Jedro

Z udeležbo v socialnem sporu, katerega predmet je bila tudi tožničina odsotnost z dela zaradi zdravstvenih razlogov, bi lahko delodajalec neposredno zavaroval svoje pravice. Če tega ni storil, se ne more sklicevati na kršitev ustavnega načela o enakem varstvu pravic, ker je sodišče pri izdaji izpodbijane sodbe upoštevalo, da je bilo o upravičenosti tožničine odsotnosti z dela v spornih dneh že pravnomočno odločeno na matičnem socialnem področju pred pristojnim socialnim sodiščem.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku in razveljavilo sklep tožene stranke z dne 18.10.2002 o prenehanju delovnega razmerja tožnice zaradi neupravičene odsotnosti z dela pet delovnih dni in ne vrnitve na delo. Hkrati je ugodilo tudi tožničinemu reintegracijskemu zahtevku. Ugotovilo je, da tožnica po 7.10.2002 ni bila neupravičeno odsotna z dela, saj je bilo v socialnem sporu pravnomočno ugotovljeno, da je bila v spornem času iz zdravstvenih razlogov za delo nezmožna.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke in stranskega intervenienta kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožena stranka revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka pred sodiščem druge stopnje in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da se je sodišče neutemeljeno oprlo na pravnomočno sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, izdano v socialnem sporu pod opr. št. Ps 1254/2002, saj je bila ta sodba izdana v postopku, v katerem tožena stranka ni sodelovala in tako ni mogla vplivati na izid spora. Tako je bilo kršeno ustavno načelo enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS. Poleg tega bi moralo sodišče pri presoji zakonitosti spornega sklepa o prenehanju delovnega razmerja upoštevati dejstva, ki so bila znana v času njegove izdaje. V tem času pa tožnica svoje odsotnosti ni mogla upravičiti z ustreznim zdravniškim potrdilom o zdravstveni zadržanosti z dela.

Revizija je bila na podlagi 375. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Prečiščeno besedilo, Ur. l. RS, št. 36/04) vročena tožnici, ki nanjo ni odgovorila in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije v Ljubljani.

Revizija ni utemeljena.

Na podlagi 371. člena ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava.

Pri presoji utemeljenosti revizije je revizijsko sodišče vezano na dejanske ugotovitve nižjih sodišč, ki predstavljajo dejansko podlago izpodbijane sodbe, saj zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP).

Poleg ugotovitev, da je bila tožnica od 7.10.2002 dalje odsotna z dela, so pomembne ugotovitve sodišča prve stopnje, ki jih je sprejelo tudi sodišče druge stopnje, da je tožnica v svojem pravočasnem ugovoru zoper sporni sklep, o katerem tožena stranka v nasprotju s prvim odstavkom 81. člena takrat veljavnega Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Ur. l. SFRJ, št. 60/89 in 42/90) sicer ni odločala, toženko obvestila, da pred pristojnimi zdravstvenimi organi še teče postopek za priznanje bolniškega staleža oziroma upravičenosti njene odsotnosti z dela za sporno obdobje zaradi njenih zdravstvenih težav. Na prvem naroku za glavno obravnavo dne 17.4.2003 je tožnica izrecno opozorila, da teče pred socialnim sodiščem pod opr. št. Ps 1954/2002 socialni spor o priznanju bolniškega staleža za sporno obdobje in obravnava ravno zaradi tega ni bila opravljena oziroma zaključena.

Glede na povedano bi se tožena stranka lahko udeležila postopka za priznanje pravic iz zdravstvenega zavarovanja tožnice, v katerem se je ugotavljala njena delazmožnost oziroma upravičenost do odsotnosti z dela zaradi bolezni. Prav tako bi se lahko udeležila tudi socialnega spora, v katerem je tožnica uveljavljala upravičenost odsotnosti z dela. Zakon o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS - Ur. l. RS, št. 19/94 in 20/98) v 33. členu izrecno določa, da lahko zoper dokončno odločbo o pravici do in iz zdravstvenega zavarovanja vloži tožbo vsaka fizična ali pravna oseba, če je z dokončno odločbo odločeno o kakšni njeni pravici in obveznosti. Na podlagi te določbe se lahko zainteresirana stranka tudi sicer udeleži navedenega socialnega spora. Z udeležbo v socialnem sporu, katerega predmet je bila tudi tožničina odsotnost z dela zaradi zdravstvenih razlogov, bi lahko tožena stranka neposredno zavarovala svoje pravice. Če tega ni storila, se ne more sklicevati na kršitev ustavnega načela o enakem varstvu pravic, ker je sodišče pri izdaji izpodbijane sodbe upoštevalo, da je bilo o upravičenosti tožničine odsotnosti z dela v spornih dneh že pravnomočno odločeno na matičnem socialnem področju pred pristojnim socialnim sodiščem. Revizijski očitek, da je s tem sodišče storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, zato ni utemeljen.

V odločbi Up 39/95-19 z dne 16.1.1997, na katero se revizija sklicuje, je Ustavno sodišče RS ugotovilo kršitev načela kontradiktornosti in načela enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS, ker je sodišče za podlago sodbe upoštevalo pravnomočno sodbo, izdano v drugem postopku, v katerem stranka (ustavni pritožnik) ni imela možnosti sodelovati; oziroma je sodišče sodbo utemeljevalo z dokazom, izvedenim v drugem postopku, v katerem stranka ni sodelovala. V zadevi VIII Ips 199/2000 pa je Vrhovno sodišče RS ugotovilo kršitev določbe 22. člena Ustave RS, ker toženi stranki ni bila dana možnost, da bi se udeležila postopka pred socialnim sodiščem, v katerem je bila s pravnomočno sodbo ugotovljena tožničina nezmožnost za delo.

Za razliko od obeh navedenih zadev je toženi stranki bila dana možnost sodelovanja v postopku odločanja o tožničinem bolniškem staležu oziroma njeni zdravstveni delazmožnosti tako pred organi zdravstvenega zavarovanja, kot v kasnejšem socialnem sporu, saj je bila na tek obeh postopkov izrecno opozorjena. V podobnem primeru, ko je delodajalec oziroma ustavni pritožnik vedel, da socialni spor, v katerem se je reševalo vprašanje delazmožnosti delavca, ki je bilo bistveno za zakonitost odločitve v delovnem sporu o prenehanju delovnega razmerja, je ustavno sodišče v odločbi Up 280/05 z dne 9.2.2006 presodilo, da se ustavni pritožnik (delodajalec) ne more sklicevati na kršitev pravice iz 22. člena Ustave. Ker bi lahko predlagal svojo udeležbo v socialnem sporu, pa tega ni storil, se ne more sklicevati na to, da v socialnem sporu ni imel možnosti sodelovati in ga zato odločitev iz tega spora ne more zavezovati.

V delovnem sporu sodišče upošteva vsa pravno pomembna dejstva, na katera se stranke pravočasno sklicujejo in jih dokažejo do zaključka obravnave. Na podlagi pravnomočne sodbe v socialnem sporu opr. št. Ps 1954/02 z dne 19.8.2004 je sodišče ugotovilo, da tožnica po 7.10.2002 ni bila neupravičeno odsotna z dela. Z možnostjo upravičene odsotnosti je lahko ves čas računala tudi tožena stranka, saj jo je tožnica v svojem pravočasnem ugovoru zoper sporni sklep izrecno obvestila, da ustrezni postopki v zvezi z ugotavljanjem upravičene odsotnosti še tečejo in očitek neupravičene odsotnosti zavrnila. Sporni sklep o prenehanju delovnega razmerja je torej temeljil na zmotno ugotovljenem dejstvu, da naj bi bila tožnica neupravičeno odsotna. Zato ga je sodišče utemeljeno razveljavilo, saj neupravičena odsotnost z dela v smislu določb 6. točke prvega odstavka 100. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 14/90, 5/91 in 71/93) ni bila podana.

Glede na povedano sodišče ugotavlja, da revizijski razlogi niso podani. Zato je na podlagi 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.