemeljenih okoliščin, lahko preraste v obveznost. Posebne potrebe prosilca pa ne predstavljajo merila za odločitev odgovorne države članice in jih ni potrebno upoštevati. Dublinski postopek ni samostojen postopek, ampak je postopek v okviru postopka za priznanje mednarodne zaščite. Ta postopek je pri tožniku pravnomočno končan, zaradi česar je toženka njegovo vlogo na podlagi 2. točke prvega odstavka 129. člena ZUP zavrgla. Četudi bi imel tožnik odprto prošnjo za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji, ne more prositi za mednarodno zaščito po 17. členu Uredbe Dublin III. Če bi imel vsakdo možnost uveljavljati uporabo 17. člena Uredbe Dublin III po tem, ko bi bilo o stvari že pravnomočno odločeno, bi to v praksi lahko pomenilo, da ne bi bilo mogoče izvršiti nobene predaje, ker bi zaradi novih postopkov potekel šestmesečni rok iz 29. člena Uredbe. Predlaga, naj sodišče tožbo in predlagano začasno odredbo zavrne.

5. Sodišče je odgovor toženke isti dan, kot ga je prejelo, po elektronski pošti poslalo tožnikovemu pooblaščencu za vročanje sodnih pisanj in mu dodelilo kratek rok, v katerem lahko nanj odgovori. Tožnik je sodišču v tem roku poslal odgovor. Odločanje v čim krajših rokih je v primerih, ko gre za obravnavanje vlog oseb, ki so prosile za mednarodno zaščito, zaradi zagotavljanja učinkovitega sodnega varstva njihovih pravic še posebej pomembno. Ker obrazložitev izpodbijanega sklepa, podatki iz upravnega spisa in tožba ter odgovor na tožbo dajejo zadostno podlago za odločitev, sodišče odločanja ni odložilo za čas, da bi to vlogo vročilo toženki. Ker se namreč pri odločitvi ni oprlo na navedbe iz te vloge, načelo kontradiktornosti ne bo kršeno s tem, da se toženki vroči skupaj s sodbo.

Obrazložitev k prvi točki izreka:

6. Tožba je utemeljena.

7. Toženka svojo odločitev opira na stališče, da tožnik v Republiki Sloveniji nima v teku postopka za mednarodno zaščito, saj je bila njegova vloga za to zaščito pravnomočno zavržena. Ker ni v teku noben postopek, pa o njegovi vlogi, s katero uveljavlja, da naj Republika Slovenija z uporabo diskrecijske klavzule iz 17. člena Uredbe Dublin III prevzame odgovornost za odločanje o prošnji za mednarodno zaščito, ni mogoče odločati. Ti razlogi sklepa so v nasprotju s tistimi razlogi, ko toženka navaja, da četudi bi imel tožnik odprto prošnjo za mednarodno zaščito, obravnavanje prošnje po 17. členu Dublinske Uredbe III ni njegova pravica. Razlogi in odločitev si nasprotujejo zato, ker je odločanje o vlogi, če obstojijo eni ali drugi razlogi, drugačna. Če bi bila vloga za mednarodno zaščito res pravnomočno zavržena in bi toženka ugotovila, da kljub stališču, ki ga je SEU zavzelo v zadevi Cimade (C-179/11), o tožnikovi vlogi sploh ni mogoče odločati, bi iz teh razlogov res izhajala odločitev o zavrženju vloge. Če pa dejansko šteje, da tožnik vendarle ima vloženo še nerešeno prošnjo za mednarodno zaščito, vendar ni upravičen uveljavljati prevzema odgovornosti za njeno vsebinsko obravnavanje, bi morala o taki zahtevi meritorno odločiti. Ker je vlogo po 2. točki prvega odstavka 129. člena ZUP zavrgla, si odločitev in razlogi sklepa nasprotujejo (14. točka 339. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP v zvezi z 22. členom ZUS-1 ). Take odločitve sodišče ne more preizkusiti (7. točka prvega odstavka 237. člena ZUP).

8. Poleg tega obstaja nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sklepa in odločilnimi dejstvi oziroma vsebino listin (15. točka prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 22. členom ZUS-1). Toženka namreč na več mestih navaja, da je bilo pravnomočno odločeno, da se tožnikova prošnja za mednarodno zaščito zavrže. V odgovoru na tožbo pojasni, da taka odločitev temelji na 33. členu Postopkovne direktive. Ta določba je bila prenesena v nacionalno zakonodajo tako, da 4. alinea prvega odstavka 51. člena ZMZ-1 določa, da lahko pristojni organ s sklepom zavrže prošnjo za mednarodno zaščito, če na podlagi meril, določenih v Uredbi 604/2013/EU, ugotovi, da je za obravnavo prošnje odgovorna druga država članica Evropske unije ali pristopnica k Uredbi 604/2013/EU. Sodišče v zvezi s to trditvijo povzema izrek sklepa z dne 14. 6. 2016, na katerega se sklicuje toženka, ki se glasi: "Republika Slovenija ne bo obravnavala prošnje za mednarodno zaščito prosilca A.A., roj. ..., v kraju ..., državljana Sirske Arabske Republike, saj bo imenovani predan Republiki Hrvaški, ki je odgovorna država članica za obravnavanje njegove prošnje za mednarodno zaščito." Iz izreka citiranega sklepa ne izhaja, da je tožnikova vloga za mednarodno zaščito zavržena, ampak izhaja, da je za odločanje o tej prošnji odgovorna (pristojna) Republika Hrvaška; zato je Republika Slovenija ne bo obravnavala. Govora je torej o tem, da vloga ne bo vsebinsko obravnavana v Sloveniji in ne, da se ta zavrže. 158. člen Ustave določa, da je pravna razmerja, urejena s pravnomočno odločbo državnega organa, mogoče odpraviti, razveljaviti ali spremeniti le v primerih in po postopku, določenih z zakonom. Pravnomočne postanejo odločitve, ki so vsebovane v izreku odločbe, sodbe ali sklepa.

9. Sodišče zato ocenjuje, da je zaključek toženke o pravnomočno zavrženi vlogi za mednarodno zaščito in o tem, da tožnik v Republiki Sloveniji nima v teku nobenega postopka, v nasprotju z listinami v spisu. Izrek citiranega pravnomočnega sklepa z dne 14. 6. 2016, ki ne govori o zavrženju tožnikove vloge, je skladen s stališčem, ki ga je zavzelo SEU v zadevi C - 179/11 (Cimade in GISTI). SEU ugotavlja, da je treba Direktivo 2003/91 razlagati tako, da mora država članica, v kateri je bila vložena prošnja za azil, zagotoviti minimalne pogoje prosilcev za azil, določene v tej direktivi tudi za tistega prosilca, za katerega v skladu z Uredbo 343/20032 odloči, da bo drugo državo članico pozvala, naj ga sprejme kot odgovorno za obravnavanje njegove prošnje (točka 50 obrazložitve). Obveznost države članice, v kateri je bila vložena prošnja za azil, da prosilcu zagotovi minimalne pogoje, določene v Direktivi 2003/9, po mnenju SEU preneha šele z dejansko izvršitvijo predaje tega prosilca. To je glede na dejstvo, da vsaka država izvršuje suverenost na svojem območju tudi logično in po mnenju sodišča velja za vse pravice in obveznosti, ki jih ima prosilec za azil. Če vloga ni zavržena, torej v Republiki Sloveniji postopka ni več šele tedaj, ko prosilec na podlagi sprejema pristojnosti preide na območje druge države oziroma pod njeno suverenost; ali drugače, dokler se prosilec dejansko nahaja pod suverenostjo Republike Slovenije, o njegovi vlogi (ki ni bila zavržena), ne more odločati nobena druga država. Kar pa ne pomeni, da vloga in postopek v tem obdobju ne obstajata. Postopkovna direktiva v 33. členu res našteva okoliščine, v katerih državi članici, poleg primerov iz Uredbe Dublin III (ko za odločanje ni odgovorna oziroma pristojna), ni potrebno vsebinsko preučiti vloge tj. odločiti, ali prosilec izpolnjuje pogoje za mednarodno zaščito. Ena od okoliščin, ko lahko države članice štejejo prošnjo za nedopustno, je tudi ta, če je druga država priznala mednarodno zaščito. Postopkovna direktiva torej ne govori o tem, da naj države članice v svojem pravnem redu predpišejo, da se vloga za mednarodno zaščito zavrže, če je druga država sprejela odgovornost za odločanje (o njeni utemeljenosti). Določa, da države članice vlogo lahko štejejo za nedopustno in je ne proučijo, če je druga država priznala zaščito. Pojem nedopustne prošnje je uporabljen še v naslovu tega člena, vendar njegova vsebina ni nikjer definirana kot zavrženje s takšnimi učinki, kot jih ima ta akt v slovenskem pravnem redu.

10. Ob tem mora sodišče ponovno opozoriti na nekatere dele sodbe SEU C - 179/11 (Cimade in GISTI), v kateri je sodišče v točki 53 izrecno zapisalo:" Drugič, spomniti je treba, da v skladu s členom 2 (c) Direktive 2003/9 in členom 2 (d) Uredbe št. 343/2003 prosilec ali prosilec za azil pomeni državljana tretje države ali osebo brez državljanstva, ki je vložila prošnjo za azil, o kateri še ni bilo dokončno odločeno. Prosilec tako obdrži status prosilca za azil v smislu te direktive, dokler ni sprejeta dokončna odločba." Nadalje je v točki 54. zapisalo: " Tretjič... zaradi same zahteve ... da druga država članica sprejme tega prosilca za azil, obravnavanje prošnje za azil s strani države članice, ki podaja zahtevo, ne preneha. Tudi če država članica, na katero je naslovljena zahteva, privoli v ta sprejem, je namreč v skladu s členom 19(4) te uredbe za obravnavanje prošnje za azil še vedno odgovorna država članica, v kateri je bila ta prošnja vložena, če predaja ni bila izvedena v šestih mesecih". Če bi država članica v tem obdobju prošnjo za mednarodno zaščito zavrgla, bi to posledično pomenilo, da je tudi po poteku šestih mesecev ne bi bilo mogoče obravnavati oziroma bi moral prosilec vložiti novo vlogo. Ker pa v konkretni zadevi po podatkih upravnega spisa tožnikova prošnja ni bila zavržena, odgovor na vprašanje, ali zavrženje po ZMZ-1 res implicira 33. člen Postopkovne direktive in o tem, ali postopek priznanja mednarodne zaščite zaradi zavrženja prošnje dejansko ne teče več, v konkretni zadevi ni potreben.

11. Iz zgoraj navedenih razlogov je sodišče na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 izpodbijani sklep odpravilo. Toženka je namreč zaradi napačne razlage materialnega predpisa zagrešila tudi absolutno bistveno kršitev določb postopka. Ker so že ti razlogi terjali odpravo odločb, se sodišču do ostalih tožbenih ugovorov ni bilo potrebno dodatno opredeliti.

12. Vendar pa zaradi nadaljnjega učinkovitejšega vodenja postopka v smislu četrtega odstavka 64. člena ZUS-1 daje toženki napotke za nadaljnji postopek.

13. Iz listin v upravnem spisu izhaja, da je bil tožniku izdan sklep, da bo njegovo vlogo za mednarodno zaščito obravnavala Republika Hrvaška, ki je to odgovornost sprejela. Ta sklep z dne 14. 6. 2016 je pravnomočen. Druge listine, iz katere bi izhajalo zavrženje tožnikove prošnje za mednarodno zaščito, v upravnem spisu ni. Glede na to ne more držati stališče, da tožnik ni stranka v postopku, ker nima vložene vloge za mednarodno zaščito. Zato naj ga v nadaljevanju toženka tako tudi obravnava.

14. Očitno je v tej zadevi nesporno, da je v določilu 17 (1) Uredbe Dublin III določena diskrecijska pravica države, da sama odloči, ali bo obravnavala prošnjo za mednarodno zaščito. Sodišče se strinja s toženko, da ne gre za dolžnost države. Pri prostem preudarku lahko upravni organ pri nekem dejanskem stanju izbere eno od alternativnih pravnih odločitev, ki jo šteje zaradi konkretnih okoliščin v danem primeru za najbolj smotrno glede na javni interes. Tudi pri odločanju o prostem preudarku pa mora upoštevati zakonske okvire tj. odločba v upravni zadevi mora biti izdana v mejah pooblastila in v skladu z namenom za katerega je to pooblastilo dano. Po prostem preudarku izdana odločba je zakonita, če je v skladu s tem namenom.3 Sodišče ocenjuje, da je namen, za katerega je pooblastilo dano, v tem primeru podvržen zelo strogi presoji, saj bi sicer (res) lahko prišlo do zlorab postopka4. Kakor izhaja tudi iz sodb SEU, je sklicevanje na to diskrecijo možno tudi še po pravnomočnosti sklepa, s katerim je odločeno, da bo prošnjo obravnavala druga država članica, vendar pa lahko pride do uporabe te klavzule le v izjemnih primerih. To na primer izhaja tudi iz zadeve C - 576/16 PPU (C.K., H.F., A.S. Proti Republiki Sloveniji), v kateri sodišče izrecno govori o odlogu izvršitve že sprejete odločitve. Navaja, da se izvršitev predaje po členu 29 (1) opravi kakor hitro je to praktično izvedljivo, po 9. členu Izvedbene uredbe pa se bolezen lahko obravnava kot fizični razlog, ki lahko upraviči preložitev predaje osebe, dokler ji njeno stanje ne omogoča, da bo zmožna za predajo. V primeru, če se stanje kratkoročno ne bi izboljšalo ali bi se zaradi dolgotrajne prekinitve postopka lahko poslabšalo, pa bi država lahko odločila, da bo sama obravnavala njeno prošnjo za mednarodno zaščito z uporabo diskrecijske klavzule iz člena 17 (1) Uredbe Dublin III.

15. Četudi predpis tožniku ne daje pravice zahtevati, da toženka prevzame odgovornost za obravnavanje njegove vloge za mednarodno zaščito, pa bi bila razlaga, da prosilec tega v določenih okoliščinah sploh ne sme predlagati, v nasprotju z možnostjo, da se ta klavzula uporabi. S tem bi bila taka razlaga tudi v nasprotju s 47. členom Listine in drugim odstavkom 19. člena Pogodbe o Evropski uniji. Kot namreč navaja tožnik, država ne more vedeti, ali pri katerem od prosilcev obstajajo posebne okoliščine, ki upravičujejo uporabo te klavzule. Če prosilec ne bi imel možnosti, da predlaga njeno uporabo, navede te okoliščine in predloži dokaze, bi bila predvidena možnost uporabe diskrecije mrtva črka na papirju. Kadar torej vloga za mednarodno zaščito ni zavržena, mora zato toženka po mnenju sodišča o predlogu za prevzem pristojnosti meritorno odločiti.

16. Iz narave stvari izhaja (to pa potrjujejo tudi odločitve SEU), da so okoliščine, ki lahko opravičijo uporabo diskrecijske klavzule, zgolj posegi v človekove pravice, saj bi v primeru njene neuporabe prišlo do kršitve temeljnih človekovih pravic, ki imajo v hierarhiji pravnih norm in vrednot najvišjo veljavo. Okoliščine oziroma namen, zaradi katerega je dano pooblastilo za uporabo diskrecijske klavzule, torej izhaja iz Listine, EKČP in Ustave. Iz vloge tožnika z dne 7. 11. 2017 izhaja, da se tožnik na to tudi sklicuje. In sicer poleg uveljavljanja sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom v Republiki Hrvaški (ki sicer glede na splošno znana dejstva niso izkazana) in s tem kršitve 3. člena EKČP in 4.člena Listine, med drugim zatrjuje, da so v njegovem primeru nastopile okoliščine, ki bi opravičevale uporabo diskrecijske klavzule iz razloga po 7. členu Listine oziroma 8. členu EKČP. Navaja, da je v času, ko je čakal na pravnomočno odločitev sodišča o določitvi države odgovorne članice, preteklo več kot 17 mesecev. V tem času je Slovenija postala njegov dom. Postal je dejaven na kulturnem in socialnem področju, osvojil je osnove slovenskega jezika, pridobil si je prijatelje, družbeno mrežo. Zaradi poznavanja jezika je pričel opravljati vlogo posrednika med ostalimi begunci, s čimer je njegovo prostovoljno delo postajalo vse pomembnejše. Natančno opiše tudi vse dogodke in srečanja, ki jih je pomagal organizirati in pri katerih je sodeloval. 17. Toženka v odgovoru na tožbo sama navaja, da v določenih primerih uporaba te klavzule lahko preraste v obveznost. Iz sodb SEU izhaja, da temu ni tako le v primeru izkazanih sistemskih pomanjkljivosti v azilnih postopkih ampak tudi v primeru, ko bi predaja drugi državi pomenila kršitev človekovih pravic. Tožnik predlog, da bi o njegovi vlogi za mednarodno zaščito (namesto Republike Hrvaške) odločala Republika Slovenija, utemeljuje s trditvami o sistemskih pomanjkljivostih azilne ureditve na Hrvaškem, s svojim zdravstvenim stanjem in s tem, da se je v času 17 mesecev od kar biva v Sloveniji uspešno integriral v družbo. Zato bi njegova deportacija na Hrvaško kršila ustavne in konvencijske pravice do osebnega dostojanstva, zasebnosti in družinskega življenja. Opozarja, da je ESČP že nekajkrat razsodilo, da zavračanje dovoljenj za bivanje tujcem, ki imajo pristne družinske vezi v tuji državi ali ki tam tudi kot samci že dolgo let bivajo, čeprav brez dovoljenj, pomeni kršitev temeljne človekove pravice do zasebnega in družinskega življenja, kakor jo določa 8. člen EKČP (Ariztimuno Mendizabal proti Franciji; Sisoja proti Latviji, Rodriques Da Silva & Hoogkamer proti Nizozemski). V ponovljenem postopku bo zato potrebno tožnikove navedene trditve obravnavati in po presoji vseh relevantnih dejstev ponovno odločiti ter oceniti, ali v tem konkretnem primeru obstajajo takšne individualne okoliščine, ki bi opravičevale uporabo diskrecijske klavzule iz člena 17 (1) Uredbe Dublin III, ali ne.

Obrazložitev k drugi točki izreka:

18. Zahteva za izdajo začasne odredbe je utemeljena.

19. Po drugem odstavku 32. člena sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta prizadela tožniku težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. Po tretjem odstavku tega člena pa lahko tožnik iz razlogov iz prejšnjega odstavka zahteva tudi izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih pravnih razmerjih, kot verjetna izkaže za potrebno.

20. Tožnik predlog za začasno odredbo za ureditev stanja glede na sporno razmerje utemeljuje s tem, da bi mu sicer nastala težko popravljiva škoda. Navaja, da bi v primeru izvršitve dublinskega sklepa o predaji Hrvaški, prišlo tudi do kršitve njegove pravice iz 8. člena EKČP oziroma 7. člena Listine. Opisuje svoje aktivnosti v Sloveniji, družbene stike, udejstvovanje na kulturnem in socialnem področju. V času, ko je postopek tekel, je Slovenija postala njegov drugi dom. Deportacija na Hrvaško bi grobo kršila pravice do zasebnosti in družinskega življenja, saj bi ustvarjene stike pretrgala in bi moral z integracijo začeti znova, kar je glede na njegovo travmatično preteklost in psihično stanje skoraj nemogoče. Opiše še poslabšanje svojega zdravstvenega stanja, do katerega je prišlo zaradi negotovosti glede njegove prihodnosti v Sloveniji. Zato bi izvršitev predaje zaradi njegovega slabega zdravstvenega stanja lahko pomenila nevarnost nečloveškega in ponižujočega ravnanja v smislu 4. člena Listine. V migracijskih zadevah, v katerih je podano utemeljeno zatrjevanje, da bi deportacija oziroma predaja drugi državi članici pomenila kršitev te prosilčeve pravice, 13. in 8. člen EKČP zahtevata, da država posamezniku omogoči učinkovito možnost spodbijanja deportacije (M. in drugi proti Bolgariji, Al-Nashif proti Bolgariji).

21. V skladu z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča mora stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe, zaradi narave postopka in kratkih rokov za odločanje že v sami zahtevi konkretno navesti vse okoliščine in dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek in obliko ter obseg škode, pojasniti, zakaj je ta škoda zanjo težko popravljiva, za vse navedeno pa predložiti tudi dokaze. Na stranki je torej trditveno in dokazno breme5. Tožnik v zvezi s trditvami o njegovem zdravstvenem stanju ni predložil ustreznih dokazil. Dejstva, ki se tičejo zatrjevane integracije, ki jih glede njegovega bivanja in delovanja v Sloveniji navaja tožnik, pa so glede na objave v sredstvih javnega obveščanja po mnenju sodišča splošno znana (tožnik pa se sklicuje tudi na spletne strani, na katerih se objave nahajajo) in zato njihovo dokazovanje ni potrebno (šesti odstavek 214.čl. ZPP v zvezi z 22. členom ZUS-1). Ocena tega, kakšno pravno težo imajo ta dejstva, to je, ali opravičujejo uporabo diskrecijske klavzule, pa bo predmet nadaljevanja postopka.

22. Če bi Republika Slovenija v času ugotavljanja, ali okoliščine, ki jih zatrjuje tožnik, opravičujejo uporabo diskrecijske klavzule po členu 17 (1) Uredbe Dublin III, tožnika predala Republiki Hrvaški, bi to po mnenju sodišča pomenilo, da je pristojnost za odločanje dejansko prešla na Republiko Hrvaško, vloga z dne 7. 11. 2017 pa bi izgubila svoj smisel. Republika Slovenija tako tudi v primeru, če bi se ugotovilo, da so okoliščine za prevzem odgovornosti za obravnavanje prošnje s strani Republike Slovenije podane, tega ne bi mogla več realizirati brez izrecnega strinjanja in sodelovanja tretje države. Tožnik bi se namreč nahajal na območju, kjer suverenost izvršuje druga država, zato Slovenija morebitne odločitve o (ponovnem) prevzemu odgovornosti sploh ne bi mogla enostransko izvršiti. Tožnik pa izvršitve te odločitve v Republiki Hrvaški, ki brez posebne določbe mednarodne pogodbe ni dolžna spoštovati odločb in sodb slovenskih organov, prav tako ne bi mogel doseči. Zato je težko popravljiva škoda in potreba po začasni ureditvi stanja glede spornega razmerja izkazana.

23. Toženka prizadetosti javne koristi, če bi sodišče izdalo začasno odredbo ni navedla, (koristi) nasprotnih strank ni, tako da sodišče nima podatkov o tem, da bi bila odločitev o izdaji začasne odredbe nesorazmerna z javnimi koristmi.

24. Glede na navedeno je sodišče ugodilo zahtevi za izdajo začasne odredbe (3. odstavek 32. člena ZUS-1).

1 Ta Direktiva sicer ne velja več, saj jo je nadomestila Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite. 2 Ki prav tako ne velja več, saj jo je nadomestila Uredba Dublin III. 3 Erik Kerševan, Vilko Androjna, Upravno procesno pravo, Ius software, GV založba, Ljubljana 2017, stran 68-69. 4 Kar v znatni meri preprečuje že dejstvo, da predpisi ne določajo, da takšno pravno sredstvo avtomatično odloži izvršitev. 5 Tako na primer odločbe I Up, 117/2017, I Up 139/2012, I Up 362/2010, I Up 515/2011 in I Up 203/2016