Jedro

Za obstoj razlogov za sum, da tujec utegne pomeniti nevarnost za javni red in varnost, kot tudi za domnevo nepodrejanja pravnemu redu ni treba, da bi bila izkazana kakšna konkretna okoliščina v zvezi s predhodno kaznovanostjo tujca na podlagi kazenskih ali prekrškovnih predpisov v državi gostiteljici, niti v njegovi izvorni državi.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Upravna enota Celje je zavrnila prošnjo tožnika za podaljšanje enotnega dovoljenja za prebivanje in delo v Republiki Sloveniji. Kot razlog je navedla, da je v posebnem ugotovitvenem postopku ugotovila, da je iz podatkov Ministrstva za notranje zadeve Republike Slovenije, dopisa Uprave kriminalistične policije razvidno, da je zoper stranko razpisan ukrep zavrnitve vstopa v Schengensko območje po Uredbi EU2018/1861 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 28. 11. 2018, ki ga je razpisala Nemčija v Schengeskem informacijskem sistemu (SIS II) pod SIS ID številko ..., z veljavnostjo od 25. 2. 2019 do 25. 2. 2022. Iz odgovora Urada SIRENE Nemčija je razvidno, da je stranki ukrep prepovedi vstopa dne 25. 2. 2019 izdala Zvezna policija v Postdamu na podlagi informacije glede potencialnih stikov z osebo, ki podpira islamsko teroristično skupino Islamska država z dobavo orožja in/ali denarjem članom ISIS-a v Evropi; gre za potrjene informacije o sumu podpiranja teroristične organizacije. Po podatkih nemške službe za državno varnost je bilo potrjeno, da je bila stranka v stiku z aktivnimi ISIS-ovimi borci. Zvezna policija v Postdamu je stranki prav tako izdala ukrep prepovedi vstopa, ki je bil izrečen za 3 leta in velja od 25. 2. 2019 do 25. 2. 2022. 2. Upravni organ je tehtal interese in dejstva, da tožnik niti v matični državi do sedaj še ni bil kaznovan, vendar pa je pri tem upošteval tudi težo dejanj, ki so stranki očitana s strani Zvezne Policije v Potsdamu, ki so po njegovem mnenju zaskrbljujoča za varnost Republike Slovenije. Nadalje pojasnjuje, da je glede na to, da stranka podpira islamsko teroristično skupino Islamska država z dobavo orožja in/ali denarjem članom ISIS-a v Evropi, mogoče zaključiti, da stranka predstavlja nevarnost za javni red in varnost Republike Slovenije, saj gre za dejanja, ki so nezakonita v vseh državah članicah EU. Glede na to, da stranka ne spoštuje pravnega reda Zvezne Republike Nemčije, je mogoče zaključiti, da ne bo spoštovala pravnega reda Republike Slovenije. Stranka bi tudi mogla in morala vedeti, da so takšna dejanja nezakonita. Stranka v svoji izjavi z dne 1. 4. 2019 sicer izpostavlja, da ji je izdaja enotnega dovoljenja za prebivanje in delo zelo pomembna za delo in eksistenco. Upravni organ je pri svojem odločanju upošteval tudi pravico stranke do dela (ki ji zagotavlja eksistenco) in presodil da ta pravica ni neomejena, ampak je potrebno upoštevati tudi drugo ustavno vrednoto, ki se uresničuje z zakonom, to je pravico do varnosti iz 34. člena Ustave RS, ki v tem primeru pretehta. Tako je upravni organ zaključil, da stranka ne izpolnjuje pogojev za podaljšanje enotnega dovoljenja za prebivanje in delo v Republiki Sloveniji, saj obstajajo razlogi za zavrnitev izdaje dovoljenja na podlagi pete in šeste alinee prvega odstavka 55. člena Zakona o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2). Odločil je še, da mora tožnik v 30 dneh od pravnomočnosti zapustiti državo ter da stroški v postopku niso zaznamovani.

3. Tožnik po pooblaščencu v tožbi uveljavlja zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, zmotno uporabo materialnega prava in bistveno kršitev določb upravnega postopka. Predlaga, da se ugodi prošnji za podaljšanje enotnega dovoljenja za prebivanje in delo v Republiki Sloveniji oz. podredno, da se odločba odpravi in vrne toženi stranki v ponovno odločanje. Tožnik je prošnji predložil vso zahtevano dokumentacijo, upravni organ pa je pridobil še ostale podatke. Tožnik izpostavlja, da se je pisno opredelil do navedb ter izpostavil, da ni nikoli sodeloval z nobenimi člani ISIS-a, da ni financiral ali pomagal nobenemu članu ISIS-a in da nikoli ni kršil slovenske zakonodaje. Poudarja, da upravni organ na podlagi citirane sodbe v ničemer ne konkretizira svojih domnev in navsezadnje svoje ocene, da ugotovitve predstavljajo tiste razloge, ki narekujejo takšno odločitev. Upravni organ ni opravil nobene konkretne presoje razlogov, ki bi lahko bili podlaga za uresničevanje njene diskrecijske pravice, takšne odločbe ni mogoče preizkusiti in ne vsebuje razlogov. Upravni organ sploh ne konkretizira dejanja, ki naj bi kazala na podpiranje ISIS-a, saj jih dobesedno povzema, pri tem ni prav nobenih dokazov o dejanjih nabave orožja za ISIS in financiranje ISIS-a. Tožeča stranka je voznik v špediterskem podjetju, ki svojo plačo porabi za svoje življenje svojo eksistenco, prav tako nima nobenega imetja, s katerim bi lahko izvrševal dejanja, kot bi naj bila zavedena v dokumentih, katere je pridobil upravni organ. Izpostavlja, da že šest let opravlja delo voznika za različna podjetja po vsej Evropi, nikoli se ni nahajal v bližini mesta Potsdam, glede na dokumente, da bi naj Zvezna policija v Potsdamu izdala ukrep. Sicer ima brata B. B., ki se nahaja v Siriji, vendar tožnik nima stikov z njim že vsaj 10 let. Nadalje je proti delovanju ISIS-a, tega nikdar ni podpiral, prav tako nima nobenih prijateljev med člani ISIS-a. Dopušča pa možnost, da je njegova bivša žena, ki je z otroci pred petimi leti odšla v Nemčijo in s katero nista v dobrih odnosih, policiji v Nemčiji lažno navedla iz maščevanja, da je tožnik podpornik ISIS-a. Poudarja, da pomeni navedena odločitev kršitev načela materialne resnice, da se pred neosnovanimi in neresničnimi podatki ne more uspešno braniti, da pomeni navedeno kršitev določb Zakona o splošnem upravnem postopku ter načela enakega obravnavanja in prepovedi diskriminacije.

4. Tožena stranka v odgovoru na tožbo v pretežnem delu ponavlja razloge, ki so zapisani v izpodbijani odločbi. Poudarja, da ne glede na to, da tožnik še ni bil obsojen za kaznivo dejanje, je bilo v postopku ugotovljeno, da s tem, ko je zoper tožnika razpisan ukrep zavrnitve vstopa v Schengensko območje po Uredbi EU2018/1861 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 28. 11. 2018, ki ga je razpisala Nemčija v Schengenskem informacijskem sistemu (SIS II) pod SIS ID številko ..., z veljavnostjo od 25. 2. 2019 do 25. 2. 2022 in sicer na podlagi na podlagi informacije glede potencialnih stikov z osebo, ki podpira islamsko teroristično skupino Islamska država z dobavo orožja in/ali denarjem članom ISIS-a v Evropi; pri čemer gre za potrjene informacije o sumu podpiranja teroristične organizacije in s tem, ko je v Europolovem informacijskem sistemu zabeležba, da tožnik izvaja aktivnosti povezane s terorizmom, obstajajo razlogi za domnevo, da se tožnik ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije, prav tako obstaja sum, da bo izvrševal kazniva dejanja. Vsled zgoraj navedenega so kršitve tožnika že dejansko izkazane.

_Glede neoprave glavne obravnave_

5. Sodišče je v zadevi razpisalo glavno obravnavo. Obe stranki sta sodišču posredovali podpisano pisno soglasje, da sodišče o sporu odloči na podlagi pisnih vlog in pisnih dokazov brez glavne obravnave na podlagi 279 a. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 22. členom Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Sodišče je na podlagi navedenega v zadevi odločilo na podlagi listin v upravnem in sodnem spisu ter o zadevi odločilo prednostno (tretji odstavek 279. a. člena ZPP).

_Glede pooblastila tožene stranke_

6. Tožena stranka je v zadevi podala odgovor na tožbo po pooblaščenki, ki pa ni predložila pooblastila. Sodišče je glede na navedeno v skladu 98. in 87. členom ZPP v zvezi z 22. členom ZUS-1 pozvalo toženo stranko na predložitev pooblastila oz. ji pojasnilo, da lahko posreduje tudi s strani načelnika upravne enote lastnoročno podpisana izvoda odgovora na tožbo. Tožena stranka je v postavljenem roku posredovala dva lastnoročno podpisana izvoda odgovora na tožbo (ki sta po vsebini identična ko prvotno vložen odgovor na tožbo), zato ga je sodišče v tem postopku upoštevalo kot dovoljeno vlogo tožene stranke.

**K I. točki izreka:**

7. Tožba ni utemeljena.

8. Sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Tožena stranka je za svojo odločitev navedla pravilne in utemeljene razloge in se sodišče z njimi strinja ter jih posebej ne ponavlja (podrobneje pa so razvidni že iz točke 1. in 2. te obrazložitve) v skladu z določbo drugega odstavka 71. člena ZUS-1, glede tožbenih navedb pa sodišče še dodaja:

9. Kot neutemeljen sodišče zavrača tožbeni očitek o domnevno pomanjkljivi in nepopolni obrazložitvi izpodbijane odločbe zaradi pomanjkanja razlogov za sprejeto odločitev, saj je izpodbijana odločba, kot je predhodno povzeta v obrazložitvi te sodbe (v 1. in 2. točki), izčrpno utemeljena skladno s podatki v listinah upravnega spisa in so razlogi tožene stranke za sprejeto odločitev povsem zadostni ter logično prepričljivo obrazloženi glede na ugotovljeno dejansko stanje in zato ne ponavlja razlogov, ki jih je za sprejeto odločitev pravilno navedla že tožena stranka v svoji obrazložitvi.

10. ZTuj-2 določa, da se dovoljenje za prebivanje v Republiki Sloveniji tujcu ne izda, če: - obstajajo razlogi za sum, da utegne pomeniti nevarnost za javni red in varnost ali mednarodne odnose Republike Slovenije ali obstaja sum, da bo njegovo prebivanje v državi povezano z izvajanjem terorističnih ali drugih nasilnih dejanj, nezakonitimi obveščevalnimi dejavnostmi, proizvodnjo ali prometom z drogami ali izvrševanjem drugih kaznivih dejanj (peta alineja prvega odstavka); - obstajajo razlogi za domnevo, da se tujec ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije (šesta alineja prvega odstavka). Tu je še dodati, da tudi Evropska konvencija o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP) v 1. členu Protokola št. 7, ki določa procesna jamstva v primeru izgona tujcev, se v bistvenem ne razlikuje od navedene zakonske določbe. Tako pravi, da (1) tujec, ki zakonito prebiva na ozemlju kake države, ne sme biti izgnan s tega ozemlja, razen z odločbo, ki temelji na zakonu, pri tem pa mora imeti možnost: a. predložiti razloge proti izgonu, b. zahtevati ponovno preučitev svoje zadeve in c. doseči, da ga v zvezi s tem sprejme pristojni organ ali oseba oziroma osebe, ki jih omenjeni pristojni organ pooblasti. Nadalje določa (2.), da se tujec sme izgnati, preden uveljavi pravice po a, b in c točki prvega odstavka tega člena, če je takšen izgon nujen zaradi varstva javnega reda ali utemeljen zaradi varnosti države.

11. Podrejanje tujca pravnemu redu in sum nevarnosti za javni red ter varnost Republike Slovenije sta nedefinirana pojma, ki ju je treba presojati v vsakem primeru posebej, pri čemer navedena zakonska določba postavlja standardna presojo obstoja razloga za ta pravna pojma na raven domneve in suma. Navedena zakonska ureditev ne določa podrobneje, kakšni bi morali biti ti razlogi, zato je ocena teh razlogov prepuščena upravnemu organu, ki odloča o izdaji enotnega dovoljenja za prebivanje in delo tujca.

12. Sodna praksa je že v večih zadevah izoblikovala stališče, da veljavno delovno dovoljenje ne zadostuje za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje, če organ oceni, da obstajajo razlogi za domnevo, da se tujec ne bo podrejal pravnemu redu RS1. Glede na besedilo 6. alineja prvega odstavka 55. člena ZTuj-2 torej niti ni potrebno, da bi bila z neko oblastveno odločbo državnega organa domneva izkazana, ampak zadostuje že to, da obstajajo razlogi za tako domnevo. Tako je potrebno zvrniti tožbene očitke, da upravni organ v ničemer ne konkretizira svojih domnev, saj, kot rečeno, jasno navede razloge za domnevo, ki pa so prepričljivi in argumentirani, kot je razvidno iz točke 1. in 2. te obrazložitve in se sodišče v izogib ponavljanju nanje v celoti sklicuje. Nenazadnje pa je še dodati, da je tožniku v zadevi je bila dana možnost, da se z dokumentacijo seznani in izjavi, česar se je tudi poslužil. 13. Za obstoj razlogov za sum, da tujec utegne pomeniti nevarnost za javni red in varnost, kot tudi za domnevo nepodrejanja pravnemu redu ni treba, da bi bila izkazana kakšna konkretna okoliščina v zvezi s predhodno kaznovanostjo tujca na podlagi kazenskih ali prekrškovnih predpisov v državi gostiteljici, niti v njegovi izvorni državi.2 Zakonodajalec je nedvomno tu postavil zelo stroge kriterije in glede na tako določilo ni potrebno, da bi nekdo moral biti obsojen za kaznivo dejanje oziroma odgovarjati za prekršek oziroma, da bi se moral tak postopek že začeti.

14. Ker je glede na vse navedeno izpodbijana odločba pravilna in zakonita, je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno.

**K II. točki izreka:**

15. Odločitev o stroških temelji na določilu četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

1 Sodba I U 369/2014 z dne 19. 3. 2014. 2 Sodba I U 1756/2015 z dne 9. 3. 2016.