Jedro

Na podlagi navedene odločitve v prekrškovnem postopku in ob odločitvi prekrškovnega organa, da se zaseženi osebi avto vrne obdolžencu na podlagi 168. člena Zakona o prekrških kot carinsko blago, je tudi po presoji sodišča carinski organ prve stopnje pravilno, ko je tožniku dne 24. 6. 1999 po 43. členu CZ najprej izdal odločbo, v kateri mu je določil 15-dnevni rok, v katerem lahko zaprosi, da se za sporno carinsko blago uporabi ena od carinsko dovoljenih rab oziroma uporab blaga po 8. točki 3. člena CZ.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo kot neutemeljeno zavrnila pritožbo tožnika zoper odločbo Carinarnice A št. ... z dne 23. 3. 2000, s katero je bil tožniku odvzet osebni avto znamke Nissan tip WD 21 (Terrano). Tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe navaja, da je bil tožnik z odločbo Carinarnice A št. ... z dne 8. 6. 1999 z denarno kaznijo kaznovan za carinski prekršek iz 5. točke 1. odstavka 170. člena Carinskega zakona (Uradni list RS, št. 1/95 - 44/99, v nadaljevanju: CZ), medtem ko mu je bil predmet prekrška, sporni osebni avto, vrnjen kot carinsko blago. Z odločbo št. ... z dne 24. 6. 1999 je carinarnica ugotovila, da je navedeni osebni avto carinsko blago in da se ga zato postavi pod carinski nadzor, dokler ne bo odločeno o njegovi carinski rabi oziroma uporabi ter naložila tožniku, da lahko v roku 15 dni od prejema odločbe za obravnavni avtomobil izbere eno od carinsko dovoljenih rab oziroma uporab, ki so predpisane v 8. točki 3. člena CZ, če pa tega ne bo v tem roku storil, bo carinarnica sama vzpostavila zakonito stanje tako, da bo blago odvzela s posebno odločbo izdano v upravnem postopku. Rok v katerem bi moral tožnik predlagati eno od carinsko dovoljenih rab oziroma uporab je bil podaljšan do 31. 12. 1999. Ker tožnik niti kljub večkrat podaljšanjem roku ni vložil nikakršne dokumentacije iz katere bi bilo razvidno, da se je odločil za eno od carinsko dovoljenih uporab oziroma rab, je prvostopni organ pravilno in na zakonu utemeljeno na podlagi določbe 43. člena CZ odvzel sporni osebni avto. Tožnik namreč pri carinskih organih v smislu odločbe z dne 24. 6. 1999 glede obravnavanega osebnega avtomobila ni vložil nobene dokumentacije iz katere bi izhajalo, da se je odločil za eno od carinskih rab oziroma uporab v skladu z 8. točko 3. člena CZ in tudi ni nobenega dokaza o tem, da bi to pri carinskih organih vsaj poizkusil storiti. Tožena stranka še pojasni, da se pritožba z dne 7. 7. 1999 nanaša le na prekrškovno odločbo in ne tudi na v upravnem postopku izdano upravno odločbo št. ... z dne 24. 6. 1999, saj gre za dva ločena postopka. Zato je neutemeljena pritožbena navedba glede neodgovarjanja na pritožbe glede protipravnega odvzema, saj takih pritožb kot jih navaja tožnik v pritožbi, v upravnem postopku ni vlagal. Prvostopni organ je ravnal pravilno, ko je izdal odločbo o odvzemu spornega carinskega blaga zaradi ureditve pravnega statusa tega blaga, saj je bil dolžan ukrepati po uradni dolžnosti. Pravno podlago za reguliranje statusa carinskega blaga je carinski organ imel v 43. členu CZ, kjer je to delovanje carinskim organom naloženo kot prvenstvena naloga in je pri tem dovoljena uporaba tudi najostrejših ukrepov kakršen je odvzem blaga in njegova prodaja.

Tožeča stranka vlaga tožbo v upravnem sporu zaradi napačne uporabe materialnega predpisa. Navaja, da je bil tožnik z odločbo Carinarnice A št. ... z dne 8. 6. 1999 kaznovan za carinski prekršek in da mu je bil predmet prekrška, to je osebni avtomobil znamke Nissan, vrnjen kot carinsko blago. Zoper odločbo o prekršku se je pravočasno pritožil, o njegovi pritožbi pa še ni bilo odločeno. Odločba ni pravnomočna in je prekršek, če je bil sploh storjen, zastaran že oktobra 1999. Sporni osebni avtomobil je tožnik pripeljal v Slovenijo na podlagi carinskih predpisov, legalno in ga tudi legalno uporabljal. Imel je veljavno delovno in bivalno vizo v Nemčiji, veljavno vozniško dovoljenje tako v Sloveniji kot v Nemčiji ter tehnično brezhiben avtomobil, veljavno zeleno karto za osebni avtomobil, kar je podlaga za pravno veljavno vožnjo v Sloveniji. Te okoliščine se niso upoštevale. Avtomobil je protipravno odvzet, saj ni pravnega temelja za zadrževanje avtomobila, zaradi hrambe avtomobila pa nastajajo nepotrebni stroški. Prav tako ni pravnega temelja, da se avtomobil, ki je last tožnika, proti njegovi volji proda kot carinsko blago. Avtomobil je zaradi dolgotrajnega mirovanja tudi povsem uničen. Tožnik sodišču predlaga, da tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi ter zadevo vrne toženi stranki v ponovno odločanje, zahteva pa tudi povračilo stroškov.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih iz izpodbijane odločbe in sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa udeležbo v tem postopku prijavlja z vlogo št. ... z dne 18. 4. 2002. Tožba ni utemeljena.

Sodišče se strinja z razlogi iz izpodbijane odločbe in se v izogib ponavljanju nanje le sklicuje (2. odstavek 67. člena Zakona o upravnem sporu - Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00, v nadaljevanju ZUS). V zvezi s tožbenimi ugovori pa še dodaja: Po določbi 1. odstavka 43. člena CZ carinski organ v primeru, ko najde blago, ki je bilo vnešeno na carinsko območje nezakonito ali je bilo odstranjeno izpod carinskega nadzora, sprejme potrebne ukrepe, vključno s prodajo blaga, da vzpostavi zakonito stanje. Po 2. odstavku 144. člena CZ je nezakonit vnos blaga vsak vnos, ki je bil opravljen v nasprotju z določbami o vnosu blaga preko mejnih prehodov (28. člen CZ), o predložitvi carinskega blaga (32. člen CZ) ter o iznosu blaga iz proste carinske cone (2. alinea 1. odstavka 139. člena CZ). Posledica nezakonitega vnosa je nastanek carinskega dolga v trenutku vnosa blaga (1. in 3. odstavek 144. člena CZ). Dolžnice za plačilo tega dolga so osebe, ki so nezakonito vnesle blago na carinsko območje oziroma na preostalo carinsko območje, osebe, ki so sodelovale pri nezakonitem vnosu blaga in so se zavedale oziroma bi se morale zavedati, da je tak vnos blaga nezakonit ter osebe, ki so pridobile oziroma hranile takšno blago in so se v času pridobitve oziroma hrambe blaga zavedale oziroma bi se morale zavedati, da je bilo blago vneseno na carinsko območje oziroma preostalo carinsko območje nezakonito (4. odstavek 144. člena CZ). V obravnavanem primeru je bil tožnik v prekrškovnem postopku spoznan za odgovornega, ker oktobra leta 1997 pri vstopu v Republiko Slovenijo carinskim organom Carinske izpostave B ni predložil blaga, ki ga je vnašal na carinsko območje, to je spornega osebnega avtomobila, ki je bil do marca 1996 registriran v Nemčiji, s čimer je kršil 32. člen CZ in s tem storil carinski prekršek iz 5. točke 1. odstavka 170. člena CZ. Na podlagi navedene odločitve v prekrškovnem postopku in ob odločitvi prekrškovnega organa, da se zaseženi osebi avto vrne obdolžencu na podlagi 168. člena Zakona o prekrških kot carinsko blago, je tudi po presoji sodišča carinski organ prve stopnje pravilno, ko je tožniku dne 24. 6. 1999 po 43. členu CZ najprej izdal odločbo, v kateri mu je določil 15-dnevni rok, v katerem lahko zaprosi, da se za sporno carinsko blago uporabi ena od carinsko dovoljenih rab oziroma uporab blaga po 8. točki 3. člena CZ. Po tej določbi bi torej tožnik lahko predložil blago v carinski postopek, vnesel blago v prosto carinsko cono, ponovno izvozil blago iz carinskega območja, uničil blago pod carinskim nadzorom ali pa prepustil blago carinskim organom v prosto razpolaganje. Ker tožnik navedenega, kljub večkratnemu podaljšanju roka, ni storil, je carinski organ prve stopnje pravilno izdal odločbo, s katero je bilo odločeno, da se sporni avtomobil odvzame in proda. Podlaga za odvzem avtomobila je torej 43. člen CZ in zato tožnik nima prav, ko zatrjuje, da ni pravne podlage za odvzem avtomobila. Sodišče še dodaja, da gre v obravnavanem primeru za upravni postopek, ki je bil uveden po uradni dolžnosti kot posledica prekrškovne odločbe, zato siceršnja brezhibnost dovoljenj za vožnjo spornega avtomobila v Sloveniji, ob ugotovitvi, da zanj ni bila zaključena carinsko dovoljena uporaba oziroma raba blaga, ne vpliva na odločitev v tem upravnem sporu.

Glede na navedeno je odločitev tožene stranke pravilna in na zakonu utemeljena, tožba pa neutemeljena, zato jo je sodišče na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS zavrnilo.

Sodišče je v tem upravnem sporu odločalo le o zakonitosti upravnega akta in v takem primeru glede na določbo 3. odstavka 23. člena ZUS vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.