12. 2. 2007

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž. Ž., ki ga zastopa B. B., odvetnica v Z., na seji senata 30. januarja 2007 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. VIII Ips 218/2005 z dne 14. 2. 2006 v zvezi s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča št. Pdp 106/2004 z dne 14. 4. 2005 in s sodbo Delovnega sodišča v Mariboru št. Pd 530/2002 z dne 10. 12. 2003 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

1.Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek pritožnika za razveljavitev sklepov direktorja tožene stranke o prenehanju delovnega razmerja. Višje sodišče je zavrnilo pritožnikovo pritožbo zoper takšno odločitev. Vrhovno sodišče je zavrnilo njegovo revizijo. Upoštevaje ugotovitve nižjih sodišč, da je bil pritožnik pet dni neupravičeno odsoten z dela in se na delo ni vrnil, je štelo, da so bili podani pogoji za prenehanje delovnega razmerja po 6. točki prvega odstavka 100. člena Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 14/90 in nasl. – v nadaljevanju ZDR/90). V zvezi z ugotovljeno kršitvijo v postopku odločanja o pritožnikovem ugovoru, o katerem je odločal direktor kot nepristojen organ, je štelo, da ni vplivala na zakonitost prenehanja delovnega razmerja.

2.Pritožnik v ustavni pritožbi navaja, da sta z direktorjem že ves čas v sporu, kar dokazujejo tudi številne kazenske ovadbe. Po njegovem mnenju pomeni ugotovljena kršitev v postopku odločanja o ugovoru absolutno bistveno kršitev postopka, ki bi morala imeti za posledico razveljavitev odločitev delodajalca o prenehanju delovnega razmerja. Takšna naj bi bila tudi sodna praksa. Zatrjuje, da zaradi samovolje direktorja, ki so se ga delavci bali, kar je vplivalo tudi na njihova pričanja na sodišču, že v osnovi ni imel možnosti za pošteno obravnavo in pošteno sojenje. Navaja, da je sodišče štelo, da mu ni bil odobren dopust, čeprav delodajalec njegove vloge sploh ni obravnaval. Zatrjuje kršitev pravice do pravičnega sojenja in do enakosti pred zakonom, pri čemer se sklicuje na 14. člen Ustave.

3.Pritožnikove navedbe v ustavni pritožbi po vsebini večinoma pomenijo ugovor nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja oziroma zmotne uporabe prava, s takšnimi navedbami pa ustavne pritožbe ni mogoče utemeljiti. V skladu s prvim odstavkom 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – v nadaljevanju ZUstS) lahko namreč Ustavno sodišče preizkusi le, ali so bile z izpodbijano sodno odločbo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine. Pritožnik se sicer sklicuje na kršitev 14. člena Ustave, ki pa je z navedbami o nepravilnosti izpodbijanih odločitev in pavšalnimi navedbami o nepoštenem sojenju ni izkazal.

4.Navedbe pritožnika o odstopu izpodbijanih odločitev od ustaljene sodne prakse bi lahko bile relevantne z vidika 22. člena Ustave, vendar gre tudi v tem delu ustavne pritožbe za zgolj pavšalne očitke, ki jih pritožnik ni izkazal.

5.Ker očitno ne gre za kršitve človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, kot jih zatrjuje pritožnik, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

6.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS in tretje alineje tretjega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 93/03 in 98/03 – popr.) v sestavi: predsednica senata Milojka Modrijan ter člana dr. Janez Čebulj in Lojze Janko. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu s četrtim odstavkom 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata

Milojka Modrijan