Jedro

Obseg zapuščine je eno od temeljnih vprašanj, ki se obravnava v zapuščinskem (po potrebi pa tudi pravdnem) postopku in mora biti obseg zapuščine v sklepu o dedovanju točno določen.

Izrek

Pritožbama se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z dodatnim sklepom o dedovanju ugotovilo, da v zapuščino po pok. I. Z. sodi še vrnjeno podržavljeno premoženje in sicer nedoločen delež nepremičnin vl. št. 2693 k.o. V. n nedoločen delež nepremičnin 1354 k.o. V. ter nepremičnina vpisana, pri vl. št. 89 k.o. V., katere posamezni deli so v nadaljevanju podrobneje opredeljeni. Ugotovilo je tudi, da se je sin pokojnice V. Z. dedovanju odpovedal, da so ostali dediči dediščino sprejeli, da je zapustnca napravila lastnoročno oporoko z dodatki, katere veljavnost in pristnost so zakoniti dediči priznali, da je oporočno določilo glede vrnjenega nacionaliziranega premoženja nejasno, zato neupoštevno in pride v poštev zakonito dedovanje. Kot dediče na podlagi zakonitega dedovanja je nato proglasilo zapustničine otroke A. Z., I. P. in F. Z. za vsakega do 1/4 in se zato zanje ustanovi dedna pravica za vsakega do 1/4 ter M. V. Do 1/4 zapuščine. Odredilo je še, da bo vknjižba v zemljiški knjigi izvedena po pravnomočnosti tega sklepa.

Zoper sklep so se pravočasno pritožili dediči P. R., H. T. in J. Z., to so dediči po zapustničinem že pokojnem sinu A. Z..

P. R. in H. T. vlagata preko svoje pooblaščenke skupno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 353. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Sodišče je napačno štelo, da v zapuščino sodijo nepremičnine vl. št. 1354 k.o. V., namesto k.o. S.. Ni mogoče dedovati nedoločenih deležev, saj nedoločen delež ne more biti niti predmet pravnega prometa niti dedovanja, zaradi česar je takšen sklep o dedovanju na podlagi Zakona o zemljiški knjigi neizvedljiv. Predpisi pa določajo, da so solastniški deleži, če ti niso določeni, enaki (13. čl. Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih) oz. da je delež zakoncev na skupnem premoženju enak (59. čl. Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih - v nadaljevanju ZZZDR). Tudi za F. Z. in I. Z. se torej domneva, da sta njuna deleža na skupnem premoženju enaka, gre pa za zakonsko domnevo, ki jo je mogoče ovreči, kar je bilo tudi v konkretnem primeru, saj so se dediči sporazumeli, da je delež F. Z. nič. J. Z. sicer tega sporazuma ni hotel podpisati z navedbo, naj se dedovanje opravi po zakonitih deležih, vendar pa očitno ni razumel, za kaj gre, kasneje, ko so mu dediči to pojasnili, pa je ta dogovor podpisal in je bil še isti dan (22.3.1998) tudi poslan sodišču tako, da ni jasno, zakaj ga sodišče ni upoštevalo. Kršen je 3. odst. 214. čl. Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD), po katerem morajo biti v sklepu o dedovanju navedeni sporazumi dedičev o delitvi in načinu delitve zapuščine.

Dediči so namreč že 24.5.1993 sklenili dedni dogovor, ki je bil tedaj sodišču tudi predložen. Ta dedni dogovor je bil sklenjen veljavno in ga ni doslej nihče izpodbijal, saj odraža pravo in dejansko voljo dedičev, kar velja tudi za sporazum z dne 15.1.1998, katerega je J. Z. podpisal naknadno dne 22.3.1998. Dedinji menita, da razlogi, zaradi katerih naj bi dedna dogovora ne veljala, ne obstajajo, sodišče pa ni niti omenilo, zakaj jih ne upošteva. Pri sklenitvi dednega dogovora so dediči upoštevali oporoko I. Z., ki je določila, da A. Z. dobi polovico več denacionaliziranega premoženja kot vsak drugi dedič in pa obstoječe dejansko stanje (sin A. je namreč prostore, izvzete iz nacionalizacije, že podaril svojim otrokom).

Oporoka je bila dedičem povsem razumljiva in so jo, kot ugotavlja samo sodišče, priznali za pristno in veljavno, zato ni podlage za ugotovitev, da je nejasna in zato neupoštevna. Zakon določa, kako se razlaga oporoka, sicer pa razlaga oporoke v primeru, ko je vsebina med dediči nesporna, niti ni potrebna. Sodišče bi lahko že v tem postopku za že pokojne otroke I. Z. upoštevalo dedovanje na podlagi prirasta in vstopne pravice oziroma na podlagi naknadnega dogovora, saj so dediči tudi o tem dosegli dogovor, s čemer bi se sodišče izognilo novemu postopku. Sodišče je pri prvem sklepu upoštevalo oporoko in dedni dogovor, pri tem pa ne. Dedni dogovor je bil sklenjen za celotno premoženje in je njegova veljavnost odvisna od uresničitve vseh točk. Zato je nemogoča situacija, da se v enem sklepu upoštevata oporoka in dedni dogovor, v drugem pa ne.

Predlagata razveljavitev izpodbijanega sklepa in dodelitev zadeve drugemu sodniku, ker je ta zavzel nevzdržno pravno stališče. J. Z. v svoji pritožbi navaja, da sklep bistveno spreminja voljo I. Z. in njen koncept razdelitve ter posega v obstoječe lastninsko stanje. Za glavnega dediča je I. Z. postavila A. Z.. Njeni otroci in vnuki so vsi priznali njeno voljo in oporoko in glede tega ni bilo nobenih sporov ali nejasnosti, celo priznavali so ji pravičnost pri razdelitvi premoženja. Na tej podlagi je nastal še pisni dogovor o razdelitvi vrnjenega premoženja, ki so ga podpisali vsi dediči in je bil tudi predložen sodiku na zadnjem naroku, zato je povsem nejasno, zakaj temu predlogu sodišče v sklepu ni sledilo. V sklepu manjka sadovnjak št. 1509 v izmeri 2369 m2, ki ga je I. Z. dobila vrnjenega s pravnomočno odločbo skupaj z ostalimi nepremičninami, ki so predmet tega dedovanja in ki je ob robovih funkcionalno zemljišče zgradbam in zato ne more biti izvzet in ločen od zgradb, v delu, ki se nanaša na zgradbo C. ulica 432, pa je sklep nevzdržen, saj je pritožnik že lastnik vseh notranjih prostorov, obod stavbe pa naj bi se sedaj delil na 5 dedičev. Predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa.

Pritožbi sta utemeljeni.

Obseg zapuščine je eno od temeljnih vprašanj, ki se obravnava v zapuščinskem (po potrebi pa tudi pravdnem) postopku. Tako sodišče v zapuščinskem postopku ugotovi, kdo so pokojnikovi dediči, katero premoženje sestavlja njegovo zapuščino in katere pravice iz zapuščine gredo dedičem, volilojemnikom in drugim osebam (162. čl. ZD). Vsa ta vprašanja obravnava zapuščinsko sodišče na naroku (1. odst. 207. čl. ZD, zlasti tudi vprašanja, ki se nanašajo na zapuščino), če pa je med dediči spor o tem, kaj spada v zapuščino, sodišče prekine zapuščinsko obravnavo in stranke napoti na pravdo ali upravni postopek (1. tč.

212. čl. ZD). Podatki o obsegu zapuščine so tudi sestavni del sklepa o dedovanju (2. odst. 214. čl. ZD). Vse navedeno kaže, da mora biti obseg zapuščine točno določen. Zapuščinsko sodišče je pri ugotavljanju obsega zapuščine očitno sledilo zapisu v zemljiški knjigi, kjer so nepremičnine vpisane na pok. F. Z. in I. Z. kot njuno skupno premoženje po nedoločenih deležih. S tem v zvezi pa pritožba dedinj P. R. in H. T. pravilno opozarja na zakonsko domnevo iz 1. odst. 59. čl. ZZZDR, po kateri se deleža zakoncev štejeta za enaka.

Iz podatkov spisa ni razvidno, da bi se dediči do konca zapuščinskega postopka oziroma do izdaje sklepa o dedovanju dogovorili o višini deležev zakoncev na skupnem premoženju. V takem primeru (vkolikor tudi nobeden od dedičev ne bi uveljavljal prispevka sedaj že pokojnih zakoncev k skupnemu premoženju v drugačnem razmerju) bi moralo sodišče pač slediti zakonski domnevi. Ker tega ni storilo in je odločilo, da v zapuščino spada nedoločen delež nepremičnin, je izrek sklepa o dedovanju ostal nedoločen ter zato nerazumljiv in tudi (kot pravilno opozarja pritožba) zemljiškoknjižno neizvršljiv, saj na njegovi podlagi ni mogoče izvesti ustreznih vpisov. Že iz tega razloga je bilo potrebno sklep razveljaviti in zadevo vrniti v nov postopek sodišču prve stopnje (3. tč. 380. čl. ZPP v zvezi s 163. čl. ZD).

V ponovnem postopku bo moralo zapuščinsko sodišče točno določiti obseg zapuščine po pokojni I. Z., upoštevajoč zemljiškoknjižne podatke, zakonska določila o skupnem premoženju zakoncev in morebitne dogovore dedičev v zvezi s tem, upoštevati pa bo moralo tudi pritožbene pripombe glede nepravilnih zapisov katastrskih občin (pritožba P. R. in H. T.) oziroma nepopolne ugovotvitve obsega zapuščine (pritožba J. Z.).

Glede na razveljavitev izpodbijanega sklepa nadaljnje pritožbene trditve niti ne zahtevajo posebne obrazložitve. Kljub temu pa pritožbeno sodišče opozarja na morebitno utemeljenost pritožbenih pomislekov glede razlage oporoke pokojne I. Z.. Pokojna I. Z. je v oporoki izrecno razpolagala tudi s premoženjem, ki je bilo z upravnimi odločbami denacionalizirano, zato so takšna oporočna razpolaganja pravno učinkovita (81. čl. Zakona o denacionalizaciji).

Oporočno določilo o postavitvi dedičev, ki naj bi bilo po stališču zapuščinskega sodišča nejasno, se glasi da si vrnjeno premoženje "delijo med seboj v enakih delih, vendar naj sin A. dobi 2 dela, to je polovico več kot drugi". Zapuščinsko sodišče vidi nejasnost v tem, da je najprej določeno, da dobijo vsi dediči enake dele, kar je v izrecnem nasprotju z nadaljnjim določilom, da sin A. dobi dva dela.

Po 1. odst. 84. čl. ZD je treba določila oporoke razlagati po pravem oporočiteljevem namenu, torej je treba v prvi vrsti upoštevati pravo voljo zapustnika, če nastane dvom, pa se je treba držati tistega, kar je ugodnejše za zakonitega dediča ali za tistega, ki mu je z oporoko naložena kakšna obveznost (2. odst. 84. čl. ZD). Očitno med dediči niti ni spora o vsebini takšne oporoke in so jo razlagali (upoštevajoč tudi oporoko kot celoto) tako, da sin A. (ki je bil tudi sicer postavljen za glavnega dediča) prejme dvakrat več od ostalih dedičev (oziroma v primerjavi z drugimi dediči dva dela, prim. tudi tč. 5 in 6 dogovora z dne 24.5.1993). Pritožbi torej utemeljeno opozarjata na vprašljivost pravilne razlage oporoke s strani zapuščinskega sodišča. V novem postopku bo torej moralo zapuščinsko sodišče ugotoviti točen obsega zapuščine in ponovno presoditi zapustničino oporoko ter v okviru 3. odst. 214. čl. ZD upoštevati tudi morebitne dedne dogovore med dediči. Glede teh je treba povedati le, da je dedni dogovor pogodba obligacijskega prava, ki ni odvisna od izdaje sklepa o dedovanju in njegove pravnomočnosti, temveč obligacijskopravno razmerje med dediči, ki tak sporazum sklenejo, nastane že s sklenitvijo sporazuma in njegovim podpisom pred sodiščem in ne morebiti šele z izdajo deklaratornega sklepa o dedovanju, kar bi bilo mogoče zaključiti iz pritožbenih trditev. Zato zahteva po 3. odst. 214. čl. ZD, da je treba tudi dedni dogovor vključiti v sklep o dedovanju, na njegovo pravno naravo in veljavnost niti nima vpliva.

Sodišče je torej pritožbama dedičev ugodilo in razveljavilo izpodbijani dodatni sklep o dedovanju, pri tem pa ni sledilo pritožbenemu predlogu dedinj P. R. in H. T., da se nov postopek opravi pred drugim sodnikom (371. čl. ZPP v zvezi s 381. čl. ZPP in 163. čl. ZD). Svoj predlog namreč utemeljujeta s tem, da je sodnik v dosedanjem postopku zavzel nevzdržno pravno stališče. To pa po presoji pritožbenega sodišča na eni strani ni utemeljen razlog za obravnavo pred drugim sodnikom, na drugi pa iz dodatnega sklepa o dedovanju v pritožbi zatrjevano nevzdržno pravno stališče ne izhaja.

Razen tega pa so zapuščinskemu sodišču za nadaljnje delo in obravnavanje še spornih vpršanj s tem skplepom dani napotki v smislu 1. odst. 377. čl. ZPP v zvezi s 381. čl. ZPP in 163. čl. ZD.