Jedro

Pravna podlaga za prerazporejanje delavcev v drugo organizacijo je podana v 15. členu ZTPDR, 17. členu KP za kemično in gumarsko industrijo Slovenije in 15. členu SKPgd. Ta določa, da pristojna organa obeh delodajalcev sprejmeta sporazum o prevzemu delavcev na podlagi predhodnega mnenja sindikata. Nato delodajalec delavcem izda sklepe o prehodu k novemu delodajalcu, ta pa je z njimi dolžan skleniti pogodbe o zaposlitvi, ki morajo biti skladne z dokončnim sklepom o prehodu. Ker niti zakon niti kolektivna pogodbe ne določata, da je potrebno prevzetim delavcem zagotoviti enak delovni čas, enako trajanje letnega dopusta in enako višino plače, zgolj zaradi tega prerazporeditev ni nezakonita.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na razveljavitev sklepov tožene stranke o prehodu tožeče stranke k novemu delodajalcu z dne 24.6.1999 in 28.9.1999 in da je tožena stranka dolžna s tožečo stranko po pravnomočnosti sodne odločbe skleniti delovno razmerje za nedoločen čas za isto delovno mesto, ki ga je opravljala pred 28.9.1999 in ji plačati vse prispevke na tako delovno mesto od 1.1.2000 dalje oziroma razliko prispevkov med delovnim mestom, katerega je opravljala med 1.1.2000 in pravnomočnostjo sodne odločbe ter povrniti stroške postopka pred organi tožene stranke z zamudnimi obrestmi.

Zoper zgoraj navedeno sodbo se v odprtem pritožbenem roku pritožuje tožeča stranka zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Navaja, da sodišče ni v dovoljšnji meri upoštevalo zaslišanja priče V. J., ki je pojasnil, da je bil vseskozi prisoten na komisiji za pritožbe, da se je razpravljalo skupaj več kot štiri ure, da sicer ni sodeloval pri odločanju, da pa je sam pripravil pismeni odpravek odločbe komisije za pritožbe pri toženi stranki. Tožeča stranka meni, da je upravičen dvom o neodvisnosti odločanja in pravilnosti postopka pri komisiji za pritožbe tožene stranke in da so se glede na izpoved priče pri samem postopku pred komisijo za pritožbe zgodile takšne kršitve, zaradi katerih bi sodišče moralo razveljaviti postopek pri toženi stranki, kot nezakonit. Poleg navedenega pa tožeča stranka meni, da sodišče kljub predlogu ni izvedlo dokazov o primernosti in nujnosti razporeditve tožeče stranke na drugo delovno mesto v drugo gospodarsko družbo. Meni, da bi bilo potrebno glede ustreznosti upoštevati tudi okoliščine glede višine plače in dodatka k plači in ostale kriterije razporeditve v drugo organizacijo, pri čemer se ne bi smeli bistveno poslabšati delovni in življenjski pogoji delavca, ki je premeščen. Pri novem delodajalcu je v bistveno slabšem položaju tako zaradi neupoštevanja stopnje invalidnosti in s tem povezanih zdravstvenih omejitev, možnosti odmorov in počitkov in nezmožnosti zapustiti delovno mesto zaradi prehrane oziroma malice in higienskih potreb, poleg tega pa je število dni dopusta pri novem delodajalcu bistveno manjše. Meni tudi, da bi moral biti pred premestitvijo na druga dela in naloge k drugemu delodajalcu pregledan pri zdravniku specialistu medicine dela. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi in tožbenemu zahtevku ugodi oziroma podredno, da zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov in pri tem pazilo po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava in absolutno bistvene kršitve pravil postopka, kot mu to nalaga določba 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS št. 26/99, 96/2002). Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje popolno ugotovilo dejansko stanje in na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo ter da v postopku ni zagrešilo absolutno bistvenih kršitev pravil postopka.

V tem individualnem delovnem sporu je sodišče presojalo zakonitost razporeditve tožeče stranke k drugemu delodajalcu. Pravna osnova za prerazporejanje delavcev v drugo organizacijo je, kot je pravilno navedlo sodišče prve stopnje, podana v 15. členu Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR - Ur. l. SFRJ št. 60/89, 42/90), 17. členu Kolektivne pogodbe za kemično in gumarsko industrijo Slovenije (Ur. l. RS št. 9/98) in 15. členu Splošne kolektivne pogodbe za gospodarske dejavnosti (SKPG-d - Ur. l. RS št. 40/97). Po navedenih določbah je delavec lahko prevzet na delo k drugemu delodajalcu pod kumulativno naštetimi pogoji: da se pri delodajalcu ukine določena dejavnost ali organizacijska enota in iz tega razloga preneha potreba po delu vseh delavcev določene organizacijske enote oziroma določenega poklicnega profila, da drugi delodajalec vse prevzete delavce zaposli na delovnih mestih, ki ustrezajo strokovni izobrazbi, znanju in zmožnostim prevzetih delavcev, razen če posamezen delavec pisno soglaša, da je izvzet iz sporazuma o prevzemu, da se delovna doba delavca, ki je prevzet na delo k drugemu delodajalcu, kot podlaga za uveljavljanje pravic iz delovnega razmerja upošteva, kot da delavec ni spremenil zaposlitve. Pristojna organa obeh delodajalcev morata sprejeti sporazum o prevzemu delavcev na podlagi predhodnega mnenja sindikata, nato pa je delodajalec dolžan delavcem izdati sklepe o prehodu k novemu delodajalcu. Novi delodajalec z delavci sklene pogodbo o zaposlitvi, ki mora biti skladna z dokončnim sklepom o prehodu.

Sodišče prve stopnje je utemeljeno izvajalo dokazni postopek v okviru ugotavljanja izpolnjevanja zgoraj navedenih pogojev za zakonit prevzem delavcev k drugemu delodajalcu. Ker zakon, niti kolektivna pogodba ne določata, da je potrebno prevzetim delavcem zagotoviti enak delovni čas, enako trajanje letnega dopusta in enako višino plače, so ugovori tožeče stranke v tej smeri neutemeljeni. Tožeča stranka lahko v primeru nespoštovanja določb zakona in kolektivnih pogodb kršitev teh pravic uveljavlja pri novem delodajalcu in nato pred sodiščem. Pritožbeno sodišče se strinja s tožečo stranko, da so se ji delovne razmere (odmera letnega dopusta, tedenski delovni čas), vsaj glede na opisano stanje, pri novem delodajalcu poslabšale, vendar zakon niti kolektivna pogodba ne zagotavljajo delavcu enakih pravic pri novem delodajalcu, kot jih je le-ta užival pri prejšnjem delodajalcu. Zato zaradi spremenjenega časa trajanja delovnega časa in letnega dopusta ter eventualno nižjih plač ni mogoče ugotoviti, da je razporeditev nezakonita.

Prav tako ni naloga sodišča, da presoja, ali je ukinitev določene dejavnosti delodajalca in prenos te dejavnosti na drugega delodajalca primerna in nujna, ker gre za poslovno odločitev. Pogoj je le, da delodajalec ne obravnava različno delavcev, ki so v enakem delovnopravnem položaju. Zato je tudi postavljena zahteva, da so prevzeti vsi delavci, ki so delali na ukinjeni dejavnosti oziroma organizacijski enoti.

Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe tožnika, da bi moral biti pregledan po specialistu medicine dela pred razporeditvijo k novemu delodajalcu. Iz sporazuma o prerazporeditvi in individualnega sklepa o prerazporeditvi ter pogodbe o zaposlitvi namreč izhaja, da bo tožnik še vedno opravljal dela na lokaciji tožene stranke. Kot pravilno navaja že sodišče prve stopnje, ne zakon, ne kolektivna pogodba ne omejujejo prehoda delavcev k novemu delodajalcu, če so le-ti delovni invalidi. Prevzeti morajo biti zaposleni na delovnih mestih, ki ustrezajo strokovni izobrazbi, znanju in njihovim zmožnostim. Delovno mesto, na katerega je bil tožnik prevzet, je bilo temu ustrezno. Nikjer ni predpisano, da je potrebno delovnega invalida pred prerazporeditvijo ponovno pregledati. Tožnik pa ne v postopku pred sodiščem prve stopnje, ne v pritožbenem postopku ni predložil niti invalidske odločbe, niti ni konkretno navedel, zakaj naj bi bilo delo pri novem delodajalcu glede na njegovo invalidnost neustrezno. Zato je pritožbeno sodišče pritožbene navedbe v tej smeri zavrnilo.

Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe v zvezi z vodenjem postopka pri toženi stranki na komisiji za pritožbe. Dejstvo, da je pravnik tožene stranke J. V. komisiji nudil strokovno pomoč in bil prisoten na njenih sejah ter pripravil pismeni odpravek odločbe komisije za pritožbe tožene stranke, ne predstavlja bistvene kršitve pravil postopka, kot to zmotno meni pritožnik. Iz izpovedi priče J. V. in M. Z., predsednika razsodišča, je sodišče prve stopnje zaključilo, da prisotnost priče pri odločanju na odločitve članov komisije ni vplivala. Ugotovilo je, da so o odločitvi v zvezi z ugovorom tožnika odločali le člani rasodišča. Kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, strokovna pomoč članom komisije, sestavljeni iz delavcev tožene stranke, ne predstavlja kršitve pravil postopka. Tudi v primeru, če bi sodišče sledilo pravnemu naziranju tožeče stranke, da je bila s prisotnostjo pravnika smiselno kršena določba 2. odst. 129. čl. ZPP, pa bi to predstavljalo le relativno kršitev pravil postopka, ki pa na zakonitost ni vplivala. Sodišče je namreč v sodnem postopku ugotovilo, da so bile odločitve delodajalca zakonite.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Sklenilo je, da tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka iz razloga, ker s pritožbo ni uspela.