Jedro

Pri skupinskem delovanju, ko so obdolženec in drugi organizirani storilci skupaj in na različne načine prispevali k oškodovančevim telesnim poškodbam, ni pomembno katero poškodbo je oškodovancu povzročil kateri izmed posameznikov. Prispevek vsakega posameznika je enakovreden izpolnjevanju zakonskih znakov kaznivega dejanja, skupen učinek njihovega delovanja pa je nastanek telesne poškodbe. Pritožbeno sodišče pa še enkrat poudarja, da je ne glede na vse obrazloženo bil obdolženec tisti, ki je oškodovancu s svojimi udarci med drugim povzročil tudi zlom spodnje čeljusti.

Izrek

I. Pritožbi zagovornikov obdolženega E.S. se zavrneta kot neutemeljeni in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženega se oprosti plačila stroškov pritožbenega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje obdolženega E.S. spoznalo za krivega kaznivega dejanja nasilništva po drugem v zvezi s prvim odstavkom 296. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in mu po 57. členu KZ-1 izreklo pogojno obsodbo, v njej pa mu določilo kazen eno leto zapora s preizkusno dobo treh let. Po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obdolženega oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, mora pa plačati nagrado in potrebne izdatke pooblaščenca oškodovanca, Odvetniške družbe M. o.p., d.o.o., o katerih višini bo odločeno s posebnim sklepom po pravnomočnosti sodbe.

2. Proti taki sodbi sta se pritožila: - zagovornik obdolženega zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje in - zagovornica obdolženega zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, zmotne ugotovitve dejanskega stanja in odločbe o kazenski sankciji. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, podrejeno pa, da obdolženemu v okviru pogojne obsodbe določi nižjo zaporno kazen in krajšo preizkusno dobo.

3. Pritožbi nista utemeljeni.

4. Oba zagovornika uveljavljata bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, zagovornik obdolženega pa še iz drugega odstavka 371. člena ZKP v zvezi z 29. členom Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava). Zagovornik S. v pritožbi navaja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do fotografij in vsebine komunikacij oškodovanca N.S., s katerim je obramba hotela dokazati, da je oškodovanec vešč borilnih veščin ter da vabi t.i. "sparing partnerje" na dvoboje. S tem, ko sodišče prve stopnje ni izvedlo predlaganega dokaza, je obdolžencu kršilo pravico do obrambe, kot tudi 3. alinejo 29. člena Ustave. Ta kršitev pa bi lahko vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe.

Zagovornica obdolženega pa uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Zatrjuje, da je izrek sodbe nerazumljiv in tudi nasprotuje navedbam sodišča pod točko 18 obrazložitve. Iz pritožbene obrazložitve izhaja, da graja sodišče prve stopnje, ker ni ugotovilo glede na opis dejanja v izreku, ali naj bi obdolženi S. z neznanimi storilci izvrševal zakonske znake očitanega kaznivega dejanja nasilništva le nad oškodovancem N.S., ali pa je isto počel tudi nad oškodovancem M.D., ali pa je bilo teh oškodovancev več, saj enkrat sodišče uporabi ednino, drugič dvojino ali množino. Sodišču prve stopnje še očita, da ni ugotovilo bistva te neorganizirane skupine neznanih storilcev, in sicer ali se je obdolženec z njimi združil, da bi nasilniško deloval, še posebej ko je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ugotovilo, da je bil prav obdolženi S. tisti, ki je to skupino poklical, torej na nek način organiziral. S tako obrazložitvijo pa oba pritožnika obrazlagata in s tem uveljavljata pritožbeni razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki ga tudi sicer uveljavljata. Sodišče prve stopnje zato ni zagrešilo uveljavljane bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitev na katere je dolžno paziti, pa pritožbeno sodišče ni ugotovilo. O pritožbenih navedbah v smeri zatrjevanja zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja bo pritožbeno sodišče zato odgovorilo v nadaljevanju svoje obrazložitve.

5. Zagovornik obdolženega uveljavlja še pritožbeni razlog kršitve kazenskega zakona, ne da bi navedel, v katerem vprašanju iz 372. člena ZKP naj bi sodišče prve stopnje kazenski zakon prekršilo. Navede pa, da ta pritožbeni razlog uveljavlja v posledici zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Taka kršitev pa ni mogoča. Kazenski zakon je kršen le tedaj, ko sodišče na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje kazenski zakon uporabi napačno ali pa ga sploh ne uporabi. Uveljavljanje tega pritožbenega razloga je tako brez temelja, kršitev na katere je dolžno paziti, pa pritožbeno sodišče ni ugotovilo.

6. Sodišče prve stopnje dejanskega stanja ni ugotovilo zmotno in tudi ne nepopolno. Vsa odločilna dejstva so bila na prvi stopnji pravilno in popolno ugotovljena, zbrano dokazno gradivo je bilo pravilno ocenjeno, sodišče prve stopnje pa je v svoji sodbi tudi sprejemljivo obrazložilo, zakaj šteje, da je obdolžencu očitano kaznivo dejanje dokazano. Pritožbeno sodišče zato v celoti sprejema in povzema dejanske in pravne zaključke prvostopne sodbe kot pravilne, v zvezi s pritožbenimi izvajanji obdolženčevih zagovornikov pa še dodaja:

7. Bistvo pritožbenih navedb je v graji dokazne ocene, ki jo je sprejelo sodišče prve stopnje in s katero se pritožnika ne strinjata. Ponavljata obdolženčev zagovor, da očitanega kaznivega dejanja ni storil. Zagovornica obdolženca sodišču prve stopnje očita, da dejanskega stanja ni ugotovilo v skladu z določili 17. člena ZKP, torej tako, da bi popolnoma ugotovilo dejstva, ki so pomembna za izdajo zakonite sodne odločbe. Sodišču prve stopnje ni uspelo ugotoviti kdo so bili neznani storilci, kakor tudi ne, koliko je bilo teh neznanih storilcev. Glede na izpovedbe ostalih zaslišanih prič v tem postopku L.S., V.D., V.T. in F.C. ter prebrane izpovedbe pokojne priče P.F., bi moralo sodišče izpovedbo oškodovanca S. in priče M.D. kritičneje ocenjevati, predvsem glede bistvenih očitkov obdolženemu o tem, kdo je bil tisti, ki je oškodovanca prijel za ovratnik jakne; kdo ga je udaril od zadaj po glavi, zaradi česar je prvič padel na tla; kdo ga je s pestjo pretepal oziroma kdo ga je brcal, še posebej ker je sodišče prve stopnje nepopolno ugotovilo dejansko stanje o tem, da je prav obdolženec s pestjo povzročil oškodovancu poškodbo čeljusti in to svojo odločitev oprlo tudi na to, ker se ukvarja z boksom kot perspektivni športnik. Pritožba v nadaljevanju ocenjuje izpovedbe zaslišanih prič in zaključi, da izpovedbi oškodovanca S. in priče D. nista potrdili, da je obdolženec storil očitano kaznivo dejanje, zaradi česar je izpovedbi obeh nekritično sledilo. Sodišču prve stopnje še očita, da je nekritično povzelo pomanjkljivo in skromno izdelano mnenje izvedenca medicinske stroke. Sodišče prve stopnje s pomočjo izvedenca tudi ni ugotavljalo, ali je zlom spodnje čeljusti oškodovanec utrpel zaradi udarca s pestjo ali zaradi brce in ko bi z njegovo strokovno pomočjo lahko ugotovilo še, ali so te poškodbe nastale kot obrambne ali kot napadalne, še posebej, ker oškodovanec navaja, da se je držal za glavo, ne da bi si jo zaščitil. Pritožba zaključi z ugotovitvijo, da je izpovedba D., da je naslednji dan po obravnavanem dogodku v bolnici videl obdolženca, nezanesljiva in gre očitno za pomoto v datumih. Zagovornik obdolženca pa v pritožbi najprej navede, da je sodišče prve stopnje štelo izpovedbe prič L.S., V.D. in V.T. kot neverodostojne, ker se ne skladajo z izpovedbami oškodovanca in priče Dobnika, kar pa ne predstavlja podlage za ovrženje izpovedb navedenih prič.

8. Z navedenimi pritožbenimi izvajanji ni mogoče soglašati. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi napadene sodbe navedlo tehtne in sprejemljive razloge o tem, zakaj ne verjame zagovoru obdolženca, ampak izpovedbam oškodovanca. Pritožbena izvajanja, ki v bistvu ne prinašajo ničesar novega, pa pravilnosti teh razlogov ne morejo ovreči. Obdolženčev zagovor je kot povsem nesprejemljiv z obširnimi, natančnimi in sprejemljivimi razlogi zavrnilo že sodišče prve stopnje. S temi razlogi se pritožbeno sodišče v celoti strinja, se nanje sklicuje in jim v izogib ponavljanja dodaja le še: Pritožnika spregledata bistveno in odločilno okoliščino, da je oškodovanec dne 13. 10. 2015 na Policijski postaji Maribor I podal na zapisnik ustno ovadbo oziroma predlog za pregon zoper takrat še osumljenca E.S.. Že v njej je natančno opisal, kako sta bila z M.D. napadena ter da je po dogodku od M.D. izvedel imena in priimke oseb, ki so ju napadle, pogledal si je tudi fotografije na njihovih FB profilih in jih tudi prepoznal. Povedal je, da gre za E.S., mlajšega moškega, ki ga je prvi udaril z zadnje strani po glavi in zavpil, naj gredo vsi na debelega. On naj bi bil glavni organizator tega pretepa, to je tudi moški, ki ga je nazadnje sam pretepal na ploščadi pred H. ter ga vzpodbujal k pretepu ter žalil. Spominja se, da ga je E.S. udaril s pestjo v desni del čeljusti, ko je začutil močno bolečino v čeljusti in je zato prepričan, da mu je on zlom čeljust. Izvedel je še, da trenira boks pri Boksarskem klubu Ž., njegov trener je I.R.. V skupini je bil tudi P.F., ki ga je prepoznal na FB po fotografiji, kakšno vlogo je imel ne ve povedati, je pa ga pretepal. Tudi L.S. je bil v skupini. Tudi njega je prepoznal na FB po fotografiji, kakšno vlogo je imel ni vedel povedati, ga je pa pretepal. Spominja se še, da je tudi on poleg E. bil najbolj agresiven še na koncu, da bi ga pretepal. Oškodovanec je nato na Policijski upravi v Mariboru opravil prepoznavo osebe po fotografijah in po predhodnem opisu, da je bil storilec fant, star okoli 20 let, temnih las, športne postave, znan pod imenom E.S., izločil med 12 pokazanimi fotografijami oseb, fotografijo obdolženega E.S. pod št. 8. Oškodovanec pa je obdolženca spoznal kot storilca kaznivega dejanja tudi na glavni obravnavi. Tudi priča M.D., ki je kritičnega dne bil v družbi z oškodovancem, je obdolženca po opravljeni prepoznavi osebe po fotografijah že 13. 1. 2016 po predhodnem opisu osebe, in sicer da gre za fanta starega okoli 20 let, temnih las, športne postave,znan pod imenom E.S.. Nato pa je izmed 12 pokazanih fotografij izločil fotografijo obdolženca. Tako kot oškodovanec je tudi M.D. opisal, kako sta bila napadena, predvsem pa še ravnanje obdolženega. Oba sta povedala, da je obdolženi potem, ko je oškodovanca od zadaj udaril, vzkliknil "vsi na debelega". Ta okoliščina pa zagotovo potrjuje, da je obdolženec skupaj z neznanimi storilci obvladal oba; neznanci pa so (trije) prijeli D., da ni mogel pomagati oškodovancu, ko so ga ostali podrli na tla ter ga pričeli pretepati s pestmi in brcati po telesu. Obdolženec je torej skupino neznancev organiziral in pritožba, ki zatrjuje nasprotno in da sodišče prve stopnje te bistvene okoliščine ni ugotovilo in ne opisalo, nima prav. Ne glede na okoliščino, da je obdolženec organiziral neznance, da je skupaj z njimi z oškodovancem kot tudi M.D. grdo ravnal in ju pretepal, je po izvedenem dokaznem postopku sodišče prve stopnje z vso gotovostjo ugotovilo, da je obdolženec oškodovancu povzročil zlom čeljusti, pri čemer pa sicer pri skupinskem delovanju, ko so obdolženec in drugi organizirani storilci skupaj in na različne načine prispevali k oškodovančevim telesnim poškodbam, ni pomembno katero poškodbo je oškodovancu povzročil kateri izmed posameznikov. Prispevek vsakega posameznika je enakovreden izpolnjevanju zakonskih znakov kaznivega dejanja, skupen učinek njihovega delovanja pa je nastanek telesne poškodbe. Pritožbeno sodišče pa še enkrat poudarja, da je ne glede na vse obrazloženo bil obdolženec tisti, ki je oškodovancu s svojimi udarci med drugim povzročil tudi zlom spodnje čeljusti.

Glede pritožbenih navedb zagovornika obdolženca, da sodišče prve stopnje ni izvedlo dokaza z vpogledom v predložene fotografije oškodovanca in ni ocenilo njegove komunikacije na družbenih omrežjih, da išče oziroma vabi t.i. "sparing partnerje", s čimer bi lahko ugotovilo, da je oškodovanec vešč borilnih veščin, je potrebno povedati, da je sodišče prve stopnje že na podlagi obširno izvedenega dokaznega postopka z vso gotovostjo ugotovilo, da je obdolženec očitano kaznivo dejanje storil. Iz izvedenih dokazov pa tudi ne izhaja, da bi okoliščina, ali je oškodovanec vešč kakršnihkoli borilnih veščin ali ne, bila odločilna glede na to, da sta bila z D. po tem, ko sta odklonila zahtevek neznanca, da mu dasta cigareto, napadena in ko je oškodovanec N.S. utrpel poškodbe, ki so opisane v izreku izpodbijane sodbe in ko je bil pretepen tudi M.D., vendar poškodbe niso dosegle praga lahke telesne poškodbe.

9. Po obrazloženem se pokaže, da pritožbena izvajanja zagovornikov ne morejo omajati pravilnosti na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja in sta zato pritožbi obeh zagovornikov zoper prvostopni krivdni izrek neutemeljeni.

10. Na pritožbo zagovornice obdolženega in glede na uveljavljana pritožbena razloga kršitve kazenskega zakona in zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja obdolženčevega zagovornika (člen 386 ZKP), je pritožbeno sodišče preizkusilo še odločbo o izrečeni kazenski sankciji obdolžencu. Pri tem je prišlo do zaključka, da glede na obširno in argumentirano obrazložitev sodišča prve stopnje, s katero se pritožbeno sodišče strinja, odločbe o kazenski sankciji v korist obdolženca ne kaže spreminjati. Sodišče prve stopnje je obdolžencu izreklo kazensko sankcijo opominjevalne narave, pri tem pa mu določilo primerno dolgo kazen zapora in primerno dolgo preizkusno dobo.

11. Glede vseh ostalih pritožbenih navedb, na katere v tej sodbi ni bilo izrecno odgovorjeno, velja splošna ugotovitev, da so bodisi nepomembne bodisi je nanje primerno odgovorilo že sodišče prve stopnje.

12. Po obrazloženem, in ker pritožbeno sodišče pri uradnem preizkusu napadene sodbe ni ugotovilo kršitev zakona, na katere je dolžno paziti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je o pritožbah obdolženčevih zagovornikov odločilo, kot je razvidno iz izreka te sodbe (člen 391 ZKP).

13. Iz istih razlogov kot sodišče prve stopnje, je tudi pritožbeno sodišče obdolženega oprostilo plačila stroškov pritožbenega postopka (prvi odstavek 98. člena in četrti odstavek 95. člena ZKP).