Jedro

Tožena stranka se zaradi opustitve dolžnostnega ravnanja ni opredelila do okoliščin, ki so pomembne z vidika spoštovanja načela nevračanja (ni presojala aktualnih informacij o stanju hrvaškega azilnega sistema. Tožniku ni dala možnosti, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, sklep Ministrstva za notranje zadeve številka 2142-2330/2023/11 (1221-02) z dne 10. 11. 2023, se odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

II. Zahtevi za izdajo začasne odredbe se ugodi tako, da se do pravnomočne odločitve pristojnega sodišča v tem upravnem sporu odloži izvršitev sklepa Ministrstva za notranje zadeve številka 2142-2330/2023/11 (1221-02) z dne 10. 11. 2023.

Obrazložitev

_Izpodbijani sklep_

1. Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka na podlagi devetega odstavka 49. člena v zvezi s četrto alinejo prvega odstavka 51. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) zavrgla tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito (1. točka izreka), ker bo predan Republiki Hrvaški, ki je na podlagi meril v Uredbi Dublin III1 za to odgovorna država članica (2. točka izreka). Predaja tožnika se izvrši kakor hitro je to praktično izvedljivo in najkasneje v šestih mesecih od odobritve zahteve (20. 6. 2023), da ga bo Republika Hrvaška sprejela ali ponovno sprejela, ali od končne odločitve o morebitni pritožbi ali ponovnem pregledu, če v skladu s členom 27(3) Uredbe Dublin III obstaja odložilni učinek (3. točka izreka).

2. Iz uvodnih pojasnil tožene stranke je razvidno, da so bili tožniku, katerega istovetnost ni bila nesporno ugotovljena, ob vložitvi prošnje za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji (4. 5. 2023) odvzeti prstni odtisi in poslani v centralno evidenco Eurodac, iz katere izhaja, da je vanjo tožnika kot prosilca 18. 5. 2023 vnesla Republika Bolgarija, 20. 4. 2023 pa Republika Hrvaška. Zato je tožena stranka Republiki Hrvaški v skladu s točko (b) prvega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III, 6. 6. 2023 posredovala zahtevek za ponovni sprejem tožnika in od nje 20. 6. 2023 prejela odgovor, da je na podlagi petega odstavka 20. člena te uredbe odgovorna država članica za obravnavanje tožnikove prošnje.

3. V nadaljevanju je tožena stranka tožnika ob prisotnosti tolmača za arabski jezik seznanila s potekom dublinskega postopka, nato pa povzela njegove izjave na osebnem razgovoru (22. 6. 2023). Iz njih je razvidno, da se tožnik ne želi vrniti v Republiko Hrvaško, saj ni njegova ciljna država, problematične pa so tudi tamkajšnje bivalne razmere, saj je moral spati na tleh, poleg tega so se policisti do njega vedli grdo. Po končanem policijskem postopku so policisti tožnika odpeljali do azilnega doma v Zagrebu, kjer so ga dve uri pustili sedeti brez hrane. Tožnik je vprašal glede hrane, vendar ga je uslužbenec azilnega doma porinil in rekel naprej. Dve uri kasneje so prinesli hrano, ko so pojedli, so nadaljevali pot. To je bil tožnikov edini stik z uradnimi osebami v Republiki Hrvaški, pred tem je bil v stiku le s policisti. Tožnik je bil v azilnem domu približno en dan, hrana je bila zagotovljena, zdravstvene oskrbe ni potreboval. V postopku vložitve prošnje za mednarodno zaščito tožnik ni imel tolmača in ni vedel, kaj se dogaja, poleg tega ni dobil nobenega vabila.

4. V zvezi z izjavami glede ravnanja policistov tožena stranka pojasnjuje, da bo tožnik predan v dublinskem postopku, ki je del postopka mednarodne zaščite z zagotovljeno pravico do tolmača, in ne v policijskem postopku, v katerem je bil tožnik v Republiki Hrvaški dejansko obravnavan. Tožnikove trditve o slabem ravnanju policistov temeljijo samo na njegovi izkušnji s hrvaško policijo, ko je bil obravnavan kot tujec in ne kot prosilec za mednarodno zaščito, kar pa ne more biti dovolj prepričljiv razlog za to, da mu bodo ob predaji na podlagi Uredbe Dublin III kršene človekove pravice ali da v Republiki Hrvaški obstajajo sistemske pomanjkljivosti azilnega postopka. Ob predaji bodo tožnika sprejele uradne osebe Ministrstva za notranje zadeve Republike Hrvaške, ki so pristojne za vodenje postopka za priznanje mednarodne zaščite, in ne policija, nastanjen pa bo v azilni dom, če bo izrazil namero za vložitev prošnje za mednarodno zaščito.

5. Po presoji tožene stranke je v obravnavani zadevi bistvena ugotovitev, ali obstajajo sistemske pomanjkljivosti v postopku mednarodne zaščite ali postopku sprejema. V zvezi s slednjim tožena stranka izpostavlja tožnikovo izjavo, da je bil v azilnem domu le kratek čas (en dan) in da je bil v stiku s tamkajšnjo uradno osebo le, ko jo je vprašal, kdaj bo dobil hrano. Ko je pojedel, pa je odšel naprej, torej ni počakal na postopek mednarodne zaščite. Tožnik ni navedel težav z uradnimi osebami v postopku sprejema ali v postopku mednarodne zaščite, ki se zanj praktično še ni začel, njegove sicer nekonkretizirane izjave o slabem policijskem ravnanju pa se ne nanašajo na navedena postopka. Iz tožnikovih izjav ne izhaja slabo ravnanje hrvaških oblasti po pridobitvi statusa prosilca za mednarodno zaščito. Zato ne izkazujejo obstoja sistemskih pomanjkljivosti v zvezi s postopkom mednarodne zaščite in pogoji za sprejem prosilcev, zaradi katerih v dublinskem postopku ne bi mogel biti vrnjen v Republiko Hrvaško, saj ne zadoščajo za utemeljen zaključek, da bodo tam z njim nečloveško ali poniževalno ravnali. Tožnika bodo ob predaji sprejele druge uradne osebe notranjega ministrstva in ne policisti, nastanjen pa bo v azilni dom. Tožena stranka se sklicuje še na javno dostopne podatke, iz katerih je razvidno, da je Republika Hrvaška do 31. 3. 2023 v dublinskih postopkih sprejela že 170 oseb, največ iz Avstrije (51), Nemčije (47) in Belgije (28).

6. Glede na navedeno tožena stranka ugotavlja, da ni utemeljenih razlogov za prepričanje, da bo v konkretnem primeru tožnik ob vrnitvi v Republiko Hrvaško podvržen nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju, in da tam ni navedenih sistemskih pomanjkljivosti.

_Tožnikove trditve_

7. Zoper izpodbijani sklep je tožnik vložil tožbo zaradi razlogov po 27. členu Zakona o upravnem sporu (nadaljevanju ZUS-1). Predlagal je odpravo izpodbijanega sklepa.

8. Po tožnikovem mnenju je iz njegovih izjav v upravnem postopku razvidno, da je bil na Hrvaškem že izpostavljen mučenju, nečloveškem in poniževalnemu ravnanju. Tožena stranka bi morala preizkusiti tožnikove trditve in preveriti razpoložljiva poročila o stanju na Hrvaškem.

9. V zvezi z resnimi pomanjkljivostmi na Hrvaškem glede dostopa tujcev do azilnega postopka se tožnik sklicuje na tožbi priložena poročila. Trdi, da Republika Hrvaška že dalj časa sistematično krši pravice beguncev z uporabo metod mučenja in da ne spoštuje njihovih temeljnih pravic (sklicuje se na naslednje članke: Još jedna godina brez poštivanja temeljnih prava migranata u Hrvatskoj z dne 18.12.2022, Evidence that asylum seekers are facing human violations in Croatia is now incontestable, says new study, z dne 22. 7. 2022, Al Report, Croatia 2021, 2022, Croatia Condemned for systematic abuse of migrants z dne 14. 4. 2022). Iz poročil je razvidno, da je Republika Hrvaška prosilcem za azil sistematično onemogočala dostop do azila, da je prosilce nezakonito vračala (push back) in zlorabljala ljudi, ki so v državo vstopili nezakonito, kar se lahko zgodi tudi prosilcu, ki je vrnjen v dublinskem postopku. Ob sklicevanju na sodbo Upravnega sodišča v Braunschweigu z dne 24. 5. 2022 meni, da ni pričakovati, da bodo hrvaške oblasti učinkovito preprečile prihodnje kršitve, saj niso pripravljene priznati niti preteklih kršitev v zvezi z mednarodno zaščito.

10. V obravnavani zadevi ni mogoče potegniti ločnice med policijskim postopkom in azilnim postopkom, saj je policijski postopek sestavni del Skupnega evropskega azilnega sistema. Poleg tega je treba poštevati pravilno razporejenost dokaznega bremena in tožnikovo dokazno stisko. Izkušnjo z Republiko Hrvaško je natančno in verodostojno pojasnil, drugih dokazov nima, v obzir je treba vzeti tudi, da poročila o sistematičnih kršitvah običajno prihajajo z zamikom. Zato je tožnik, ki v upravnem postopku ni imel pooblaščenca, zadostil svojemu trditvenemu in dokaznemu bremenu. Tožena stranka bi morala z gotovostjo dokazati, da za tožnika ne obstaja nevarnost v primeru vrnitve na Hrvaško. Tega ni storila, saj ni preverila poročil in od Republike Hrvaške ni dobila posebnega zagotovila glede obravnavanja tožnikove prošnje.

11. V nadaljevanju se tožnik sklicuje na odločitve evropskih sodišč, iz katerih izhaja, da so bili transferji v Republiko Hrvaško zaustavljeni in da ni zagotovila, da prosilci za azil, vrnjeni na Hrvaško v dublinskem postopku, ne bi mogli postati žrtve nasilnih verižnih deportacij v Bosno in Hercegovino (BiH) ali Srbijo in bi bila zato onemogočena njihova pravica do vložitve prošnje za azil. Nasilni in ponižujoči napadi ter odrekanje pravice do zaprosila za azil se niso zgodili le takoj po nezakonitem prehodu iz Srbije ali BiH, ampak tudi v primerih, ko so migranti že ostali v notranjosti države več dni, tudi če so že prodrli daleč v druge države Evropske unije (EU) kot so Slovenija, Italija ali Avstrija in bili od tam potisnjeni nazaj. Obstajajo resni namigi, da se "push backi" nanašajo na državljane tretjih držav, ki jih je Hrvaška sprejela od drugih držav članic, in na osebe, ki so na ozemlju Hrvaške v bližini meje.

12. V zahtevi za izdajo začasne odredbe po drugem odstavku 32. člena ZUS-1 je tožnik navedel, da mu bo z izvršitvijo izpodbijanega akta pred odločitvijo o glavni stvari nastala težko popravljiva škoda, saj bo v Republiki Hrvaški izpostavljen nevarnosti nečloveškega in ponižujočega ravnanja. Prepoved takega ravnanja pa je absolutna, zato mora imeti učinkovito pravno sredstvo zoper sporni upravni akt suspenzivni učinek, glede na to, da tožnik v zvezi z varstvom pravice do prepovedi kršitve 3. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP) nima očitno neutemeljenega zahtevka. V nasprotnem primeru bi lahko nastal položaj, ko bi tožnik uspel s tožbo, vendar vzpostavitev prejšnjega pravnega stanja ne bi bila več mogoča, še posebej glede na informacije, da Hrvaška izvaja verižna vračanja v BiH. Če bi bil izpodbijani sklep izvršen še pred odločitvijo sodišča o tožbi in tožnik v času odločanja ne bi bil na območju Republike Slovenije, ne bi izkazoval pravnega interesa za nadaljevanje postopka.

13. V pripravljalni vlogi tožnik opozarja, da v upravnem sporu ni dopustno utemeljevanje pravilnosti upravnega akta s predložitvijo listin, ki niso bile predmet upravnega postopka. Poleg tega je tožena stranka dostavila le izseke poročil. _Trditve tožene stranke_

14. V odgovoru na tožbo se tožena stranka sklicuje na ugotovitve v izpodbijanem sklepu. Poudarja, da tožnik ni podal konkretnih izjav glede izpostavljenosti mučenju ter nečloveškemu in poniževalnemu ravnanju v Republiki Hrvaški. Na razgovoru je le pavšalno navedel, da so ga v kampu porinili, čeprav mu je bila dana možnost, da se o dogajanju v celoti izreče. Po mnenju tožene stranke usmerjanje oseb, čeprav na nekoliko neprijeten način, ni nečloveško in poniževalno ravnanje.

15. V zvezi s tožnikovim ugovorom, da v upravnem postopku ni imel pooblaščenca in da je bila tožena stranka zato dolžna preveriti razpoložljiva poročila o stanju na Hrvaškem, tožena stranka poudarja, da ni njena naloga zagotoviti tako pomoč. Tožnik je imel dostop do informacij o brezplačni pravni pomoči, tožena pa se je opredelila do njegovih izjav.

16. V nadaljevanju tožena stranka navaja, da je tožnikovo sklicevanje na različne sodbe nedopustna novota. Kljub temu meni, da se poročili iz leta 2022 nanašata na "push backe" tujcev, ki v Republiki Hrvaški niso zaprosili za mednarodno zaščito, kar ne velja za tožnikov primer. Sodbi Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) se nanašata na dogajanje v prejšnjih letih, zastarele informacije (iz leta 2021 ali prej) pa so razvidne tudi iz novinarskih člankov, zato posredovano gradivo ne odraža aktualnega stanja.

17. Iz sklepov, s katerima sta upravni sodišči v Hannovru in Stugarttu ugodili tožbi prosilcev in odložili vrnitev na Hrvaško, so sicer razvidne sistemske pomanjkljivosti v hrvaškem postopku za priznanje mednarodne zaščite zaradi indicev o "push backih". Vendar gre za odločitvi v konkretnem primeru in le za začasno prekinitev predaje. V zvezi z odločitvijo Upravnega sodišča v Stuttgartu z dne 2. 9. 2022 tožena stranka opozarja, da so lahko prosilci vrnjeni v izvorno državo šele po pravnomočnosti odločitve o zavrnitvi prošnje za priznanje mednarodne zaščite.

18. Iz sodb Upravnega sodišča v Braunschweigu z dne 25. 2. 2022 in 24. 5. 2022 je sicer razvidno, da vrnitev na Hrvaško po "redni poti" prosilcem ne nudi varnosti, da ne bodo vrnjeni v BiH brez predhodnega zaslišanja in učinkovitega pravnega varstva. Vendar pa sodišče priznava, da sodba ne temelji na predhodni sodni praksi in domnevah, na podlagi katerih so odločala druga sodišča. Poleg tega je iz ugotovitev sodišča razvidno, da imajo prosilci za mednarodno zaščito na Hrvaškem pravico do materialne podpore, ki vključuje nastanitev, hrano, obleko in finančno podporo. Nastanjeni so v nastanitvenih centrih, na primer v Zagrebu v nekdanjem hotelu Porin ali v Kutini. Ni razvidno, da se za dublinske povratnike v zvezi z nastanitvijo ne bi spoštovale minimalne zahteve v skladu s 4. členom Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju Listina). Prosilci imajo pravico do nujne medicinske pomoči ter zdravstvene in psihološke oskrbe. Zdravljenje je na voljo v sprejemnih centrih in lokalnih bolnišnicah.

19. Iz odločitve Kraljevine Nizozemske ne izhaja, da se prosilcev v Republiko Hrvaško ne sme vračati, ampak da mora pristojni organ pred predajo raziskati trenutna dejstva in specifične okoliščine. Iz aktualnega poročila AIDA je glede Nizozemske razvidno, da je pristojno ministrstvo januarja 2023 obvestilo predstavniški dom o nadaljevanju vračanja v Republiko Hrvaško. Hrvaške oblasti naj bi zagotovile nizozemskim organom, da bodo delovale skladno z mednarodnimi obveznostmi. Poleg tega je Evropska komisija ugotovila, da Hrvaška izpolnjuje pogoje za vpeljavo schengenskega pravnega reda, saj je zavezana k politiki "nične-tolerance" do kakršnegakoli nasilja na meji.

20. Tožena stranka izpostavlja tudi sodbo Oddelka za upravno sodstvo pri Državnem svetu Kraljevine Nizozemske z dne 13. 9. 2023, iz katere je razvidno, da je drugostopenjski pritožbeni organ v celoti sprejel zagotovila Republike Hrvaške. Menil je, da iz informacij izhaja, da vrnjenim prosilcem po Dublinu ne grozi izgon iz Hrvaške brez obravnave njihove prošnje za mednarodno zaščito ali med njeno obravnavo, kar so bistveno drugačne okoliščine kot ob izdaji sodbe z dne 13. aprila 2022. Zavrnjeni so bili viri, s katerimi so prosilci skušali dokazovati, da jim v primeru morebitne vrnitve grozi "push back".

21. V odgovoru na tožbo se tožena stranka sklicuje še na poročili AIDA (Country Report: Dublin Croatia) in Agencije Evropske unije za azil (EUAA), iz katerih je razvidno, da osebe po predaji Republiki Hrvaški niso ovirane v vložitvi prošnje za mednarodno zaščito.

_Presoja tožbe_

22. V dokaznem postopku je sodišče pregledalo listine spisa, ki se nanašajo na zadevo in priloge sodnega spisa (A3 in A4 ter B4 in B5), jih v soglasju s strankama štelo za prebrane in s tem povezanih listin ni posebej naštevalo. Poleg tega je zaslišalo tožnika.

**K I. točki izreka:**

23. Tožba je utemeljena.

24. V obravnavani zadevi je bilo na podlagi Uredbe Dublin III odločeno, da Republika Slovenija ne bo obravnavala tožnikove prošnje za mednarodno zaščito, saj bo predan Republiki Hrvaški, ki je za to odgovorna država članica. V prvem odstavku 3. člena te uredbe je določeno, da države članice obravnavajo vsako prošnjo za mednarodno zaščito državljana tretje države ali osebe brez državljanstva, vloženo na ozemlju katerekoli izmed članic, tudi na meji ali na tranzitnem območju, prošnjo pa obravnava ena sama država članica, in sicer tista, ki je za to odgovorna glede na merila iz poglavja III.

25. Tožena stranka je izpodbijani sklep izdala na podlagi ocene tožnikovih izjav v osebnem razgovoru (5. člen Uredbe Dublin III) in ugotovitve, da ni podana utemeljena domneva, da v Republiki Hrvaški obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju Listina). Po njeni presoji odgovornost Republike Hrvaške za obravnavanje tožnikove prošnje za priznanje mednarodne zaščite temelji na petem odstavku 20. člena Uredbe Dublin III, s čimer se je Republika Hrvaška strinjala.

26. Sodišče uvodoma ugotavlja, da je tožnik v sistemu Eurodac pri omembi Republike Hrvaške opredeljen s sklicno številko (case ID) "1", kar pomeni, da so mu bili prstni odtisi v tej državi vzeti kot prosilcu za mednarodno zaščito, ki je star vsaj 14 let [...] (četrti odstavek 24. člena v zvezi s prvim odstavkom 9. člena Uredbe (EU) št. 603/20132)3, česar tožnik ne izpodbija določno. Zato je vzpostavljen položaj iz točke (b) prvega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III4, v katerem je Hrvaška kot odgovorna država članica dolžna sprejeti tožnika, saj je vložil prošnjo za mednarodno zaščito v Sloveniji, po sprejemu pa je to prošnjo dolžna obravnavati na podlagi prvega pododstavka drugega odstavka istega člena5. 27. V obravnavani zadevi je sporna pravilnost stališča tožene stranke, da za predajo Hrvaški ni ovir v smislu drugega pododstavka drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III. Ta določa, da kadar predaja prosilca v državo članico, ki je bila določena za odgovorno, ni mogoča zaradi utemeljene domneve, da v tej državi članici obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine6, država članica, ki izvede postopek določanja odgovorne države članice, še naprej proučuje merila iz poglavja III, da bi ugotovila, ali je mogoče določiti drugo državo članico kot odgovorno.

28. Domneva, da vse države članice spoštujejo temeljne oziroma človekove pravice, je namreč izpodbojna, zato je v takih primerih pristojni organ dolžan presoditi obstoj dejanske nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v drugi državi članici; če te nevarnosti ne more izključiti, pa mora od druge države članice pridobiti posebna zagotovila, da do kršitve pravice ne bi prišlo. Glede na stališče Sodišča Evropske unije (v nadaljevanju SEU) v zadevi C-163/17 z dne 19. 3. 2019 (Jawo), te domneve ni mogoče izpodbiti le v primerih iz navedenega drugega pododstavka drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III, ampak se predaja prosilca v odgovorno državo članico ne izvede v vseh okoliščinah, v katerih obstajajo utemeljeni razlogi za prepričanje, da bo prosilec med predajo ali po njej izpostavljen dejanski nevarnosti takšnega nečloveškega ali ponižujočega ravnanja (87. točka obrazložitve).

29. V zvezi z ugotavljanjem pomanjkljivosti, ki ovirajo predajo po Uredbi Dublin III, se SEU v navedeni zadevi v 90. točki obrazložitve sklicuje na stališče iz 89. točke sodbe v zadevi C-404/15 z dne 5. 4. 2016 (Aranyosi in Căldăraru), da lahko podatki o razmerah v drugih državah članicah izhajajo zlasti iz mednarodnih sodnih odločb, kot so sodbe ESČP, iz sodnih odločb odreditvene države članice ter iz odločb, poročil in drugih dokumentov organov Sveta Evrope ali Združenih narodov. Tudi Vrhovno sodišče je v sodbi I Up 23/2021 z dne 9. 4. 2021 (66. in 67. točka obrazložitve) pojasnilo, da je obstoj dejanske nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v drugi državi članici članici vprašanje, ki se lahko pojavi v vseh primerih ukrepov odstranitve tujca z ozemlja države članice, in da gre za primeroma naštete akte, katerih krog ni zaključen, v sodbi I Up 111/2023 z dne 7. 6. 2023 (20. točka obrazložitve) pa, da za presojo ovire za predajo prosilca ni treba, da bi obstoj sistemskih pomanjkljivosti ugotovil nek organ EU ali Sveta Evrope. Tako SEU kot Vrhovno sodišče sta sprejela stališče, da se mora pristojni organ pri presoji nevarnosti opreti na objektivne, zanesljive, natančne in ustrezno posodobljene podatke o razmerah v drugi državi članici, ki dokazujejo dejanske sistemske ali splošne pomanjkljivosti, ki zadevajo določene skupine oseb, bodisi nekatere druge relevantne okoliščine.7

30. Navedena izhodišča je bila tožena stranka dolžna upoštevati ob presoji tožnikovih izjav v upravnem postopku, iz katerih je razvidno, da ima zadržke v zvezi s svojo predajo Republiki Hrvaški, saj so hrvaški policisti z njim slabo ravnali in da so se do njega neprimerno vedli tudi uslužbenci hrvaškega azilnega doma. To pomeni, da bi morala tožena stranka zaradi spoštovanja načela nevračanja8 navedene izjave preverjati tako, da bi v presojo po uradni dolžnosti vključila tudi ustrezno posodobljene podatke o stanju v Republiki Hrvaški,9 še posebej glede na to, da so ji bile v času izdaje izpodbijanega sklepa očitno znane ali bi ji vsaj morale biti znane javno objavljene informacije o stanju azilnega postopka v Republiki Hrvaški.10

31. Iz tožnikovih navedb je razviden očitek, da je tožena stranka opustila navedeno dolžnostno ravnanje v zvezi s proučitvijo objektivnih podatkov o upoštevnih razmerah v Republiki Hrvaški. Tožbeni ugovor je utemeljen. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa se je tožena stranka v zvezi z upoštevnimi podatki o stanju v tej državi (da ni sistemskih pomanjkljivosti azilnega sistema) sicer sklicevala na sodbe Upravnega sodišča IU 1223/2022 z dne 16. 9. 2022, I U 1566/2022 z dne 24. 11. 2022 in IU 148/2023 z dne 3. 2. 2023 ter na sodbi I Up 245/2022 z dne 11. 1. 2023 (z njo je Vrhovno sodišče odločalo o pritožbi zoper sodbo Upravnega sodišča I U 1566/2022 z dne 24. 11. 2022) in I Up 195/2023 z dne 6. 9. 2023 (z njo je Vrhovno sodišče odločalo o pritožbi zoper sodbo Upravnega sodišča I U 688/2023 z dne 15. 5. 2023). Vendar pa okoliščin obravnavane zadeve ni ustrezno primerjala z okoliščinami navedenih zadev. Pravilno razumevanje pojma ustaljene sodne prakse namreč pomeni, da sodišča enako razlagajo oziroma uporabljajo pravne predpise v zadevah, ki so glede bistvenih okoliščin medsebojno primerljive,11 zato se je na ustaljeno sodno prakso mogoče sklicevati le v primeru, če sta primerjani zadevi v dejanskem in pravnem pogledu bistveno enaki.12

32. Odločilne nove dejanske okoliščine (da osebe po predaji Republiki Hrvaški v dublinskem postopku niso ovirane pri dostopu do postopka za priznanje mednarodne zaščite in da se zanje v zvezi z nastanitvijo spoštujejo minimalne zahteve v skladu s 4. členom Listine) je tožena stranka tako navedla šele v odgovoru na tožbo in jih dokazovala z aktualnima poročiloma AIDA in EUAA (priloga B4 in B5 spisa). Z navajanjem novih okoliščin, ki niso bile podlaga za odločitev v postopku izdaje izpodbijanega sklepa, vendar bi zaradi obrnjenega dokaznega bremena morale biti del njegove dejanske podlage, pa bi tožena stranka lahko sanirala navedeno nezakonitost le, če bi upravičila razlog, zakaj jih ni izvedla kot dokaz v upravnem postopku.13 Ker iz njenega trditvenega gradiva kljub tožbenemu očitku glede opustitve dolžnostnega ravnanja táko opravičilo ni razvidno, sodišče ob analogni uporabi prepovedi iz 52. člena ZUS-1 ni upoštevalo navedb in dokazov iz odgovora na tožbo o upoštevnih razmerah v Republiki Hrvaški.14, 15 Na to stališče po presoji sodišča ne more vplivati navedba tožene stranke, da je imel tožnik možnost pravne pomoči v upravnem postopku, vendar se zanjo ni odločil.16 Ne glede na siceršnjo posplošenost navedenega očitka, namreč dejstvo, ali je tožnika v upravnem postopku zastopal kvalificirani pooblaščenec, po naravi stvari ni povezano z navedeno obveznostjo tožene stranke, da bi glede na okoliščine obravnavane zadeve morala po uradni dolžnosti pridobiti in upoštevati aktualne informacije o stanju hrvaškega azilnega sistema.

33. Ob upoštevanju povedanega na stališče sodišča glede navedenega dolžnostnega ravnanja tožene stranke ne morejo vplivati razlogi izpodbijanega sklepa, (1) da tožnikove trditve o slabem ravnanju policistov temeljijo samo na njegovi izkušnji s hrvaško policijo, ko je bil obravnavan kot tujec in ne kot prosilec za mednarodno zaščito, (2) da bodo ob predaji tožnika sprejele uradne osebe Ministrstva za notranje zadeve Republike Hrvaške, ki so pristojne za vodenje postopka za priznanje mednarodne zaščite, in ne policija, in (3) da bo tožnik nastanjen v azilni dom, če bo izrazil namero za vložitev prošnje za mednarodno zaščito, saj se je tožena stranka na podatke o položaju "dublinskih povratnikov" v Republiki Hrvaški prepozno sklicevala šele v odgovoru na tožbo (priloga B4 in B5 spisa).

34. S tem, ko se tožena stranka zaradi opustitve dolžnostnega ravnanja ni opredelila do okoliščin, ki so pomembne z vidika spoštovanja načela nevračanja (ni presojala aktualnih informacij o stanju hrvaškega azilnega sistema), tožniku ni dala možnosti, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe (3. točka drugega odstavka 237. člena ZUP), poleg tega zaradi odsotnosti navedenih odločilnih dejstev odločbe ni mogoče preizkusiti (7. točka drugega odstavka 237. člena ZUP). Zato je bilo treba tožbi ugoditi, izpodbijani sklep odpraviti in zadevo vrniti toženi stranki v ponoven postopek (3. točka prvega odstavka 64. člena ZUS-1). V njem bo morala pridobiti ustrezno posodobljene podatke o stanju v Republiki Hrvaški in nato presojati, ali tožnikove izjave (tudi tiste, ki se nanašajo na ravnanje policistov in drugih oseb)17 dajejo podlago za izpodbojnost domneve, da Republika Hrvaška spoštujejo temeljne pravice. Ob upoštevanju aktualnih poročil, ki so zaupanja vreden vir, bo torej morala presoditi, ali so prosilci, ki so predani Republiki Hrvaški iz drugih držav članic EU, ovirani pri dostopu do postopka za priznanje mednarodne zaščite in do materialnih pogojev za sprejem. Če tožena stranka ne bo mogla izključiti obstoja dejanske nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v Republiki Hrvaški, bo morala od nje pridobiti posebna zagotovila, da do kršitve pravice ne bo prišlo.18 **K II. točki izreka:**

35. ZMZ-1, na katerem temelji izpodbijani sklep, glede začasnih odredb nima posebnih določb, določa le, da se lahko zoper vse sklepe, izdane na podlagi tega zakona, vloži tožba v treh dneh od vročitve (drugi odstavek 84. člena ZMZ-1), o kateri mora sodišče odločiti v sedmih dneh (tretji odstavek 71. člena ZMZ-1). Splošnih učinkov tožbe v upravnem sporu ne spreminja niti tretji odstavek Uredbe Dublin III, saj ne zapoveduje zadržanja predaje prosilca zaradi sprožitve upravnega spora zoper odločitev pristojnega organa (tožene stranke). Iz stališč SEU v zadevi C-63/15 z dne 7. 6. 2016, _Ghezelbash_, namreč glede nevarnosti zamude pri izvršitvi odločitev o predaji izhaja, da je iz člena 27(3)(c) Uredbe Dublin III razvidno, da je zakonodajalec Unije s tem, ko je določil, da države članice zagotovijo, da ima zadevna oseba možnost sodišču predlagati, da v razumnem roku odloži izvršitev odločitve o predaji, dokler se obravnava pritožba, priznal, da države članice lahko odločijo, da vložitev pritožbe (oziroma v ureditvi Republiki Slovenije tožbe v upravnem sporu) zoper odločitev o predaji sama po sebi ne zadošča za odložitev predaje, ki se lahko tako opravi brez čakanja na proučitev te pritožbe, če za odložitev ni bilo zaprošeno ali je bil predlog za odložitev zavrnjen (59. točka obrazložitve).

36. Glede na navedeno za izdajo začasne odredbe veljajo splošna pravila ZUS-1, po katerih sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda (drugi odstavek 32. člena ZUS-1). Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. Začasna odredba po 32. členu ZUS-1 predstavlja nujen ukrep, s katerim sodišče, če so izpolnjeni z zakonom predpisani pogoji, začasno odloži izvršitev dokončnega upravnega akta oziroma začasno uredi stanje. Odločanje o začasni odredbi zahteva restriktiven pristop. Stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe, mora zato že v sami zahtevi konkretno navesti vse okoliščine in vsa dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek in višino oziroma obliko škode, ter s stopnjo verjetnosti izkazati, da je takšna škoda zanjo težko popravljiva.

37. V zvezi s standardom težko popravljive škode je Vrhovno sodišče že sprejelo stališče, da izvršitev predaje po Uredbi Dublin III sama po sebi ni nepopravljiva posledica, saj način odprave posledic izvršenega sklepa o predaji v primeru uspeha v upravnem sporu ureja že sama Uredba Dublin III, ki določa, da če je bila oseba predana pomotoma ali je bila odločitev o predaji na podlagi pritožbe ali ponovnega pregleda razveljavljena, potem ko je predaja izvedena, država članica, ki je predajo izvedla, osebo nemudoma ponovno sprejme (tretji odstavek 29. člena).19 Zato težko popravljive škode ne izkazujejo tožnikove navedbe glede morebitne izvršitve izpodbijanega sklepa pred odločitvijo sodišča. 38. Po presoji sodišča je potrebnost izdaje predlagane začasne odredbe v obravnavani zadevi vsaj s stopnjo verjetnosti izkazana že zato, ker tožena stranka ni določno prerekala tožnikovih navedb glede težko popravljive škode (predlagala je le zavrnitev zahteve za izdajo začasne odredbe), zato se štejejo za priznane in jih ni treba dokazovati. Ob upoštevanju razlogov te sodbe, da je tožena stranka opustila dolžnostno ravnanje glede pridobitve ustrezno posodobljenih podatkov o stanju v Republiki Hrvaški in da ni izkazala opravičljivih razlogov za na to nanašajoče se nove navedbe in dokaze v odgovoru na tožbo, pa težko popravljivo škodo s potrebno stopnjo verjetnosti izkazujejo tudi tožnikove trditve, da bo v Republiki Hrvaški izpostavljen nevarnosti nečloveškega in ponižujočega ravnanja, ker obstaja resna možnost ga bo s t. i. "push back" ravnanjem nezakonito vrnila v BiH (povzetek tožnikovih navedb je v točkah od 9 do 11 obrazložite te sodbe). Ob upoštevanju, da je pravica iz 4. člena Listine absolutne narave20, so te trditve izkazane z "Informacijami o onemogočanju dostopa do postopkov mednarodne zaščite s strani hrvaških organov" in "Informacijami o postopkih pred nacionalnimi sodišči glede nedopustnosti vračanja prosilcev za mednarodno zaščito na Hrvaško in postopkih pred ESČP zaradi kršenja pravic prosilec za azil" (priloga A3 spisa). S tem povezane tožnikove navedbe in predloženi dokazi (listine v prilogah A3 in A4) so namreč pravočasni, saj je tožnik glede na svoj položaj v upravnem postopku (prosilec za mednarodno zaščito brez znanja slovenskega jezika in kvalificirane pomoči) izkazal, da jih upravičeno ni mogel predložiti v postopku izdaje upravnega akta (52. člen ZUS-1).

39. Ker je tožnik torej izkazal, da mu bo s takojšnjo izvršitvijo izpodbijanega sklepa nastala škoda, ki bo težka popravljiva, tožena stranka pa ni navedla dejstev, ki bi lahko ustrezno utemeljila prevladujoč javni interes oziroma drugo prizadetost javne koristi, ki bi bila nesorazmerno prizadeta z izdajo začasne odredbe,21 je sodišče ugodilo zahtevi za izdajo začasne odredbe tako, da se do pravnomočne odločitve sodišča v tem upravnem sporu začasno odloži izvršitev izpodbijanega sklepa.

1 Uredba EU št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (prenovitev). 2 Uredba (EU) št. 603/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi sistema Eurodac za primerjavo prstnih odtisov zaradi učinkovite uporabe Uredbe (EU) št. 604/2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, in o zahtevah za primerjavo s podatki iz sistema Eurodac, ki jih vložijo organi kazenskega pregona držav članic in Europol za namene kazenskega pregona, ter o spremembi Uredbe (EU) št. 1077/2011 o ustanovitvi Evropske agencije za operativno upravljanje obsežnih informacijskih sistemov s področja svobode, varnosti in pravice (prenovitev). 3 V postopku določanja odgovorne države članice, ki poteka v državi članici, v kateri je bila prošnja vložena (člen 20(5)), se kot neposredni dokaz šteje pozitivni rezultat, ki ga posreduje sistem Eurodac po primerjavi prstnih odtisov prosilca s prstnimi odtisi, odvzetimi v skladu s členom 9 uredbe "Eurodac" (prva alineja 1. točke II. točke Priloge II Uredbe Komisije (ES) št. 1560/2003 z dne 2. septembra 2003). To pomeni, da se kot formalni dokaz, ki določa odgovornost v skladu z Uredbo Dublin III, šteje tudi pozitivni rezultat iz sistema Eurodac, kolikor ni ovrženo z dokazom o nasprotnem (točka (i) točke (a) tretjega odstavka 22. člena Uredbe Dublin III). 4 Ta določa, da je odgovorna država članica po tej uredbi zavezana, da pod pogoji iz členov 21, 22 in 29 sprejme prosilca, ki je vložil prošnjo v drugi državi članici. 5 Iz te določbe je razvidno, da v primerih, ki spadajo na področje uporabe odstavka 1(a) in (b), odgovorna država članica obravnava ali dokonča obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo je podal prosilec. 6 Glasi se: "Nihče ne sme biti podvržen mučenju ali ponižujočemu ravnanju in kaznovanju." 7 Vrhovno sodišče na primer v sodbi in sklepu I Up 81/2023 (11. točka obrazložitve). 8 Ustavno sodišče je v odločbi Up-613/16 z dne 28. 9. 2016, ki se je nanašala na predajo po Uredbi Dublin III, sprejelo stališče, da morajo pristojni organi in sodišča v primeru, ko prosilec zatrjuje, da odgovorna država članica EU zanj ni varna država, presojati vse okoliščine, ki so pomembne z vidika spoštovanja načela nevračanja (17. točka obrazložitve odločbe). 9 Ustavno sodišče se v odločbi Up-613/16 v zvezi z obsegom ugotavljanja upoštevnih dejstev in informacij v 21. opombi sklicuje na svoje stališče v odločbi U-I-292/09-9, Up-1427/09-16 z dne 20. 10. 2011, da mora pristojni organ tudi sam zbrati vse potrebne podatke in ni vezan samo na navedbe ali predložene dokaze prosilca (18. točka obrazložitve odločbe U-I-292/09-9, Up-1427/09-16 z dne 20. 10. 2011). 10 Tožena stranka se je do istih poročil, ki sta jih stranki predložili v tem upravnem sporu, opredelila že v več zadevah (na primer v zadevah I U 1676/2023, I U 1461/2023, I U 1444/2023, I U 1217/2023 in številnih drugih). 11 Sklep Vrhovnega sodišča I Up 30/2020 (9. točka obrazložitve). 12 Tako tudi sodba Vrhovnega sodišča II Ips 378/2002 z dne 29. 4. 2003, na katero se Vrhovno sodišče sklicuje v zadevi I Up 30/2020 (9. točka obrazložitve). 13 Glej tudi E. Kerševan, V. Androjna, Upravno procesno pravo, Upravni postopek in upravni spor, GV Založba, Ljubljana 2018, str. 570, drugi odstavek. 14 Na glavni obravnavi je sodišče sicer sprejelo dokazni sklep, da se dopusti tudi dokaz s pregledom listin v prilogah B4 in B5 spisa. Ker pa gre za sklep procesnega vodstva, je zanj značilno, da sodišč ne zavezujejo, kar pomeni, da ne postanejo materialno pravnomočni in jih lahko sodišča po potrebi tudi spremenijo (glej N. Betetto, Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 2. knjiga, stran 634 in nasl). 15 V zvezi z navajanjem novih okoliščin je treba upoštevati tudi presojo v zadevi I Up 253/2014 z dne 21. 8. 2014 (10. točka obrazložitve), v kateri se je Vrhovno sodišče sklicevalo na ustaljeno stališče, da tožena stranka z navedbami pritožbi oziroma v odgovoru na tožbo oziroma pritožbo ne more nadomestiti pomanjkljivosti obrazložitve izpodbijanega upravnega akta. 16 Z navedenim pojasnilom tožena stranka v odgovoru na tožbo odgovarja na tožbeni očitek, da bi morala preveriti razpoložljiva poročila o stanju na Hrvaškem. 17 V zvezi s tem pa je Vrhovno sodišče že sprejelo stališče, da je odgovor na vprašanje, katero ravnanje policistov in drugih oseb je pomembno za presojo navedenih sistemskih pomanjkljivosti, odvisen od okoliščin konkretnega primera (sodba Vrhovnega sodišča I Up 195/2023 z dne 6. 9. 2023, 19. točka obrazložitve). Upoštevati je namreč treba, da so procesne garancije glede dostopa tujcev do azilnega postopka sestavni del skupnega azilnega sistema, zaradi česar ravnanj policije v neposredni zvezi z vložitvijo namere za vložitev prošnje za mednarodno zaščito ni mogoče strogo ločiti od postopka po vložitvi prošnje za mednarodno zaščito. 18 To stališče je Vrhovno sodišče sprejelo v zadevi I Up 23/2021 (66. točka obrazložitve). 19 Sodbi I Up 255/2016 z dne 23. 11. 2016 (15. točka obrazložitve). 20 Odločba Ustavnega sodišča U-I-59/17-27 z dne 18. 9. 2019 (29. točka obrazložitve). 21 Stališče, da mora tožena stranka navesti dejstva, ki bi lahko ustrezno utemeljila prevladujoč javni interes oziroma drugo prizadetost javne koristi, ki bi bila nesorazmerno prizadeta z izdajo začasne odredbe, je Vrhovno sodišče sprejelo v zadevi I Up 109/2022 (19. točka obrazložitve).