Jedro

Nacionalizirane nepremičnine, ki so v lasti druge fizične osebe, ni mogoče v naravi vrniti denacionalizacijskemu upravičencu.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom razveljavilo svoj sklep opr. št. N 33/97 z dne 23.4.1998. Predlog predlagateljice za denacionalizacijo oziroma vrnitev parcele št. 234/1 k.o. ... pa je zavrnilo.

Proti navedenemu sklepu se je pravočasno pritožila predlagateljica po svojem pooblaščencu, ki v laični pritožbi navaja, da je bila na razpolago odškodnina v denarju oziroma vrednostnih papirjev, vendar mu sodnica, ki je vodila postopek na prvi stopnji, ni mogla zagotoviti, da bo odškodnina tolikšna, da bo z njo mogoče kupiti enkovredno zemljišče. Doslej mu nihče ni objasnil, ali je ta zakon usklajen z evropskim. Kot on ve, je prav Zakon o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen) za evropsko unijo. Obrazloženo mu je bilo, da če to zemljišče ni v skladu, se ne more vrniti v naravi. Dokazal je, da je to zemljišče v skladu. To parcelo ima sedaj I. J. Pritožba ni utemeljena.

Glede na to, da pritožba ne navaja konkretnih pritožbenih razlogov, je pritožbeno sodišče izpodbijani sklep najprej preizkusilo v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), po kateri mora sodišče ob pritožbenem preizkusu prvostopenjske odločbe po uradni dolžnosti paziti na nekatere bistvene kršitve določb pravdnega postopka in na pravilno uporabo materialnega prava. Ta pritožbeni preizkus je pokazal, da nobene takšne kršitve, na kakršne pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, prvostopenjsko sodišče ni storilo.

Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijanega sklepa zelo natančno opisalo potek postopka. Predlagateljico oziroma njenega pooblaščenca je opozarjalo na določbe zakona, po katerih v primeru, če je lastnik nacionaliziranega zemljišča fizična oseba, tega zemljišča ni mogoče vrniti v naravi, da pa ima denacionalizacijski upravičenec pravico do odškodnine. Kljub takim opozorilom in pravnemu pouku pa je pooblaščenec predlagateljice ves čas trmasto vztrajal pri svojem, da zahteva vrnitev nacionalizirane parcele v naravi, ni pa postavil zahtevka za plačilo odškodnine, zato sodišče prve stopnje seveda o takem zahtevku ni moglo odločati, saj po določbi 1. odstavka 2. člena ZPP v zvezi s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku (v nadaljevanju ZNP) sodišče odloča le v okviru postavljenih zahtevkov.

Sodišče prve stopnje je svojo odločitev pravilno oprlo na 3. odstavek 16. člena ZDen, ki določa, da premoženja ni mogoče vrniti, če je na njem lastninska pravica fizičnih oseb. Iz geodedskih podatkov in zemljiškoknjižnega izpiska pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je parcela, ki naj bi bila v nacionalizaciji vzeta predlagateljici, sedaj v zasebni zastnini I. J., ..., s čimer se je na naroku dne 25.11.1999 strinjal tudi pooblaščenec predlagateljice in kar potrjuje tudi sedaj v pritožbi. Ob tako ugotovljenem dejanskem stanju, ki mu pritožba niti ne oporeka, in ob pravilni uporabi materialnega prava, že citirane določbe ZDen, je sodišče prve stopnje lahko odločilo samo na ta način, kot je odločilo z izpodbijanim sklepom. Ta sklep je torej povsem pravilen in zakonit. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo predlagateljice zavrnilo in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdilo.