Jedro

Nepremičnini sta bili do uveljavitve Stanovanjskega zakonika (v nadaljevanju: SZ) dne 19. 10. 1991 družbena lastnina, na kateri je bilo priposestvovanje, v skladu z ustaljeno pravno teorijo in sodno prakso, izključeno. Z dnem uveljavitve SZ je postala lastnica družbenih stanovanj in stanovanjskih hiš drugo tožeča stranka kot občina (111. in 113. člen SZ)

Izrek

I. Pritožbama tožeče in tožene stranke se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo spremenilo mejo med nepremičninama parc. št. 1644 in parc. št. 1645, obe k.o. ..., kot to podrobneje izhaja iz točke I. izreka sodbe, v presežku – glede tega, kar tožeča stranka s tožbenim zahtevkom zahteva več ali drugače – je tožbeni zahtevek zavrnilo (točka II izreka) in odločilo, da pravdni stranki krijeta vsaka sama svoje stroške pravdnega postopka (točka III izreka).

2. Zoper sodbo sodišča prve stopnje se pritožujeta obe pravdni stranki.

3. Tožeča stranka sodbo sodišča prve stopnje izpodbija v celoti, in sicer iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) ter predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi, sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne temu sodišču v novo sojenje, vse s stroškovno posledico za toženo stranko.

Bistvo pritožbene graje je, da je sodišče prve stopnje zmotno presodilo, da je meja med nepremičninama parc. št. 1644 in parc. št. 1645, obe k.o. ... že določena in jo je zato neutemeljeno spreminjalo. Meja med navedenima nepremičninama v zemljiškem katastru, v skladu s prvim odstavkom 11. člena Zakona o evidentiranju nepremičnin, državne meje in prostorskih enot (v nadaljevanju: ZENDMPE), namreč še ni določena, zato meje, ki ne obstoji, tudi ni mogoče spreminjati. V nadaljevanju pritožba izpostavlja, da izrek izpodbijane sodbe vsebuje le opisno opredelitev popravka meje, kar je nesprejemljivo, saj sodišče ne more samo, mimo načela dispozitivnosti, izvajati nadaljnjega sodnega postopka z izdelavo geodetskega elaborata. V tej zvezi pritožba še dodaja, da tudi iz skice družbe G. K. d.o.o. z dne 23. 12. 2015 (priloga spisa A16) ne izhajajo zemljiškokatastrske točke skrajnih širin balkona na severu malega dvorišča, zemljiškokatastrske točke pritličnega podesta na vzhodnem delu malega dvorišča in balkona na zahodnem delu malega dvorišča, zato je izrek sodbe nerazumljiv in neizvršljiv. Prav tako sodišče prve stopnje ni odločilo o celotnem tožbenem zahtevku z dne 7. 2. 2017, saj se v obrazložitvi izpodbijane sodbe ni opredelilo do tistega dela tožbenega zahtevka, s katerim tožeča stranka zahteva, da ji tožena stranka sporne dele nepremičnine parc. št. 1645, k.o. ..., izroči v neposredno posest. Enako se sodišče prve stopnje tudi ni opredelilo do navedb tožeče stranke, da je lastninsko pravico na spornih delih nepremičnine parc. št. 1645, k.o. ... pridobila na pravnoposlovni podlagi in v skladu z 116. in 117. členom Stanovanjskega zakonika (v nadaljevanju: SZ), kar oboje predstavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 8. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. V skladu s SZ je lastniški status na stanovanjih s pripadajočimi objekti in zemljišči nastopil po samem zakonu v letu 1991, kar pomeni, da sta tožeča stranka in njen pravni prednik M. občina M. dobroverno lastniško posest na spornih delih nepremičnine parc. št. 1645, k.o. ... izvajala že več kot 10 let pred vložitvijo tožbe in zato lastninsko pravico tudi priposestvovala. V nadaljevanju pritožba dodaja še, da je tožeča stranka podala obsežne pripombe na izvedensko mnenje sodnega izvedenca dr. M. D. in zahtevala njegovo dopolnitev, čemur pa sodišče prve stopnje ni ugodilo, zavrnitve tega dokaznega predloga pa ni obrazložilo, kar prav tako predstavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. V posledici pritožbe zoper glavno stvar tožeča stranka izpodbija tudi stroškovno odločitev sodišča prve stopnje.

4. Tožena stranka izpodbija točki I in III izreka sodbe sodišča prve stopnje, in sicer zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava po 1. in 3. točki prvega odstavka 338. člena ZPP ter predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, vse s stroškovno posledico za tožečo stranko.

Bistvo pritožbene graje je, da sodišče prve stopnje v zvezi z balkoni in podesti (ganki), ki vertikalno segajo preko zunanje meje stavbe št. ***-2046, ni upoštevalo Slovenskih standardov za lastnost stavb SIST ISO 9836:2000 in 3. člena Pravilnika o vpisih v kataster stavb ter je zato zmotno zaključilo, da zazidalna površina stavbe predstavlja tudi zemljišče pod sekundarnimi deli te stavbe in da je bila parcelacija v letu 1972 izvedena napačno. Z izpodbijano odločitvijo je sodišče dejansko vzpostavilo novo konfliktno situacijo, saj je tožeči stranki dodelilo del nepremičnine tožene stranke, do katerega lahko tožeča stranka dostopa le preko preostalega dela nepremičnine tožene stranke, pri tem pa je spregledalo institut hišne služnosti "servitus proiciendi". V nadaljevanju pritožba izpodbija opisno spremembo meje v izreku sodbe in poudarja, da je za spremembo meje nujno potreben geodetski elaborat. Nazadnje pritožba izpodbija še stroškovno odločitev sodišča prve stopnje in poudarja, da je tožeča stranka s pretežnim delom tožbenega zahtevka propadla, zato bi moralo sodišče prve stopnje presoditi, da je dolžna toženi stranki povrniti njene stroške pravdnega postopka.

5. Pravdni stranki na pritožbo nasprotne stranke nista odgovorili.

6. Pritožbi tožeče in tožene stranke sta utemeljeni.

7. ZPP v drugem odstavku 350. člena določa, da sodišče druge stopnje preizkusi sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa pazi po uradni dolžnosti na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. (razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za zastopanje pred sodiščem prve stopnje), 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zagrešilo s pritožbama očitane absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotno ugotovilo dejansko stanje in posledično zmotno uporabilo materialno pravo, kot bo to podrobneje obrazloženo v nadaljevanju te sodbe.

8. Pregled zadeve pokaže, da se je ta postopek začel kot nepravdni postopek za ureditev meje med nepremičninama parc. št. 1644 in parc. št. 1645, obe k.o. ... (14. poglavje Zakona o nepravdnem postopku, v nadaljevanju: ZNP). Sodišče prve stopnje je v navedenem nepravdnem postopku ugotovilo, da meja med navedenima nepremičninama ni (ustrezno) urejena, saj "koordinate mejnih točk v državnem koordinatnem sistemu niso določene s predpisano natančnostjo" (26. in 27. člen Pravilnika o evidentiranju podatkov v zemljiškem katastru – opomba sodišča druge stopnje), kot je to na naroku na kraju samem z dne 6. 5. 2015 pojasnil sodni izvedenec za geodetsko stroko univ. dipl. ing. T. L. s.p.. Sodišče prve stopnje je zato zaključilo, da v bistvu ne gre za mejni spor, ampak za spor glede lastništva spornih objektov in je s sklepom, opr. št. N 193/2014 z dne 6. 5. 2015, sklenilo, da se nepravdni postopek ustavi in se bo spor v nadaljevanju obravnaval v pravdnem postopku. Sklep je postal pravnomočen s sklepom sodišča druge stopnje, opr. št. I Cp 989/2015 z dne 6. 10. 2015. 9. Zaradi spremembe pravne narave postopka je sodišče prve stopnje tožečo stranko s sklepom, opr. št. I P 1188/2015 z dne 26. 11. 2015, pozvalo, da svoj predlog za sodno ureditev meje, ki se sedaj obravnava kot lastninskopravna tožba, dopolni tako, da bo izpolnjevala vse pogoje za obravnavo. Tožeča stranka je v danem roku s pripravljalno vlogo z dne 19. 1. 2015 tožbo dopolnila in jo nato s pripravljalno vlogo z dne 7. 2. 2017 spremenila tako, da sedaj s tožbenim zahtevkom zahteva: "1. Ugotovi se, da so prvo do sedmo tožeča stranka v višini deležev njim lastnih posameznih delov v stavbi na naslovu K., z identifikacijsko številko stavbe ***-2046, lastnice skupnega dela – zemljišča parc. št. 1645/0, k.o 657 ... (ID ***6383) ali novoustanovljene parcele, ki bo evidentirana v geodetskem elaboratu in poteka od točk A, D, E, H in I, kot je določena v skici terenske izmere družbe G. K. d.o.o. z dne 23. 12. 2015 in je zemljiškoknjižni elaborat sestavni del sodbe.

2. Ugotovi se, da je balkon – terasa v izmeri 5,48 m², ki pripada stanovanju št. 7 v I. Nadstropju stavbe K., z identifikacijsko številko stavbe ***-2046, ki bo evidentiran v geodetskem elaboratu, v izključni lasti šesto tožeče stranke M.D..

3. Ugotovi se, da dvoriščni prizidek v izmeri 1,60 m x 3,10 m in shramba izven stanovanja v izmeri 1,07 m² pripada stanovanju št. 2 v pritličju stavbe K., z identifikacijsko številko stavbe ***-2046, ki bo evidentiran v geodetskem elaboratu v izključni lasti sedmo tožeče stranke V.K..

4. Tožena stranka je dolžna prvo do sedmo tožeči stranki izročiti v neposredno posest del zemljišča parc. št. 1645/0, k.o ... (ID ***6383) v delu, ki poteka od točk A, D, E, H in I, kot je to določeno v skici terenske izmere družbe G.K. d.o.o. z dne 23. 12. 2015, šesto tožeči stranki M.D. balkon – teraso v izmeri 5,48 m², stanovanja št. 7, sedmo tožeči stranki V.K. pa dvoriščni prizidek v izmeri 1,60m x 3,10 m in shrambo izven stanovanja v izmeri 1,07 m², stanovanja št. 2, pri čemer se oba posamezna dela nahajata v stanovanjskem objektu K.., z identifikacijsko številko stavbe ***-2046, v 15 dneh, pod izvršbo.

5. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti njene pravdne stroške z zakonskimi zamudnimi obrestmi po poteku 15 dnevnega roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti, do plačila."

10. Tožeča stranka tako s spremenjenim tožbenim zahtevkom, ki ga je sodišče prve stopnje dovolilo s sklepom sprejetim na naroku za glavno obravnavo z dne 13. 2. 2018, ni več zahtevala ureditve oziroma spremembe meje med nepremičninama parc. št. 1644 in parc. št. 1645, obe k.o. ..., kot je to prvotno zahtevala s I. točko tožbenega zahtevka z dne 19. 1. 2016, temveč ugotovitev (so)lastninske pravice prvo do sedmo tožeče stranke na delu nepremičnine parc. št. 1645, k.o. ... oziroma na posameznih delih stavbe št. ***-2046. 11. Sodišče prve stopnje je zato v točki I izreka izpodbijane sodbe neutemeljeno spreminjalo mejo med navedenima nepremičninama in s tem prekoračilo tožbeni zahtevek, s katerim tožeča stranka po spremembi tožbenega zahtevka z dne 7. 2. 2017 zahteva ugotovitev (so)lastninske pravice na spornih delih nepremičnine parc. št. 1645, k.o. ... (saj meni, da meja med nepremičnima sploh ni določena in je zato tudi ni mogoče spreminjati, kot to izpostavlja v pritožbi). Da je temu tako nenazadnje izhaja tudi iz obrazložitve izpodbijane sodbe, ko sodišče prve stopnje v 2. točki obrazložitve zapiše, da "tožeče stranke zahtevajo, da sodišče ugotovi njihovo lastninsko pravico na delu parcele tožene stranke 1645, k.o. ..., saj naj bi lastninsko pravico na tem delu pridobile s priposestvovanjem in tudi na podlagi prava vzpostavljanja etažne lastnine (ZVEtl), ker naj bi ta del zemljišča predstavljal fundus ali vsaj pripadajoče zemljišče k stavbi tožečih strank". V nadaljevanju obrazložitve pa nato sodišče prve stopnje zmotno doda še, da "tožeče stranke hkrati zahtevajo, da sodišče popravi katastrske parcelne meje med sosednjimi zemljišči", saj takšnega zahtevka tožbeni petit ne vsebuje. V nasprotju s tem sodišče v 7.a točki obrazložitve celo zapiše, da je med pravdnima strankama neprerekano dejstvo, da "geodetsko poteka meja po mapni kopiji oziroma geodetski skici, kot jo prikazuje skica iz priloge A2, kar predstavlja južno steno stavbe stoječe na parc. št. 1644, k.o. ...". Če je namreč meja med dvema nepremičninama nesporna, potem je tudi ni potrebno spreminjati. V tej zvezi sodišče druge stopnje še dodaja, da sprememba meje med dvema nepremičninama tudi še ne pomeni neposredne pridobitve lastninske pravice na spornem mejnem prostoru, saj zemljiškokatastrski prikaz nima vpliva na obseg lastninske pravice (sodba Upravnega sodišča RS, opr. št. III U 307/2013 z dne 22. 4. 2014).

12. Vrhovno sodišče RS je v sklepu, opr. št. VIII Ips 238/1998 z dne 2. 2. 1999, že obrazložilo, da "z uveljavljanjem zahtevka sodnim potom določi stranka ne samo obseg meje sodne obravnave, ampak tudi sodne odločbe. Sodišče je tako vezano na dejansko podlago spora in tožbeni predlog. Vezanost se kaže v tem, da sodišče ne sme stranki prisoditi več ali kaj drugega kot je zahtevala (ne eat iudex ultra et extra petita partium). Sojenje "ultra petitum" in "extra petitum" je bistvena kršitev postopka, ki sicer ni navedena v drugem odstavku 339. člena ZPP. S takšnim sojenjem je namreč kršeno načelo dispozitivnosti, in sicer tudi v škodo tožene stranke".

13. V nadaljevanju sodišče druge stopnje še pojasnjuje, da je sodišče prve stopnje s točko II. izreka izpodbijane sodbe zgolj pavšalno zavrnilo vse, "kar tožeča stranka s tožbenim zahtevkom zahteva več in drugače". Iz takšne pavšalne zavrnitve (dela) tožbenega zahtevka ni mogoče jasno razbrati, kaj je sodišče prve stopnje zavrnilo in zakaj, saj slednje ni pojasnjeno niti v obrazložitvi izpodbijane sodbe, v kateri se sodišče prve stopnje sploh ni opredelilo do tistega dela tožbenega zahtevka, s katerim tožeča stranka zahteva, da ji tožena stranka sporne dele nepremičnine parc. št. 1645, k.o. ... izroči v neposredno posest, kot to pravilno izpostavljati pritožba tožeče stranke. Prav tako se sodišče ni opredelilo do navedb tožeče stranke, da sta šesto in sedmo tožeča stranka lastninsko pravico na spornih prizidkih pridobili na podlagi točkovanja po določbi 121. člena Stanovanjskega zakona (v nadaljevanju: SZ) in Pravilnika o merilih in načinu za ugotavljanje vrednosti stanovanj in stanovanjskih hiš ter sistemu točkovanja. V zavrnilnem delu izpodbijane sodbe tako ni mogoče preizkusiti, kar predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

14. Prav tako je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršilo določbe pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP s tem, ko ni ustrezno obrazložilo zavrnitve dokaznega predloga tožeče stranke po dopolnitvi izvedenskega mnenja sodnega izvedenca dr. M. D., univ. dipl. inž. arh. z dne 5. 11. 2018. Tožeča stranka je namreč s pripravljalno vlogo z dne 6. 12. 2018 podala obširne pripombe na podano izvedensko mnenje in s pripravljalno vlogo z dne 17. 12. 2019 znova predlaga dopolnitev izvedenskega mnenja, pri čemer pa je sodišče njen dokazni predlog na naroku za glavno obravnavo z dne 10. 3. 2020 pavšalno zavrnilo, dokaznega sklepa pa ni ustrezno obrazložilo niti v izpodbijani sodbi.

15. Sodišče je namreč dolžno izvesti tiste dokaze, ki so pomembni za odločitev v konkretni zadevi (213. člen ZPP). Na podlagi določb 287. člena ZPP sodišče z dokaznim sklepom sprejme ali zavrne dokazne predloge strank, pri čemer mora v sklepu, s katerim zavrne izvedbo dokaza navesti, zakaj je predlagani dokaz zavrnilo (drugi odstavek 287. člena ZPP). Kadar tega ne stori v samem sklepu, je sodišče dolžno razloge za zavrnitev predlaganega dokaza obrazložiti v končni odločbi. Zahteva, da mora biti zavrnitev dokaznega predloga ustrezno obrazložena, pomeni, da mora sodišče navesti razloge nepotrebnosti ali nerelevantnosti oziroma očitne neprimernosti predlaganega dokaza (tako tudi sklep Vrhovnega sodišča RS, opr. št. II Ips 329/2017 z dne 22. 2. 2018).

16. Sodišče druge stopnje v skladu z napotilom iz tretjega odstavka 360. člena ZPP in v okviru pritožbene graje še dodaja, da se strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da prvo do sedmo tožeča stranka niso priposestvovale lastninske pravice na spornem delu nepremičnine parc. št. 1645, k.o. ..., saj zadnjih 10 let pred vložitvijo tožbe (oziroma predloga za sodno ureditev meje z dne 28. 11. 2014) niso bile dobroverne lastniške posestnice posameznih delov stavbe št. ***-2046 in zato tudi ne pripadajočega zemljišča k tej stavbi (drugi odstavek 43. člena v zvezi z 269. členom Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju: SPZ) v zvezi z 28. členom Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (v nadaljevanju: ZTLR)).

17. Nepremičnini sta bili do uveljavitve Stanovanjskega zakonika (v nadaljevanju: SZ) dne 19. 10. 1991 družbena lastnina, na kateri je bilo priposestvovanje, v skladu z ustaljeno pravno teorijo in sodno prakso, izključeno. Z dnem uveljavitve SZ je postala lastnica družbenih stanovanj in stanovanjskih hiš drugo tožeča stranka kot občina (111. in 113. člen SZ), saj ni šlo za razrešitev stanovanjskega vprašanja s preureditvijo ali nadzidavo skupnih prostorov v stanovanjski hiši (116. člen SZ), kot to neutemeljeno navaja pritožba tožeče stranke. Drugo tožeča stranka je nato stanovanja prodala prvo in tretje do sedmo tožeči stranki (117. člen SZ). Te kupoprodajne pogodbe so bile sklenjene v letih 2008 in 2009, zato se desetletna priposestvovalna doba do vložitve tožbe (28. 11. 2014) še ni iztekla.

18. R. Š. M. je v prekluzivnem roku iz 64. člena Zakon o denacionalizaciji (v nadaljevanju: ZDen) vložila zahtevo za denacionalizacijo nepremičnin parc. št. 1644 in parc. št. 1645, obe k.o. ..., pri čemer je bil zahtevek za denacionalizacijo prve nepremičnine pravnomočno zavržen šele s sodbo Vrhovnega sodišča RS, opr. št. X Ips 128/2005 z dne 4. 10. 2007 (priloga spisa A28), zahtevek za denacionalizacijo druge nepremičnine pa pravnomočno zavržen šele s sodbo Vrhovnega sodišča RS, opr. št. I Up 516/2002 z dne 26. 9. 2002 (kot je to razvidno iz sodbe Upravnega sodišča RS, Oddelka v Mariboru, opr. št. U 490/2003 z dne 12. 10. 2004, ki je bila predmet revizjskega postopka opr. št. X Ips 128/2005).

19. V skladu z 88. členom ZDen je bilo z dnem uveljavitve tega zakona (7. 12. 1991) prepovedano vse razpolaganje z nepremičninami, glede katerih je bila vložena zahteva za denacionalizacijo, ne glede na to, kako se je nato denacionalizacijski postopek končal. Vrhovno sodišče RS je v sodbi, opr. št. II Ips 346/2014 z dne 14. 4. 2016, že obrazložilo, da je "s prepovedjo razpolaganja iz prvega odstavka 88. člena ZDen zakonodajalec premoženje, ki ga je država odvzela zasebnikom, za določen čas izvzel iz pravnega prometa (res extra commercium). Na stvareh izven pravnega prometa pa lastninske pravice ni mogoče pridobiti niti s priposestvovanjem (prvi odstavek 44. člena SPZ). Posledično priposestvovalna doba ni mogla teči niti za pravno prednico prvo in tretje do sedmo tožeče stranke, to je M. O. M. (drugo tožečo stranko), kot prodajalko posameznih stanovanj.

20. Upoštevajoč navedeno in dejstvo, da tožeča stranka priposestvovanje spornega dela nepremičnine parc. št. 1645, k.o. ... neločljivo povezuje s pridobitvijo lastninske pravice na posameznih delih stavbe št. ***-2046, saj trdi, da je sporni del nepremičnine imela v (dobroverni lastniški posesti) skupaj s posameznimi stanovanji, je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek v tem delu utemeljeno zavrnilo, saj so se posamezne tožeče stranke do lastniškega odkupa stanovanj nedvomno zavedale, da so zgolj najemnice stanovanj, ki kot take ne morejo imeti dobroverne lastniške posesti, saj so se zavedale, da niso lastnice stanovanj.

21. Prav tako se sodišče druge stopnje strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ni postala lastnica spornega dela nepremičnine parc. št. 1645, k.o. ... niti na podlagi Zakona o vzpostavitvi etažne lastnine na predlog pridobitelja posameznega dela stavbe in o določanju pripadajočega zemljišča k stavbi (v nadaljevanju: ZVEtL, ki ga je potrebno uporabiti v skladu z 58. členom Zakona o vzpostavitvi etažne lastnine na določenih stavbah in o ugotavljanju pripadajočega zemljišča (v nadaljevanju: ZVEtl-1)).

22. V postopku za vzpostavitev etažne lastnine po tem zakonu se namreč za pripadajoče zemljišče k stavbi šteje le zemljiška parcela, na kateri stavba stoji, to pa je parc. št. 1644, k.o. ... (drugi odstavek 7. člena ZVEtL). Sodišče lahko pripadajoče zemljišče k stavbi določi na drugih zemljiških parcelah le, če so te nastale iz zemljiške parcele, na kateri stavba stoji, in če to ne posega v pravice tretjih oseb, ki so na takih zemljiških parcelah pridobile pravice v dobri veri (tretji odstavek 7. člena ZVEtL), čemur pa v danem primeru ni tako, saj je tožena stranka svojo lastninsko pravico na nepremičnini parc. št. 1645, k.o. ... pridobila s sklenitvijo kupoprodajne pogodbe z dne 8. 3. 1999 in dodatkov k tej pogodbi št. 1, 2 in 3 (priloge spisa A122 in B27), ki jo je sklenila s stečajnim upraviteljem gospodarske družbe G. d.o.o. - v stečaju.

23. Pravnoposlovna pridobitev lastninske pravice v stečajnem postopku predstavlja originarni način pridobitve lastninske pravice. Vrhovno sodišče RS je v sodbi, opr. tš. II Ips 279/2014 z dne 14. 7. 2016, že obrazložilo, da "so zaradi posebne ureditve prodaje nepremičnine v stečajnem postopku in posebnega varstva originarnih pridobiteljev lastninske pravice na nepremičninah, na katerih je vknjižen insolventni dolžnik, izključeni ugovori, da kupec ob nakupu ni bil dobroveren". Prav tako sporni del nepremičnine parc. št. 1645, k.o. .... ne predstavlja zemljišča, ki bi bilo neposredno namenjeno za redno rabo stavbe št. ***-2046, saj je pritožbeno nesporno, da z izjemo spornih balkonov in podestov, ki iz stene navedene stavbe segajo v zračni prostor nepremičnine v lasti tožene stranke, vsi ostali prizidki k stanovanju šesto in sedmo tožeče stranke ter pločevinasta shramba, ki naj bi pripadala četrto tožeči stranki, predstavljajo dozidave, ki kot take niso bile načrtovane v prostorskih aktih ali določene v upravnih dovoljenjih, na podlagi katerih je bila stavba zgrajena, ali v drugih upravnih aktih, s katerimi je bilo določeno pripadajoče zemljišče k stavbi (četrti odstavek 7. člena ZVEtL).

24. Sporni del nepremičnine parc. št. 1645, k.o. ... tudi ne predstavlja funkcionalnega zemljišča v smislu 9. člena SZ, po katerem je funkcionalno zemljišče stanovanjske hiše tisto zemljišče, ki je neposredno namenjeno njeni redni rabi in brez katerega ne more funkcionirati, kot npr.: dostopne poti, dovozi, parkirni prostori, prostori za smetnjake, prostori za igro, počitek in podobno.

25. V tej zvezi sodišče druge stopnje potrjuje še pravilne zaključke sodišča prve stopnje: - da sedmo tožeča stranka z nelegalno zgrajenim prizidkom (wc oziroma kopalnica, shramba in nadstrešek) ne more širiti funkcionalnega zemljišča stavbe št. ***-2046, saj za to "črno gradnjo" obstaja pravnomočna in izvršljiva upravna odločba o odstranitvi, pred izdelavo prizidka pa je to stanovanje imelo vhod iz obstoječe stavbe; - da ni možna triplastna delitev prizidka (stopnišče v "malo klet", sanitarije in terasa), ki naj bi pripadal šesto tožeči stranki, saj je pritožbeno nesporno, da sanitarije v njem pripadajo toženi stranki in da jih slednja oddaja v najem za uporabo sosednjega poslovnega prostora, pri čemer streha teh sanitarij dejansko ne predstavlja terase k stanovanju šesto tožeče stranke, vhod v malo klet pa je možen tudi iz podhoda stavbe št. ***-2046, zato vse navedeno ni potrebno za uporabo stavbe; - da pločevinasta shramba na "malem dvorišču", ki naj bi pripadala četrto tožeči stranki prav tako ni izvorni del stavbe št. ***-2046 in ni potrebna za njeno funkcioniranje, kar je nenazadnje tudi pritožbeno nesporno.

26. Nenazadnje pa sodišče druge stopnje kot zmoten zavrača zaključek sodišča prve stopnje, da se ob parcelaciji v letu 1972 ni dovolj natančno ocenilo, kje so zunanje točke izvornih delov stavbe št. ***-2046, ki stoji na parc. št. 1644, k.o. ..., saj takšne trditvene podlage pravdni stranki nista navedli, sodišče pa ne more mimo razpravnega načela samo ocenjevati odločilnih dejstev. Prav tako v tej zvezi ne gre za svojevrstno pravno praznino, ki ne zapade pod noben tipičen pravni institut, kot to zmotno meni sodišče prve stopnje, saj je sodna praksa (npr. sklep Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. II Cp 3803/2010 z dne 5. 1. 2011) že oblikovala stališče, da balkon (gank) z zgraditvijo v zračnem prostoru sosednje nepremičnine ni postal del slednje, kar v danem primeru pomeni, da del nepremičnine parc. št. 1645, k.o. ..., ki leži neposredno med/pod skrajnimi točkami teh balkonov in podestom, prav tako ne predstavlja funkcionalnega zemljišča stavbe št. ***-2046, kot je to zmotno presodilo sodišče prve stopnje. V kolikor je sodišče zasledovalo načelo pravičnosti in je želelo zagotoviti mirno dobrososedsko bivanje bi lahko tožečo stranko opozorilo na morebitno služnost nad sosednjim zračnim prostorom (pravna teorija med hišnimi služnostmi namreč omenja tudi služnost, na podlagi katere del stavbe sega v zračni prostor sosednje nepremičnine oziroma "servitus proiciendi" (Juhart, M. in drugi, Stvarno pravo, GV Založba, Ljubljana, 2007, str. 600)), kot to pravilno opozarja tožena stranka.

27. Na tem mestu sodišče druge stopnje v luči pritožbene graje dodaja še, da meje ni mogoče vzpostaviti ali spremeniti zgolj opisno, saj se lahko spremenjena meja v zemljiškem katastru evidentira le na podlagi geodetskega elaborata za evidentiranje sprememb v zemljiškem katastru (na podlagi pravnomočne sodne odločbe), ki vsebuje nove zemljiškokatastrske točke in njihove medsebojne povezave (26. člen Zakona o evidentiranju nepremičnin in 3. člen Pravilnika o evidentiranju podatkov v zemljiškem katastru).

28. Nazadnje sodišče druge stopnje pritrjuje še pritožbi tožene stranke zoper stroškovno odločitev sodišča prve stopnje, ki je v pravdnem postopku povsem neutemeljeno uporabilo pravilo iz 35. člena Zakona o nepravdnem postopku (v nadaljevanju: ZNP), v skladu s katerim vsak udeleženec trpi svoje stroške postopka. V danem primeru gre namreč za pravdni postopek, v katerem mora sodišče upoštevati določbe dvanajstega poglavja ZPP o stroških pravdnega postopka.

29. Glede na obrazloženo je sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo v celoti razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 354. člena v zvezi z 357. členom ZPP), saj navedenih kršitev ne more samo odpraviti, ker bi se v tem primeru prvič opredelilo do tožbenega zahtevka, pravdnima strankama pa odvzelo ustavno zagotovljeno pravico do pravnega sredstva. Hkrati je sodišče druge stopnje prepričano, da sprejeta odločitev ne bo povzročila hujše kršitve pravice pravdnih strank do sojenja brez nepotrebnega odlašanja.

30. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).