Jedro

Sklep o dovolitvi izvršbe je bil na podlagi drugega odstavka 62. člena ZIZ v celoti razveljavljen. Zato pa je sodišče prve stopnje ob sprejeti končni odločitvi o glavni stvari z izpodbijano sodbo v njej tudi pravilno ponovno odločilo o potrebnosti in utemeljenosti po tožnici priglašenih stroškov.

Izrek

I. Pritožba tožeče stranke se zavrne in se izrek o stroških, vsebovan v točki II izreka sodbe, potrdi.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo z dne 21. 6. 2022 razsodilo: - pod točko I izreka, da je tožena stranka (v nadaljevanju toženka) dolžna tožeči stranki (v nadaljevanju: tožnica) v roku 8 dni od vročitve sodbe plačati 146,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 4. 12. 2021 dalje; - pod točko II izreka odločilo o stroških in toženki naložilo, da tožnici v 8 dneh od prejema sodbe povrne 202,80 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude dalje.

2. Tožnica je s pritožbo izpodbijala izrek o stroških (odločitev pod točko II izreka sodbe). V pritožbi je uveljavljala pritožbeni razlog bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in navajala, da sodišče prve stopnje ni odločilo o izvršilnih stroških v višini 147,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 12. 2021 dalje, ki so bili tožnici priznani že s sklepom o dovolitvi izvršbe. Gre za izvršilne stroške, ki jih je z neplačilom računa povzročila toženka. Zato jih je tožnica v stroškovniku tudi utemeljeno zahtevala. Zato je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določila 154. člena ZPP.

3. Toženka na pritožbo tožnice ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Neutemeljene so pritožbene trditve, da je sodišče prve stopnje pri odmeri potrebnih pravdnih stroškov tožnice spregledalo tožničine v predlogu za izvršbo priglašene (takrat še izvršilne) stroške, ki so v samem sklepu o izvršbi tožnici že bili odmerjeni v znesku 147,20 EUR. Sklep o dovolitvi izvršbe je bil na podlagi drugega odstavka 62. člena ZIZ v celoti razveljavljen. Zato pa je sodišče prve stopnje ob sprejeti končni odločitvi o glavni stvari z izpodbijano sodbo v njej tudi pravilno ponovno odločilo o potrebnosti in utemeljenosti po tožnici priglašenih stroškov. Pri tem je gleda na v predlogu za izvršbo priglašenih stroškov pravilno štelo kot potrebne pravdne stroške le stroške sodnih taks za predlog in sklep o izvršbi, ne pa tudi priglašenih odvetniških stroškov pooblaščenke v zvezi s sestavo predloga. Pravilno je namreč presodilo, da je tožnica nastopala hkrati kot upnica (tožnica) in (svoja) pooblaščenka, zato pa do stroškov, ki bi šli odvetnici kot pooblaščenki tožnice, ni upravičena. Pritožbeni očitki o podanosti kršitve 155. člena ZPP in 154. člena ZPP tako niso utemeljeni.

6. Zaradi neutemeljenosti pritožbenih razlogov in ker se sodišču prve stopnje v zvezi z izpodbijano odločitvijo niso pripetile tudi nobene od kršitev, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo tožnice zavrnilo in izrek o stroških, vsebovan pod točko II izreka sodbe, potrdilo (353. člen ZPP).

7. Glede na neuspeh s pritožbo tožnica sama trpi svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).