Jedro

Prošnja za prekinitev prestajanja zaporne kazni se iz istih razlogov lahko ponovi po preteku šestih mesecev od dneva, ko je bilo o prejšnji prošnji odločeno.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Mariboru, št. U 329/2003-11 z dne 9.12.2003 se spremeni tako, da se tožba zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi 2. in 4. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) ugodilo tožnikovi tožbi, odpravilo odločbo tožene stranke z dne 19.8.2003 ter ji zadevo vrnilo v ponoven postopek (1. točka izreka), s sklepom pa je tožnika oprostilo plačila sodnih taks (2. točka izreka). Z navedeno odločbo je bila ob reševanju tožnikove pritožbe po uradni dolžnosti odpravljena odločba Uprave za izvrševanje kazenskih sankcij, L. z dne 28.7.2003, s katero je bila tožnikova prošnja za prekinitev prestajanja kazni obsojencu V.P. ml. zavrnjena, ter je bilo odločeno, da se tožnikova prošnja kot nedovoljena zavrže. V razlogih izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje navedlo, da je treba rok iz 6. odstavka 82. člena Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (Uradni list RS, št. 22/2000, 110/2000 ZIKS) šteti od dneva, ko je o obsojenčevi prošnji za prekinitev prestajanja kazni odločeno meritorno in ne iz formalnih razlogov zavrženo. V obravnavnem primeru je bilo o obsojenčevi prošnji za prekinitev prestajanja kazni iz zdravstvenih razlogov meritorno odločeno 11.8.2002 (prvostopenjska odločba) oziroma 27.8.2002 (drugostopenjska odločba), obsojenčeva prošnja za prekinitev prestajanja kazni iz istih razlogov z dne 20.1.2003 pa je bila iz formalnih razlogov (kot prezgodaj vložena) zavržena 23.1.2003 (prvostopenjska odločba) oziroma 10.3.2003 (drugostopenjska odločba). Zato odločitev tožene stranke o zavrženju obsojenčeve prošnje z dne 13.6.2003 (ki je predmet tega postopka) kot preuranjene, ni pravilna. Z odločitvijo je tožena stranka kršila tudi 2. odstavek 253. člena ZUP. Ob reševanju tožnikove pritožbe je prvostopenjsko odločbo mimo razlogov, ki so navedeni v omenjeni zakonski določbi spremenila v tožnikovo škodo.

Tožena stranka vlaga pritožbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava po 2. točki 1. odstavka 72. člena ZUS. Navaja, da ni pravilno stališče sodišča prve stopnje, po katerem teče rok iz 4. odstavka 82. člena ZIKS od dneva, ko je bilo o prošnji za prekinitev prestajanja kazni iz istih razlogov meritorno odločeno. V obravnavanem primeru je bilo o predhodni prošnji za prekinitev prestajanja kazni odločeno z negativno odločbo - prošnja je bila kot preuranjena zavržena.

Negativna odločba po slovenski pravni teoriji ni samo odločba, s katero organ meritorno odloči o konkretni upravni stvari in strankin zahtevek zavrne, ampak tudi odločba, s katero organ zahtevo stranke iz formalnih razlogov zavrže in se ne spušča v vsebinsko obravnavanje stvari. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in na podlagi 3. točke 2. odstavka 77. člena ZUS izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbo zavrne.

Tožnik v odgovoru na pritožbo predlaga, da se neutemeljena pritožba zavrne.

Pritožba je utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča ni pravilna razlaga sodišča prve stopnje, po kateri naj bi se prošnja za prekinitev prestajanja zaporne kazni po 4. odstavku 82. člena ZIKS iz istih razlogov lahko ponovila šele po preteku šestih mesecev od dneva, ko naj bi bilo o prejšnji prošnji odločeno meritorno. Za takšno razlikovanje med vsebinsko in procesno odločitvijo o prejšnji prošnji za prekinitev zaporne kazni v omenjeni določbi ZIKS ni podlage. Takšna razlaga sodišča prve stopnje pa tudi ni v skladu z namenom zakona, ki naj v primerih kot je obravnavani (prošnja se namreč vlaga iz istih razlogov) prepreči prepogosto vlaganje prošenj za prekinitev prestajanja kazni. Zato je pritožbeni ugovor tožene stranke o zmotni uporabi materialnega prava utemeljen.

Sprememba odločbe prve stopnje v škodo pritožnika je res po določbi 2. odstavka 253. člena ZUP omejena na taksativno določene razloge, ki so vsebovani v določbah 274., 278. in 279. člena omenjenega zakona in je utemeljena z varstvom javne koristi. V obravnavanem primeru pa sta obe upravni odločbi (odločba prve stopnje, s katero je bila prošnja za prekinitev prestajanja kazni meritorno zavrnjena ter odločba druge stopnje, s katero je bila prošnja zavrnjena iz formalnih razlogov) negativni odločbi. Zato že po naravi omenjenih odločb ne more iti za odločanje v škodo pritožnika.

Glede na navedeno je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo. Zato je pritožbeno sodišče na podlagi 3. točke 2. odstavka 77. člena ZUS pritožbi tožene stranke ugodilo ter spremenilo sodbo sodišča prve stopnje.