Jedro

Ker je pravica do neposrednega plačila podizvajalcev izjema od splošnega načela relativnosti pogodbenih razmerij (125. člen OZ), mora biti podizvajalčev zahtevek do naročnika jasen in konkretiziran, priložena pa mu mora biti dokumentacija, ki izkazuje pripoznanje terjatve glavnega izvajalca. Zgolj dogovarjanje o možnem plačilu torej ne zadošča. Konkretni elektronski dopis naročnika o s strani glavnega izvajalca podpisani asignaciji ni zahteva podizvajalca, terjatev v njem po višini ni konkretizirana, na datum zatrjevane asignacije pa dela tožnice še niso bila dokončana in zato njena terjatev tedaj še ni dospela, prav tako pa tudi ne terjatev glavnega izvajalca do naročnika. Pogoji za neposredno plačilo tožeči stranki po 631. členu OZ tako tedaj niso bili izpolnjeni.

kooperantska pogodba - pogodba o delu - plačilo podizvajalcu

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka mora v 15 dneh, od vročitve te sodbe, povrniti toženi stranki njene revizijske stroške v znesku 2.193,56 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

**Dosedanji potek postopka**

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala od tožene stranke plačilo 96.520,87 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 3. 2010 dalje.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožeča stranka pravočasno vložila revizijo in predlagala, da Vrhovno sodišče sodbo sodišča druge stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa, da razveljavi sodbi sodišča druge in prve stopnje ali samo sodbo sodišča druge stopnje in zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve oziroma druge stopnje.

**Dejanski in pravni okvir spora**

4. Tožena stranka je 20. 10. 2008 z izvajalcem A., d. d., (glavni izvajalec) sklenila gradbeno pogodbo za prenovo objekta mladinskega zdravilišča in letovišča B. (Hotel E.). Tožeča stranka je bila podizvajalec za dobavo keramičnega materiala in za keramičarska dela na objektu. Od tožene stranke zahteva plačilo opravljenega dela, tožbeni zahtevek pa je utemeljevala na podlagi asignacije, neupravičene obogatitve, 631. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) in Uredbe o neposrednih plačilih podizvajalcem pri nastopanju ponudnika s podizvajalcem pri javnem naročanju. V postopku s pravnimi sredstvi je zahtevala presojo utemeljenosti zahtevka tudi na odškodninski podlagi.

**Odločitev sodišč prve in druge stopnje**

5. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku zaključilo, da je bil U. U. v gradbeni pogodbi sicer naveden kot „pooblaščena oseba naročnika“ (tožene stranke), kar pa je veljalo le v razmerju med pogodbenima strankama, ne pa v razmerju do drugih oseb. U. U. tako ni bil pooblaščen za sprejem nakazila glavnega izvajalca A., d. d., zato ga z elektronskim sporočilom z dne 24. 11. 2009 ni veljavno sprejel, zakoniti zastopnik tožene stranke pa sprejema nakazila ni odobril. Tožena stranka ni bila obogatena na račun tožeče stranke, saj je poravnala vse svoje obveznosti po gradbeni pogodbi do glavnega izvajalca. Plačala je tudi dobavljeno keramiko. Za utemeljenost zahtevka po 631. členu OZ bi morala tožeča stranka dokazati, da je v razmerju med toženo stranko kot naročnikom in A. kot izvajalcem obstajala dospela terjatev družbe A., da je bila terjatev tožeče stranke s strani A., pripoznana ter da je podana identiteta (pravilneje koneksiteta) med terjatvama. Tožena stranka ne dolguje ničesar več družbi A., d. d., ampak nasprotno ta družba dolguje njej. Tožena stranka je svojo terjatev prijavila v stečajnem postopku družbe A., v katerem je bil na podlagi 261. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju pobotan znesek v višini 750.676,86 EUR. Dolg tožene stranke do družbe A., torej ne obstaja. Tožeča stranka ni predložila dokumentov, potrjenih s strani glavnega izvajalca, ki bi bili podlaga za neposredno plačilo naročnika podizvajalcu.

6. Sodišče druge stopnje je pritrdilo razlogom sodišča prve stopnje in glede na pritožbene trditve o seznanjenosti tožene stranke s terjatvijo tožeče stranke do glavnega izvajalca in izvajalčevo priznanje terjatve, podano v podpisani asignaciji, dodalo, da vsebina asignacije ni znana, zato ni ugotovljiva višina zneska, ki ga je glavni izvajalec navedel v asignaciji in ni znano, na katere račune naj bi se pooblastilo glavnega izvajalca nanašalo oziroma kateri računi naj bi bili z asignacijo plačani. Nedokazanost dejstva, da je tožeča stranka predložila toženi s strani glavnega izvajalca potrjene račune oziroma izjavo glavnega izvajalca, da terjatev priznava, zadošča za zavrnitev zahtevka na podlagi 631. člena OZ, saj gre za enega od kumulativno potrebnih pogojev za neposredno plačilo naročnika podizvajalcu. Trditev, da je tožeča stranka zahtevek utemeljevala tudi na odškodninski podlagi, je po presoji sodišča druge stopnje v nasprotju s podatki v spisu, sicer pa elementov odškodninske odgovornosti tožeča stranka ni zatrjevala.

**Povzetek revizijskih navedb**

7. Tožeča stranka za napačno ocenjuje stališče sodišča druge stopnje, da je navedba, da je zahtevo za neposredno plačilo na toženo stranko naslovila najkasneje s predloženo asignacijo 24. 11. 2009, pritožbena novota. Gre za vprašanje materialnega prava in pravne kvalifikacije, ne pa navajanje dejstva. Tožena stranka tožeči z elektronskim sporočilom z dne 24. 11. 2009 priznava, da je A. potrdil dolg v višini 96.520,87 EUR (kar potrdi tudi v dopisu z dne 25. 8. 2010), ta znesek je tožena stranka družbi A. tudi plačala, s tem pa je očitno svoj dolg do izvajalca tudi sama pripoznala. Tako so izpolnjeni vsi pogoji za neposredno plačilo po 631. členu OZ. Sodišče druge stopnje nerazumljivo problematizira vsebino asignacije, kar poleg kršitve pravil pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava pomeni tudi opustitev materialno procesnega vodstva. Ob dosedanjih odločanjih sodišča v ta vprašanja niso podvomila niti niso bila sporna med pravdnima strankama. Znesek, ki ga po asignaciji dolguje A. tožeči stranki, je izrecno naveden v dopisu z dne 25. 8. 2010, tožeča stranka pa po 24. 11. 2009, ko ji je A. potrdil asignacijo, ni izdala nobenega računa več. Tožeča stranka je ravno na podlagi U. U. izjave z dne 24. 11. 2009 toženi stranki izročila tehnično dokumentacijo za pridobitev uporabnega dovoljenja, česar tožena stranka ni nikoli zanikala. Sklicujoč se na odločbo II Ips 198/2014 tožeča stranka trdi, da priznanje obstoječe in dospele terjatve s strani glavnega izvajalca predstavlja asignacijska pogodba, podpisana s strani A. Dospelo terjatev tožeče stranke je torej potrdil oziroma priznal glavni izvajalec že v asignaciji, s čimer je bila tožena stranka seznanjena, in ta asignacija se šteje za poziv za neposredno plačilo v smislu 631. člena OZ. Opustitev take presoje predstavlja kršitev po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP1). Iz izpovedbe U. U. in dopisa z dne 25. 8. 2010 izhaja, da je zahtevek tožeče stranke utemeljen tudi na podlagi asignacije. Sodišče druge stopnje se ni opredelilo do konkretiziranih navedb tožeče stranke, da je bil U. U. v gradbeni pogodbi izrecno naveden kot pooblaščena oseba naročnika ali naročnik, zato je tožeča stranka zaupala, da U. U. lahko izraža voljo (v imenu) naročnika. Morebitne omejitve v notranjem razmerju (med U. U. in toženo stranko) nimajo učinka na tretje osebe (tožečo stranko). Pogodba je veljavno sklenjena tudi, če je zastopnik prekoračil notranje omejitve upravičenj za zastopanje. Tudi do takih pritožbenih navedb se višje sodišče ni opredeljevalo. V nadaljevanju tožeča stranka opozarja na izpovedbi U. U. in zakonitega zastopnika tožene stranke K. K. in neskladja med njima ter trdi, da je sodišče druge stopnje kar samo zaključilo, da ni dvoma v K. K. izpoved, da asignacije ni akceptiral. Pri tem se je oprlo na okoliščino, da zato, ker tožeča stranka toženki ni predložila s strani A. potrjenih računov, to ni nenavadno. Tega ni niti izpovedoval K. K. niti ni tega navajala nobena od strank, poleg tega pa stranke asignacije načeloma nastopajo neodvisno in praviloma ne sodelujejo pri izvedbi istega projekta, zato „iskanje“ računov ni potrebno. S svojo presojo je sodišče tako nedopustno poseglo v pravico tožeče stranke do izjave. Sodišči prve in druge stopnje se nista opredeljevali do nastale škode kot posledice odstopa tožene stranke od sprejete asignacije. Tožeča stranka je na podlagi elektronskega sporočila zaupala v pravo in uživala upravičeno pravno pričakovanje, da bo njena terjatev poravnana. Ker se to ni zgodilo, je tožena stranka ravnala protipravno.

8. Revizija je bila po 375. členu ZPP vročena toženi stranki, ki je v odgovoru nanjo navedla, da revizija ni utemeljena in predlagala, naj jo Vrhovno sodišče zavrne.

**Odločitev o reviziji**

9. Revizija ni utemeljena.

10. Sodišče prve stopnje je o zadevi odločalo drugič. Prva, prav tako zavrnilna sodba je bila razveljavljena potem, ko je Vrhovno sodišče najprej razveljavilo sodbo sodišča druge stopnje, to sodišče pa nato sodbo sodišča prve stopnje. Čeprav je bila razveljavitev posledica nepravilnosti oziroma pomanjkljivosti, ki se nanašajo na asignacijo (zaradi stališča o obvezni pisni obliki asignacije in nepresojanem obsegu pooblastil U. U.), je moralo sodišče prve stopnje v ponovnem postopku utemeljenost tožbenega zahtevka presoditi z (vseh) možnih pravnih vidikov, torej glede vseh pravnih podlag, pod katere bi bilo v konkretnem primeru mogoče subsumirati ugotovljeno dejansko stanje. Ker tožeča stranka z revizijo izpodbija sodbo druge stopnje glede vseh materialnopravnih podlag, na katerih je utemeljevala tožbeni zahtevek, se Vrhovno sodišče v okviru njenih navedb v nadaljevanju obrazložitve opredeljuje do vsake posamezne.

O asignaciji

11. Tožeča stranka vztraja, da obstaja veljavno pooblastilo A. (asignanta) toženi stranki (asignatu), da izpolni nekaj (plača dobavljeno blago in opravljena karamičarska dela) na njen račun tožeči stranki (asignatarju), in obenem pooblastilo asignatarja, da v svojem imenu sprejme to izpolnitev (1035. člena OZ). Po dopolnjenem dokaznem postopku je sodišče prve stopnje ugotovilo, da U. U. ni bil pooblaščen za sklepanje poslov za toženo stranko in tudi ne za odobritev izplačil. Njegova pooblastila so bila povezana z nadzorom del po gradbeni pogodbi. Kot „pooblaščena oseba naročnika“ je bil tako naveden v gradbeni pogodbi, sklenjeni z A., d. d., torej le v razmerju do te pogodbene stranke. Zakoniti zastopnik tožene stranke je bil predsednik tožene stranke kot zveze združenj. Tem razlogom je pritrdilo tudi sodišče druge stopnje in v 11. točki obrazložitve zapisalo, da je bil U. U. odgovoren za izpolnjevanje pogodbe s strani naročnika, njegove pristojnosti v zvezi z asignacijo pa so bile le v tem, da je vse pripravil in prinesel predsedniku tožene stranke, ki je bil pooblaščen za njihovo akceptiranje. Sodišče v tej in naslednji točki obrazložitve zaključuje, da U. U. ni imel nobenih pooblastil, zato je neutemeljen revizijski očitek, da se ne opredeljuje do v pritožbi zatrjevanih omejitev oziroma prekoračitev pooblastil in njihovem učinkovanju – zadostuje zaključek, da pooblastil sploh ni imel. 12. V delu revizije, v katerem analizira izpovedbi zakonitega zastopnika tožene stranke in U. U., ju medsebojno primerja in opozarja na njuna neskladja, ter sodiščema druge in prve stopnje očita bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, tožeča stranka v resnici izpodbija dokazno oceno in v postopku pred sodiščema prve in druge stopnje ugotovljeno dejansko stanje. Po določbi tretjega odstavka 370. člena ZPP revizije iz tega razloga ni mogoče vložiti, zato Vrhovno sodišče na te revizijske trditve ne odgovarja. Kot napačne pa ocenjuje navedbe, da je sodišče druge stopnje kar samo zaključilo, da kljub različnim izpovedbam dvoma v K. K. izpoved, da asignacije ni akceptiral, ni. Prav takšen zaključek je namreč napravilo že sodišče prve stopnje v 25. in 26. točki obrazložitve svoje sodbe.

O neupravičeni obogatitvi

13. Tožeča stranka je dobave in dela, za katere zahteva plačilo, opravila na podlagi podizvajalske pogodbe. Ta še vedno velja in na njeni podlagi ima terjatev do svojega pogodbenika – glavnega izvajalca. Pravna podlaga torej ni odpadla oziroma (še) obstaja. Poleg tega je bilo ugotovljeno, da je tožena stranka opravljena dela plačala glavnemu izvajalcu. Pogoji za obogatitveni zahtevek po 190. členu OZ torej niso podani.

O Uredbi o neposrednih plačilih podizvajalcem pri nastopanju ponudnika s podizvajalcem pri javnem naročanju v zvezi z Zakonom o javnem naročanju (v nadaljevanju Uredba in ZJN-22)

14. Ne ZJN-2 ne Uredba nista uvedla neposrednih obveznih plačil naročnika podizvajalcem mimo pogojev po 631. členu OZ.3 Določilo 631. člena OZ pomeni izjemo od načela relativnosti obligacijskih razmerij, torej učinkovanja pravic in obveznosti le med strankama tega razmerja. Zato morajo biti kumulativno izpolnjeni vsi pogoji, navedeni v tem zakonskem besedilu, kar bo podrobneje predstavljeno v nadaljevanju v zvezi s presojo utemeljenosti zahtevka na tej materialnopravni podlagi.

O zahtevku na podlagi 631. člena OZ

15. Po določilu 631. člena OZ se sodelavci za svoje terjatve do podjemnika lahko obrnejo neposredno na naročnika in zahtevajo od njega, da jim te terjatve izplača iz vsote, ki jo v tistem trenutku dolguje podjemniku, če so pripoznane. Kot je v številnih odločbah Vrhovno sodišče že pojasnilo4, so pogoj za neposreden zahtevek podizvajalca do naročnika pripoznanje izvajalca o obstoju podizvajalčeve terjatve do njega, dospelost podizvajalčeve terjatve, obstoj in dospelost izvajalčeve terjatve do naročnika, koneksnost terjatev in podizvajalčeva zahteva za neposredno plačilo od naročnika. Dokazno breme glede vseh predpostavk je na strani tožeče stranke kot podizvajalca.

16. Izpodbijana sodba sodišča druge stopnje o neutemeljenosti tožbenega zahtevka na tej pravni podlagi temelji na presoji, da je navedba tožeče stranke, da je zahtevo na toženo stranko naslovila najkasneje s predloženo asignacijo z dne 24. 11. 2009, pritožbena novota, saj je bilo zatrjevano, da je to zahtevala z dopisom 18. 3. 2010 in da je nakazilo (asignacijo) predložil glavni izvajalec; da ni bistveno, kdaj je tožeča stranka podala zahtevo za neposredno plačilo, ker ni zatrjevala in tudi ni predložila s strani glavnega izvajalca potrjenih računov oziroma izjave, da račune (terjatev) podizvajalca pripoznava; sicer pa samo asignacija kot pripoznava ne zadošča, ker njena vsebina ni znana. Niso utemeljeni očitki tožeče stranke, da je tem delu sodba sodišča druge stopnje obremenjena s kršitvama po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodbo je namreč mogoče preizkusiti, medtem ko drugo zatrjevane kršitve tožeča stranka konkretno niti ne opredeli.

17. Naročnik in podizvajalec nista v medsebojnem pogodbenem razmerju. Pravno razmerje med njima na podlagi 631. člena OZ se vzpostavi (šele) s podizvajalčevo zahtevo za neposredno izpolnitev njegove dospele terjatve, ki jo ima do svojega naročnika – glavnega izvajalca, če obenem dokaže izpolnjevanje tudi preostalih, že navedenih pogojev iz tega zakonskega določila. Četudi je navedbe glede asignacije kot zahteve (poziva) toženi stranki za neposredno plačilo označilo za pritožbeno novoto, je sodišče druge stopnje v nadaljevanju obrazložitve asignacijo kot tak (možen) poziv podizvajalca naročniku vendarle obravnavalo in ga zavrnilo; najprej zato, ker tega poziva ni dal podizvajalec, ampak je šlo zgolj za obvestilo glavnega izvajalca, in nadalje zato, ker naj bi bila vsebina asignacije neustrezna (nedoločena). Glede na tako nadaljnjo obrazložitev in vsebinsko obravnavo pritožbene navedbe o asignaciji kot zahtevi podizvajalca za neposredno plačilo od naročnika uveljavljena kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 337. člena ZPP ni podana. Ker je pravica do neposrednega plačila podizvajalcev izjema od splošnega načela relativnosti pogodbenih razmerij (125. člen OZ), mora biti podizvajalčev zahtevek do naročnika jasen in konkretiziran, priložena pa mu mora biti dokumentacija, ki izkazuje pripoznanje terjatve glavnega izvajalca. Zgolj dogovarjanje o možnem plačilu torej ne zadošča.5 Elektronski dopis U. U. z dne 24. 11. 2009 o s strani A. podpisani asignaciji6 ni zahteva podizvajalca, terjatev pa v njem po višini tudi ni konkretizirana. Pritrditi pa je treba tudi navedbam tožene stranke v odgovoru na revizijo, da na datum zatrjevane asignacije dela tožnice še niso bila dokončana7 in zato njena terjatev tedaj še ni dospela, prav tako pa tudi ne terjatev glavnega izvajalca do naročnika. Pogoji za neposredno plačilo tožeči stranki po 631. členu OZ tako tedaj niso bili izpolnjeni.

18. Sodišče druge stopnje se ni ukvarjalo z nadaljnjim vprašanjem, ali je zahtevo za neposredno plačilo predstavljal kakšen drug poziv tožeče stranke (npr. dopis z dne 18. 3. 2010). Ker pa morajo biti vse predpostavke iz 631. člena OZ izpolnjene kumulativno, to na končno odločitev ni vplivalo. Ena od predpostavk, ki v konkretnem primeru ni izpolnjena, je namreč pripoznanje izvajalca o obstoju podizvajalčeve terjatve do njega. Revidentka trdi, da tako pripoznanje pomeni asignacijska izjava glavnega izvajalca. Pri tem se sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča v zadevi II Ips 198/2014. V zadevi II Ips 198/2014 je Vrhovno sodišče ob dejanskih ugotovitvah, da sta podizvajalec in izvajalec sklenila pogodbo, s katero je izvajalec potrdil dobave in naložil toženi zvezi združenj, naj izpolni podizvajalcu (ki je s tem soglašal), res zavzelo stališče, da je glavni izvajalec s tem potrdil oziroma priznal obstoječo in dospelo terjatev tožeče družbe. Vendar pa je tu obravnavan primer drugačen. Razlikovalna okoliščina je ravno v prejšnji točki navedeno dejstvo, da je tako izjavo glavni izvajalec očitno dal še pred dokončanjem del podizvajalca in torej preden je njegova terjatev nastala in dospela.

19. Sodišče druge stopnje se je v obrazložitvi sodbe ukvarjalo z vsebino asignacije oziroma s tem, kateri računi naj bi bili z asignacijo plačani in pri tem, kot navaja revizija, v določeni meri samo ugotavljalo določena dejstva. Ker pa ta za odločitev niso relevantna, kršitev ni vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe.

O odškodninski podlagi

20. Sodišče druge stopnje je v izpodbijani sodbi obrazložilo, da uveljavljani tožbeni zahtevek ni utemeljen na odškodninski podlagi. Zato očitek, da se do tega ni opredeljevalo, ni utemeljen. Ker je bilo ugotovljeno, da do veljavnega nakazila (asignacije) ni prišlo, ni mogoče govoriti o posledicah odstopa od njega. Tožena stranka ni bila v pogodbenem razmerju s tožečo stranko, zaradi česar tudi ni utemeljen odškodninski zahtevek zaradi kršitve pogodbe. Ni izkazano, da bi tožena stranka (ali njeni delavci) ravnala protipravno. Pričakovanje tožeče stranke, da bo njena terjatev poplačana s strani naročnika, se je sicer izjalovilo, vendar ne zaradi protipravnega ravnanja naročnika, ampak zaradi plačilne nesposobnosti njenega sopogodbenika, kar sodi v sfero njenega poslovnega tveganja.

21. Ker razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, niso podani, je Vrhovno sodišče v skladu s 378. členom ZPP revizijo zavrnilo.

22. Odločitev o revizijskih stroških temelji na določilu prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. in 155. člena ZPP. Ker tožeča stranka z revizijo ni uspela, mora tožni stranki povrniti njene stroške revizijskega postopka, ki jih sestavljajo nagrada za postopek z revizijo, administrativni stroški in DDV.

1 Glede na prehodno določbo 125. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (novela ZPP-E) je Vrhovno sodišče odločalo na podlagi določb ZPP, ki so veljale do uveljavitve te novele. 2 Za odločitev v zadevi je relevantno besedilo ZJN-2 do novele ZJN-2B. 3 Vrhovno sodišče je izrecen odgovor na takšno dopuščeno revizijsko vprašanje dalo v odločbi III Ips 85/2015, je pa že pred tem v svojih odločbah zavzelo enako stališče, tako npr. v II Ips 341/2015 in II Ips 283/2014. 4 Npr. II Ips 283/2014, III Ips 1/2016. 5 III Ips 1/2016. 6 „Potrjujemo, da je A. d. d. podpisal asignacijsko pogodbo za poravnavo obveznosti do vaše firme za dobavo keramike na objektu B. Asignacijsko plačilo bo s strani S. izvedeno ob dokončnem obračunu z valuto plačila 90 dni (skladno s pogodbo o izvedbi gradbenih del). Objekt je v končni fazi (smo pred sklicom tehničnega pregleda) in pričakujemo končni obračun v roku 1 meseca.“ 7 Po navedbah same tožeče stranke, povzetih tudi v sodbi prve stopnje, je tožeča stranka dobavila in vgradila keramične ploščice v času od 25. 5. 2009 do 12. 2. 2010.