Jedro

Predlagatelj mora izkazati obstoj predpisanih pogojev za dovoljenost predloga za revizijo. Ob zahtevani procesni skrbnosti bi tožnik v predlogu moral trditi in izkazati, ali, kdaj in s kakšnim zneskom je pred sodiščem prve stopnje ocenil vrednost podrejenega zahtevka.

Izrek

Predlog se zavrže.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala, da sodišče ugotovi, da je tožnik L. D. lastnik severnega dela parc. št. 390/2 k.o. ..., ki po elaboratu izmere izvedenca geodetske stroke J. G. uni. dipl. ing. nosi parc. št. 390/3, travnik v izmeri 3410 m², k.o. ..., ter tožencema naloži, da dopustita, da se izdelani elaborat izmere preda v postopek Geodetski upravi Maribor zaradi vpisa podatkov v evidence in izdajo ustrezne odločbe o spremembi, po izdaji navedene odločbe o parcelaciji parc. št. 390/2 k.o. ... pa sta toženca dolžna tožniku L. D. izdati listino za vknjižbo lastninske pravice na novo nastali parceli, sicer bo takšno listino nadomestila sodba. Sodišče prve stopnje je sicer zaključilo, da sta tožnika priposestvovala sporno zemljišče, a pojasnilo, da o pravnih posledicah zapuščine med postopkom umrle tožnice F. K. ne sme odločati v pravdnem postopku, saj bo ta predmet zapuščinskega postopka. Je pa sodišče ugodilo podrejenemu zahtevku in ugotovilo, da sta tožnika L. D. in F. K. lastnika severnega dela parc. št. 390/2 k.o. ..., ki po elaboratu izmere izvedenca geodetske stroke J. G. uni. dipl. ing. nosi parc. št. 390/3, travnik v izmeri 3410 m², k.o. ..., ter tožencema naložilo, da dopustita, da se izdelani elaborat izmere preda v postopek Geodetski upravi Maribor zaradi vpisa podatkov v evidence in izdajo ustrezne odločbe o spremembi, po izdaji navedene odločbe o parcelaciji parc. št. 390/2 k.o. ... pa sta toženca dolžna tožnikoma L. D. in F. K. izdati listino za vknjižbo lastninske pravice na novo nastali parceli, sicer bo takšno listino nadomestila sodba.

2. Zoper prvostopenjsko sodbo sta se pritožila zgolj toženca. Sodišče druge stopnje je njuni pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem obsodilnem delu spremenilo tako, da je zavrnilo podrejeni tožbeni zahtevek.

3. Tožeči stranki vlagata zoper navedeno odločitev predlog za dopustitev revizije. Navajata, da je sodišče druge stopnje spremenjeno odločitev oprlo na nedobrovernost tožnikov in pri tem meje dobrovernosti postavilo tako visoko, da jih v praksi ne bo mogoče doseči. Ne strinjata se z razlago pravnega standarda (ne)dobroverne posesti. Sodišče je tožničino nedobrovernost glede spornega zemljišča utemeljilo s tem, da je ves čas vedela, da ni njeno, saj je v letu 1968 to zemljišče skupaj z ostalimi podarila zakoncema Ž. (prednikoma tožencev). Še višje standarde je sodišče postavilo za tožnika, saj po mnenju sodišča za dobro vero ne zadošča dejstvo, da je posestvo obdeloval naprej tako kot tožnica in da njegovemu hasnovanju nihče ni oporekal, temveč bi se po stališču sodišča moral prepričati o tem, kateri del zemljišča je tožnica odtujila z darilno pogodbo. Ob tako strogih standardih dobrovernosti institut priposestvovanja kot originarnega načina pridobitve lastninske pravice izgubi svoj namen.

4. Predlog v delu, ki se nanaša na predlagateljico F. K., ni dovoljen, sicer pa ni popoln.

5. Sodišče ugotavlja, da je predlog za dopustitev revizije vložila F. K., ki te pravice nima. Iz obrazložitve prvostopenjske sodbe je razvidno, da je bila F. K. ob izdaji sodbe že pokojna (drugi odstavek na strani tri), kar je pooblaščencu prvega tožnika znano (glej tretji odstavek na strani dve predloga). Kljub temu je predlog za dopustitev revizije vložil tudi v njenem imenu. Dejstvo, da je pravdna stranka, ki ima pooblaščenca, umrla, ima za posledico le, da ne pride do prekinitve postopka, ne pomeni pa, da se postopek nadaljuje z mrtvo osebo(1). Ker je predlog za dopustitev revizije vložila oseba, ki ne obstaja in zato nima več več sposobnosti biti pravdna stranka, predlog že iz tega razloga ni dovoljen (prim. drugi odstavek 374. člena ZPP). Poleg tega pokojna tožnica odvetnika niti ni mogla pravnoveljavno pooblastiti za vložitev izrednega pravnega sredstva (prim. tretji odstavek 86. člena ZPP).

6. Vrhovno sodišče je v nadaljevanju odločalo o predlogu prvega tožnika L. D.. Po novi ureditvi je revizija dovoljena v sporih, v katerih vrednost revizijsko izpodbijanega dela sodbe presega 40.000 EUR, ali če jo dopusti sodišče, ni pa dovoljena, če tako določa zakon ali če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe ne presega 2.000 EUR. V razponu med obema navedenima zneskoma torej Vrhovno sodišče revizijo lahko dopusti. Iz narave tega izrednega pravnega sredstva izhaja, da mora predlagatelj izkazati obstoj predpisanih pogojev za njegovo dovoljenost. Od vlagatelja se torej zahteva določena procesna skrbnost, ki zajema tudi utemeljevanje pogojev za dovoljenost izrednega pravnega sredstva. Uradne dolžnosti sodišča za raziskovanje manjkajočih podatkov pri tem ni.

7. Tožnik v obravnavani zadevi ni zadostil zahtevi po ustrezni procesni skrbnosti. Iz razlogov sodb obeh sodišč izhaja, da sta tožnika najprej vtoževala priposestvovanje več zemljišč (parc. št. 390/2, 437/1, 437/2 vse k.o. ...). Tožnica je nastopala kot prejšnja lastnica nepremičnin, tožnik pa je v letu 1978 od tožnice po izročilni pogodbi pridobil ¼ njenega nepremičnega premoženja, ¼ pa je bila odložena do tožničine smrti. V nadaljevanju postopka sta zahtevek skrčila in uveljavljala le priposestvovanje parc. št. 390/2 k.o. ... Na podlagi izmer izvedenca sta tožnika zahtevek prilagodila in zahtevala priposestvovanje severnega dela parc. št. 390/2 k.o. ... (po izvedencu označena z novo parc. št. 390/3 k.o. ...). Med pravdo je tožnica F. K. umrla, tožnik L. D. pa je zahtevek oblikoval tako, da je primarno zahteval ugotovitev, da je on izključni lastnik severnega dela parc. št. 390/2 k.o. ..., podrejeno pa ugotovitev, da sta lastnika tega zemljišča on in F. K. 8. Ker je bilo o primarnem tožbenem zahtevku pravnomočno odločeno že s sodbo sodišča prve stopnje (tožnik se namreč zoper odločitev ni pritožil), je v sedanji fazi postopka sporna le še odločitev o podrejenem tožbenem zahtevku. Vrednosti te revizijsko izpodbijane odločitve tožnik v predlogu sicer ni navedel zneskovno, jo je pa opredelil opisno s sklicevanjem na „v tožbi določeno vrednost spora, ki mu je pred novelo ZPP-D zagotavljala pravico do revizije“. V dokaz temu se sklicuje na priloženi sodbi nižjih sodišč, iz katerih izhaja vrednost spora 1.100.000 SIT (sedaj 4.631,95 EUR). Glede na zgoraj navedeno je bila s „v tožbi določeno vrednostjo spora“ ocenjena kvečjemu vrednost prvotnega zahtevka, ki se je nanašal na več zemljišč. Ker sta tožnika zahtevek kasneje dvakrat skrčila, tako da se je nazadnje uveljavljala lastninska pravica le glede dela enega od treh zemljišč, tožnik L. D. pa je po smrti F. K. tožbo razširil z novim (primarnim) zahtevkom, »v tožbi določena vrednost spora« ne pomeni avtomatično tudi vrednosti revizijsko izpodbijane odločitve o podrejenem tožbenem zahtevku. Ob zahtevani procesni skrbnosti bi tožnik v predlogu moral trditi in izkazati, ali, kdaj in s kakšnim zneskom je pred sodiščem prve stopnje ocenil vrednost tega podrejenega zahtevka. Ker tega ni storil, je ostala vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe neocenjena, s tem pa onemogočena presoja, ali je izpolnjen pogoj iz četrtega odstavka 367. člena ZPP, da vrednost izpodbijane odločitve presega 2.000 EUR. Gre za pomanjkljivost, ki je v postopku s predlogom za dopustitev revizije (tako kot v postopku z revizijo(2)) ni mogoče več odpraviti. Sodišče je zato predlog tožnika zavrglo kot nepopoln (377. člen ZPP).

Op. št. (1): Tako II Ips 517/2007 z dne 8. 4. 2010. Op. št. (2): Glej pravno mnenje občne seje VS RS z dne 26. 6. 2002.